Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kakšno je duševno stanje mladih v času zaprtja javnega življenja? Kako se spopadajo z morebitnimi duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo ukrepov in nagovarjanje mladih s strani odločevalcev? Komu se lahko zaupajo? Sproščajo frustracije tudi s kršitvijo vladnih ukrepov ali jim sledijo in jih spoštujejo? O tem razpravljajo Tadej Jezernik, Sanja Zupančič in Klara Jurečič.
Kako se mladi spopadajo z duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo ukrepov in nagovarjanje mladih? Na koga se lahko zanesejo?
Kakšno je duševno stanje mladih v času zaprtja javnega življenja? Kako se spopadajo z morebitnimi duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo o uvedbi ukrepov in kako komunikacijo odločevalcev z mladimi? Komu se lahko zaupajo? Sproščajo frustracije tudi s kršitvijo vladnih ukrepov ali jim sledijo in jih spoštujejo?
Če ste v psihični stiski ali poznate koga, ki je potrt, se počuti nevredno, obupano ali naveličano, poiščite pomoč. Telefonske številke smo objavili tukaj. Za psihološko podporo ob epidemiji lahko pokličete tudi na 080 51 00, in to 24 ur na dan, vse dni v tednu.
Tadej Jezernik, študent uprave na Fakulteti za upravo, vodja razpisnega dela na Zvezi Škis, član nadzornega odbora Sindikata Mladi Plus, nekdanji junior ambasador Unicefa. Ukvarja se z zagovorništvom, okoljem in mednarodnim sodelovanjem. Je tudi avtor odprtega pisma, v katerem je zapisal: "Sit sem, da mi pravijo, da mladi vedno zmoremo. Da se mladim lahko vedno vse vzame. Da smo mladi vedno vsega krivi. Da smo mladi vedno najbolj neodgovorni. Da mladi širimo virus. Da mladih nič ne zanima. Da na mladih lahko 'šparamo'. Da lahko mladi vedno potrpijo."
"Trenutno mentalno, psihično zdravje mladih trpi. Tudi dijaki se ne morejo družiti in bojim se, da trenutno nastaja neka koronageneracija, da ji bo to manjkalo. In vse to se nabira in slej ko prej udari ven. Mladi so spet nasankali. Vladno komuniciranje ni komuniciranje, ker komuniciranje je komuniciranje vsaj dveh strani. To je enostransko izražanje tega, kar vlada sprejema. Kar po internetu. Mladim bi bilo pomembneje, kot da imamo govornika, ki vidi vse skozi pesimistično prizmo, da bi zapisal ali izrekel kako spodbudo. Ne pa, naj mladi počakajo s stiskanjem na klopci in kaj jaz vem. Če bi bila kaka spodbudna beseda, bi marsikdo jemal stvari bolj resno, ok, razumem situacijo. Se pa ne morem strinjati, da so mladi tisti, ki širijo virus zaradi svojih dejavnosti in ker so mladi, to pa pač ne drži. Sanacija posledic koronakrize bo dolgotrajna in predvsem draga. Vlada bi lahko trenutno več denarja namenila organizacijam, ki pomagajo mladim pri duševnem zdravju, lahko bi namenili več pozornosti temu. Ne vem, zakaj obstaja takšna stigma, tudi fantje in moški se pogovarjamo o duševnem zdravju. Mogoče velja to tradicionalno prepričanje, da moški ne bi smeli jokati, kazati čustev, ker morajo biti močni in igrati neko močno vlogo. A so ravno tako ljudje. Če si v stiski, je normalno, da to pokažeš in poiščeš pomoč, če vidiš, da ne zdržiš, da zadevam nisi kos sam, obstajajo institucije, društva, telefonski centri, ki ti lahko ustrezno svetujejo in pomagajo."
