Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vplivne ženske v Cerkvi: sv. Katarina Sienska

15.09.2019


Njena teologija in vsestransko udejstvovanje v družbi sta izziv in vir navdiha tudi za današnji čas.

Niz oddaj Vplivne ženske v Cerkvi nadaljujemo z italijansko mistikinjo in versko prenoviteljico Katarino Siensko (1347-1380), ki je kot druga ženska v zgodovini dobila naziv "učiteljica Cerkve". Po eni strani bomo osvetlili njeno teologijo askeze in spokornosti, po drugi pa nas bo zanimalo, na kakšen način je bila vpletena v širše politično in družbeno dogajanje, ko so tako Italijo kot tudi papežko državo pretresali notranji spori in boj za oblast. Naša gostja je dr. Carolyn Muessig, poznavalka srednjeveške religije in profesorica na Univerzi v Bristolu v Veliki Britaniji.

Sorodne oddaje:


Profesorica Muessig, ali lahko na začetku najinega pogovora v osnovnih potezah orišete širši družbeno-politični kontekst, v katerem je živela Katarina Sienska?

Najpomembnejša stvar, ki jo moramo imeti pred očmi, ko pomislimo na življenje Katarine Sienske, je to, da se je rodila leta 1347, in sicer eno leto pred tem, ko je v Evropi izbruhnila kuga. Gre za eno najpogubnejših tragedij, ki je zadela Zahodno Evropo. Nekateri domnevajo, da naj bi v dveh letih umrla tretjina ali celo polovica evropskega prebivalstva. Hudemu opustošenju sta sledila velik preobrat in sprememba.  To se je čutilo v vsej Evropi, posebej v Toskani. Sieno je namreč kuga močno prizadela. Ta sprememba se je odrazila v omejevanju širitve mest, v občutku za kulturo in v napredku v vojskovanju. Druga pomembna stvar je papeštvo v 14. stoletju, ki je preživljajo težke čase. Zaradi nemirnega in nevarnega ozračja v Rimu se je moral papež umakniti na varno v Avignon. Ko so sedež papeža preselili v Avignon, so si papeži velik del 14. stoletja prizadevali, da bi se spet vrnili v Rim. To je povzročalo težave in velike napetosti znotraj Italije. In Toskana je v zvezi s tem, kakšni naj bi bili motivi papeža in njegovih najožjih sodelavcev, dejansko postala zelo sumljiva. Zato je prihajalo do pogostih vojnih spopadov med papeško in toskansko mestno državo. Gre za odločilni trenutek v mestu Siena. In v tem svetu je Katarina odraščala.

Katarina je kot najstnica naredila zaobljubo devištva in se kmalu pridružila skupini dominkanskih tretjerednic, ki so se imenovale Mantellate (plaščarice). Kakšen je bil pravzaprav njen odnos do dominikanskega reda, posebno do Rajmonda iz Capue, njenega spovednika in najvplivnejšega biografa?

Jasno je, da je bila v zgodnji etapi svojega duhovnega življenja precej povezana z dominikanskim redom, posebej s Tommasom della Fontejem, njenim prvim in najvplivnejšim spovednikom, ki je bil verjetno njen sorodnik in eden izmed njenih prvih biografov, saj je veliko napisal o tem, kaj je Katarina počela vsak dan. Ti zapiski so se sicer izgubili, a so Rajmond iz Capue in drugi dominikanci v svojih poznejših hagiografijah o Katarini črpali prav iz njih. Razumeti moramo, da je bila Katarina odprtega značaja in zelo dejavna v verskih krogih v Sieni. Čeprav so dominikanci precej vplivali na njeno vsakdanje duhovno doživljanje, se je precej povezovala z drugimi duhovnimi možmi in ženami, ki niso bili dominikanci. Eden od njih je bil kartuzijan Stefano Maconi, ki je bil neposreden in odkrit Katarinin privrženec. Prek njega dobimo vpogled, kakšna sta bila njen sloves in njeno javno delovanje; posreduje nam številne podrobnosti o njenem življenju. Eden od njenih najbližjih prijateljev in prvi, ki je po njeni smrti leta 1380 napisal pridigo o Katarini, je bil William Flete, Anglež in avguštinec, ki je prišel v Italijo z željo po prenovi vere in duhovnega življenja. Srečal je Katarino, ki jo je videl kot poživljajočo moč svojih duhovnih pogledov in zanimanj. Številni so prihajali k njej. Ko je Katarina v Firencah naredila veliko dobrega, so to opazili dominikanci. Leta 1374 prav tam sreča Rajmonda iz Capue, ki postane njen spovednik. Rajmond sam je gonilna sila znotraj dominikanskega reda. V Katarini vidi zelo sposobno in navdihujočo žensko. Vsestransko prenese njen duhovni potencial v dominikanski red. In odslej so imeli dominkanci Katarino vse bolj za svojo. Hkrati pa je dobro vedeti, da so bile dominikanske tretjerednice uradno ustanovljene pravzaprav šele po njeni smrti. Proti koncu svojega življenja je Katarina tesno sodelovala z dominikanci. Posebno Rajmond iz Capue jo je od leta 1378 naprej seznanjal s številnimi pomembnimi ljudmi. Leta 1374 je napisala svoje prvo pismo, naslovljeno na papeža, in to najverjetneje prek Rajmondovih povezav.

Pri Katarini Sienski in njenih spisih se moramo spoprijeti z zelo različnimi viri o njenem življenju in duhovnosti. Njena Pisma so na primer primarni vir, medtem ko avtorji njenih hagiografij že dodajajo nekatere podrobnosti, ki niso povsem zanesljive. Kako naj iz tega konglomerata primarnih in sekundarnih virov razberemo pravo podobo o njej?

