Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kakšen odnos imajo mladi do države, domovine, Slovenije? Kako gledajo na politično udejstvovanje in odločanje? Kako preseči delitve in zakaj si želijo živeti v socialni državi? Kakšen odnos imajo državniki do mladih? Sogovorniki so: Razvan Cebotarean, Lucija Sevšek in Jure Macuh.
Jure, Lucija in Razvan razmišljajo o odnosu do države in življenju v Sloveniji. Kako gledajo na polarizacijo političnega prostora, na mladinsko politiko in problematiko?
Kakšen odnos imajo mladi do države, domovine, Slovenije? Kako gledajo na politično udejstvovanje in odločanje? Kako preseči delitve in zakaj si želijo živeti v socialni državi? Kakšen odnos imajo državniki do mladih?
Lucija Sevšek, študentka filozofije in sociologije, predsednica Kluba ptujskih študentov. Zanimajo jo predvsem politična filozofija, razvoj političnih sistemov in zgodovina filozofske misli. Ukvarja se z vodenjem kluba in projektov, vključuje se v mladinsko politiko in v delo z mladimi.
Poudarila bi, da obstajajo še druge delitve, ki jih mladi bolj občutimo, kot delitev na leve in desne, če poenostavim. Mladi smo vključeni v sistem delitev med spoloma, po spolni usmerjenosti, in še najbolj problematična je razredna delitev, ki vsekakor izvira iz zgodovinskih okoliščin. Država premalo poskrbi za mlade. Skrbi me, da nas državniki vidijo kot neko apolitično mladino, ki bi svojo svobodo prodala za novi iphone. Študentje smo bili v obdobju koronakrize prizadeti zaradi izpada dohodka, zmanjšanja študentskega dela. Ostali smo tudi v neki praznini, kaj se bo zgodilo z nadaljnjim izobraževanjem. Zatajili nismo mladi, ampak institucije, ki bi to morale urejati. Mladi smo premalo nagovorjeni in vključeni v proces odločanja. Hodim na volitve, volim, a se vedno znova sprašujem, ali je bolj pametno oddati neveljavno glasovnico in opraviti svojo državljanjsko dolžnost. A vem, da s takšnim načinom sprememb v sistemu ne bomo dobili.
Jure Macuh, študent podiplomskega programa Evropskih študij na Fakulteti za družbene vede. Zanimajo ga predvsem energetika, evropske integracije in odnosi med Evropsko unijo in Kitajsko. Pravi, da smo se v Sloveniji zdaj znašli v položaju, ki je še posebej nevaren za mlade.
Ustvarila se je dimna zavesa v obliki ukrepov in razprav, vse se je osredotočilo na to razreševanje krize, kar nas slepi pred drugimi problematikami. Če smo pred koronakrizo govorili o stanovanjski problematiki in študentskih domovih, se zdaj o tem več ne govori. To se postavlja na stranski tir, češ, tukaj imamo pomembnejše stvari. Politika nas ne nagovarja, ne zagovarja in ne ukrepa za nas. Pustimo državno raven, poglejmo lokalno. Moja izkušnja iz lokalnega okolja je, da se vlaga v turizem. Vlaga se v nekoga, ki bo prišel in odšel, nikakor ne v tiste, ki tam živijo. Kje so šele mladi. Če je že indikator na lokalni ravni tako slab, kako je šele na državni ravni. Jaz ljubim Slovenijo, resnično rad imam svojo domovino, a tudi zato sem toliko bolj razočaran, ko država zataji. Mogoče bi omenil, da nacionalizem in politika izolacije nimata nobenega mesta v sodobni, predvsem pa mednarodni ali regionalni skupnosti. Kot majhni evropski državi, ki se je zavezala promociji vrednot multilateralizma in izkorišča te bonitete, bi nam moralo biti jasno, da ni mesta za izolacionizem. Mladi, ki smo prva generacija prostega pretoka ljudi po Evropski uniji, imamo še večjo odgovornost, da kljub nacionalnemu kontekstu ohranjamo te vrednote. Saj ni problem, če smo patrioti in imamo radi domovino, a je to čustvena plat, ki je prav, da jo imamo, je treba pa biti tudi kritičen do pragmatične plati.
