“Nikomur od uradnikov in politikov ne privoščim, da bi jim vid opešal do take mere, da bi potrebovali rehabilitacijo, ki jo v zakonu sicer imamo, v praksi pa vzpostavitev primernega sistema ovirajo ravno birokrati.”

Tako razmišlja predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Tomaž Wraber, ki pravi, da bi Slovenija po Zakonu o zbiranju podatkov s področja zdravstva že leta 2000 morala vzpostaviti register slepih in slabovidnih oseb. Pa ga ni. Leta 2008 smo dobili še zakon, ki kot zdravstveno pravico slepim in slabovidnim zagotavlja celovito rehabilitacijo. Seveda samo na papirju.

Po ocenah strokovnjakov je v Sloveniji vsaj 10 tisoč oseb z večjimi okvarami vida, po različnih primerjavah z drugimi državami pa je številka verjetno veliko večja – okrog 30.000. Žal v Sloveniji nimamo niti sistema presejalnih testov, ki bi nam pokazali dejansko stanje, pravijo vpleteni. Sistem preverjanja vida in hkrati tudi ustrezne obravnave slepih in slabovidnih imamo vzpostavljen samo do konca osnove šole, pozneje je prepuščen vsak sebi, dodaja tiflopedagoginja Mirjana Hafnar:

“Slepi in slabovidni potrebujejo predvsem pomoč pri sprejemanju tega, da so izgubili vid. In pri tem, da spremenijo svoje življenjske cilje. Če ne vidite več, še vedno lahko razvijete nadomestne tehnike, ki vam omogočajo gibanje, socialno vključenost in ostalo. Če vam tega ne omogočimo, se ne morete rehabilitirati kot človek – niti čustveno niti fizično.”

Pri nas večina posameznikov, ki izgubljajo vid, ostane na robu družbe, njihov svet pa postane pot med straniščem in spalnico. Dober primer, kako lahko sistem deluje v korist tistih, ki izgubljajo vid, pa hkrati tudi v korist države, ki s sistemom privarčuje, je Švedska. V 34 centrih za vid tam poskrbijo za popolno rehabilitacijo ljudi, ki jih švedski zdravstveni sistem odkrije med rednimi presejalnimi testi prebivalstva. Mag. Barbara Čufer, vodja projektov na Zvezi društev slepih in slabovidnih:

“Praviloma traja proces rehabilitacije osem tednov, gre le za aktivni del, kajti rehabilitacija seveda traja vse življenje. V centrih slepe naučijo uporabljati vse tehnične pripomočke, najprej v teoriji, potem še v praksi, v domačem okolju, kjer jih obiskuje mobilni učitelj. To je bistveno, da rehabilitacija ne poteka v zaprtem prostoru, temveč tam, kjer ti ljudje živijo.”