Divje živali, ki v Sloveniji niso zaščitene, ne smejo na zdravljenje v zatočišča. Tako določa pred štirimi leti spremenjeni Zakon o lovu na divjadi.

O ranjenih živalih in mladičih tako odločajo le lovci, kjer pa sta možnosti za žival le še dve: spustitev v naravo ali usmrtitev. Zdravljenje, kljub protestom mnogih, ni dovoljeno.

Veterinar Zlatko Golob iz Mute ima zatočišče za prostoživeče živali in razlaga, da so pred spremembno zakona dobile zatočišče vse poškodovane živali: jeleni, damjaki, gamsi, alplski kozorogi, mufloni, divji prašiči, zajci, polhi, nutrije, voluharice, lisice, rakuni, kune, jazbeci, od ptičev pa največkrat fazani. Po spremembi zakona so za reševanje naštetih pooblaščene lovske družine.

Golob razlaga, da ljudje pogosto ne razumejo, zakaj nezaščitenih živali ne sprejmejo več v oskrbo:

“Mi bi to naredili, če bi bilo to zakonsko urejeno. Ker ni, moramo razložiti, da so koncesionarji lovci.”

Posebej problematične so pomladi, ko so pomoči potrebni največkrat mladiči. Odkar so za reševanje pristojni lovci, zanje zdravljenje preprosto ni več možnost.

Agencija za okolje ureja problematiko zaščitenih živalskih vrst, ki so upravičene do azila.Vprašanje lovne divjadi pa je bilo dodeljeno Ministrstvu za kmetijstvo.

To je vsa pooblastila predala lovcem: “Kar je z neko moralno-etičnim vprašanjem mladičev, ki potrebujejo medicinsko oskrbo, nezdružljivo.”

Zaradi zakonodaje lahko živalim pomagajo le lovci s puško. Usmrtitev je lahko tudi smiselna, če je bila žival povožena in ima kompliciran zlom.

Problematično pa je predvsem ravnanje z novorojenimi mladiči, ki so izgubili mater in potrebujejo nujno pomoč oziroma oskrbo.