Razvan Cebotarean, študent zgodovine in geografije. Ima moldavsko državljanstvo, a že od devetega leta živi v Sloveniji. Pravi, da se Slovenci identificiramo s pokrajinami, zato poudarja, da je Štajerec. Poje in igra številne instrumente, je tudi del Akademskega pevskega zbora Toneta Tomšiča.
Zdi se mi, da je vse manj mladega prebivalstva; zaradi nižje rodnosti ali izseljevanja. Kar pomeni, da starejša populacija dobiva monopol nad politično platformo. In oni so še vedno razdeljeni. Prebivalstvo pa je tudi vse bolj razdeljeno v slabih časih kot v dobrih. Tako pride tudi do radikalizacije. Korona je izpostavila probleme, ki jih je država imela že prej. Prišlo je do točke, ko se vse nakopiči in uide izpod nadzora. Kriza je vplivala na mentalno zdravje in politično apatijo mladine. Če imajo probleme v glavi, ne morejo toliko problemov rešiti zunaj glave. Mama mi je rekla, da je mladina prihodnost in da mora država v njo investirati. Država definitivno zdaj ni investirala v prihodnost. Mladi smo ranljiva skupina, ker smo v delu življenja, ko še ugotavljamo stvari. Starejši pa mislijo, da nimamo pojma. V takem sistemu je težje 'imeti pojma'.
33 epizod
O čem razmišljajo mladi? Kako živijo? Kako preživijo? Kdo jih nagovarja in kdo ignorira? S študenti in dijaki razpravljamo o življenju v rožnati dolini.
Kakšen odnos imajo mladi do države, domovine, Slovenije? Kako gledajo na politično udejstvovanje in odločanje? Kako preseči delitve in zakaj si želijo živeti v socialni državi? Kakšen odnos imajo državniki do mladih? Sogovorniki so: Razvan Cebotarean, Lucija Sevšek in Jure Macuh.
Jure, Lucija in Razvan razmišljajo o odnosu do države in življenju v Sloveniji. Kako gledajo na polarizacijo političnega prostora, na mladinsko politiko in problematiko?
Kakšen odnos imajo mladi do države, domovine, Slovenije? Kako gledajo na politično udejstvovanje in odločanje? Kako preseči delitve in zakaj si želijo živeti v socialni državi? Kakšen odnos imajo državniki do mladih?
Lucija Sevšek, študentka filozofije in sociologije, predsednica Kluba ptujskih študentov. Zanimajo jo predvsem politična filozofija, razvoj političnih sistemov in zgodovina filozofske misli. Ukvarja se z vodenjem kluba in projektov, vključuje se v mladinsko politiko in v delo z mladimi.
Poudarila bi, da obstajajo še druge delitve, ki jih mladi bolj občutimo, kot delitev na leve in desne, če poenostavim. Mladi smo vključeni v sistem delitev med spoloma, po spolni usmerjenosti, in še najbolj problematična je razredna delitev, ki vsekakor izvira iz zgodovinskih okoliščin. Država premalo poskrbi za mlade. Skrbi me, da nas državniki vidijo kot neko apolitično mladino, ki bi svojo svobodo prodala za novi iphone. Študentje smo bili v obdobju koronakrize prizadeti zaradi izpada dohodka, zmanjšanja študentskega dela. Ostali smo tudi v neki praznini, kaj se bo zgodilo z nadaljnjim izobraževanjem. Zatajili nismo mladi, ampak institucije, ki bi to morale urejati. Mladi smo premalo nagovorjeni in vključeni v proces odločanja. Hodim na volitve, volim, a se vedno znova sprašujem, ali je bolj pametno oddati neveljavno glasovnico in opraviti svojo državljanjsko dolžnost. A vem, da s takšnim načinom sprememb v sistemu ne bomo dobili.
Jure Macuh, študent podiplomskega programa Evropskih študij na Fakulteti za družbene vede. Zanimajo ga predvsem energetika, evropske integracije in odnosi med Evropsko unijo in Kitajsko. Pravi, da smo se v Sloveniji zdaj znašli v položaju, ki je še posebej nevaren za mlade.
