Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kristjan mora znova razmisliti o tem, ali je sprejemljivo rediti živali za zakol, ubijati divje živali ali na njih delati poskuse.
Ljudje smo vse bolj občutljivi, ko gre za odnos do živali. Moralni teolog in visokošolski učitelj na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Roman Globokar odgovarja na vprašanja, ki se porajajo ob človekovem ravnanju z živalmi v luči krščanske etike. Pravi, da mora človek ponovno razmisliti o svojem življenju in prehranjevanju, saj je s svojim načinom življenja spremenil naravo tako, da ga to spremenjeno naravno okolje zdaj ogroža. Tudi če človek ne bi postal odgovornejši do naravnega okolja, tudi če ne bi prepoznal vrednosti v živalih, bo moral že zaradi sebe spremeniti odnos do stvarstva.
Dr. Globokar kritično ugotavlja, da sta krščanska teologija in uradna Katoliška cerkev predolgo odlašali s poglobljenim razmišljanjem o človekovem odnosu do živali in narave. Razlog za takšno držo najverjetneje po Globokarju tiči v tem, da so prva ekološka gibanja pokazala na krščanstvo kot na glavnega krivca za izkoriščevalsko držo človeka.
Ekološka gibanja so videla v krščanskem navodilu na začetku Svetega pisma »naj človek gospoduje zemlji in naj si jo podvrže« božji mandat človeku, da lahko uporablja celotno stvarstvo, tudi živa bitja kot surovine, zato da si bo izboljšal življenje,
premišljuje dr. Globokar.
Če pa pogledamo v Sveto pismo, se poglobimo v njegovo sporočilo, potem vidimo, da človek nikakor ni postavljen kot edini gospodar. Stvarnik je Bog, človek je postavljen kot skrbnik zemlje, da jo ohranja in varuje. Bog ustvarja živali podobno kot človeka. Oboji imajo življenjski dih, nefeš v hebrejščini, ki je bil dan od Boga.
Zato moramo kristjani spremeniti svoj odnos do živali:
Ljudje in živali smo ustvarjeni od Boga in od Boga imamo notranjo vrednost. Če verujemo v Boga Stvarnika, potem ne moremo njegove stvari zlorabljati in uporabljati poljubno.
Po drugi strani pa krščanstvo za razliko od skrajnih ekoloških gibanj zagovarja razliko med človekom in živalmi.
Človeku smo dolžni brezpogojno spoštovanje in ga nikoli ne smemo ubiti, nikoli ne smemo poseči v svetost njegovega življenja, medtem ko pa je živali dovoljeno ubijati, vendar ne brez utemeljenega razloga. Izključno takrat, ko jih potrebujemo za prehranjevanje. To, da človek potrebuje hrano, pa je dejstvo, kajti s pridelavo le rastlinske hrane, na primer soje, bi naravi povzročil tudi ogromno škode. Vsa živa bitja potrebujejo živalsko ali rastlinsko hrano. S prehranjevanjem posegamo v življenje drugih živih bitij kot preostala živa bitja,
ugotavlja dr. Globokar.
Sveto pismo na začetku opisuje človeka kot vegetarijanca. To pa zaradi podobe raja, kjer ni bilo nasilja. Ko sveta knjiga opisuje resnično življenje, prelivanje krvi med ljudmi in živalmi, pa sledi navodilo po zavezi z Noetom, da človek ne sme zaužiti krvi, ker je v njej nefeš, duša, in ta pripada Bogu,
spomni dr.Globokar.
To bi moral upoštevati sodoben človek. Skratka, ko jemo meso, da vemo, da je bilo ustvarjeno za življenje, da ga je ustvaril Bog. Četudi se prehranjujemo z mesom, vemo, da je to dar in ga zaužijemo v hvaležnosti. Ne pa brez kakršnekoli zavesti živimo in se prehranjujemo.
Kristjan mora znova razmisliti o tem, ali je sprejemljivo rediti živali za zakol, ubijati divje živali ali na njih delati poskuse.
