Dobra cena, neverjetni učinki, izjemne, po večini naravne sestavine, ki blagodejno vplivajo na našo kožo, zdravje, denarnico … kakšni strokovnjaki moramo postati v svetu, ki nam ga narekujejo oglasi? Na podlagi česa vemo, da je izdelek, ki ga nekdo oglašuje, ustrezen in da navaja resnične učinke? Zakaj državne institucije ne kaznujejo tistih, ki objavljajo zavajajoče oglase? Zgodbo o zavajajočih zdravstvenih oglasih nadaljujemo v sobotni Reakciji.

Kakšni strokovnjaki moramo postati v svetu, ki nam ga narekujejo oglasi in zakaj državne institucije ne kaznujejo tistih, ki objavljajo zavajajoče oglase?

Francoski pisatelj Frederic Beigbeder je v knjigi 14,99 evra oglaševalca označil takole: “Sem oglaševalec: ja, onesnažujem svet. Sem tip, ki vam prodaja sranje. Ki vas sili, da sanjate o rečeh, ki jih ne boste nikoli imeli /…/ Tri korake sem pred vami in vedno poskrbim, da ste ravno prav frustrirani. Glamur je dežela, v katero se nikoli ne pride. V mojem poklicu si nihče ne želi vaše sreče, saj srečni ljudje ne trošijo. Vaše trpljenje je tisto, kar poganja posel.”

Dobra cena, neverjetni učinki, izjemne, po večini naravne sestavine, ki blagodejno vplivajo na našo kožo, zdravje, denarnico … kakšni strokovnjaki moramo postati v svetu, ki nam ga narekujejo oglasi?

“V primeru zavajajočih oglasov je treba ravnati na ravni Evropske unije, ne pa da si vsaka država ustvarja svoja pravila. Samo skupaj lahko pritiskamo na državo, iz katere prihaja izdelek, naj kaj uredi.” – Sylvia Maurer, Evropska potrošniška organizacija BEUC

Na podlagi česa vemo, da je izdelek, ki ga nekdo oglašuje, ustrezen in da navaja resnične učinke? Zakaj državne institucije ne kaznujejo tistih, ki objavljajo zavajajoče oglase? Kako se sploh lotiti zadeve celostno, ve Matjaž Jakin iz Zveze potrošnikov Slovenije. 

“Najprej bi se morali mediji zavezati, da tega ne bodo več objavljali. Če to ne gre, bo treba najti zakonsko podlago, kako to urediti. Vsekakor pa bomo še naprej obveščali o vsem, kar je nevarno in škodljivo.”