To je zelo delikatno vprašanje, ko gledamo na preteklost, posebno na srednji vek; ko poskušamo presoditi zgodovinski značaj in okoliščine ljudi, ki jih poznamo kot svetnike. Kajti večina gradiva, ki ga imamo, je hagiografskega. Kot sem rekla že prej, Rajmond iz Capue in še drugi dominikanec, Tommaso Caffarini iz Siene sta napisala ogromno hagiografskega gradiva o njej. Zgodovinarji so opazili, da ko moški pišejo o teh duhovnih ženskah in pomembnih spokornicah, kot je Katarina, poudarjajo njihovo duhovnost, vezano na telo, njihove obrede, njihovo postenje in mrtvenje sebe. Še do pred kratkim so v raziskovanju Katarine Sienske prevladovali hagiografski viri. Šele v zadnjih petdesetih letih ali morda še pozneje je prišlo do korenitih sprememb – srečo imamo, da so na voljo tudi Katarinini spisi: teološka razprava Dialog o Božji previdnosti, njene molitve, in kar je najpomembnejše in redko v 14. stoletju, je to, da imamo okrog 400 pisem, ki jih je napisala ali narekovala sama. Ta pisma izražajo ritem njene govorice, podob, ki jih uporablja, in njeno držo, ki jo zavzame v Cerkvi 14. stoletja in v toskanski kulturi. Vprašanje je, kaj vas zanima. Če hočete izvedeti več o Katarinini samopodobi, samozavedanju, je najbolje, da raziskujete njena Pisma, ker govori in piše zelo različnim ljudem: papežem, prostitutkam, kraljem in običajnim ženskam. Tako dobite občutek, kje stoji v tem svetu pozne srednjeveške religiozne kulture. In kar je zelo zanimivo v njenih pismih, je to, da se Katarina zelo redko navezuje na svojo askezo, videnja in ekstaze. Prav na to pa se osredinijo hagiografski viri. Katarina se usmeri na delovanje, kar jo sili k pisanju. Bolj kot vidkinja ali mistikinja je bila velika prenoviteljica, ki je poskušala privesti ljudi in Cerkev do najvišjega potenciala. Posebno pisma papežem in kardinalom so v tem pogledu zelo zgovorna. V njih piše o prenovi papeštva. V tistem trenutku je bil sedež papeža v Avignonu, medtem ko so bili Katarina in drugi prenovitelji prepričani, da bi se moral papež, da bi deloval učinkovito, vrniti v Rim. Leta 1378 Katarina dejansko spodbuja papeža Gregorja XI, naj se vrne v Rim. Toda v kratkem se pojavijo velika nesoglasja, ko umre papež Gregor in je izvoljen Urban VI. Papeštvo naglo zapade v razkol. Katarina zadnjih 18 mesecev piše pisma. V Rim je odšla, da bi prinesla Cerkvi mir. Njena Pisma torej kažejo na njeno udejstvovanje in njen prenoviteljski duh. Če ne bi imeli Pisem in bi imeli na voljo samo hagiografske vire, ki so jih zapisali njeni sodobniki, tega ne bi mogli videti tako jasno.

Omenili ste že Katarinino askezo in spokornost (postenje, mrtvenje telesa itn.). To nam danes zveni povsem tuje. Hkrati ste omenili, da so to razsežnost poudarjali predvsem pisci njenih hagiografij. Kako naj pravilno razumemo njene asketske in spokorne vaje, da jih ne bomo dojemali kot nekakšen ekstravaganten dodatek k njeni teologiji?

Askeza pri Katarini vsekakor obstaja. Mislim, da je to privlačilo njene hagiografe, po drugi strani pa so jo zaradi tega spoštovali. Gre za Katarinino predanost v izražanju odpovedi. Tu gre za več stvari, ko poskušamo pojasniti, zakaj je bila Katarina tako skrajna v tem pogledu, posebno, kar zadeva hrano. Pomembni se mi zdita dve stvari. Na eno je opozorila ugledna zgodovinarka srednjeveške religije Caroline Walker Bynum, in sicer da so ženske v poznem srednjem veku poskušale posnemati to, kar so videle v Kristusovem trpečem telesu, ki krvavi na križu in hrani ljudi na evharistični gostiji. Te podobe so odzvanjale v ženskah, ki so trpele v bolezni ali pri porodu, ki so hranile skupnosti, kuhale in služile. V tem so se v veliki meri poistovetile s Kristusom. Tako so se pridružile njegovemu občutju odpovedi. Katarinina identiteta je bila globoko potopljena v osebo Jezusa Kristusa. Poskušala se je preoblikovati po tej podobi trpečega Kristusovega telesa, ne samo da bi sama izkusila odrešenje, ampak da bi ga doživeli tudi drugi, ki so jo obkrožali. Po drugi strani ima odpoved v krščanstvu dolgo zgodovino. Če pomislimo samo na puščavske očete v zgodnji Cerkvi ali posebej na sirske stilite, ki so se odpovedali tako rekoč vsemu in desetletja živeli na vrhu stebra, da bi se oddaljili od težav in notranjih sporov v svojih skupnostih. Tako so se prečistili in potem so jim ljudje zaupali, ker so se približali Bogu – in to brez kakršnih koli političnih posledic v svetu. Kot velika spokornica se je Katarina osvobodila običajnih omejitev, s katerimi so se morale spoprijemati druge ženske; ni se poročila, zato se ji ni bilo treba ukvarjati z otroki in podobnimi stvarmi. Tega je bila oproščena. Bila je izvzeta iz družinskih in gospodinjskih zadev. Ni presenetljivo, da je Katarina zaradi tega postala ena od velikih mirovnic v poznem srednjem veku v Italiji. Iskali so jo Firenčani, Sienčani, predvsem pa papež in njegovi svetovalci, da bi posredovala v strankarskih zadevah. Dvignila se je nad vse to prav zaradi tega, ker se je prek spokornosti in askeze prečistila. In dejansko je bil to edini vir njene verodostojnosti. Kot ženska ni mogla imeti svojega urada. Ker se je pojavljala v javnosti, je morala pokazati, da je nad kakršnimi koli poskusi podkupljivosti ali zarote. Zanjo je bilo izjemno pomembno, da je najboljša spokornica, da pokaže, da je nad kakršnimi koli skušnjavami.

Nekateri raziskovalci dvomijo o Katarininem očitnem političnem udejstvovanju in sklepajo, da njena politična dejavnost izvira iz njene mistične združitve s Kristusom. Kako vi vidite njeno udeleženost v papeških zadevah?

