Pavla Holcova je češka preiskovalna novinarka, ki je pred kratkim sodelovala tudi z umorjenim novinarjem Janom Kuciakom. “Oblačila sem si plašč, odpravljala sem se v službo, ko me je poklical njegov urednik in dejal, da so Jana ubili.” Po njegovi smrti so jo zasliševali več kot osem ur in zasegli telefon, alarmantno se ji je zdelo dejstvo, da so jih zanimali le pogovori po njegovi smrti. “Ko sem brala ukaz o zasegi, je v enem odstavku pisalo, da sem imela informacije, da je Janovo življenje v nevarnosti in da sem mu te informacije zamolčala.” V času, ko se zdi, da so umori novinarjev vsakodnevna novica, bo Pavla Holcova spregovorila se o neslanih šalah politikov, nazadnje tudi tiste, ki jo je izrekel češki predsednik Miloš Zeman po smrti Kašogija: “Novinarje imam tako rad, da razmišljam o pogostitvi zanje na savdski ambasadi.” Povedala bo še o svojih začetkih preiskovalnega novinarstva na Kubi in zakaj nosi majico z napisom sovražnica ljudstva.

O neslanih šalah politikov ob umorih novinarjev, o novinarskih začetkih na Kubi, demokraciji, ki je ključna za aktivno novinarstvo, ter zakaj nosi majico z napisom sovražnica ljudstva

Pavla Holcova je češka preiskovalna novinarka, ki je pred kratkim sodelovala tudi z umorjenim novinarjem Janom Kuciakom. “Oblačila sem si plašč, odpravljala sem se v službo, ko me je poklical njegov urednik in dejal, da so Jana ubili.” Po njegovi smrti so jo zasliševali več kot osem ur in zasegli telefon, alarmantno se ji je zdelo dejstvo, da so jih zanimali le pogovori po njegovi smrti. “Ko sem brala ukaz o zasegi, je v enem odstavku pisalo, da sem imela informacije, da je Janovo življenje v nevarnosti in da sem mu te informacije zamolčala.” V času, ko se zdi, da so umori novinarjev vsakodnevna novica, bo Pavla Holcova spregovorila se o neslanih šalah politikov, nazadnje tudi tiste, ki jo je izrekel češki predsednik Miloš Zeman po smrti Kašogija: “Novinarje imam tako rad, da razmišljam o pogostitvi zanje na savdski ambasadi.” Povedala bo še o svojih začetkih preiskovalnega novinarstva na Kubi in zakaj nosi majico z napisom sovražnica ljudstva.

INTERVJU

Pavla Holcova – pozdravljeni v Sloveniji. Ste prvič tukaj?

Drugič, ampak prvič sem bila tu pred petnajstimi leti in veliko stvari se je spremenilo. Ko sem se sprehajala zadnjič, je bilo veliko več trgovin in veliko bolj turistična je.

Ne bova govorili o turističnem pohajkovanju po Ljubljani, ampak o novinarstvu, zaradi česar je tudi prišla tokrat v Slovenijo. Gostovala je na letošnjih novinarskih dnevih, na katerih je predavala o svobodi govora in o tem, da zaradi prevelike radovednosti novinarje včasih kar ubijejo. A preden preideva k dejanskemu stanju novinarstva danes v letu 2018, nekaj besed o njenem dozdajšnjem delu. Pavla Holcova je študirala južnoameriške vede, pred leti je – če lahko tako rečem – svojo kariero preiskovalne novinarke začela na Kubi. Zato me je najprej zanimalo, kako je bilo delati v državi, v kateri 53. člen ustave pravi, da imajo državljani in novinarji svobodo govora, vse dokler je ta v skladu s cilji socialistične družbe.

To je bil razlog, da nisem smela živeti tam. Seveda smo delali v tajnosti, usposabljanja za novinarje smo organizirali v zadnjem hipu pri nekom doma. Na usposabljanju se je zbralo po deset ljudi, naslednji dan smo se zaradi zagotavljanja tajnosti preselili v drugo stanovanje. Ampak zelo verjetno je kubanska policija opazila, da smo tam in kaj počnemo, mi pa smo tako želeli zmanjšati tveganje, da nas najdejo.