Ljudje smo vse bolj občutljivi, ko gre za odnos do živali. Moralni teolog in visokošolski učitelj na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Roman Globokar odgovarja na vprašanja, ki se porajajo ob človekovem ravnanju z živalmi v luči krščanske etike. Pravi, da mora človek ponovno razmisliti o svojem življenju in prehranjevanju, saj je s svojim načinom življenja spremenil naravo tako, da ga to spremenjeno naravno okolje zdaj ogroža. Tudi če človek ne bi postal odgovornejši do naravnega okolja, tudi če ne bi prepoznal vrednosti v živalih, bo moral že zaradi sebe spremeniti odnos do stvarstva.
Dr. Globokar kritično ugotavlja, da sta krščanska teologija in uradna Katoliška cerkev predolgo odlašali s poglobljenim razmišljanjem o človekovem odnosu do živali in narave. Razlog za takšno držo najverjetneje po Globokarju tiči v tem, da so prva ekološka gibanja pokazala na krščanstvo kot na glavnega krivca za izkoriščevalsko držo človeka.
Ekološka gibanja so videla v krščanskem navodilu na začetku Svetega pisma »naj človek gospoduje zemlji in naj si jo podvrže« božji mandat človeku, da lahko uporablja celotno stvarstvo, tudi živa bitja kot surovine, zato da si bo izboljšal življenje,
premišljuje dr. Globokar.
Če pa pogledamo v Sveto pismo, se poglobimo v njegovo sporočilo, potem vidimo, da človek nikakor ni postavljen kot edini gospodar. Stvarnik je Bog, človek je postavljen kot skrbnik zemlje, da jo ohranja in varuje. Bog ustvarja živali podobno kot človeka. Oboji imajo življenjski dih, nefeš v hebrejščini, ki je bil dan od Boga.
Zato moramo kristjani spremeniti svoj odnos do živali:
Ljudje in živali smo ustvarjeni od Boga in od Boga imamo notranjo vrednost. Če verujemo v Boga Stvarnika, potem ne moremo njegove stvari zlorabljati in uporabljati poljubno.
Po drugi strani pa krščanstvo za razliko od skrajnih ekoloških gibanj zagovarja razliko med človekom in živalmi.
Človeku smo dolžni brezpogojno spoštovanje in ga nikoli ne smemo ubiti, nikoli ne smemo poseči v svetost njegovega življenja, medtem ko pa je živali dovoljeno ubijati, vendar ne brez utemeljenega razloga. Izključno takrat, ko jih potrebujemo za prehranjevanje. To, da človek potrebuje hrano, pa je dejstvo, kajti s pridelavo le rastlinske hrane, na primer soje, bi naravi povzročil tudi ogromno škode. Vsa živa bitja potrebujejo živalsko ali rastlinsko hrano. S prehranjevanjem posegamo v življenje drugih živih bitij kot preostala živa bitja,
ugotavlja dr. Globokar.
Sveto pismo na začetku opisuje človeka kot vegetarijanca. To pa zaradi podobe raja, kjer ni bilo nasilja. Ko sveta knjiga opisuje resnično življenje, prelivanje krvi med ljudmi in živalmi, pa sledi navodilo po zavezi z Noetom, da človek ne sme zaužiti krvi, ker je v njej nefeš, duša, in ta pripada Bogu,
spomni dr.Globokar.
To bi moral upoštevati sodoben človek. Skratka, ko jemo meso, da vemo, da je bilo ustvarjeno za življenje, da ga je ustvaril Bog. Četudi se prehranjujemo z mesom, vemo, da je to dar in ga zaužijemo v hvaležnosti. Ne pa brez kakršnekoli zavesti živimo in se prehranjujemo.
Osebnost Jezusa iz Nazareta je znana vsem, vsaj zdi se tako. Toda čeprav ljudje o njem večinoma vedo zelo malo, ima skoraj vsak do njega zelo izrazito stališče, bodisi pozitivno bodisi negativno. In tudi med temi, ki ga dojemajo pozitivno, obstajajo velike razlike v predstavah o njem: za kaj se je zavzemal, katere vrednote je poudarjal in kakšnega izvora je bil. In kako ga dojemamo Slovenci? O tem v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Po besedah pokojnega papeža sv. Janeza Pavla II. je sodobna družba postavljena v dramatično stičišče dveh superkultur – kulture življenja in kulture smrti. V tem spopadu se naj bi vsak človek po svoji vesti, ne glede na versko ali ideološko prepričanje, odločil za ali proti življenju. O tem, kaj sploh pomeni zavzemanje »za življenje« ter o povezanih vprašanjih spolnosti in kontracepcije, se je s predsednikom Human Life International Shenanom Boquetom pogovarjal Peter Frank.
Današnja sekularizirana družba kontemplativno, tiho molitev pogosto razume kot nezdrav umik posameznika v lastno notranjost, kot umanjkanje čuta za družbeno odgovornost. Po drugi strani pa je vse več ljudi, ki se sprašujejo, ali niso narcisoidnost, občutek nesmisla, beg pred smrtjo in anksioznost prav posledica krize molitve. Tem vprašanjem je bil namenjen tudi 10. pogovorni večer Foruma za dialog med vero in kulturo, ki ga je vodil filozof Gorazd Kocijančič, gosta pa sta bila filozof in publicist Pavle Rak ter filozof dr. Branko Klun.
Znamenita Sofoklejeva drama Antigona je izzivala velike mislece in še danes zastavlja ključna etična vprašanja od božjega do človeškega prava. V oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman tudi o tem, kakšna ljubezen in pravičnost se razkrivata v tej Sofoklejevi igri.
Tri različne hipostaze z eno duhovno substanco. Tako približno se glasi filozofska razlaga trojnost božjih oseb, ki je bila prvič uradno predstavljena na koncilu v Niceji leta 325. In kaj lahko o Sveti Trojici izvemo iz svetega pisma?
Sinoda o družini, ki jo je oktobra lani sklical papež Frančišek, je znova odprla aktualna vprašanja o zakonu in družini. Katere sociološke in antropološke vidike lahko najdemo v sinodalnih besedilih? O tem v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Na fronti so se morali vojaki nenehno soočati s smrtjo. Izstrelek ali košček granate je bil lahko usoden v kateremkoli trenutku dneva ali noči. Je vera – in z njo katoliška Cerkev – igrala pomembno vlogo pri ohranjanju morale ljudi na domači fronti? Kakšen vpliv je imela na vzdržljivost vojakov in njihovo pripravljenost na žrtvovanje na bojišču? V pogovoru z dr. Pavlino Bobič tudi o tem, kako je Cerkev v veliki vojni odgovarjala na boj kristjana proti kristjanu.
Ideja človekovih pravic je po naravi blizu verskim tradicijam. Pogosto so prav slednje najučinkovitejši nosilci kulture človekovih pravic. O tem, kako vera ostaja eden ključnih faktorjev sodobnega moralnega reda, prisluhnite v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Svetovna luteranska zveza je ena od največjih združenj nacionalnih in regionalnih krščanskih Cerkva v protestantski veji krščanstva. Ustanovljena je bila leta 1947. Združenje predstavlja 70 milijonov kristjanov, med njimi je tudi Evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi na Slovenskem. Ob obisku najvišjih predstavnikov te organizacije smo pred mikrofon povabili predsednika Svetovne luteranske zveze dr. Muniba Younana (Múniba Júnana). Z njim se je pogovarjal Peter Frank.
Po koncu prve svetovne vojne, ko je bilo slovensko Primorje okupirano, so italijanske oblasti sprožile proces raznarodovanja. Prva tarča italijanskega fašizma je bila Cerkev s svojimi duhovniki, saj so prav oni veljali za steber slovenske kulture, posebej jezika. Kot odgovor na zatiranje so nastajale tudi slovenske stanovske organizacije, med njimi tudi Zbor svečenikov svetega Pavla, ki se je zavzemal za narodne pravice Slovencev v takratni Italiji. Več o vlogi primorskih duhovnikov v ponovitvi pogovora z zgodovinarjem mag. Renatom Podbersičem.