Mislim, da je Katarinina verska avtoriteta v celoti utemeljena v njeni askezi. Slovi po svojem postenju in potem izvršuje dobrodelno dejavnost, pomaga bolnim in ubogim. V tem je temelj njene avtoritete. Mislim, da vzgib za to avtoriteto temelji globoko v veri. Če se izrazim nekoliko sodobno, bi bil Kristus njen menedžer. Katarina je bila prepričana, da je papež zares Kristusov namestnik in da Cerkev potrebuje veliko prenovo. To je uresničevala z dobrodelnostjo in odkrito govorila, kako naj se ljudje obnašajo. Zelo je spodbujala papeža Gregorja XI., naj se vrne v Rim. On jo je spoštoval. Ni se vrnil zgolj zaradi njenega prigovarjanja, je pa Katarina prispevala k ozračju, da se je papež vrnil iz Avignona v Rim. In to se je zgodilo prav zaradi tega, ker je spoštoval njen duhovni značaj. Drugi njeni sodobniki so bili po drugi strani nad njo zaskrbljeni. Jean Gerson, ki je bil zelo znan in vpliven – o njej je pisal neposredno po njeni smrti – trdi, da je papežu Gregorju žal, da so ga pregovorile »nepismene nepomembne ženske«, kot so jih imenovali, češ da doživljajo ekstaze, a so samo zaslepljene. V 14. in 15. stoletju najdemo različne vire, ki zagovarjajo različna mnenja o Katarini in njenih vzgibih. Ali je bila zaslepljena ali je imela res pristna videnja? In na te poglede se opirajo današnji pisci. Toda v Cerkvi so bili tudi drugi moški, ki mislijo, da je Katarina povsem poštena in odkrita, da je svetnica in da jo je vodila želja, da bi Cerkvi prinesla mir in enotnost. Se pravi, da so v tistem času obstajali različni pogledi na Katarino. Na splošno gre za neenotnost glede tega, kakšna naj bi bila vloga ženske v Cerkvi. Ali naj bi ženske bile vključene v politične zadeve in papeštvo? Nekateri kot Jean Gerson pravijo, da ne, ker povzročajo razkol, ki naj bi nastal zaradi Katarine in Brigite Švedske. Drugi kot na primer Rajmond iz Capue, Caffarini in pozneje v 15. stoletju papež Pij II. pa vidijo Katarino kot veliko mirovnico 14. stoletja. Na te različne poglede naletimo v sodobnih študijah o Katarini. Mislim, da zaradi tega, ker je bila kompleksna osebnost in ker sta bili politika in religija v 14. stoletju tako prepleteni, da ju je bilo nemogoče ločiti. Cerkev in država sta bili popolnoma združeni. Pripadnost Katarini in njena avtoriteta sta bili močno povezani z njeno identiteto kot sveto ženo v nasprotju s politično osebnostjo kot tako.

Številne srednjeveške mistikinje, na primer Hildegarda iz Bingna, Brigita Švedska itn., so pridigale ali opominjale ljudi različnih stanov (cerkvene dostojanstvenike, papeže, običajne ljudi). Kaj vemo o Katarininem pridiganju? Koga naslavlja in kakšno je njeno sporočilo?

To je zelo zanimivo vprašanje. Zdi se, da je Katarina pridigala. Obstajajo poročila njenih sodobnikov, v katerih gre za opominjanje ljudi, naj prav in dobro ravnajo. Eno od najzgodnejših poročil je delo O čudežih (Miraculi), ki govori o Katarininih čudežih leta 1374, ko opravlja v Firencah dobrodelno dejavnost. Ko pomaga bolnikom in ubogim, ljudi spodbuja, jim govori in pridiga. Gre za povezanost delovanja in besede. Ne pridiga s prižnice, ampak medtem ko dela. Gre za poslanstvo, kot bi bila nekakšen apostol. Poleg tega imamo več poročil, ki govorijo o Katarini kot svetovalki in pridigarki na smrt obsojenim moškim. Pisci teh poročil pišejo, da naj bi spremljala te moške do vislic in jim pridigala. Na tej poti do vislic jih je opogumljala. Pri njej je pridiganje drugačno kot pri Hildegardi, ki je dejansko pridigala papežu in skupinam ljudi. Ker je sledila liturgičnemu koledarju, je bila v tem pogledu bolj tradicionalna. Nekaj izjemnega je bilo, da je to počela kot ženska. Toda Katarinino pridiganje je mišljeno bolj kot poklicanost, poslanstvo med ljudmi. Najpomembnejše pa je to, da pisci, ki pišejo o njej, to imenujejo pridiganje. Vidijo jo kot spretno v govorjenju (elokventno), kot navdihujočo. Zasledila sem zelo zanimivo pridigo dominikanca Gabriela Barletta iz 15. stoletja, ki pravi, da so Katarino poklicali v Rim, da bi pridigala papežu in kardinalom, s čimer bi pomirila razkol. Pravi nekako takole: »Ali mislite, da ženske niso pridigale, ampak so bile v Cerkvi samo tiho?« Kot vidite, so bile izjeme. Katarinina govorna spretnost, sposobnost navdihovanja in njene kreposti to upravičujejo. Bila je sposobna prepričati z zelo osebnim pridiganjem. Navsezadnje je bilo to javno, ne v samostanu, ampak pred ljudmi na ulici.

Ali se sodobna feministična teorija navdihuje pri Katarini Sienski in v njenih spisih? Ali smo priča kakšnim pomembnim prispevkom na tem področju?

Mislim, da se zagovorniki feminizma ozirajo po ljudeh, kot je Katarina Sienska. To jih zanima zato, ker se zoperstavi vlogi ženske, ki je bila zgodovinsko vzpostavljena. Opazujemo njeno dejavnost v papeških zadevah, kot pridigarko in mirovnico. In številni so prepričani, da so te vloge mogoče šele v našem času, prej so imeli ženske za šibke in podrejene hudiču, podobno kot so videli Evo. Argumenti, zakaj na primer ženske v katoliški Cerkvi ne smejo pridigati, so po eni strani biblični, po drugi pa gre za precedenčen primer. Ker ni takih primerov, se izročilo osredinja na apostole, moške, ki lahko pridigajo. Katarina torej nekako obrne ta argument precedenčnega primera na glavo, podobno kot Hildegarda iz Bingna in Brigita Švedska. Ženske so imele v zgodovini zelo pomembno mesto v Cerkvi. Mislim, da zagovorniki feminizma in drugi ljudje, ki jih zanima vloga ženske v Cerkvi, te zgodovinske primere vzamejo za svoje. Lahko se ozrejo nazaj in rečejo, kaj pa te ženske, kaj naj naredimo z njimi? Zanima jih, kakšni so argumenti v prid tem primerom. So papeži, ki podpirajo te ženske v njihovi vlogi. Torej imamo precendenčen primer tudi za ženske, ki so se dejavno udejstvovale v papeških zadevah. In mislim, da nas ti vidiki življenja Katarine Sienske, Hildegarde iz Bingna in Brigite Švedske privlačijo. Po drugi strani pa so te ženske pustile pečat na določeni točki v krščanstvu. To je opazno in živo tudi danes. Zato so nedavno tudi postale učiteljice Cerkve. Gre za priznanje in čast, ki jim ju ne dajejo samo zagovorniki feminizma, ampak tudi učiteljstvo Cerkve. In sicer prav zaradi tega, ker nas učijo in poučujejo. Gre za zapuščino, ki ni samo v tem, kar so naredile, ampak tudi v tem, kar so povedale. Torej imamo dokaz v njihovih spisih. Pogosto namreč pri ženskah v Cerkvi nimamo njihovih spisov, posebno ko gre za srednji vek. Toda pri teh ženskah jih imamo. In v tem je njihov trajni vpliv. Mlajše generacije lahko berejo te spise in jih interpretirajo v njihovem bistvu, kar bo pustilo pečat na vsaki novi generaciji.


