Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kakšnega človeka naj bi oblikoval izobraževalni sistem in kakšna znanja bi mu moral posredovati? Zakaj se je v koronačasu povečalu zaupanje javnosti v šolstvo? So svoj odnos do znanja ali izobraževanja mladi v zadnjih mesecih prevprašali ali spremenili? Zakaj se dogaja, da v javnem prostoru znanost interpretirajo neznanstveniki, celo vplivneži, ki kradejo debato medijem in strokovnjakom? Kdo širi teorije zarote in kdo jim verjame? Bi se z njimi morali ukvarjati ali jih tako le legitimiramo? Kakšne posledice nosimo kot družba zaradi dvoma v znanost, celo zanikanja znanstvenih dognanj?
Darjan Anej Fras, Ana Vilhelmina Verdnik in Črt Kolenc razpravljajo o odnosu do znanja in znanosti: o izobraževanju, tolmačenju znanosti neznanstvenikov in o teorijah zarote
Kakšnega človeka naj bi oblikoval izobraževalni sistem in kakšna znanja bi mu moral posredovati? Zakaj se je v koronačasu povečalo zaupanje javnosti v šolstvo? So svoj odnos do znanja ali izobraževanja mladi v zadnjih mesecih na novo izprašali ali spremenili?
Zakaj se dogaja, da v javnem prostoru znanost interpretirajo neznanstveniki, celo vplivneži, ki kradejo debato medijem in strokovnjakom? Kdo širi teorije zarote in kdo jim verjame? Bi se z njimi morali ukvarjati ali jih tako le legitimiramo? Kakšne posledice nosimo kot družba zaradi dvoma o znanosti, celo zanikanja znanstvenih dognanj?
Ana Vilhelmina Verdnik, diplomantka filozofije, politike in ekonomije na Univerzi v Oxfordu in magistrska študentka na Londonski šoli ekonomije. Ta hip vodi raziskovalno skupino na področju politične eknomije, dejavna je tudi na področju promocije svobode govora in kritične misli. V sklopu neprofitne organizacije ISDS se zavzema za razširitev debate in javnega govorništva v indijskem izobraževalnem sistemu.
"Nihče od nas ne bo obdržal službe dlje kot pet ali deset let. Izobraževanje je težko usmerjati, saj ne vemo, kaj bo s službami. To je odgovor na to, koga hočemo izobraziti. Izobražujemo ljudi, ki se spoprijemajo s svetom, ki se spreminja neskončno hitreje kot kadar koli doslej. Zato potrebujemo daljše izobraževanje in izobraževanje, ki osvobaja. Govorimo o kritičnem mišljenju, obvladovanju statistike ipd., to so znanja, ki omogočajo, da se znamo odzivati na spremembe v okolju. To je eden večjih problemov, saj se v Sloveniji še vedno zdi, da bo tisto, kar bom izbral v srednji šoli ali na fakulteti, tudi moja služba. To je nerealno. Kakšnega človeka želimo izobraziti? Osvobojenega, takega, ki zmore iti v korak s spremembami. Vprašanja dostopnosti do izobraževanja so različna, v Indiji so problemi povsem drugačni kot tukaj. Jaz mislim, da je v teh časih nevarno vprašanje, ali smo hvaležni. Pravijo: bodite zadovoljni, tukaj je bolje kot nekje, kjer imajo državljanjsko vojno. Seveda. A odziv znotraj zahodnega sistema na koronavirus ni optimalen, tudi v izobraževanju ni optimalen. Seveda smo hvaležni za standard, ki ga imamo, ne moremo pa reči, prav, ne bomo se pritoževali. Fakutlete so se kar tako zaprle, ni pouka v manjših skupinah, kot to počnejo v Angliji. So še drugi načini, da se ohrani univerzitetno izobraževanje. Če govorimo o teorijah zarote, je morda kontroverzna misel, da se te teorije obdržijo tudi zato, ker jih toleriramo. Sediš v kavarni in nekdo začne s takimi teorijami in ne rečeš ničesar. Češ, saj ne more razumeti. Treba je vzpostaviti višji standard. Ko je nekaj neprimerno, je to treba ustaviti, saj v teh razmerah prav zato zmagajo glasnejši. Če lahko gre povprečen človek skozi življenje z davki, posojili in najemniškimi pogodbami, ki niso enostavne, smo zmožni tudi tega."
Darjan Anej Fras, bodoči diplomirani kemik, zagovornik znanstvene metodologije, racionalnega razmišljanja in objektivnosti. V prostem času s prijatelji igra igre z žogo in pravi, da njegovi interesi segajo vse od GSO-jev do Rembrandtove Nočne straže ob spremljavi Tarantinovih ‘soundtrackov’ in vikinškega roka.
"Mislim, da vse bolj v ospredje prihaja profil renesančnega človeka, nekoga, ki ima veliko znanja na več področjih. Tudi delodajalci na razgovorih dajejo več poudarka mehkim veščinam. Tega se zavedamo tudi mladi in si zato z različnimi stvarmi 'filamo' življenjepise. Seveda je formalno izobraževanje zelo pomembno, je plod konsenza strokovne javnosti, ki narekuje, kaj je relevantno v stroki, a tudi te prostočasne aktivnosti ali neprofesionalne aktivnosti so pomembne. Razlaganje znanosti neznanstvenikov, pogosto je to prosto po Ockhamovem rezilu: aha, to je najbolj preprosto, torej je res. Lažejo nam, čipirajo nas. Specifično za koronski čas: je nova zadeva, raziskave še vedno potekajo, bilo je manj pregledov, saj se je z raziskavami mudilo. Tako prihaja tudi do razhajanj v mnenju stroke, morda manjka konsenz, a se bo to sčasoma popravilo. Živimo v postfaktični družbi, kjer lahko vsak pove vse, nekateri iz prejšnjega sistema niso vajeni take količine medijev, informacij in pregorijo. Sploh nekdo, ki veliko fizično dela, pride domov ... Kako se bo poglabljal v članke? Pač se odloči, da bo verjel nekomu, ki se mu zdi verodostojen, na primer Marku Potrču. Razlogov je več. Mogoče malo idealistično gledam, ko rečem, da se bo resnica na koncu izkazala, ker se resnici ni treba braniti, laž pa si mora ves čas kriti hrbet."
Črt Kolenc, študent matematike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani, ljubiteljsko se ukvarja s filozofijo, učenjem latinščine in računalništvom.
"Podajanje razumevanja je težje kot podajanje podatkov. Težko je pričakovati, da bo celo zelo dober profesor prav vsakega dijaka pripravil do razumevanja na globlji ravni. Mislim, da je boljši pristop podajanja znanja, da se v šolah uči preproste koncepte in se prizadeva za razumevanje teh konceptov, na primer tolmačenje statistik bi moralo igrati večjo vlogo, kot jo zdaj. Raziskave kažejo, da ukvarjanje z umetnostjo in glasbo zelo pozitivno vpliva na razumevanje matematike ali fizike. Zato se mi zdi, da so mehke znanosti prav tako pomembne kot neki analitičen pristop. Oboje je treba paralelno poudariti v šolstvu. Kje pa je meja med znajti se in nekaj znati? Zdi se mi, da naj bi te stvari šle z roko v roki. Človek, ki je izobražen, naj bi bil sposoben najti rešitev. Znajti se je morda celo pomembnejše kot doseči formalno izobrazbo. Teorije zarote so preprost človeški odziv. Kot družba smo na točki, ko večina problemov več nima preprostih rešitev. Ideja, da se znanstveniki naj ne bi preveč ukvarjali z odnosi z javnostmi, se mi zdi destruktivna. Treba je pokazati verodostojnost rešitve, ne glede na to, da je ta bolj kompleksna kot marsikaj, kar lahko najdemo v brskalniku. Izobražen kader mora podajati rešitve, ki temeljijo na premisah, ki so bolj kompleksne, kot so v teorijah zarote. Ali pa tudi ne, nekatere so že kar dodelane."