Sanja Zupančič, študentka prvega letnika magistrskega študija psihologije v Mariboru. Je tutorka na Oddelku za psihologijo, pravi, da je komunikacijski most med študenti in člani oddelka ter prva pomoč študentom glede kakršnih koli študijskih vprašanj. Je tudi predsednica Društva študentov psihologije in članica skupine Svetovalnica, v sklopu katere študentje višjih letnikov psihologije ljudem v stiski ponujajo brezplačne pogovore. Ker je tematika duševnega zdravja zares pomembna, si prizadeva za zmanjševanje stigme duševnih bolnikov s sodelovanjem pri skupini Mind the mind. Skupina izvaja interaktivne delavnice za učence in dijake. Je tudi članica projekta študentov psihologije, ki mlade ozaveščajo o virih pomoči, pripravljajo interaktivne delavnice in delujejo preventivno na področju samomorilnega vedenja.
"Vse bolj se poudarja pomen duševnega zdravja, navsezadnje vsak tretji človek v življenju zboli za duševno motnjo. Pri starejših generacijah je stigme še vedno nekoliko več, a po navadi izvira iz neizobraženosti ali nerazumevanje tega področja. Včasih so imeli psihiatrične bolnišnice in obisk psihiatra drugačno konotacijo kot danes. Poudarila bi, kako problematično je to pri moških, ker je duševno zdravje še vedno tabujska tema zaradi stereotipne vzgoje: ti si že velik fantek, ne smeš jokati. To se kaže v grozljivi statistiki, skoraj 90 odstotkov samomorov storijo moški, po navadi zato, ker neradi izražajo stisko, jo priznajo, kaj šele, da bi poiskali pomoč. Vsi imamo na neki način stisko zaradi takih ali drugačnih zadev in pravilno je, da v takih trenutkih poiščemo pomoč. Bi pa želela opozoriti na problematiko čakalne dobe, ta je predolga, trenutno omejevanje zdravstvenih storitev pa k temu ne pripomore prav veliko. Te dolge vrste s pridom izkoriščajo samooklicani strokovnjaki. Dandanes lahko vsakdo odpre espe in ponudi svetovanje, to fino zaračuna, klientu pa naredi več škode kot koristi. Vsak naj se pred obiskom terapevta pozanima o njegovi kredibilnosti in izobrazbi. Obstajajo pa tudi dobre prakse. Študentski domovi v Mariboru so nam v prvem valu ponudili pomoč: vodeno meditacijo, tehnike sproščanja. Skušali so nas opolnomočiti s tehnikami za boljše duševno zdravje. Sem tudi tutorka na oddelku za psihologijo in brucem je seveda težko, ker se med seboj ne poznajo, zato smo jim prek Zooma organizirali spoznavni večer."
Klara Jurečič, študentka biotehnologije, ki jo zanima znanost, še posebej približevanje znanosti širši javnosti. Že eno leto sodeluje pri znanstveni redakciji Radia Študent, v preteklosti pa je vodila tudi različne naravoslovne delavnice za mlade. Veliko svojega časa nameni tudi študentskemu "aktivizmu", tako je že dobri dve leti članica Študentskega sveta stanovalcev, povedano preprosteje, sopredstavnica študentskega doma. V tem delu vztraja, saj poudarja, da so študenti velikokrat prezrti, ŠSS pa obravnava študente in stanovanjsko problematiko. V prostem času se rada odpravi v kino ali obišče manjši koncert, v koronakrizi je več časa namenila branju in sprehodom. Uživa v naravi in vrtnarjenju, med prvo karanteno si je čas krajšala na vrtu. Doma ima mačje prijateljice, v ljubljanski študentski sobi pa police zasedajo zanimive rastline.