Pa so sledile kakšne posledice?

To je dobro vprašanje. Nekoč so me izgnali s Kube, nisem pa prepričana, ali je bilo to zaradi usposabljanja ali zaradi tega, ker sem se napila z gospodom, ki je na Kubo tihotapil rezervne dele vojaških letal. Za en del usposabljanja smo šli na Kubo skupaj s Paulom Radujem, ki je zdaj direktor Organizacije za preiskovanje organiziranega kriminala in korupcije. S tem gospodom smo se skupaj napili. Priznal nam je, da se kubanski vladi laže, da v državo uvaža rezervne dele za agrikulturne pripomočke. Ker pa je delal nekaj čisto drugega in zaradi prepovedi trgovanja Evrope in Kube z vojaško opremo, je kršil zakon. Kakor koli, povedal nam je vse te podrobnosti in gospa, ki je sedela poleg njega, je verjetno bila kubanska avtoriteta, ki je sledila temu gospodu. Ob štirih zjutraj je prišla kubanska policija, nam vzela potne liste in nas zaprla. V zaporu smo bili skupaj, veliko smo se pogovarjali in takrat mi je Paul povedal o organizaciji za preiskovalne novinarje. Tako se je vse začelo.

V zaporu je preživela le nekaj dni, potem so skupino posedli na letalo in jo poslali nazaj v Evropo. Na Kubo se je lahko vrnila že čez nekaj mesecev po zaprtju, prišla pa je lahko zato, ker se je na letališču zgodil izpad elektrike in niso mogli pregledati njenega potnega lista. Pavla Holcova živi in dela v Pragi in je ustanoviteljica Češkega centra za preiskovalno novinarstvo. Zaveda se, da novinarstvo in novinarji v zadnjem obdobju niso v zavidljivem položaju.

Kriza, s katero se novinarji spopadamo, ni samo ubijanje poročevalcev, ampak tudi finančno stanje. Preiskovalno novinarstvo je drago, saj vzame res veliko časa za preiskovanje in nikoli ne veš, kakšen bo rezultat. Ali se bo potrdilo tisto, kar govoriš. Pa tudi zaupanje v medije je na minimalni ravni v vsej zgodovini, zato je veliko izzivov, s katerimi se bo spoprijemalo preiskovalno novinarstvo. Verjamem pa, da bo ta kriza pomagala preiskovalnemu novinarstvu.

Kako?

Zdaj smo na dnu in upam, da bodo ljudje počasi razumeli vrednost nepristranskih in preverjenih informacij. In vrednosti našega dela, ko moramo biti pogumni, ko se moramo spopasti ne samo s komentarji politikov, ki govorijo, da morajo neumne novinarje ubiti. Spoprijeti se moramo s tem, da se to res dogaja. Ne moremo pisati zgodb in pričakovati takojšnjega odziva, včasih to pride pozneje. In praviloma pride. In tu ne govorim samo o stanju na Slovaškem, ko smo sodelovali z Janom Kuciakom in razkrivali povezave med kalabrijsko mafijo, ‘Ndrangeto in slovaškim predsednikom vlade. Govorim pa tudi o nedavnih primerih, ko smo skupaj z makedonsko novinarko Saško Cvetkovsko odkrili, da je nekdanji vodja obveščevalne službe Sašo Mijalkov vložil ogromno denarja v nepremičnine v Pragi in včeraj so ga zaprli.

Zgodil se je premik, majhen košček v velikem mozaiku. Sredi tega – evropskega mozaika, pa je tudi Češka, iz katere prihaja Pavla Holcova. Kako kot domača opazovalka vidi tamkajšnjo svobodo govora?

Ne moremo si prav predstavljati cenzure, kot je bila v preteklosti. Lahko prosto govoriš, lahko objaviš članke, ki jih želiš objaviti. Težava pa je v množičnih medijih, naša največja medijska hiša je v lasti našega predsednika vlade Andreja Babiša, ki ga preganjajo zaradi finančne goljufije. Zadnje čase ima veliko težav, ima pa tudi velik vpliv na ljudi, na javno mnenje, saj ima v lasti največji medij v državi.

Proti njemu je na Češkem veliko protestov ….