Skupno prizadevanje in obojestranski interes za etične vrednote sta osrednja elementa medverskega dialoga, ki uči, da se religije med sabo ne predstavljajo v slabi luči. O tem, kako medverski dialog pomeni pot opolnomočenja posameznika in družbe, prisluhnite v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
V današnjem času se pogosto poudarja slab vpliv modernizacije in potrošniške kulture na religijo in religioznost, a že sam obstoj tradicionalne religioznosti v (post)moderni japonski družbi, kaže na skrivnost nekakšnega sožitja. O razumevanju religije v potrošniški družbi v tokratni oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
»Platon je edini Grk, ki je dospel do preddverja krščanske resnice«, je zapisal cerkveni zgodovinar in teolog Evzebij Cezarejski ravno v času, ko se je preganjanje kristjanov izpelo v svobodo verovanja. V iskanju izvorov krščanske misli se z njim strinjajo mnogi, ki vidijo v Platonovih konceptih – kot so dualizem telesa in duše, nesmrtnost duše in večno življenje, obstoj popolnega sveta idej in absolutne resnice – povezavo s krščansko teologijo. O vplivu platonizma na krščanstvo se je s filozofinjo dr. Ignacijo Fridl Jarc pogovarjal Peter Frank.
Pred 300 leti je na kitajskem cesarskem dvoru deloval – Slovencem malo znani – astronom, matematik in zgodovinar slovenskega rodu Avguštin Hallerstein, ki je v tistem času veljal za enega največjih učenjakov na svetu. O življenju kranjskega jezuita se bo z gostom pogovarjal Marko Rozman.
Za duhovnost se tudi v Sloveniji zanima vse več ljudi, vendar pod tem pojmom razumejo različno vsebino. Največkrat jo opredelijo kot »odnos«, ki je delitev ljubezni, upanja in veselja z drugimi ter sprejemanje drugih takšnih, kot so. Je duhovnost zgolj zasebna, ali pa človeka odpira do drugih in mu omogoča, da dela dobro in deli življenje z drugimi? Več v pogovoru s preučevalcem duhovne teologije dr. Ivanom Platovnjakom. Pogovarjal se je Peter Frank.
S škofovskim posvečenjem je dr. Franci Šuštar postal ljubljanski pomožni škof. Kakšne bodo njegove naloge? Katera dela je opravljal do sedaj? Kateri so glavni izzivi nove evangelizacije?
Križ je eden najstarejših človekovih simbolov in ga poleg pike, kroga in kvadrata uvrščamo med tako imenovane »temeljne simbole«. Zaradi svoje grafične preprostosti in univerzalnosti se je uveljavil že pred krščanstvom. V antičnem Rimu je bil križ kruta naprava za mučenje sužnjev in zločincev, zato v prvih stoletjih tega simbola pri kristjanih skorajda ne najdemo. Iz znamenja ponižanja in smrti pa je križ sčasoma postal simbol Jezusovega vstajenja in slave. O simbolu križa se je z dr. Robertom Petkovškom pogovarjal Peter Frank.
Islamski mistik in filozof Abu Hamid Muhhammad al Ghazali velja za enega najpomembnejših mislecev v celotni islamski duhovno-intelektualni zgodovini. Ob izidu dela Rešitelj iz zablode se bomo s prevajalcem Raidom Al Daghistanijem pogovarjali o filozofijo, teologiji, mistiki in ezoteriki, kot jo je al Ghazali dojemal v svojem času 11. in 12. stoletja. Oddajo vodi Marko Rozman.
Čeprav krščanstvo izhaja iz judovstva, je Sveta Trojica koncept, ki ga judovstvo še ni poznalo. Verska resnica, po kateri je Bog troedin v osebah Očeta, Sina in Svetega Duha, je bila razglašena leta 325 na prvem ekumenskem koncilu v Niceji in je še danes dogmatični temelj krščanske vere. Osrednjega vprašanja krščanstva, nerešljive enačbe, kako so tri božje osebe lahko en sam Bog, se je lotil tudi sv. Avguštin v monumentalnem delu »O Trojici«, kateremu je posvetil kar dve desetletji svojega življenja. O Avguštinovem umevanju trinitarične skrivnosti se je s patrom dr. Miranom Špeličem pogovarjal Peter Frank.
Bolj kot literatura in umetnost, tržaškega Pisatelja – dobitnika letošnje nagrade Državljan Evrope – zanima smisel človekovega bivanja. Koliko je človek svoboden? Zakaj trpljenje in smrt? Kako je lahko Bog dober ob vsem hudem, ki se danes dogaja po svetu? To so vprašanja, s katerimi se vedno znova spopada Alojz Rebula.
Neveljaven email naslov