Sedmi dan

907 epizod


Iz različnih vidikov osvetljujemo vero in religijo ter različne filozofske in duhovne aspekte življenja.

Vplivne ženske v Cerkvi: sv. Katarina Sienska

15.09.2019


Njena teologija in vsestransko udejstvovanje v družbi sta izziv in vir navdiha tudi za današnji čas.

Niz oddaj Vplivne ženske v Cerkvi nadaljujemo z italijansko mistikinjo in versko prenoviteljico Katarino Siensko (1347-1380), ki je kot druga ženska v zgodovini dobila naziv "učiteljica Cerkve". Po eni strani bomo osvetlili njeno teologijo askeze in spokornosti, po drugi pa nas bo zanimalo, na kakšen način je bila vpletena v širše politično in družbeno dogajanje, ko so tako Italijo kot tudi papežko državo pretresali notranji spori in boj za oblast. Naša gostja je dr. Carolyn Muessig, poznavalka srednjeveške religije in profesorica na Univerzi v Bristolu v Veliki Britaniji.

Sorodne oddaje:


Profesorica Muessig, ali lahko na začetku najinega pogovora v osnovnih potezah orišete širši družbeno-politični kontekst, v katerem je živela Katarina Sienska?

Najpomembnejša stvar, ki jo moramo imeti pred očmi, ko pomislimo na življenje Katarine Sienske, je to, da se je rodila leta 1347, in sicer eno leto pred tem, ko je v Evropi izbruhnila kuga. Gre za eno najpogubnejših tragedij, ki je zadela Zahodno Evropo. Nekateri domnevajo, da naj bi v dveh letih umrla tretjina ali celo polovica evropskega prebivalstva. Hudemu opustošenju sta sledila velik preobrat in sprememba.  To se je čutilo v vsej Evropi, posebej v Toskani. Sieno je namreč kuga močno prizadela. Ta sprememba se je odrazila v omejevanju širitve mest, v občutku za kulturo in v napredku v vojskovanju. Druga pomembna stvar je papeštvo v 14. stoletju, ki je preživljajo težke čase. Zaradi nemirnega in nevarnega ozračja v Rimu se je moral papež umakniti na varno v Avignon. Ko so sedež papeža preselili v Avignon, so si papeži velik del 14. stoletja prizadevali, da bi se spet vrnili v Rim. To je povzročalo težave in velike napetosti znotraj Italije. In Toskana je v zvezi s tem, kakšni naj bi bili motivi papeža in njegovih najožjih sodelavcev, dejansko postala zelo sumljiva. Zato je prihajalo do pogostih vojnih spopadov med papeško in toskansko mestno državo. Gre za odločilni trenutek v mestu Siena. In v tem svetu je Katarina odraščala.

Katarina je kot najstnica naredila zaobljubo devištva in se kmalu pridružila skupini dominkanskih tretjerednic, ki so se imenovale Mantellate (plaščarice). Kakšen je bil pravzaprav njen odnos do dominikanskega reda, posebno do Rajmonda iz Capue, njenega spovednika in najvplivnejšega biografa?

Jasno je, da je bila v zgodnji etapi svojega duhovnega življenja precej povezana z dominikanskim redom, posebej s Tommasom della Fontejem, njenim prvim in najvplivnejšim spovednikom, ki je bil verjetno njen sorodnik in eden izmed njenih prvih biografov, saj je veliko napisal o tem, kaj je Katarina počela vsak dan. Ti zapiski so se sicer izgubili, a so Rajmond iz Capue in drugi dominikanci v svojih poznejših hagiografijah o Katarini črpali prav iz njih. Razumeti moramo, da je bila Katarina odprtega značaja in zelo dejavna v verskih krogih v Sieni. Čeprav so dominikanci precej vplivali na njeno vsakdanje duhovno doživljanje, se je precej povezovala z drugimi duhovnimi možmi in ženami, ki niso bili dominikanci. Eden od njih je bil kartuzijan Stefano Maconi, ki je bil neposreden in odkrit Katarinin privrženec. Prek njega dobimo vpogled, kakšna sta bila njen sloves in njeno javno delovanje; posreduje nam številne podrobnosti o njenem življenju. Eden od njenih najbližjih prijateljev in prvi, ki je po njeni smrti leta 1380 napisal pridigo o Katarini, je bil William Flete, Anglež in avguštinec, ki je prišel v Italijo z željo po prenovi vere in duhovnega življenja. Srečal je Katarino, ki jo je videl kot poživljajočo moč svojih duhovnih pogledov in zanimanj. Številni so prihajali k njej. Ko je Katarina v Firencah naredila veliko dobrega, so to opazili dominikanci. Leta 1374 prav tam sreča Rajmonda iz Capue, ki postane njen spovednik. Rajmond sam je gonilna sila znotraj dominikanskega reda. V Katarini vidi zelo sposobno in navdihujočo žensko. Vsestransko prenese njen duhovni potencial v dominikanski red. In odslej so imeli dominkanci Katarino vse bolj za svojo. Hkrati pa je dobro vedeti, da so bile dominikanske tretjerednice uradno ustanovljene pravzaprav šele po njeni smrti. Proti koncu svojega življenja je Katarina tesno sodelovala z dominikanci. Posebno Rajmond iz Capue jo je od leta 1378 naprej seznanjal s številnimi pomembnimi ljudmi. Leta 1374 je napisala svoje prvo pismo, naslovljeno na papeža, in to najverjetneje prek Rajmondovih povezav.