"Pri ŠSS (Študentski svet stanovalcev) smo že marca opozorili na nekatere vidike vladnih ukrepov in pozvali k dialogu, a bili celo poletje postavljeni na stranski tir. Šele z drugim valom in zapiranjem, ko se je ponovila zgodba in je bilo spet treba opozoriti na zapostavljene izjeme, smo prišli do točke, ko se je morda začel dialog. Vladna komunikacija se mi zdi v trenutnih razmerah na splošno slaba: za mlade in druge. Ukrepi niso bili konkretno razloženi, nihče ni povedal: ta ukrep smo sprejeli zato in zato. Če bi bili predstavljeni na tak način, bi marsikateri posameznik ravnal drugače, morda bolj odgovorno. Vsi pričakujejo spoštovanje in sledenje ukrepom, nihče pa ne razmisli, v kakšnem položaju smo se znašli, da bi nam hkrati ponudili še pomoč. Težko je slediti ukrepom, ko niti ne veš, kaj se dogaja, ko ne zmoreš spremljati sveta okoli sebe. Posledica, ki me skrbi, je tudi znanje. Vem, da se fakultete trudijo, a se je izgubil stik v živo. To, da pogledaš demonstracijo doma, ne more nadomestiti tega, da delaš v laboratoriju v živo, samostojno. Ne vem, kaj bo to pomenilo, ko bomo iskali službo, ker bo izkušnja študija čisto drugačna."
33 epizod
O čem razmišljajo mladi? Kako živijo? Kako preživijo? Kdo jih nagovarja in kdo ignorira? S študenti in dijaki razpravljamo o življenju v rožnati dolini.
Kakšno je duševno stanje mladih v času zaprtja javnega življenja? Kako se spopadajo z morebitnimi duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo ukrepov in nagovarjanje mladih s strani odločevalcev? Komu se lahko zaupajo? Sproščajo frustracije tudi s kršitvijo vladnih ukrepov ali jim sledijo in jih spoštujejo? O tem razpravljajo Tadej Jezernik, Sanja Zupančič in Klara Jurečič.
Kako se mladi spopadajo z duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo ukrepov in nagovarjanje mladih? Na koga se lahko zanesejo?
Kakšno je duševno stanje mladih v času zaprtja javnega življenja? Kako se spopadajo z morebitnimi duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo o uvedbi ukrepov in kako komunikacijo odločevalcev z mladimi? Komu se lahko zaupajo? Sproščajo frustracije tudi s kršitvijo vladnih ukrepov ali jim sledijo in jih spoštujejo?
Če ste v psihični stiski ali poznate koga, ki je potrt, se počuti nevredno, obupano ali naveličano, poiščite pomoč. Telefonske številke smo objavili tukaj. Za psihološko podporo ob epidemiji lahko pokličete tudi na 080 51 00, in to 24 ur na dan, vse dni v tednu.
Tadej Jezernik, študent uprave na Fakulteti za upravo, vodja razpisnega dela na Zvezi Škis, član nadzornega odbora Sindikata Mladi Plus, nekdanji junior ambasador Unicefa. Ukvarja se z zagovorništvom, okoljem in mednarodnim sodelovanjem. Je tudi avtor odprtega pisma, v katerem je zapisal: "Sit sem, da mi pravijo, da mladi vedno zmoremo. Da se mladim lahko vedno vse vzame. Da smo mladi vedno vsega krivi. Da smo mladi vedno najbolj neodgovorni. Da mladi širimo virus. Da mladih nič ne zanima. Da na mladih lahko 'šparamo'. Da lahko mladi vedno potrpijo."
"Trenutno mentalno, psihično zdravje mladih trpi. Tudi dijaki se ne morejo družiti in bojim se, da trenutno nastaja neka koronageneracija, da ji bo to manjkalo. In vse to se nabira in slej ko prej udari ven. Mladi so spet nasankali. Vladno komuniciranje ni komuniciranje, ker komuniciranje je komuniciranje vsaj dveh strani. To je enostransko izražanje tega, kar vlada sprejema. Kar po internetu. Mladim bi bilo pomembneje, kot da imamo govornika, ki vidi vse skozi pesimistično prizmo, da bi zapisal ali izrekel kako spodbudo. Ne pa, naj mladi počakajo s stiskanjem na klopci in kaj jaz vem. Če bi bila kaka spodbudna beseda, bi marsikdo jemal stvari bolj resno, ok, razumem situacijo. Se pa ne morem strinjati, da so mladi tisti, ki širijo virus zaradi svojih dejavnosti in ker so mladi, to pa pač ne drži. Sanacija posledic koronakrize bo dolgotrajna in predvsem draga. Vlada bi lahko trenutno več denarja namenila organizacijam, ki pomagajo mladim pri duševnem zdravju, lahko bi namenili več pozornosti temu. Ne vem, zakaj obstaja takšna stigma, tudi fantje in moški se pogovarjamo o duševnem zdravju. Mogoče velja to tradicionalno prepričanje, da moški ne bi smeli jokati, kazati čustev, ker morajo biti močni in igrati neko močno vlogo. A so ravno tako ljudje. Če si v stiski, je normalno, da to pokažeš in poiščeš pomoč, če vidiš, da ne zdržiš, da zadevam nisi kos sam, obstajajo institucije, društva, telefonski centri, ki ti lahko ustrezno svetujejo in pomagajo."
Sanja Zupančič, študentka prvega letnika magistrskega študija psihologije v Mariboru. Je tutorka na Oddelku za psihologijo, pravi, da je komunikacijski most med študenti in člani oddelka ter prva pomoč študentom glede kakršnih koli študijskih vprašanj. Je tudi predsednica Društva študentov psihologije in članica skupine Svetovalnica, v sklopu katere študentje višjih letnikov psihologije ljudem v stiski ponujajo brezplačne pogovore. Ker je tematika duševnega zdravja zares pomembna, si prizadeva za zmanjševanje stigme duševnih bolnikov s sodelovanjem pri skupini Mind the mind. Skupina izvaja interaktivne delavnice za učence in dijake. Je tudi članica projekta študentov psihologije, ki mlade ozaveščajo o virih pomoči, pripravljajo interaktivne delavnice in delujejo preventivno na področju samomorilnega vedenja.
"Vse bolj se poudarja pomen duševnega zdravja, navsezadnje vsak tretji človek v življenju zboli za duševno motnjo. Pri starejših generacijah je stigme še vedno nekoliko več, a po navadi izvira iz neizobraženosti ali nerazumevanje tega področja. Včasih so imeli psihiatrične bolnišnice in obisk psihiatra drugačno konotacijo kot danes. Poudarila bi, kako problematično je to pri moških, ker je duševno zdravje še vedno tabujska tema zaradi stereotipne vzgoje: ti si že velik fantek, ne smeš jokati. To se kaže v grozljivi statistiki, skoraj 90 odstotkov samomorov storijo moški, po navadi zato, ker neradi izražajo stisko, jo priznajo, kaj šele, da bi poiskali pomoč. Vsi imamo na neki način stisko zaradi takih ali drugačnih zadev in pravilno je, da v takih trenutkih poiščemo pomoč. Bi pa želela opozoriti na problematiko čakalne dobe, ta je predolga, trenutno omejevanje zdravstvenih storitev pa k temu ne pripomore prav veliko. Te dolge vrste s pridom izkoriščajo samooklicani strokovnjaki. Dandanes lahko vsakdo odpre espe in ponudi svetovanje, to fino zaračuna, klientu pa naredi več škode kot koristi. Vsak naj se pred obiskom terapevta pozanima o njegovi kredibilnosti in izobrazbi. Obstajajo pa tudi dobre prakse. Študentski domovi v Mariboru so nam v prvem valu ponudili pomoč: vodeno meditacijo, tehnike sproščanja. Skušali so nas opolnomočiti s tehnikami za boljše duševno zdravje. Sem tudi tutorka na oddelku za psihologijo in brucem je seveda težko, ker se med seboj ne poznajo, zato smo jim prek Zooma organizirali spoznavni večer."
Klara Jurečič, študentka biotehnologije, ki jo zanima znanost, še posebej približevanje znanosti širši javnosti. Že eno leto sodeluje pri znanstveni redakciji Radia Študent, v preteklosti pa je vodila tudi različne naravoslovne delavnice za mlade. Veliko svojega časa nameni tudi študentskemu "aktivizmu", tako je že dobri dve leti članica Študentskega sveta stanovalcev, povedano preprosteje, sopredstavnica študentskega doma. V tem delu vztraja, saj poudarja, da so študenti velikokrat prezrti, ŠSS pa obravnava študente in stanovanjsko problematiko. V prostem času se rada odpravi v kino ali obišče manjši koncert, v koronakrizi je več časa namenila branju in sprehodom. Uživa v naravi in vrtnarjenju, med prvo karanteno si je čas krajšala na vrtu. Doma ima mačje prijateljice, v ljubljanski študentski sobi pa police zasedajo zanimive rastline.
"Pri ŠSS (Študentski svet stanovalcev) smo že marca opozorili na nekatere vidike vladnih ukrepov in pozvali k dialogu, a bili celo poletje postavljeni na stranski tir. Šele z drugim valom in zapiranjem, ko se je ponovila zgodba in je bilo spet treba opozoriti na zapostavljene izjeme, smo prišli do točke, ko se je morda začel dialog. Vladna komunikacija se mi zdi v trenutnih razmerah na splošno slaba: za mlade in druge. Ukrepi niso bili konkretno razloženi, nihče ni povedal: ta ukrep smo sprejeli zato in zato. Če bi bili predstavljeni na tak način, bi marsikateri posameznik ravnal drugače, morda bolj odgovorno. Vsi pričakujejo spoštovanje in sledenje ukrepom, nihče pa ne razmisli, v kakšnem položaju smo se znašli, da bi nam hkrati ponudili še pomoč. Težko je slediti ukrepom, ko niti ne veš, kaj se dogaja, ko ne zmoreš spremljati sveta okoli sebe. Posledica, ki me skrbi, je tudi znanje. Vem, da se fakultete trudijo, a se je izgubil stik v živo. To, da pogledaš demonstracijo doma, ne more nadomestiti tega, da delaš v laboratoriju v živo, samostojno. Ne vem, kaj bo to pomenilo, ko bomo iskali službo, ker bo izkušnja študija čisto drugačna."
Masayah je karizmatična unikatna bomba, ki izstopa od uveljavljenih trendov glasbene industrije - besedila si piše sama, trendom se ne prilagaja, vsebine ne olepšuje in pravi, da je itak buraz! Svobodni duh izraža kot raperka, pevka, kitaristka, poetinja (pa še ful stvari). Pogovarjali sva se o razliki med Mio in Masayo, o tem, kako je bit ženska na slovenski hip hop sceni, kako je zašarmirala prvo bejbo in zbežala od doma, o izgubi očeta in o tem, kaj zanjo pomeni upor. Pa seveda o njenem prvem albumu in zbirki slovenske uporniške poezije - H2SO4.
Ali ga imamo, ali smo ga imeli, ali pa poznamo kakšno OMG zgodbo o njem. Tinder! Več kot polovica njegovih uporabnikov je stara med 18 in 25 let - torej je jasno, da to že dolgo niso več geeki in stari perverzneži v temnih sobicah. To smo mi! Glede na to, da je Tinder najuspešnejša aplikacija, ki na dan beleži tudi po 3 milijarde swajpov, me zanima, zakaj in kako ga sploh uporabljamo, kako se na aplikaciji obnašamo in zakaj je tako priljubljena. Nam pomaga in briše meje klasičnih binarnih odnosov ali hrani našo nesposobnost žive komunikacije? S kakimi fotkami se promoviramo, kaj to pove o nas? Kateri so najbolj cringe pick-up lajni? A sploh rabimo aplikacije za zmenke? Zakaj se nam tastari posmehujejo, ker se ne znamo zašarmirat v klubu? In seveda: zakaj nas je Tinderja sram? Po odgovore sem šla k Anamariji Šiši, doktorski študentki na Fakulteti za družbene vede, ki že tri leta preučuje aplikacije za zmenke.
