Mineva 20 let od izbrisa 25.671 ljudi iz registra stalnih prebivalcev, žalostne zgodbe izbrisanih pa še vedno mečejo senco na moderno slovensko zgodovino.

“Bila sem vabljena na plebiscit, ob rojstvu otroka leta 1992 pa izvedela, da praktično ne obstajam,” pripoveduje Mirjana s Ptuja.

“Več kot 60 let neprekinjeno živim v Brežicah, a sem bil rojen v Zagrebu. Država mi je uničila življenje, še danes formalno nimam veljavnega vozniškega dovoljenja,” svojo usodo slika Niko.

Suad že od otroštva živi v različnih zavodih, državnih institucijah: “Kljub mojim prošnjam so rekli, da se z mojim statusom ne bodo ukvarjali. Rekli so ne!”

Zakaj se navkljub Zakonu o izbrisanih statusi prizadetih še naprej urejajo zelo počasi, bodo krivice izbrisanih sploh kdaj vsaj nekoliko popravljene?

Potrebna bo družbena katarza

Neža Kogovšek Šalamon z Mirovnega inštituta opozarja, da se izbrisani pri urejanju statusa srečujejo z veliko birokratskimi težavami, pridobivanje dokazil je po dvajsetih letih zelo težavno in nesmiselno, postopki so tudi dragi. “Po letu 2010 si je status uspelo urediti le 59 oseb, izbrisanih je še vedno več kot 13 tisoč ljudi.”

Antropologinja Uršula Lipovec Čebron ugotavlja, da zakon ni rešil težav: “Z nastopom nove vlade so za nekaj časa s strani MNZ celo umaknili informacije o tem, kam naj se obrnejo izbrisani. Družba mora razmišljati o izbrisu, saj nismo doživeli katarze in nekateri elementi se lahko ponovijo.”

Mirjana Učakar si je status uspela urediti že pred nekaj leti, a je ogorčena, da se večina izbrisanih še vedno sooča z velikimi težavami: “Boli me, da danes v parlamentu nekdo še vedno reče, da izbris ni kršitev človekovih pravic.”