Pri Katarini Sienski in njenih spisih se moramo spoprijeti z zelo različnimi viri o njenem življenju in duhovnosti. Njena Pisma so na primer primarni vir, medtem ko avtorji njenih hagiografij že dodajajo nekatere podrobnosti, ki niso povsem zanesljive. Kako naj iz tega konglomerata primarnih in sekundarnih virov razberemo pravo podobo o njej?

To je zelo delikatno vprašanje, ko gledamo na preteklost, posebno na srednji vek; ko poskušamo presoditi zgodovinski značaj in okoliščine ljudi, ki jih poznamo kot svetnike. Kajti večina gradiva, ki ga imamo, je hagiografskega. Kot sem rekla že prej, Rajmond iz Capue in še drugi dominikanec, Tommaso Caffarini iz Siene sta napisala ogromno hagiografskega gradiva o njej. Zgodovinarji so opazili, da ko moški pišejo o teh duhovnih ženskah in pomembnih spokornicah, kot je Katarina, poudarjajo njihovo duhovnost, vezano na telo, njihove obrede, njihovo postenje in mrtvenje sebe. Še do pred kratkim so v raziskovanju Katarine Sienske prevladovali hagiografski viri. Šele v zadnjih petdesetih letih ali morda še pozneje je prišlo do korenitih sprememb – srečo imamo, da so na voljo tudi Katarinini spisi: teološka razprava Dialog o Božji previdnosti, njene molitve, in kar je najpomembnejše in redko v 14. stoletju, je to, da imamo okrog 400 pisem, ki jih je napisala ali narekovala sama. Ta pisma izražajo ritem njene govorice, podob, ki jih uporablja, in njeno držo, ki jo zavzame v Cerkvi 14. stoletja in v toskanski kulturi. Vprašanje je, kaj vas zanima. Če hočete izvedeti več o Katarinini samopodobi, samozavedanju, je najbolje, da raziskujete njena Pisma, ker govori in piše zelo različnim ljudem: papežem, prostitutkam, kraljem in običajnim ženskam. Tako dobite občutek, kje stoji v tem svetu pozne srednjeveške religiozne kulture. In kar je zelo zanimivo v njenih pismih, je to, da se Katarina zelo redko navezuje na svojo askezo, videnja in ekstaze. Prav na to pa se osredinijo hagiografski viri. Katarina se usmeri na delovanje, kar jo sili k pisanju. Bolj kot vidkinja ali mistikinja je bila velika prenoviteljica, ki je poskušala privesti ljudi in Cerkev do najvišjega potenciala. Posebno pisma papežem in kardinalom so v tem pogledu zelo zgovorna. V njih piše o prenovi papeštva. V tistem trenutku je bil sedež papeža v Avignonu, medtem ko so bili Katarina in drugi prenovitelji prepričani, da bi se moral papež, da bi deloval učinkovito, vrniti v Rim. Leta 1378 Katarina dejansko spodbuja papeža Gregorja XI, naj se vrne v Rim. Toda v kratkem se pojavijo velika nesoglasja, ko umre papež Gregor in je izvoljen Urban VI. Papeštvo naglo zapade v razkol. Katarina zadnjih 18 mesecev piše pisma. V Rim je odšla, da bi prinesla Cerkvi mir. Njena Pisma torej kažejo na njeno udejstvovanje in njen prenoviteljski duh. Če ne bi imeli Pisem in bi imeli na voljo samo hagiografske vire, ki so jih zapisali njeni sodobniki, tega ne bi mogli videti tako jasno.

Omenili ste že Katarinino askezo in spokornost (postenje, mrtvenje telesa itn.). To nam danes zveni povsem tuje. Hkrati ste omenili, da so to razsežnost poudarjali predvsem pisci njenih hagiografij. Kako naj pravilno razumemo njene asketske in spokorne vaje, da jih ne bomo dojemali kot nekakšen ekstravaganten dodatek k njeni teologiji?

Askeza pri Katarini vsekakor obstaja. Mislim, da je to privlačilo njene hagiografe, po drugi strani pa so jo zaradi tega spoštovali. Gre za Katarinino predanost v izražanju odpovedi. Tu gre za več stvari, ko poskušamo pojasniti, zakaj je bila Katarina tako skrajna v tem pogledu, posebno, kar zadeva hrano. Pomembni se mi zdita dve stvari. Na eno je opozorila ugledna zgodovinarka srednjeveške religije Caroline Walker Bynum, in sicer da so ženske v poznem srednjem veku poskušale posnemati to, kar so videle v Kristusovem trpečem telesu, ki krvavi na križu in hrani ljudi na evharistični gostiji. Te podobe so odzvanjale v ženskah, ki so trpele v bolezni ali pri porodu, ki so hranile skupnosti, kuhale in služile. V tem so se v veliki meri poistovetile s Kristusom. Tako so se pridružile njegovemu občutju odpovedi. Katarinina identiteta je bila globoko potopljena v osebo Jezusa Kristusa. Poskušala se je preoblikovati po tej podobi trpečega Kristusovega telesa, ne samo da bi sama izkusila odrešenje, ampak da bi ga doživeli tudi drugi, ki so jo obkrožali. Po drugi strani ima odpoved v krščanstvu dolgo zgodovino. Če pomislimo samo na puščavske očete v zgodnji Cerkvi ali posebej na sirske stilite, ki so se odpovedali tako rekoč vsemu in desetletja živeli na vrhu stebra, da bi se oddaljili od težav in notranjih sporov v svojih skupnostih. Tako so se prečistili in potem so jim ljudje zaupali, ker so se približali Bogu – in to brez kakršnih koli političnih posledic v svetu. Kot velika spokornica se je Katarina osvobodila običajnih omejitev, s katerimi so se morale spoprijemati druge ženske; ni se poročila, zato se ji ni bilo treba ukvarjati z otroki in podobnimi stvarmi. Tega je bila oproščena. Bila je izvzeta iz družinskih in gospodinjskih zadev. Ni presenetljivo, da je Katarina zaradi tega postala ena od velikih mirovnic v poznem srednjem veku v Italiji. Iskali so jo Firenčani, Sienčani, predvsem pa papež in njegovi svetovalci, da bi posredovala v strankarskih zadevah. Dvignila se je nad vse to prav zaradi tega, ker se je prek spokornosti in askeze prečistila. In dejansko je bil to edini vir njene verodostojnosti. Kot ženska ni mogla imeti svojega urada. Ker se je pojavljala v javnosti, je morala pokazati, da je nad kakršnimi koli poskusi podkupljivosti ali zarote. Zanjo je bilo izjemno pomembno, da je najboljša spokornica, da pokaže, da je nad kakršnimi koli skušnjavami.