600 evrov za garsonjero, 400 za sobo, ali pa 0 evrov pri sedemindvajsetih ki jih plačaš v drugih oblikah utesnjenosti, v hostlu Mama'n'papa. Ščurki in plesen, stanovanja brez tople vode, umivalnika, ploščic, oken, ali pa z nadzornimi kamerami in nenapovedanimi obiski lastnikov. Najemni trg v Sloveniji je majhen, nereguliran in prenasičen, cene so v višavah, bivanje je negotovo, doma se ne počutimo nikjer, ker vemo, da bo kmalu spet čas za selitev. Radi bi štartali ta lajf po svoje, se osamosvojili, vsaj imeli občutek, da si bomo lahko kaj, kdaj privoščili. Ideje imamo, rešitve obstajajo. V tej epizodi Rožnate jih delimo: Klemen Ploštajner (Zadrugator, Najemniški SOS), ulica, študentke in vi - poslušalci Rožnate.
Kaj sploh še povedati? Kako prepričati ignorante? Kako vedno znova dokazovati, da nimamo več časa? Ne da prihodnost ne bo slaba, ampak je ne bo? Težko. Ampak fajtali bomo do konca! Zato sem se v petek odpravila na Podnebni štrajk in poklepetala z mladimi, ki ne le jamrajo, ampak tudi spreminjajo. Od naključnih uličark do članov Mladih za podnebno pravičnost sem pustila mikrofonu, da ulovi tiste glasove, ki so premalokrat upoštevani. Hipi energija, motivirani vzkliki, jeza, obup, upanje in 29 zahtev. Ni planeta B!
Ta epizoda je odziv na aktualno družbeno stanje. Ali vsaj naše doživljanje razmer. Kako smo? Ne dobro. Zakaj smo anksiozni in depresivni, kako naj bomo optimistični glede prihodnosti, če se ruši pred našimi očmi? Kako se odzvati na vojno? A se imamo pravico "odklopit", ali smo zaradi tega egoisti? Včasih so rekli "na mladih svet stoji", danes pa med nekaterimi starci veljamo za tiste preobčutljive razvajence, ki pasivno skozi ekrane opazujejo, kaj se dogaja. A nismo nekoč študenti veljali za pionirje družbenih sprememb? Zakaj smo tako pesimistični, ujetniki občutka nemoči? V dolini sta na obisku Nika Pušlar, ki je brez dlake na jeziku govorila o svojih duševnih stiskah, in Petra Ofentavšek, skoraj magistrica psihologije, ki je opazovala, razlagala, svetovala in podelila ful fajn nasvete za vse nas, ki imamo težave s kakršnokoli obliko tesnobe.
Paula se je pri šestindvajsetih odločila, da bo pustila redno službo, dom, stare navade in se preselila na drugi konec Slovenije, v Sveto Ano. Pridružila se je duhovni druščini, da ne bi več živela sama, ampak obdana z ljudmi z enakim mišljenjem, usmerjenim k meditiranju, širjenju ljubezni, delu na sebi in pomoči drugim. Kaj so rekli frendi, starši? A so sekta? Kaj sploh počnejo tam, kakšna pravila imajo v skupnosti in kaj jo je pripeljalo do odločitve, ki jo po širše sprejetih merilih še vedno zlahka označimo za precej bizaren skok iz realnosti?
Klara je Kraljica. Njena zgodba se je začela v rejništvu, nadaljevala pa s preživljanjem časa z ekipo Kraljev ulice ob družbi alkohola in v bližini droge. Klara si nikoli ni želela življenja pod milim nebom in se zelo dobro zaveda, da je le ona odgovorna za svojo srečo. Po uspešno zaključeni maturi zdaj opravlja javna dela za Kralje ulice. Svojo zgodbo je zaupala Rožnati dolini.
Astrid jih je imela 23, ko je na testu nosečnosti zagledala dve črtici. Fant ji je rekel: ''Splav, kajne?'' Astrid je rekla: ''Ne!'' Čeprav ni imela pojma, kaj počne. In je postala mama. Mlada. Je tista mama, ki ima poleg previjanja plenic tudi kariero. Kot pevka, plesalka, performerka, harfistka, pa še učiteljica glasbenega pouka v srednji šoli je. In trdi, da imaš lahko oboje. Kljub osamljenosti, krikom in občutku, da je tvoje življenje kdaj excelova tabela.
Po zemlji je začel brskati, ko jih je dopolnil 22. Sedem let pozneje Luka na podlagi mešanice ekološkega kmetijstva in permakulture vodi manjšo kmetijo Freško v Babičih, vasici blizu Kopra. Poleg tega je še hud saksofonist pri triu Pantaloons. Ampak ni preprosto igrati do zore in nekaj ur pozneje zalivati solato. Ni preprosto, ko te tako mladega zagrabi v križu in ne moreš opravljati svojega dela, korenčki pa veselo gnijejo. Niti ni preprosto, ko ne veš, ali bo dobra letina, ali bodo cvetačo napadli škodljivci in ali boš sploh zvozil mesec. Ampak se da. Še posebno ko se začneš zavedati, da s tem, kar ustvarjaš, delaš boljši svet. In da je od nas odvisno, od tebe in od mene, da se pobrigamo za to, kaj dajemo v usta.
Boris je tisti model, ki piše ekstra čustvena besedila, inspiracije ne išče v svetu okoli sebe, ampak v svojih najbolj osebnih izkušnjah, ranljivost je zanj prednost. Z Borisom ugotavljava, da je tudi razhod nekaj, o čemer premalo govorimo, za kar nihče nima dobrih navodil za uporabo - ne vemo, kako ga izpeljati, preboleti, kako preživeti. Zato sva si rekla, da je najbolje, če se o vsem pogovoriva in deliva svoje izkušnje. Je ok, če pišeš svojemu bivšemu? Si lahko prijatelj s svojo bivšo? Je normalno, če si voščita rojstni dan? Pa novo leto? Kateri so najboljši breakup komadi in ali sploh zares kdaj prebolimo? Ali je to o prebolevanju pač še en nerealen, nedosegljiv mit? Kako zvoziti to ekstremno čudaško fazo, ko tvoja najljubša oseba čez noč postane tujec?
Eva je nomadinja. V fizičnem, mentalnem in duhovnem smislu. Na Dunaju je študirala kognitivno znanost, v Španiji elektrotehniko, zdaj znanje predaja mlajšim generacijam – včasih v živo, drugič prek Zooma, medtem ko odkriva nove dele sveta. Stalnica v njenem življenju so nove ideje, novi ljudje in novi odnosi. Debatirava o tem, ali so starši po novem naši prijatelji in cimri? Kako je monogamija izmišljen, nedosegljiv ideal, ki nas omejuje? Zakaj je prihodnost v tem, da za vedno živimo s frendi?
Anja/Angela/tvoja_frendica je zbrisala svoj profil na Instagramu. In si ga spet ustvarila. Pa spet razmišlja, da ga ne bi več imela. Ker ni realen. Ker je fejk. Ker postaneš odvisen. A imaš vseeno občutek, da ne boš del scene, če ga ne boš imel. Z Anjo o digitalni osebnosti, potrebi po pozornosti in potrditvi, živčnosti pred in po objavi fotke, stalkanju, iskanju identitete, duševnem zdravju in ranljivosti. In o tem, zakaj smo tako obsedeni z mislijo, kaj si drugi mislijo o nas. Ker - če ti je zares vseeno, zakaj potem sploh karkoli objaviš?
Jaz sem Katja, on je Vazz. Jaz ne razumem sveta, on ga še manj. Pa vseeno poskušava. Skupaj ugotavljava, kako ga rešiti, kako se sprostiti in ne kloniti pred težo občutka krivde. Kako gledati serijo in pri tem ne imeti slabe vesti, ker za hip osebnostno ne rasteš. Kako naj se usedem na letalo in se ne počutim krivo, ker pospešujem globalno segrevanje. Pametujeva tudi o tem, kako kovati srečo na svojem lastnem vrtičku, kako ne ustreči vsem in kako reči: Ne, dovolj je!!! Tudi, če ne zmorem, je ok.
Neveljaven email naslov