56 epizod
O čem razmišljajo mladi? Kako živijo? Kako preživijo? Kdo jih nagovarja in kdo ignorira? S študenti in dijaki razpravljamo o življenju v rožnati dolini.
Kakšnega človeka naj bi oblikoval izobraževalni sistem in kakšna znanja bi mu moral posredovati? Zakaj se je v koronačasu povečalu zaupanje javnosti v šolstvo? So svoj odnos do znanja ali izobraževanja mladi v zadnjih mesecih prevprašali ali spremenili? Zakaj se dogaja, da v javnem prostoru znanost interpretirajo neznanstveniki, celo vplivneži, ki kradejo debato medijem in strokovnjakom? Kdo širi teorije zarote in kdo jim verjame? Bi se z njimi morali ukvarjati ali jih tako le legitimiramo? Kakšne posledice nosimo kot družba zaradi dvoma v znanost, celo zanikanja znanstvenih dognanj?
Darjan Anej Fras, Ana Vilhelmina Verdnik in Črt Kolenc razpravljajo o odnosu do znanja in znanosti: o izobraževanju, tolmačenju znanosti neznanstvenikov in o teorijah zarote
Kakšnega človeka naj bi oblikoval izobraževalni sistem in kakšna znanja bi mu moral posredovati? Zakaj se je v koronačasu povečalo zaupanje javnosti v šolstvo? So svoj odnos do znanja ali izobraževanja mladi v zadnjih mesecih na novo izprašali ali spremenili?
Zakaj se dogaja, da v javnem prostoru znanost interpretirajo neznanstveniki, celo vplivneži, ki kradejo debato medijem in strokovnjakom? Kdo širi teorije zarote in kdo jim verjame? Bi se z njimi morali ukvarjati ali jih tako le legitimiramo? Kakšne posledice nosimo kot družba zaradi dvoma o znanosti, celo zanikanja znanstvenih dognanj?
Ana Vilhelmina Verdnik, diplomantka filozofije, politike in ekonomije na Univerzi v Oxfordu in magistrska študentka na Londonski šoli ekonomije. Ta hip vodi raziskovalno skupino na področju politične eknomije, dejavna je tudi na področju promocije svobode govora in kritične misli. V sklopu neprofitne organizacije ISDS se zavzema za razširitev debate in javnega govorništva v indijskem izobraževalnem sistemu.
"Nihče od nas ne bo obdržal službe dlje kot pet ali deset let. Izobraževanje je težko usmerjati, saj ne vemo, kaj bo s službami. To je odgovor na to, koga hočemo izobraziti. Izobražujemo ljudi, ki se spoprijemajo s svetom, ki se spreminja neskončno hitreje kot kadar koli doslej. Zato potrebujemo daljše izobraževanje in izobraževanje, ki osvobaja. Govorimo o kritičnem mišljenju, obvladovanju statistike ipd., to so znanja, ki omogočajo, da se znamo odzivati na spremembe v okolju. To je eden večjih problemov, saj se v Sloveniji še vedno zdi, da bo tisto, kar bom izbral v srednji šoli ali na fakulteti, tudi moja služba. To je nerealno. Kakšnega človeka želimo izobraziti? Osvobojenega, takega, ki zmore iti v korak s spremembami. Vprašanja dostopnosti do izobraževanja so različna, v Indiji so problemi povsem drugačni kot tukaj. Jaz mislim, da je v teh časih nevarno vprašanje, ali smo hvaležni. Pravijo: bodite zadovoljni, tukaj je bolje kot nekje, kjer imajo državljanjsko vojno. Seveda. A odziv znotraj zahodnega sistema na koronavirus ni optimalen, tudi v izobraževanju ni optimalen. Seveda smo hvaležni za standard, ki ga imamo, ne moremo pa reči, prav, ne bomo se pritoževali. Fakutlete so se kar tako zaprle, ni pouka v manjših skupinah, kot to počnejo v Angliji. So še drugi načini, da se ohrani univerzitetno izobraževanje. Če govorimo o teorijah zarote, je morda kontroverzna misel, da se te teorije obdržijo tudi zato, ker jih toleriramo. Sediš v kavarni in nekdo začne s takimi teorijami in ne rečeš ničesar. Češ, saj ne more razumeti. Treba je vzpostaviti višji standard. Ko je nekaj neprimerno, je to treba ustaviti, saj v teh razmerah prav zato zmagajo glasnejši. Če lahko gre povprečen človek skozi življenje z davki, posojili in najemniškimi pogodbami, ki niso enostavne, smo zmožni tudi tega."
Darjan Anej Fras, bodoči diplomirani kemik, zagovornik znanstvene metodologije, racionalnega razmišljanja in objektivnosti. V prostem času s prijatelji igra igre z žogo in pravi, da njegovi interesi segajo vse od GSO-jev do Rembrandtove Nočne straže ob spremljavi Tarantinovih ‘soundtrackov’ in vikinškega roka.
"Mislim, da vse bolj v ospredje prihaja profil renesančnega človeka, nekoga, ki ima veliko znanja na več področjih. Tudi delodajalci na razgovorih dajejo več poudarka mehkim veščinam. Tega se zavedamo tudi mladi in si zato z različnimi stvarmi 'filamo' življenjepise. Seveda je formalno izobraževanje zelo pomembno, je plod konsenza strokovne javnosti, ki narekuje, kaj je relevantno v stroki, a tudi te prostočasne aktivnosti ali neprofesionalne aktivnosti so pomembne. Razlaganje znanosti neznanstvenikov, pogosto je to prosto po Ockhamovem rezilu: aha, to je najbolj preprosto, torej je res. Lažejo nam, čipirajo nas. Specifično za koronski čas: je nova zadeva, raziskave še vedno potekajo, bilo je manj pregledov, saj se je z raziskavami mudilo. Tako prihaja tudi do razhajanj v mnenju stroke, morda manjka konsenz, a se bo to sčasoma popravilo. Živimo v postfaktični družbi, kjer lahko vsak pove vse, nekateri iz prejšnjega sistema niso vajeni take količine medijev, informacij in pregorijo. Sploh nekdo, ki veliko fizično dela, pride domov ... Kako se bo poglabljal v članke? Pač se odloči, da bo verjel nekomu, ki se mu zdi verodostojen, na primer Marku Potrču. Razlogov je več. Mogoče malo idealistično gledam, ko rečem, da se bo resnica na koncu izkazala, ker se resnici ni treba braniti, laž pa si mora ves čas kriti hrbet."
Črt Kolenc, študent matematike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani, ljubiteljsko se ukvarja s filozofijo, učenjem latinščine in računalništvom.
"Podajanje razumevanja je težje kot podajanje podatkov. Težko je pričakovati, da bo celo zelo dober profesor prav vsakega dijaka pripravil do razumevanja na globlji ravni. Mislim, da je boljši pristop podajanja znanja, da se v šolah uči preproste koncepte in se prizadeva za razumevanje teh konceptov, na primer tolmačenje statistik bi moralo igrati večjo vlogo, kot jo zdaj. Raziskave kažejo, da ukvarjanje z umetnostjo in glasbo zelo pozitivno vpliva na razumevanje matematike ali fizike. Zato se mi zdi, da so mehke znanosti prav tako pomembne kot neki analitičen pristop. Oboje je treba paralelno poudariti v šolstvu. Kje pa je meja med znajti se in nekaj znati? Zdi se mi, da naj bi te stvari šle z roko v roki. Človek, ki je izobražen, naj bi bil sposoben najti rešitev. Znajti se je morda celo pomembnejše kot doseči formalno izobrazbo. Teorije zarote so preprost človeški odziv. Kot družba smo na točki, ko večina problemov več nima preprostih rešitev. Ideja, da se znanstveniki naj ne bi preveč ukvarjali z odnosi z javnostmi, se mi zdi destruktivna. Treba je pokazati verodostojnost rešitve, ne glede na to, da je ta bolj kompleksna kot marsikaj, kar lahko najdemo v brskalniku. Izobražen kader mora podajati rešitve, ki temeljijo na premisah, ki so bolj kompleksne, kot so v teorijah zarote. Ali pa tudi ne, nekatere so že kar dodelane."
Ali ga imamo, ali smo ga imeli, ali pa poznamo kakšno OMG zgodbo o njem. Tinder! Več kot polovica njegovih uporabnikov je stara med 18 in 25 let - torej je jasno, da to že dolgo niso več geeki in stari perverzneži v temnih sobicah. To smo mi! Glede na to, da je Tinder najuspešnejša aplikacija, ki na dan beleži tudi po 3 milijarde swajpov, me zanima, zakaj in kako ga sploh uporabljamo, kako se na aplikaciji obnašamo in zakaj je tako priljubljena. Nam pomaga in briše meje klasičnih binarnih odnosov ali hrani našo nesposobnost žive komunikacije? S kakimi fotkami se promoviramo, kaj to pove o nas? Kateri so najbolj cringe pick-up lajni? A sploh rabimo aplikacije za zmenke? Zakaj se nam tastari posmehujejo, ker se ne znamo zašarmirat v klubu? In seveda: zakaj nas je Tinderja sram? Po odgovore sem šla k Anamariji Šiši, doktorski študentki na Fakulteti za družbene vede, ki že tri leta preučuje aplikacije za zmenke.
600 evrov za garsonjero, 400 za sobo, ali pa 0 evrov pri sedemindvajsetih ki jih plačaš v drugih oblikah utesnjenosti, v hostlu Mama'n'papa. Ščurki in plesen, stanovanja brez tople vode, umivalnika, ploščic, oken, ali pa z nadzornimi kamerami in nenapovedanimi obiski lastnikov. Najemni trg v Sloveniji je majhen, nereguliran in prenasičen, cene so v višavah, bivanje je negotovo, doma se ne počutimo nikjer, ker vemo, da bo kmalu spet čas za selitev. Radi bi štartali ta lajf po svoje, se osamosvojili, vsaj imeli občutek, da si bomo lahko kaj, kdaj privoščili. Ideje imamo, rešitve obstajajo. V tej epizodi Rožnate jih delimo: Klemen Ploštajner (Zadrugator, Najemniški SOS), ulica, študentke in vi - poslušalci Rožnate.
Kaj sploh še povedati? Kako prepričati ignorante? Kako vedno znova dokazovati, da nimamo več časa? Ne da prihodnost ne bo slaba, ampak je ne bo? Težko. Ampak fajtali bomo do konca! Zato sem se v petek odpravila na Podnebni štrajk in poklepetala z mladimi, ki ne le jamrajo, ampak tudi spreminjajo. Od naključnih uličark do članov Mladih za podnebno pravičnost sem pustila mikrofonu, da ulovi tiste glasove, ki so premalokrat upoštevani. Hipi energija, motivirani vzkliki, jeza, obup, upanje in 29 zahtev. Ni planeta B!
Ta epizoda je odziv na aktualno družbeno stanje. Ali vsaj naše doživljanje razmer. Kako smo? Ne dobro. Zakaj smo anksiozni in depresivni, kako naj bomo optimistični glede prihodnosti, če se ruši pred našimi očmi? Kako se odzvati na vojno? A se imamo pravico "odklopit", ali smo zaradi tega egoisti? Včasih so rekli "na mladih svet stoji", danes pa med nekaterimi starci veljamo za tiste preobčutljive razvajence, ki pasivno skozi ekrane opazujejo, kaj se dogaja. A nismo nekoč študenti veljali za pionirje družbenih sprememb? Zakaj smo tako pesimistični, ujetniki občutka nemoči? V dolini sta na obisku Nika Pušlar, ki je brez dlake na jeziku govorila o svojih duševnih stiskah, in Petra Ofentavšek, skoraj magistrica psihologije, ki je opazovala, razlagala, svetovala in podelila ful fajn nasvete za vse nas, ki imamo težave s kakršnokoli obliko tesnobe.
Paula se je pri šestindvajsetih odločila, da bo pustila redno službo, dom, stare navade in se preselila na drugi konec Slovenije, v Sveto Ano. Pridružila se je duhovni druščini, da ne bi več živela sama, ampak obdana z ljudmi z enakim mišljenjem, usmerjenim k meditiranju, širjenju ljubezni, delu na sebi in pomoči drugim. Kaj so rekli frendi, starši? A so sekta? Kaj sploh počnejo tam, kakšna pravila imajo v skupnosti in kaj jo je pripeljalo do odločitve, ki jo po širše sprejetih merilih še vedno zlahka označimo za precej bizaren skok iz realnosti?
Klara je Kraljica. Njena zgodba se je začela v rejništvu, nadaljevala pa s preživljanjem časa z ekipo Kraljev ulice ob družbi alkohola in v bližini droge. Klara si nikoli ni želela življenja pod milim nebom in se zelo dobro zaveda, da je le ona odgovorna za svojo srečo. Po uspešno zaključeni maturi zdaj opravlja javna dela za Kralje ulice. Svojo zgodbo je zaupala Rožnati dolini.
Astrid jih je imela 23, ko je na testu nosečnosti zagledala dve črtici. Fant ji je rekel: ''Splav, kajne?'' Astrid je rekla: ''Ne!'' Čeprav ni imela pojma, kaj počne. In je postala mama. Mlada. Je tista mama, ki ima poleg previjanja plenic tudi kariero. Kot pevka, plesalka, performerka, harfistka, pa še učiteljica glasbenega pouka v srednji šoli je. In trdi, da imaš lahko oboje. Kljub osamljenosti, krikom in občutku, da je tvoje življenje kdaj excelova tabela.
Po zemlji je začel brskati, ko jih je dopolnil 22. Sedem let pozneje Luka na podlagi mešanice ekološkega kmetijstva in permakulture vodi manjšo kmetijo Freško v Babičih, vasici blizu Kopra. Poleg tega je še hud saksofonist pri triu Pantaloons. Ampak ni preprosto igrati do zore in nekaj ur pozneje zalivati solato. Ni preprosto, ko te tako mladega zagrabi v križu in ne moreš opravljati svojega dela, korenčki pa veselo gnijejo. Niti ni preprosto, ko ne veš, ali bo dobra letina, ali bodo cvetačo napadli škodljivci in ali boš sploh zvozil mesec. Ampak se da. Še posebno ko se začneš zavedati, da s tem, kar ustvarjaš, delaš boljši svet. In da je od nas odvisno, od tebe in od mene, da se pobrigamo za to, kaj dajemo v usta.
Boris je tisti model, ki piše ekstra čustvena besedila, inspiracije ne išče v svetu okoli sebe, ampak v svojih najbolj osebnih izkušnjah, ranljivost je zanj prednost. Z Borisom ugotavljava, da je tudi razhod nekaj, o čemer premalo govorimo, za kar nihče nima dobrih navodil za uporabo - ne vemo, kako ga izpeljati, preboleti, kako preživeti. Zato sva si rekla, da je najbolje, če se o vsem pogovoriva in deliva svoje izkušnje. Je ok, če pišeš svojemu bivšemu? Si lahko prijatelj s svojo bivšo? Je normalno, če si voščita rojstni dan? Pa novo leto? Kateri so najboljši breakup komadi in ali sploh zares kdaj prebolimo? Ali je to o prebolevanju pač še en nerealen, nedosegljiv mit? Kako zvoziti to ekstremno čudaško fazo, ko tvoja najljubša oseba čez noč postane tujec?
Eva je nomadinja. V fizičnem, mentalnem in duhovnem smislu. Na Dunaju je študirala kognitivno znanost, v Španiji elektrotehniko, zdaj znanje predaja mlajšim generacijam – včasih v živo, drugič prek Zooma, medtem ko odkriva nove dele sveta. Stalnica v njenem življenju so nove ideje, novi ljudje in novi odnosi. Debatirava o tem, ali so starši po novem naši prijatelji in cimri? Kako je monogamija izmišljen, nedosegljiv ideal, ki nas omejuje? Zakaj je prihodnost v tem, da za vedno živimo s frendi?
Anja/Angela/tvoja_frendica je zbrisala svoj profil na Instagramu. In si ga spet ustvarila. Pa spet razmišlja, da ga ne bi več imela. Ker ni realen. Ker je fejk. Ker postaneš odvisen. A imaš vseeno občutek, da ne boš del scene, če ga ne boš imel. Z Anjo o digitalni osebnosti, potrebi po pozornosti in potrditvi, živčnosti pred in po objavi fotke, stalkanju, iskanju identitete, duševnem zdravju in ranljivosti. In o tem, zakaj smo tako obsedeni z mislijo, kaj si drugi mislijo o nas. Ker - če ti je zares vseeno, zakaj potem sploh karkoli objaviš?
Jaz sem Katja, on je Vazz. Jaz ne razumem sveta, on ga še manj. Pa vseeno poskušava. Skupaj ugotavljava, kako ga rešiti, kako se sprostiti in ne kloniti pred težo občutka krivde. Kako gledati serijo in pri tem ne imeti slabe vesti, ker za hip osebnostno ne rasteš. Kako naj se usedem na letalo in se ne počutim krivo, ker pospešujem globalno segrevanje. Pametujeva tudi o tem, kako kovati srečo na svojem lastnem vrtičku, kako ne ustreči vsem in kako reči: Ne, dovolj je!!! Tudi, če ne zmorem, je ok.
Katja Sluga in Nejc Trampuž si želita živeti v državi, ki bo poskrbela za mlade, a se strinjata, da morajo biti tudi sami bolj aktivni. "Cesta je politika, pločnik je politika, vse je politika," poudarja Katja Sluga
Odbojkar Črt Bošnjak ter kajakašica in kanuistka na divjih vodah Eva Alina Hočevar opisujeta, kako so se mladi profesionalni športniki znašli v času epidemije, kaj jim je bilo odvzeto in kako usklajujejo obveznosti.
Diana Dajčman in Katrin Žnidarčič razlagata, zakaj so mladi bitko za okolje prevzeli na svoja pleča, kdo jih podpira in kdo pri tem ovira. Kako se zoperstaviti apatiji ob katastrofičnih okoljskih napovedih in kako se boriti za boljši svet, da pri tem ne izgoriš? Kdaj se v mlade naseli nemir, celo krivda in čemu bi se za boljši svet bili pripravljeni odpovedati?
Študentki Meta Vražič in Polona Rodič iskreno pripovedujeta o spopadanju z anoreksijo: o bitki z žlico jogurta, predvsem pa o bitki s samim seboj ter z družbenimi pričakovanji
Kdaj boš pa diplomiral? Kakšno službo si boš našel? Ni že čas za družino? O odraščanju, strahovih, pričakovanjih in vse pogostejših vprašanjih okolice razmišljata študenta Maja Blažič in Matej Markič
Zakaj sta spolno nadlegovanje in nasilje še vedno tabu, zakaj prekiniti molk in kako zaščititi žrtve? Gosta podkasta sta Mojca Lukan in Andraž Kos, ki pravi, da odurnost spolnega nasilja žal (še) ni samoumevna
Gimnazijska dijaka Aja Vrenjak in Matic Gosak pravita, da sta naveličana šole na daljavo, jezi ju odsotnost dialoga in pojasnil odločevalcev. Spregledani so in ne(u)slišani, kot bi sredi polja kričali v veter.
Klara Širovnik, Jaka Smerkolj Simoneti in Luka Volk so razmišljali o medijih in odločevalcih, o spremembah v družbi in osebnih izkušnjah spopadanja z epidemijo. Kako konkretno so sprejeti ukrepi za obvladovanje koronavirusa vplivali na mlade? Kako so doživljali politične in druge pritiske na medije in kulturni sektor? Kako je zapiranje javnega življenja vplivalo na njihovo delo in izobraževanje? Kaj si želijo in česa ne v letu 2021? Kaj so ta hip največja bremena družbe in za kaj bi se morali odločeneje boriti?
Neveljaven email naslov