Nekateri raziskovalci dvomijo o Katarininem očitnem političnem udejstvovanju in sklepajo, da njena politična dejavnost izvira iz njene mistične združitve s Kristusom. Kako vi vidite njeno udeleženost v papeških zadevah?

Mislim, da je Katarinina verska avtoriteta v celoti utemeljena v njeni askezi. Slovi po svojem postenju in potem izvršuje dobrodelno dejavnost, pomaga bolnim in ubogim. V tem je temelj njene avtoritete. Mislim, da vzgib za to avtoriteto temelji globoko v veri. Če se izrazim nekoliko sodobno, bi bil Kristus njen menedžer. Katarina je bila prepričana, da je papež zares Kristusov namestnik in da Cerkev potrebuje veliko prenovo. To je uresničevala z dobrodelnostjo in odkrito govorila, kako naj se ljudje obnašajo. Zelo je spodbujala papeža Gregorja XI., naj se vrne v Rim. On jo je spoštoval. Ni se vrnil zgolj zaradi njenega prigovarjanja, je pa Katarina prispevala k ozračju, da se je papež vrnil iz Avignona v Rim. In to se je zgodilo prav zaradi tega, ker je spoštoval njen duhovni značaj. Drugi njeni sodobniki so bili po drugi strani nad njo zaskrbljeni. Jean Gerson, ki je bil zelo znan in vpliven – o njej je pisal neposredno po njeni smrti – trdi, da je papežu Gregorju žal, da so ga pregovorile »nepismene nepomembne ženske«, kot so jih imenovali, češ da doživljajo ekstaze, a so samo zaslepljene. V 14. in 15. stoletju najdemo različne vire, ki zagovarjajo različna mnenja o Katarini in njenih vzgibih. Ali je bila zaslepljena ali je imela res pristna videnja? In na te poglede se opirajo današnji pisci. Toda v Cerkvi so bili tudi drugi moški, ki mislijo, da je Katarina povsem poštena in odkrita, da je svetnica in da jo je vodila želja, da bi Cerkvi prinesla mir in enotnost. Se pravi, da so v tistem času obstajali različni pogledi na Katarino. Na splošno gre za neenotnost glede tega, kakšna naj bi bila vloga ženske v Cerkvi. Ali naj bi ženske bile vključene v politične zadeve in papeštvo? Nekateri kot Jean Gerson pravijo, da ne, ker povzročajo razkol, ki naj bi nastal zaradi Katarine in Brigite Švedske. Drugi kot na primer Rajmond iz Capue, Caffarini in pozneje v 15. stoletju papež Pij II. pa vidijo Katarino kot veliko mirovnico 14. stoletja. Na te različne poglede naletimo v sodobnih študijah o Katarini. Mislim, da zaradi tega, ker je bila kompleksna osebnost in ker sta bili politika in religija v 14. stoletju tako prepleteni, da ju je bilo nemogoče ločiti. Cerkev in država sta bili popolnoma združeni. Pripadnost Katarini in njena avtoriteta sta bili močno povezani z njeno identiteto kot sveto ženo v nasprotju s politično osebnostjo kot tako.

Številne srednjeveške mistikinje, na primer Hildegarda iz Bingna, Brigita Švedska itn., so pridigale ali opominjale ljudi različnih stanov (cerkvene dostojanstvenike, papeže, običajne ljudi). Kaj vemo o Katarininem pridiganju? Koga naslavlja in kakšno je njeno sporočilo?

To je zelo zanimivo vprašanje. Zdi se, da je Katarina pridigala. Obstajajo poročila njenih sodobnikov, v katerih gre za opominjanje ljudi, naj prav in dobro ravnajo. Eno od najzgodnejših poročil je delo O čudežih (Miraculi), ki govori o Katarininih čudežih leta 1374, ko opravlja v Firencah dobrodelno dejavnost. Ko pomaga bolnikom in ubogim, ljudi spodbuja, jim govori in pridiga. Gre za povezanost delovanja in besede. Ne pridiga s prižnice, ampak medtem ko dela. Gre za poslanstvo, kot bi bila nekakšen apostol. Poleg tega imamo več poročil, ki govorijo o Katarini kot svetovalki in pridigarki na smrt obsojenim moškim. Pisci teh poročil pišejo, da naj bi spremljala te moške do vislic in jim pridigala. Na tej poti do vislic jih je opogumljala. Pri njej je pridiganje drugačno kot pri Hildegardi, ki je dejansko pridigala papežu in skupinam ljudi. Ker je sledila liturgičnemu koledarju, je bila v tem pogledu bolj tradicionalna. Nekaj izjemnega je bilo, da je to počela kot ženska. Toda Katarinino pridiganje je mišljeno bolj kot poklicanost, poslanstvo med ljudmi. Najpomembnejše pa je to, da pisci, ki pišejo o njej, to imenujejo pridiganje. Vidijo jo kot spretno v govorjenju (elokventno), kot navdihujočo. Zasledila sem zelo zanimivo pridigo dominikanca Gabriela Barletta iz 15. stoletja, ki pravi, da so Katarino poklicali v Rim, da bi pridigala papežu in kardinalom, s čimer bi pomirila razkol. Pravi nekako takole: »Ali mislite, da ženske niso pridigale, ampak so bile v Cerkvi samo tiho?« Kot vidite, so bile izjeme. Katarinina govorna spretnost, sposobnost navdihovanja in njene kreposti to upravičujejo. Bila je sposobna prepričati z zelo osebnim pridiganjem. Navsezadnje je bilo to javno, ne v samostanu, ampak pred ljudmi na ulici.

Ali se sodobna feministična teorija navdihuje pri Katarini Sienski in v njenih spisih? Ali smo priča kakšnim pomembnim prispevkom na tem področju?