Veliko protestov, pa ne samo na Češkem, ampak tudi na Slovaškem. Zdi se mi, da k protestom motiviramo drug drugega.

Na Slovaškem prav Kuciakov primer predstavlja test za mlado demokracijo. Veliko ljudi je stopilo na ulice in zahtevalo pravico za umorjenega novinarja in kazen za morilce.

Preden so ubili Jana, smo si težko predstavljali, da se bo kaj spremenilo v vladi. Dejstvo je, da se je spremenilo. To je bilo samo zato, ker so ljudje šli na ulice. Novinarji moramo biti hvaležni za te ljudi, jaz sem hvaležna, ker je bil do točke, ko so ubili Jana, to samo seštevek frustracij, ki smo jih doživljali zaradi našega dela. Ne samo zato, ker smo vedno tvegali, ampak tudi zato, ker smo čutili, da pišemo dolge, pomembne zgodbe, za katere se nihče ne zanima. Takrat pa smo videli, da ljudje stojijo za nami in nas podpirajo. In to je bila izjemna motivacija, da nadaljujem delo.

Pavla Holcova je sodelovala z Janom Kuciakom, ko so ga februarja letos umorili doma v stanovanju. Bila sta sodelavca. Kako je izvedela novico, da so tesnega kolega nenadoma ubili?

Oblačila sem si plašč, odpravljala sem se v službo, ko me je poklical njegov urednik. Rekel je, da ima res slabo novico in naj se raje usedem. Nisem ga jemala resno, vajena sem slabih novic, ampak ne tako slabih. Povedal mi je, da so Jana ubili. Sprva nisem verjela, ampak je potrdil, da je res. Da so ga ubili doma skupaj z zaročenko Martino Kušnirovo. Takrat mi je rekel, naj zaprosim za policijsko zaščito. Nisem sploh vedela, kako se to naredi, stekla sem v pisarno in takrat me je sesulo.

Ste bili v tistem hipu prestrašeni, jezni, žalostni, otopeli …?

Paralizirana, bila sem otrpla.

Septembra je odjeknila novica, da so oblasti identificirale verjetne morilce Jana Kuciaka – je to pot k razrešitvi, verjamete, da bo to v tistih desetih odstotkih raziskanih umorov novinarjev v svetu?

Zdaj smo na začetku, verjamem, da so to pravi ljudje, ki so ubili Jana, ampak zdaj moramo narediti naslednji korak in raziskati, preganjati človeka ali skupino, ki je ukazala njegov umor. In to je veliko pomembneje od tega, da preganjamo tistega, ki je samo pritisnil na sprožilec.

Po smrti Jana Kuciaka v začetku leta so vas nadlegovali slovaški policisti. Maja so vas zasliševali več kot osem ur, in preden so vas izpustili, so vam zasegli telefon. Kaj točno so mislili, da bodo našli v njem?

Pojma nimam, kaj so mislili, da bodo našli. Tisto, kar se mi je zdelo alarmantno, je bilo to, da so mi v razlagi, zakaj potrebujejo moj telefon, dejali, da jih veliko bolj kot moji pogovori z Janom zanimajo pogovori, ki sem jih opravila po njegovem umoru. In ko sem brala ukaz o zasegi, je v enem odstavku pisalo, da sem imela informacije, da je Janovo življenje v nevarnosti in da sem mu te informacije zamolčala. Zato so želeli pregledati moj telefon.

Takrat so na Pavlo Holcovo gledali kot na nekoga, ki piše oziroma dela proti sistemu. Vendar ni ravno to novinarsko delo, da če je nekaj narobe, to raziščeš in objaviš, tudi če je proti sistemu?

Niso rekli, da je moje pisanje proti sistemu, ampak da sem jaz proti sistemu. Vprašali so me celo, ali delam za kakšno tajno službo. Ne vem, kaj naj na to sploh odgovorim.

Kako se slovaške avtoritete zdaj vedejo do vas?

Ignorirajo me, mislim, da me imajo za toksično in mi ne postavljajo več vprašanj.

V Evropi je postalo ubijanje novinarjev nekaj skoraj vsakdanjega, če malce pretiravam. Ubijajo jih v lastnem domu, ubijajo jih na cesti, pred mesecem pa je odjeknila novica o umoru savdskega novinarja Džamala Kašogija, in to na savdskem veleposlaništvu. Novinarji nikomur ne morejo zaupati in nikjer niso več varni?

Verjeli smo, da se takšne stvari dogajajo samo v Mehiki, ampak to preprosto ni res. To je Evropa, to je Evropska unija.

Kakšno je vaše mnenje o govorjenju, tudi norčevanju na podlagi smrti novinarjev. Prav češki predsednik Miloš Zeman si je po smrti Kašogija privoščil neslano šalo in dejal, da ima tako rad novinarje, da razmišlja o pogostitvi zanje na savdskem veleposlaništvu. Kako nevarna je takšna izjava – sploh pa za človeka na tako visokem položaju?

Ta izjava je veliko bolj nevarna, kot se zdi na prvi pogled, ampak to ni njegova prva takšna izjava. Poziral je z igračo – pištolo, na kateri je pisalo: za novinarje, z ruskim predsednikom Putinom sta se šalila, kako se znebiti vseh novinarjev. Takšne slabe šale stresa prepogosto. To je nevarno, saj s tem sporoča, da je vrednost življenja novinarja nižja od vrednosti življenja navadnega državljana in tako pošilja znak, da je ubijanje novinarjev povsem sprejemljivo.

Žal se zdi, da predsednik nima nikogar, ki bi mu lahko svetoval, naj v kakšnih primerih drži jezik za zobmi ali se vanj ugrizne, ko spet spregovori kakšno takšno neumnost. Pavla Holcova upa, da ljudje razumejo težo takšnih besed, novinarji pa sami nimamo orodij, s katerimi bi se bojevali proti takšnim šalam. Zato potrebujemo javnost, ki pokaže, da takšne izjave nikakor niso smešne. In sprejemljive. Kot tudi označbe novinarjev, da so sovražniki države.

Jaz imam majico s tem napisom. Oziroma: sovražnica ljudi. 18 Obstaja rek, da si močan le toliko, kot je močan tvoj sovražnik in če nas politiki označijo za sovražnike ljudi ali države, potem oni resnično mislijo, da smo močni.

Kaj bi kot preiskovalna novinarka lahko rekli, v kakšnem svetu živimo zdaj, kako ogrožena je naša svoboda govora?

To gre z roko v roki z demokracijo. Na splošno gledano, volja po življenju v demokratični državi in boj za demokratične vrednote se zmanjšujeta, skupaj s tem se zmanjšuje tudi svoboda govora. Odločiti se moramo, ali se bomo bojevali za demokratične vrednote ali pa bomo samo leni in bomo čez nekaj let krivdo valili na vlado, da ne moremo početi določenih stvari, ker so prepovedane.

Saj že vidimo vzpon radikalnih politik na Madžarskem, v Italiji, tudi na Češkem. Kje v svetu pa oblasti vseeno naredijo veliko, da zaprejo kriminalce, morilce novinarjev, in kje preprosto pometejo pod preprogo?

Veliko je manj ugodnih prostorov za novinarje, kot je Evropa. Nevarnosti za delovanje novinarjev dandanes prežijo v Mehiki, v Eritreji, Južnem Sudanu, pa tudi na Kitajskem in v Turčiji. Zelo nevarno je biti novinar v teh državah.

Kako lahko oblasti pripomorejo k temu – seveda tiste, ki želijo pomagati -, da bi bilo novinarsko poročanje varnejše?

Oblasti bi morale osvojiti zaupanje ljudstva in zagotoviti, da je preiskovanje umorov neodvisno. Da nihče ne manipulira s tem, ljudje pa lahko zaupajo rezultatom preiskave. In resnično bi jim moralo biti mar za neodvisne preiskave morilcev. To se ne dogaja na Malti in verjamem, da bi pomagalo to, da bi obstajal nekakšen nadzornik Evropske unije, ki bi bdel nad preiskavo in na koncu povedal, da so res storili vse, da bi našli morilce, ki so zagrešili te zločine.

Pavla Holcova, kateri primer preučujete zdaj?

Kot vsak preiskovalni novinar vam tega zdaj ne morem zaupati.