Ustvarila se je dimna zavesa v obliki ukrepov in razprav, vse se je osredotočilo na to razreševanje krize, kar nas slepi pred drugimi problematikami. Če smo pred koronakrizo govorili o stanovanjski problematiki in študentskih domovih, se zdaj o tem več ne govori. To se postavlja na stranski tir, češ, tukaj imamo pomembnejše stvari. Politika nas ne nagovarja, ne zagovarja in ne ukrepa za nas. Pustimo državno raven, poglejmo lokalno. Moja izkušnja iz lokalnega okolja je, da se vlaga v turizem. Vlaga se v nekoga, ki bo prišel in odšel, nikakor ne v tiste, ki tam živijo. Kje so šele mladi. Če je že indikator na lokalni ravni tako slab, kako je šele na državni ravni. Jaz ljubim Slovenijo, resnično rad imam svojo domovino, a tudi zato sem toliko bolj razočaran, ko država zataji. Mogoče bi omenil, da nacionalizem in politika izolacije nimata nobenega mesta v sodobni, predvsem pa mednarodni ali regionalni skupnosti. Kot majhni evropski državi, ki se je zavezala promociji vrednot multilateralizma in izkorišča te bonitete, bi nam moralo biti jasno, da ni mesta za izolacionizem. Mladi, ki smo prva generacija prostega pretoka ljudi po Evropski uniji, imamo še večjo odgovornost, da kljub nacionalnemu kontekstu ohranjamo te vrednote. Saj ni problem, če smo patrioti in imamo radi domovino, a je to čustvena plat, ki je prav, da jo imamo, je treba pa biti tudi kritičen do pragmatične plati.
Razvan Cebotarean, študent zgodovine in geografije. Ima moldavsko državljanstvo, a že od devetega leta živi v Sloveniji. Pravi, da se Slovenci identificiramo s pokrajinami, zato poudarja, da je Štajerec. Poje in igra številne instrumente, je tudi del Akademskega pevskega zbora Toneta Tomšiča.
Zdi se mi, da je vse manj mladega prebivalstva; zaradi nižje rodnosti ali izseljevanja. Kar pomeni, da starejša populacija dobiva monopol nad politično platformo. In oni so še vedno razdeljeni. Prebivalstvo pa je tudi vse bolj razdeljeno v slabih časih kot v dobrih. Tako pride tudi do radikalizacije. Korona je izpostavila probleme, ki jih je država imela že prej. Prišlo je do točke, ko se vse nakopiči in uide izpod nadzora. Kriza je vplivala na mentalno zdravje in politično apatijo mladine. Če imajo probleme v glavi, ne morejo toliko problemov rešiti zunaj glave. Mama mi je rekla, da je mladina prihodnost in da mora država v njo investirati. Država definitivno zdaj ni investirala v prihodnost. Mladi smo ranljiva skupina, ker smo v delu življenja, ko še ugotavljamo stvari. Starejši pa mislijo, da nimamo pojma. V takem sistemu je težje 'imeti pojma'.
Masayah je karizmatična unikatna bomba, ki izstopa od uveljavljenih trendov glasbene industrije - besedila si piše sama, trendom se ne prilagaja, vsebine ne olepšuje in pravi, da je itak buraz! Svobodni duh izraža kot raperka, pevka, kitaristka, poetinja (pa še ful stvari). Pogovarjali sva se o razliki med Mio in Masayo, o tem, kako je bit ženska na slovenski hip hop sceni, kako je zašarmirala prvo bejbo in zbežala od doma, o izgubi očeta in o tem, kaj zanjo pomeni upor. Pa seveda o njenem prvem albumu in zbirki slovenske uporniške poezije - H2SO4.
Ali ga imamo, ali smo ga imeli, ali pa poznamo kakšno OMG zgodbo o njem. Tinder! Več kot polovica njegovih uporabnikov je stara med 18 in 25 let - torej je jasno, da to že dolgo niso več geeki in stari perverzneži v temnih sobicah. To smo mi! Glede na to, da je Tinder najuspešnejša aplikacija, ki na dan beleži tudi po 3 milijarde swajpov, me zanima, zakaj in kako ga sploh uporabljamo, kako se na aplikaciji obnašamo in zakaj je tako priljubljena. Nam pomaga in briše meje klasičnih binarnih odnosov ali hrani našo nesposobnost žive komunikacije? S kakimi fotkami se promoviramo, kaj to pove o nas? Kateri so najbolj cringe pick-up lajni? A sploh rabimo aplikacije za zmenke? Zakaj se nam tastari posmehujejo, ker se ne znamo zašarmirat v klubu? In seveda: zakaj nas je Tinderja sram? Po odgovore sem šla k Anamariji Šiši, doktorski študentki na Fakulteti za družbene vede, ki že tri leta preučuje aplikacije za zmenke.
600 evrov za garsonjero, 400 za sobo, ali pa 0 evrov pri sedemindvajsetih ki jih plačaš v drugih oblikah utesnjenosti, v hostlu Mama'n'papa. Ščurki in plesen, stanovanja brez tople vode, umivalnika, ploščic, oken, ali pa z nadzornimi kamerami in nenapovedanimi obiski lastnikov. Najemni trg v Sloveniji je majhen, nereguliran in prenasičen, cene so v višavah, bivanje je negotovo, doma se ne počutimo nikjer, ker vemo, da bo kmalu spet čas za selitev. Radi bi štartali ta lajf po svoje, se osamosvojili, vsaj imeli občutek, da si bomo lahko kaj, kdaj privoščili. Ideje imamo, rešitve obstajajo. V tej epizodi Rožnate jih delimo: Klemen Ploštajner (Zadrugator, Najemniški SOS), ulica, študentke in vi - poslušalci Rožnate.
Kaj sploh še povedati? Kako prepričati ignorante? Kako vedno znova dokazovati, da nimamo več časa? Ne da prihodnost ne bo slaba, ampak je ne bo? Težko. Ampak fajtali bomo do konca! Zato sem se v petek odpravila na Podnebni štrajk in poklepetala z mladimi, ki ne le jamrajo, ampak tudi spreminjajo. Od naključnih uličark do članov Mladih za podnebno pravičnost sem pustila mikrofonu, da ulovi tiste glasove, ki so premalokrat upoštevani. Hipi energija, motivirani vzkliki, jeza, obup, upanje in 29 zahtev. Ni planeta B!
Ta epizoda je odziv na aktualno družbeno stanje. Ali vsaj naše doživljanje razmer. Kako smo? Ne dobro. Zakaj smo anksiozni in depresivni, kako naj bomo optimistični glede prihodnosti, če se ruši pred našimi očmi? Kako se odzvati na vojno? A se imamo pravico "odklopit", ali smo zaradi tega egoisti? Včasih so rekli "na mladih svet stoji", danes pa med nekaterimi starci veljamo za tiste preobčutljive razvajence, ki pasivno skozi ekrane opazujejo, kaj se dogaja. A nismo nekoč študenti veljali za pionirje družbenih sprememb? Zakaj smo tako pesimistični, ujetniki občutka nemoči? V dolini sta na obisku Nika Pušlar, ki je brez dlake na jeziku govorila o svojih duševnih stiskah, in Petra Ofentavšek, skoraj magistrica psihologije, ki je opazovala, razlagala, svetovala in podelila ful fajn nasvete za vse nas, ki imamo težave s kakršnokoli obliko tesnobe.
Paula se je pri šestindvajsetih odločila, da bo pustila redno službo, dom, stare navade in se preselila na drugi konec Slovenije, v Sveto Ano. Pridružila se je duhovni druščini, da ne bi več živela sama, ampak obdana z ljudmi z enakim mišljenjem, usmerjenim k meditiranju, širjenju ljubezni, delu na sebi in pomoči drugim. Kaj so rekli frendi, starši? A so sekta? Kaj sploh počnejo tam, kakšna pravila imajo v skupnosti in kaj jo je pripeljalo do odločitve, ki jo po širše sprejetih merilih še vedno zlahka označimo za precej bizaren skok iz realnosti?
Klara je Kraljica. Njena zgodba se je začela v rejništvu, nadaljevala pa s preživljanjem časa z ekipo Kraljev ulice ob družbi alkohola in v bližini droge. Klara si nikoli ni želela življenja pod milim nebom in se zelo dobro zaveda, da je le ona odgovorna za svojo srečo. Po uspešno zaključeni maturi zdaj opravlja javna dela za Kralje ulice. Svojo zgodbo je zaupala Rožnati dolini.
Astrid jih je imela 23, ko je na testu nosečnosti zagledala dve črtici. Fant ji je rekel: ''Splav, kajne?'' Astrid je rekla: ''Ne!'' Čeprav ni imela pojma, kaj počne. In je postala mama. Mlada. Je tista mama, ki ima poleg previjanja plenic tudi kariero. Kot pevka, plesalka, performerka, harfistka, pa še učiteljica glasbenega pouka v srednji šoli je. In trdi, da imaš lahko oboje. Kljub osamljenosti, krikom in občutku, da je tvoje življenje kdaj excelova tabela.
Po zemlji je začel brskati, ko jih je dopolnil 22. Sedem let pozneje Luka na podlagi mešanice ekološkega kmetijstva in permakulture vodi manjšo kmetijo Freško v Babičih, vasici blizu Kopra. Poleg tega je še hud saksofonist pri triu Pantaloons. Ampak ni preprosto igrati do zore in nekaj ur pozneje zalivati solato. Ni preprosto, ko te tako mladega zagrabi v križu in ne moreš opravljati svojega dela, korenčki pa veselo gnijejo. Niti ni preprosto, ko ne veš, ali bo dobra letina, ali bodo cvetačo napadli škodljivci in ali boš sploh zvozil mesec. Ampak se da. Še posebno ko se začneš zavedati, da s tem, kar ustvarjaš, delaš boljši svet. In da je od nas odvisno, od tebe in od mene, da se pobrigamo za to, kaj dajemo v usta.
Boris je tisti model, ki piše ekstra čustvena besedila, inspiracije ne išče v svetu okoli sebe, ampak v svojih najbolj osebnih izkušnjah, ranljivost je zanj prednost. Z Borisom ugotavljava, da je tudi razhod nekaj, o čemer premalo govorimo, za kar nihče nima dobrih navodil za uporabo - ne vemo, kako ga izpeljati, preboleti, kako preživeti. Zato sva si rekla, da je najbolje, če se o vsem pogovoriva in deliva svoje izkušnje. Je ok, če pišeš svojemu bivšemu? Si lahko prijatelj s svojo bivšo? Je normalno, če si voščita rojstni dan? Pa novo leto? Kateri so najboljši breakup komadi in ali sploh zares kdaj prebolimo? Ali je to o prebolevanju pač še en nerealen, nedosegljiv mit? Kako zvoziti to ekstremno čudaško fazo, ko tvoja najljubša oseba čez noč postane tujec?
Eva je nomadinja. V fizičnem, mentalnem in duhovnem smislu. Na Dunaju je študirala kognitivno znanost, v Španiji elektrotehniko, zdaj znanje predaja mlajšim generacijam – včasih v živo, drugič prek Zooma, medtem ko odkriva nove dele sveta. Stalnica v njenem življenju so nove ideje, novi ljudje in novi odnosi. Debatirava o tem, ali so starši po novem naši prijatelji in cimri? Kako je monogamija izmišljen, nedosegljiv ideal, ki nas omejuje? Zakaj je prihodnost v tem, da za vedno živimo s frendi?
Anja/Angela/tvoja_frendica je zbrisala svoj profil na Instagramu. In si ga spet ustvarila. Pa spet razmišlja, da ga ne bi več imela. Ker ni realen. Ker je fejk. Ker postaneš odvisen. A imaš vseeno občutek, da ne boš del scene, če ga ne boš imel. Z Anjo o digitalni osebnosti, potrebi po pozornosti in potrditvi, živčnosti pred in po objavi fotke, stalkanju, iskanju identitete, duševnem zdravju in ranljivosti. In o tem, zakaj smo tako obsedeni z mislijo, kaj si drugi mislijo o nas. Ker - če ti je zares vseeno, zakaj potem sploh karkoli objaviš?
Jaz sem Katja, on je Vazz. Jaz ne razumem sveta, on ga še manj. Pa vseeno poskušava. Skupaj ugotavljava, kako ga rešiti, kako se sprostiti in ne kloniti pred težo občutka krivde. Kako gledati serijo in pri tem ne imeti slabe vesti, ker za hip osebnostno ne rasteš. Kako naj se usedem na letalo in se ne počutim krivo, ker pospešujem globalno segrevanje. Pametujeva tudi o tem, kako kovati srečo na svojem lastnem vrtičku, kako ne ustreči vsem in kako reči: Ne, dovolj je!!! Tudi, če ne zmorem, je ok.
Neveljaven email naslov