Mislim, da se zagovorniki feminizma ozirajo po ljudeh, kot je Katarina Sienska. To jih zanima zato, ker se zoperstavi vlogi ženske, ki je bila zgodovinsko vzpostavljena. Opazujemo njeno dejavnost v papeških zadevah, kot pridigarko in mirovnico. In številni so prepričani, da so te vloge mogoče šele v našem času, prej so imeli ženske za šibke in podrejene hudiču, podobno kot so videli Evo. Argumenti, zakaj na primer ženske v katoliški Cerkvi ne smejo pridigati, so po eni strani biblični, po drugi pa gre za precedenčen primer. Ker ni takih primerov, se izročilo osredinja na apostole, moške, ki lahko pridigajo. Katarina torej nekako obrne ta argument precedenčnega primera na glavo, podobno kot Hildegarda iz Bingna in Brigita Švedska. Ženske so imele v zgodovini zelo pomembno mesto v Cerkvi. Mislim, da zagovorniki feminizma in drugi ljudje, ki jih zanima vloga ženske v Cerkvi, te zgodovinske primere vzamejo za svoje. Lahko se ozrejo nazaj in rečejo, kaj pa te ženske, kaj naj naredimo z njimi? Zanima jih, kakšni so argumenti v prid tem primerom. So papeži, ki podpirajo te ženske v njihovi vlogi. Torej imamo precendenčen primer tudi za ženske, ki so se dejavno udejstvovale v papeških zadevah. In mislim, da nas ti vidiki življenja Katarine Sienske, Hildegarde iz Bingna in Brigite Švedske privlačijo. Po drugi strani pa so te ženske pustile pečat na določeni točki v krščanstvu. To je opazno in živo tudi danes. Zato so nedavno tudi postale učiteljice Cerkve. Gre za priznanje in čast, ki jim ju ne dajejo samo zagovorniki feminizma, ampak tudi učiteljstvo Cerkve. In sicer prav zaradi tega, ker nas učijo in poučujejo. Gre za zapuščino, ki ni samo v tem, kar so naredile, ampak tudi v tem, kar so povedale. Torej imamo dokaz v njihovih spisih. Pogosto namreč pri ženskah v Cerkvi nimamo njihovih spisov, posebno ko gre za srednji vek. Toda pri teh ženskah jih imamo. In v tem je njihov trajni vpliv. Mlajše generacije lahko berejo te spise in jih interpretirajo v njihovem bistvu, kar bo pustilo pečat na vsaki novi generaciji.


31.07.2016

Osnovni pojmi tibetanskega budizma

Le kdo ne pozna zgodbe o princu Siddharti, ki je pred 2.600 leti v iskanju resnice opustil življenje plemiča, nato pa po več letih v Bodgaji doživel razsvetljenje in tako postal Buda, »prebujen«? Rodil se je budizem, Budova učenja pa so se prek učencev in ustnega izročila ohranila vse do danes. V 7. stoletju so prišla na tibetansko planoto in danes je tibetanska tradicija budizma – zaradi dalajlame – ena izmed najbolj poznanih. Pa jo res poznamo? Špeli Šebenik je osnovne pojme in značilnosti razložil Gjalton Rinpoče. Rinpoče pomeni »nekdo, ki je dragocen«, modrec, mojster. In Gjalton Rinpoče je med drugim mojster meditacije in vizualizacije med obredi. Živi v samostanu Sherab Ling v Indiji, v enem izmed najpomembnejših tibetanskih samostanov, ki je tudi eden od sedežev karma kagju veje tibetanskega budizma.


24.07.2016

Odmevi Afrike

»Iščemo dobro vzgojene gospodične, ki razumejo več jezikov ali so posebno spretne v matematiki«, je bilo zapisano v oglasu, ki je vabil dekleta v Družbo sv. Petra Klaverja za afriške misijone. Ženske, ki so se prostovoljno odločile za delo v Klaverjevi družbi, so se imenovale sodalinje ali pomožne misijonarke in so bile usmerjene v pomoč misijonarjem in misijonskim ustanovam v Afriki. Družba je imela v prvi polovici 20. stoletja svojo podružnico tudi v Ljubljani in je bila vpeta v mednarodno organizacijo s centralo v Rimu. Ob odprtju priložnostne razstave »Odmevi Afrike« v Muzeju krščanstva na Slovenskem se je z avtorjem razstave, kustosom za afriške zbirke v Slovenskem etnografskem muzeju, dr. Markom Frelihom pogovarjal Peter Frank.


17.07.2016

Huiji

Huiji, kitajsko govoreča etnoreligiozna manjšina, prevprašujejo in oblikujejo svoje identitete kot moderni, izobraženi kitajski državljani ter hkrati pobožni, krepostni muslimani. Kako se globalne transformacije odražajo v izkušnjah ljudi na obrobjih Kitajske in islamskega sveta v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman. Gostja: dr. Maja Veselič


10.07.2016

Zgodovina krščanstva na ozemlju celjske škofije

Ob deseti obletnici celjske škofije je dr. Bogdan Kolar, profesor zgodovine na Teološki fakulteti v Ljubljani, napisal knjigo Zgodovina krščanstva na ozemlju celjske škofije. V njej je zbral in na novo ovrednotil obsežno zgodovinsko gradivo in dogajanje, od začetkov in prvih sledov krščanstva na Celjskem v antični rimski dobi, prek srednjega in novega veka vse do današnjih dni. Iz sive davnine se tako znova dvigajo stebri začetkov krščanstva na tleh današnje celjske škofije.


03.07.2016

Dr. Janez Jurij Arnež

Družbena vloga duhovnika, ki je nekoč veljal toliko kot drugi gosposki naslovi, se je v zadnjem stoletju močno preoblikovala. Zakaj torej postati duhovnik? Obstaja racionalni odgovor na to vprašanje? O tem v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman. Gost dr. (iz molekularne biofizike in biokemije) Janez Jurij Arnež


26.06.2016

Etika komunikacije

Človek je kot družbeno bitje postavljen pred izbiro bolj ali manj dobrega načina sporazumevanja. Ta komunikacija, ki v širšem pomenu presega samo mehansko prenašanje sporočil, odpira tudi možnost za skupni prostor srečevanja ljudi, jezikov, verovanj in občutij. Kakšno mesto ima etika v komunikaciji in katera so načela dobre komunikacije? Gost oddaje je dr. Dean Komel.


19.06.2016

Odločitev za vse življenje?

V času, ko se svet vrti vedno hitreje, ko so včerajšnji dogodki danes že skoraj pozabljena zgodovina, ko se s klikom sprehodimo po spletnem vesolju, se zdi, da je kakršna koli (vse)življenjska odločitev omejitev te človekove dinamične svobode. Je zaveza »za vse življenje« sploh še smiselna ali pa je v času nenehnih sprememb za človeka še toliko potrebnejša? Gost: moralni teolog, dr. Ivan Štuhec.


