O študentskem delu in perspektivi bodočih iskalcev zaposlitve razmišljajo štirje mladi: bodoči skladatelj, bodoči ekonomist, študent strojništva ter študentka geografije in slovenistike. Zakaj mladi pristajajo na negotove oblike zaposlitve in kakšnega delovnega okolja ter delodajalca si želijo? Bodo ostali doma ali se zapisali v statistiko pod oznako: beg možganov?

Mladi razmišljajo o razmerah na trgu dela in zaposlovanju. Zakaj sprejemajo negotove oblike zaposlitve ter kakšnega delovnega okolja in delodajalca si želijo?

To je oddaja z vpisno številko 10-05-2020. Tema tokratne diskusije je delo in zaposlovanje. O študentskem delu in perspektivi bodočih iskalcev zaposlitve razmišljajo štirje mladi: bodoča skladatelj in ekonomist, študent strojništva ter študentka geografije in slovenistike. Zakaj mladi sprejemajo negotove oblike zaposlitve ter kakšnega delovnega okolja in delodajalca si želijo? Bodo ostali doma ali se zapisali v statistiko pod oznako: beg možganov? Kakšne oblike zaposlitve si želijo ter ali se kariera in družina izključujeta?

Sogovorniki so:

Jan Štrukelj, študent 2. letnika podiplomskega študija na Ekonomski fakulteti iz Ljubljane. Poteguje se za službo za nedoločen čas, razgovorov pa ni prekinila niti koronakriza. Prihaja iz Zgornje Savinjske doline, v prostem času bere, posluša glasbo in gleda serije. Zanimata ga vesolje in fizika, spremlja medije in je prostovoljec Petke za nasmehe.

“Delodajalci izkoriščajo naše nepoznavanje pravic. Pred sto leti so za te pravice delavci protestirali, celo umirali, potem se je to očitno nekje izgubilo. Nadomeščamo jih s košarami sadja in z novodobnimi bonitetami, ki dolgoročno ne prinašajo zadovoljstva in opevanega ravnovesja med delom in prostim časom. Se pa lahko s košarami sadja hvalimo na Instagramu. Bolj smo usmerjeno v to, kaj bomo lahko pokazali navzven, kot pa v to, kaj je pomembno. Delal sem v podjetju, kjer je bil delovnik dolg tudi 10 ali 12 ur na dan, bilo nas je absolutno premalo v kolektivu, a so za rojstni dan podjetja vsem kupili športne copate. Seveda smo se z njimi vsi fotografirali … Kdo je pa odgovoren za propad med zaposlenimi in delodajalci? Oboji. Delodajalci to izkoriščajo, mi pa bi se za to morali bolj boriti. Mladi gotovo nismo v položaju moči, morala bi nas zaščititi država. To počnejo samo sindikati, ki so zelo omejeni in šibki, napada se jih z vseh strani. Ne razumemo, da sindikati in zadruge delujejo za svoje člane. Sami se ne moremo postaviti proti delodajalcem, je treba sistemsko urediti. Mladi nimamo izkušenj, tu je ta začarani krog. Želimo takojšnjo potrditev; košare sadja in karte za fitnes dobimo takoj. Imamo občutek, da je delodajalcu mar za nas. Mar bi mu moralo biti, da smo dolgoročno zdravi in zadovoljni pri njem. Je pomembneje, da se spodbuja normalni delovnik, normalne odnose med sodelavci, kot pa da se z raznimi ‘fake’ ugodnostmi provocira in naše možgane zadovolji za nekaj sekund.”

Tina Slatnar, 23-letna absolventka dodiplomskega študija geografije in slovenistike. Verjame, da priložnosti za delo so, le poiskati jih je treba. Srčno je naklonjena okoljevarstvu, vrtnarjenju, hribolazenju in branju, poje, se ukvarja s fotografijo in pisanjem. Zanima jo tudi delo z mladimi.

“Ob zaposlitvi mi pade na pamet tudi to, da sem ženska. Verjetno bo na razgovoru hitro vprašanje, kdaj bom načrtovala družino. Je izpostavljeno, mogoče ne neposredno, a veš, kam delodajalec cilja. To je mogoče dodatna ovira, ne razumem, kaj si predstavljajo delodajalci. Super, lahko se vse zaposlimo, a bo šla nataliteta še bolj dol, čeprav je že sicer nizka. Ženska se lahko odloči za karierno pot ali družino, to ni lahka odločitev. In ena in druga pot je lahko velika žrtev. Je veliko služb, ki omogočajo delo na daljavo, celo z drugega konca sveta. Po eni strani je to lahko dobro, ko pa pridemo do kreditov, do tega, da si začneš ustvarjati družino, pa je velikokrat služba za nedoločen čas dober “garant”. Moje stališče je, da je zaposlitev naložba, saj se bom vrnila v službo, pred mano je 40 let delovne dobe. Hkrati to pove veliko o tvojem šefu, kakšne so njegove vrednote, kako je razumevajoč, človeški. Mi, milenijci si želimo, da nas služba izpolnjuje, to mi mora prinašati srečo, veselje. Mogoče pa je služba samo služba. Eni so zelo karierno usmerjeni, kar ni slabo, hkrati pa je za nas milenijce res nepredstavljivo, da bi službo jemali samo kot službo.”

Nejc Filip Svenšek, 20-letni študent strojništva v Mariboru. Je učitelj smučanja in eden od pobudnikov akcije zbiranja smučarskih očal za zdravstvene delavce. Pravi, da so strojniki zelo iskani, bodoči delodajalci jim ponujajo kadrovske štipendije in možnosti pridobivanja izkušenj, najboljše odprtih rok pričakajo tudi v tujini.

“Veliko podjetij nam ponuja kadrovske štipendije, seveda to prinaša dodatne pogoje, da se tam zaposliš ali opravljaš prakso. Študenti to izkoristijo, večina jih že dela in ima zagotovljeno zaposlitev. Kar zadeva slabe delovne pogoje, študenti želimo zaživeti na svoji nogi in sprejemamo manjša plačila, da dobimo vsaj nekaj, sicer ne bi dobili ničesar. Kdo pa bi to moral urediti, je kompleksno vprašanje. Ne poznam odgovora. V prvi vrsti bi morali biti delodajalci uvidevnejši. Na strojniškem področju se moji sovrstniki ravno zato odločajo za zaposlitev v Avstriji. Maribor je le 20 kilometrov od meje, tam so boljša in redna plačila. Doma bi me zadržali z redno zaposlitvijo in primernim plačilom. Če dobiš službo v Sloveniji, mislim, da si kaj lepšega ne moreš zaželeti. Zdaj, ko sem še mlad, do kakšnega tridesetega leta, bi rad preizkusil več služb, si nabral izkušnje. Potem pa bi se nekje zaposlil in tam dočakal upokojitev. To je varnost. Ko si ustvariš družino, je otroku lažje, da ostane na enem mestu, da se mu zaradi zaposlitve staršev ni treba seliti, iskati novih prijateljev. To se mi zdi stresno. Razumem pa, da delodajalec vpraša, kdaj si boš ustvaril družino. Je pa res, da je to intimna stvar in mogoče do tega vprašanja delodajalec nima pravice. Želim si dobrega delodajalca, ki bo razumel moje probleme, me ne bo postavljal pod pritisk, ki bo dovolil, da izrazim svoje ideje.”

Jean Markič, podiplomski študent Kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Je pisec besedil, instrumentalist in skladatelj. Pripoveduje, da za delo skladatelja v Sloveniji tako rekoč ni priložnosti, a se da v glasbi početi marsikaj. Zdaj poučuje klavir po videopovezavi, a dodaja, da je položaj za glasbenike ta hip izjemno negotov. 

“Mislim, da bi morali študenti delati. Seveda toliko, da se lahko še vedno posvetijo svojemu študiju. Najbolj super je, če delaš, kar študiraš. Je pa problem v slovenski zakonodaji, ker te lahko nekdo kot glasbenika zaposli in plačuje pet ali sedem evrov na uro, če pa mi neka godba naroči, naj napišem aranžma in ima kakšen kraj kulturno-umetniško društvo, me ne more plačati. Ne more me zaposliti prek študenta. Na neki način nas sili na temno plat zakona … Problem je tudi, kaj je pošteno plačilo. V gostinstvu vemo, kakšne so cene, v glasbi ne. Lahko dobiš 500 evrov za dve minuti, če si zvezdnik, ali pa cel večer igraš za 50 evrov. Ceno si moraš postaviti sam in se boriti zase. Verjetno pa bom ostal v Sloveniji, všeč mi je kultura. Je pa res, da mora državo kulturo podpirati, če želi, da raste. Če živiš kot glasbenik, nekdo, ki piše glasbo, ne moreš reči, da boš ob sedmih zjutraj vstal in ob treh nehal delati, o tem razmišljati. To počneš ves dan in noč. Moja prihodnost je, da bom samozaposlen in bom počel svoje stvari.”