Maribor: Litera, 2018

Pesniške začetke v Mariboru živeče avtorice Kristine Kočan je zaznamoval ameriški duh pesnjenja (iz sodobne ameriške poezije je na Filozofski fakulteti v Mariboru tudi doktorirala), za njeno zadnjo pesemsko prisotnost v zbirki Šivje pa je značilno vse bolj oluščeno bistvo vsebine in izraza. Njena prva zbirka Šara že po naslovu razkriva nametanost vsakdana in fragmentiranost, morebiti celo vehementno naveličanost s pridihom bivanjskega iskanja. Druga zbirka Kolesa in murve razkriva zorečo poglobljenost, zavedanje minevanja, v prvencu pogrešano prehajanje med zunanjim in notranjim, ki presega za lirično svetost premalenkostno komplementarnost. Kolesa in murve so zbirka naznanjajočega soočanja s svetom, kakršen je. In neovrgljivo je, da je nedovršen.

Šivje, tretja pesniška zbirka Kristine Kočan, že po naslovu in naslovnici z nitma, napeljanima skozi šivankino uho, napoveduje pričakovanje vezi med začetkom, nadaljevanjem in koncem, ki znova vse začne na novi ravni življenjske spirale ter zaokroža zorenje obdobja, ko so dvomi zgolj možnost za navdih. Zbirka je posvečena Milanu Vincetiču, lani umrlemu poetu prekmurske ravnice. Kočanova mu je v Šivju namenila tudi pesem Stanjevci, dan prej … in v njej izrekla morda najmočnejše verze v zbirki:

“zdaj vem kje me ne boš
nikoli stisnil k sebi
zdaj tu pred tvojo
izpraznjeno hišo
imam na trepalnicah
toliko soli
da še komaj držim
oči odprte”

V zbirki Šivje, kot ugotavlja tudi avtor spremne besede Aljoša Harlamov, elementarno prevladuje voda, v zgodovini simbolizma osnovna materija čustev. Ob njej je osrednja nit minevanje. Minevanje časa, minevanje odnosov, idealov, letnih časov, življenja, ljubezni, spoznanj in srečevanj … Pogosto se pojavljajo motivi ptic in drugih živali. Več kot v prejšnjih zbirkah je v tudi primikanja k zemlji. Sočasno se dogaja tudi zrenje nad zemljo, kjer obstaja vzporedni svet živalskih in žuželčjih letalcev, medtem ko se v človeških odnosih, večinoma v dvojini in množini, prepletajo različni položaji hrepenenja. V posameznih pesmih se prepletajo tudi časovna obdobja. Sedanjik je le most, od koder se je v pesmi mogoče ozirati v preteklost ali obračati v morebitnost. Kljub vsemu je Šivje Kristine Kočan pesniška zbirka spominjanja, ki ga je mogoče vedno znova priklicati v življenje. Pesmi v njej zahtevajo bralko in bralca, ki sta res lakomna poezije, saj niso berljive na mah, ampak zahtevajo potrpežljivost in nemoteno pozornost v zatišju sveta.