12.06.2016

Duhovni tehniki sufizma

Kakšno je pojmovanje čuječnosti v islamski tradiciji, predvsem islamski mistiki? Ob pogledu na izvorna arabska besedila islamskih mistikov je opaziti dve pomembni duhovni tehniki, ki ju običajno najdemo tudi na seznamu duhovnih postajališč, ki jih mora mistik doseči na svojem duhovnem vzponu. Z islamologom mag. Raidom Al-Daghistanijem se bo pogovarjal Marko Rozman.


06.06.2016

Religiozne razsežnosti gorništva in alpinizma

Vzpon na goro človeka na eni strani potrjuje, na drugi pa mu kaže njegovo lastno omejenost. Prehojena pot in dosežen vrh sta namreč nagrada in potrditev za vloženi napor, kar mu daje samozavest in življenjsko moč. Velikost in nevarnost gora pa mu kaže majhnost, skromnost in ranljivost, ki ga sili k samopremagovanju. Vse to v človeku sprožajo tudi religiozne dejavnosti, zato je povezava med duhovnostjo in gorami od nekdaj zelo močna in jo najdemo v številnih verstvih. O religioznih razsežnostih gorništva in alpinizma v ponovitvi oddaji Sedmi dan z dr. Igorjem Škamperletom, profesorjem sociologije kulture in nekdanjim alpinistom.


29.05.2016

Thomas Luckmann

Nedavno je umrl Thomas Luckmann, slovenski sociolog svetovnega slovesa, ki je s svojo osebnostjo in delom predstavljal oporo in spodbudo slovenski sociologiji. Pri svojem delu se je osredotočal tudi na probleme religije v sodobni družbi. Več o tem v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.


22.05.2016

Od konflikta do skupnosti

Po stoletjih razkola med katoličani in protestanti se v zadnjih desetletji dogaja obraten proces. V želji po ponovni edinosti se je rodilo ekumensko gibanje s ciljem preseči zgodovinske delitve. Eden najpomembnejših dokumentov teh prizadevanj je poročilo luteransko – rimskokatoliške komisije za edinost, Od konflikta do skupnosti. Dokument sta predstavila škof Evangeličanske Cerkve v Sloveniji Geza Filo in profesor za ekumensko teologijo dr. Bogdan Dolenc.


15.05.2016

Pojem čuječnosti v psihoterapiji in duhovnosti

Podobo psihoterapije v veliki meri spreminja razširjenost čuječnosti. Prinaša namreč opozorila na v družbi zanemarjene in spregledane dimenzije, kot so usmerjenost na telo in pomen telesnih občutij, kot tudi na soočanje in sprejemanje življenjskih danosti. Več o tem v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.


08.05.2016

Svetopisemski Jezus in koranski Isa

Jezus iz Nazareta je najbolj poznan iz svetopisemskih zgodb, ki opisujejo njegovo življenje in trpljenje. Vedno znova pa je slišati dobronamerne muslimane, kako na podlagi Korana spoštljivo govorijo o Isu in razlagajo, da je ta Isa pravzaprav tisti Jezus, na katerega se sklicujejo kristjani. Gre za enega samega človeka, ki ga vsako verstvo razume po svoje, ali za dve različni osebi?


01.05.2016

Max Weber: Izbrani spisi iz sociologije religije

Pri založbi Studia Humanitatis so izdali Izbrane spise iz sociologije religije nemškega ekonomista in sociologa Maxa Webra. V našem prostoru je poznan predvsem po prelomnem in odmevnem delu Protestantska etika in duh kapitalizma, ki je izšlo že konec 80. let, tokrat pa je v slovenskem prevodu izšel še izbor njegovih spisov o religiji.


24.04.2016

Zvonik - spomenik skupne kulture

Uporaba zvonikov predstavlja poseben sociološki, organizacijski in arhitekturni fenomen tiste prvinske družbe in njenih atributov, ki so sestavljali vaške skupnosti. Več o zvoniku, kot stiku evangeličanske in katoliške kulture v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.


17.04.2016

Amoris Laetitia

S posinodalno apostolsko spodbudo Amoris Laetitia je papež Frančišek potegnil črto pod razprave o družini, ki so v Katoliški cerkvi potekale v zadnjih treh letih. Kakšni sta mesto in poslanstvo družine v 21. stoletju? Kaj je in česa ni papež povedal o homoseksualcih, ločenih in neporočenih? Gost: dr. Igor Bahovec.


10.04.2016

Holi

Holi predstavlja starodaven hindujski pomladni praznik, ki je priljubljen v mnogih delih južne Azije. Hindujski praznik nakazuje tudi na osnovno ideje, kot sta želja po svobodi in spoznanju univerzalne resnice. Več v oddaji, v kateri se je Marko Rozman pogovarjal s predstavnikom hinduistične verske skupnosti v Sloveniji, Daretom Kuharjem.


03.04.2016

Božje ime je usmiljenje

Papež Frančišek preprosto in neposredno nagovarja današnjega človeka. Tematika usmiljenja mu je že od nekdaj najbolj pri srcu in je hkrati tudi osrednje sporočilo njegovega papeževanja. Več o tem v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.


27.03.2016

Evangelij po Platonu: Jezus in Sokrat

»Platon je edini Grk, ki je dospel do preddverja krščanske resnice«, je zapisal cerkveni zgodovinar in teolog Evzebij Cezarejski ravno v času, ko se je preganjanje kristjanov izpelo v svobodo verovanja. V iskanju izvorov krščanske misli se z njim strinjajo mnogi, ki vidijo v Platonovih konceptih – dualizem telesa in duše, nesmrtnost duše in večno življenje, obstoj popolnega sveta idej in absolutne resnice – povezavo s krščansko teologijo. Cerkveni očetje so v Platonovem liku Sokrata videli celo Kristusovega predhodnika in največjo duhovno avtoriteto poganske antike. Ob primerjavi njunega življenja in učenja lahko zasledimo številne sorodnosti in paralele.


20.03.2016

Japonska – religiozna ali ateistična država?

Prevladuje mišljenje, da bolj, ko je neka družba moderna - manj je religiozna oz. bolj je sekularna. Je Japonska torej religiozna ali ateistična država? Več o tem v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.


Stran 22 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov