Ta stavek je zapisala filozofinja Edith Stein na osnovi svoje lastne življenjske izkušnje.

Strastno iskanje resnice je Edith Stein vodilo v filozofijo, dokler je ni našla v veri v Jezusa Kristusa. Zato nas bo v oddaji zanimalo: Ali si filozofija in vera nasprotujeta? Kakšen odnos je Steinova imela do judovske vere, ki jo je prejela od svojih staršev? Kakšen je bil njen odnos do mistike? Kako človek spoznava Boga? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali s filozofinjo dr. Beate Beckmann-Zöller iz Münchna, ki je tudi sourednica kritične izdaje zbranih del Edith Stein, in karmeličanom Robertom Mario Pirastujem iz Linza.

Daljša različica pogovora

Edith Stein izvira iz verne judovske družine. Vendar se je v mladostni dobi zavestno odločila opustiti tradicionalno vero svoje družine. Kaj vemo o tem obdobju njenega življenja, v katerem se je odkrito opredeljevala za ateistko?  

Pirastu: Znano je, da sama v svojem življenjepisu Iz življenja judovske družine izrecno omeni, da se je, ko je bila stara štirinajst let, zavestno odločila, da ne bo več molila. Do takrat se je udeleževala družinskega verskega življenja, ki ga je še posebno spodbujala mati. Ker v svoji notranjosti ni mogla več slediti tej veri, se je zavestno odločila opustiti molitev, tako rekoč tisto, kar je bilo treba formalno izpolniti. Sama tudi pove, da je nekaj časa preživela kot ateistka. Označi se za ateistko. V tem vidim potezo njene osebnosti, ki jo sama večkrat omeni: in sicer, da hoče v življenju delati samo to, čemur lahko iz globine pritrdi, sledi in kar doživlja, ne da pri tem samo sodeluje. Prav to pa se je dogajalo v njeni družini: pri verskem dogajanju je lahko kvečjemu samo sodelovala, ne da bi bila notranje pri stvari. Edith Stein torej označuje poteza, da je hotela delati stvari zavestno in odločno, se pravi, nekaj je hotela delati iz srca ali pa sploh ne. Torej od štirinajstega do približno sedemindvajsetega leta se označuje za ateistko, za sodobno mišljenje bi lahko rekli, da je bila agnostikinja. Posebno med študijem je ostala odprta za vero, a je ni prakticirala. Prav tako ni bila vključena v nobeno versko skupnost. V omenjenem obdobju torej vere pri njej ni bilo. Pozneje vsekakor poistoveti svoje resno iskanje smisla, resnice z molitvijo. Pravi namreč: »moje iskanje resnice« – torej moja zavzetost zanjo – »je bilo moja edina molitev«.

Beckmann-Zöller: Pomembno se mi zdi še povedati, da je bila takrat, ko se je odvadila moliti, v ateistični družini. Živela je pri svoji starejši sestri in tam vera ni imela nobene vloge več. Od domače družinske vernosti, obredov, šabata itn. je prišla v hišo agnostikov. Njena sestra in njen mož, Ilza in Max Gordon, sta bila kot dermatologa zanjo velik zgled. To je vplivalo nanjo, saj je opazila, da kot sodobna, odprta intelektualca ne verujeta. Mislim, da se za nevero ni le sama odločila, ampak jo je zaznamovalo tudi okolje. Pozneje razmišlja o tem v svojem delu Pota spoznanja Boga, ko govori o tem, kako človek sploh pride do tega, da ne veruje; pravi namreč, da mora pravzaprav že biti navzoča neka podoba o Bogu, ki jo lahko prečrtam. Če hočem torej postati ateist, moram torej že vedeti, v kaj verujoč človek veruje, da potem lahko postanem ateist. Steinova pogosto piše o tem, da neverni ljudje nikakor niso sami krivi za svojo nevero, temveč okolje, ki ni primerno pričevalo o veri. To se mi zdi pomembno. Torej človek lahko najde pot k veri v ateističnem okolju po pričevalcih vere. V svojem življenjepisu tudi opisuje, da je imela judovskega študijskega kolega, ki je bil zelo zvest postavi. Ko je bila v Göttingenu, se je začela ukvarjati z verskimi vprašanji. Pisala mu je v Vróclav, naj ji opiše svojo podobo o Bogu. Ta pa ji je samo odpisal: »Bog je Duh. Več o tem ne morem povedati.« Edith o tem odgovoru zapiše, da je bilo tako, kot če bi človek, ki je prosil kruha, dobil kamen. To je bila zanjo trda beseda. Ona ga je spraševala o njegovi osebni veri, a odgovora ni dobila. Njena osebna vera se je začela z dolgim iskanjem. O tem zelo lepo razmišlja, ko pravi, da je družba pogosto kriva, ker ne pričuje o veri, seveda pa tudi pove, da človek sam pogosto premalo išče. Ker se Bog ne da zlahka spoznati, moramo biti pripravljeni, da – podobno kot pri težjih matematičnih problemih – dalj časa iščemo.

Vemo, da se je Edith Stein ukvarjala z velikimi mističnimi učitelji, na primer z Dionizijem Areopagitom, sv. Terezijo Avilsko in sv. Janezom od Križa. Kakšen je bil njen odnos do mistike in ali je bila tudi sama mistikinja?

Pirastu: Ko se je Husserl ukvarjal s to tematiko – znano je delo z naslovom Sveto Rudolfa Otta –, torej več let prej, preden se je dala krstiti, je bila téma vere in mistikov, teh pomembnih pričevalcev vere, navzoča v njenih mislih in verjetno tudi v njenem srcu. Z Dionizijem Areopagitom se je seznanila, ko je prevajala odlomke njegovih del in o njem napisala daljši strokovni članek, ki je pozneje izšel v knjižni obliki. Glede vprašanja, ali je tudi Steinova mistikinja, bi morali narediti oklepaj in pojasniti, kdo sploh je mistik. Kakor koli vzamemo, je Edith Stein v sebi gotovo imela izkušnjo Boga. Njena posebna ljubezen in navdušenje nad Terezijo Avilsko sta zame najboljša potrditev tega dejstva. Zelo zadržana je pri opisih svoje lastne verske izkušnje, ki jo običajno povezujemo z intenzivnimi mističnimi doživetji, čeprav nekatera tudi omenja: na primer izkušnjo globokega miru ali izkušnjo Božje previdnosti. Mistična izkušnja Terezije Avilske je pristna, in sicer v tem smislu, da je utemeljena na Jezusu Kristusu. V tem kontekstu nikakor ne gre za paramistična doživetja, kot so videnja, temveč za izkustvo odnosa s Kristusom. Gre za globok odnos z Jezusom v veri, Terezija Avilska pravi, da gre za prijateljstvo z njim samim. In Edith Stein je izkusila ta globoki odnos, to prijateljstvo, posebno ko je vstopila v karmeličanski samostan, kjer je našla svojo duhovno domovino. V tem smislu je gotovo mistikinja, in sicer v pravem pomenu besede. Kar zadeva druga, paramistična doživetja, je treba biti previden. Steinova o tem ne govori in zanjo to tudi ni tako pomembno. Edith Stein je vsekakor mistikinja, kot to izrazi Karl Rahner, ki govori, da nekdo goji, neguje odnos z Bogom v smislu srečanja. In končno, v svojem zadnjem delu Znanost križa obširno in prepričljivo piše o nauku sv. Janeza od Križa, v katerem se jasno ukvarja z mistiko. Mislim, da lahko o tem piše samo iz svoje lastne izkušnje.

Beckmann-Zöller: Zanimivo je, da opiše svojo izkušnjo, a ne v osebnih pismih ali svojem življenjepisu, temveč najprej v delu Uvod v filozofijo, kjer tega ne bi domnevali, potem pa v spisu Psihična kavzalnost. Gre za filozofski deli. Zato teologi in njeni življenjepisci najprej teh opisov niso odkrili. Zaupali smo pričevanju njene prijateljice Conrad-Martius, ki je rekla, da je bila Steinova zaprtega značaja, da je to njena skrivnost, zato o tem ne govori. Vendar o tem govori v filozofskih delih, a zelo stilizirano. Ti opisi niso obsežni, ampak zelo premišljeni. Gre za opis doživetja varnosti, ki si ga kot človek v trenutkih obupa ali izgorelosti, ko nenadoma čuti novo moč, sama ne more dati. V tem kontekstu govori o duhovnem prerojenju. Na voljo so nam opisi teh doživetij. Pozneje v nekem pismu Ingardnu uporabi podobo utopljenca. Bila je kot utopljenec, zdaj pa se je znašla na obrežju rešitve. Ko se ozrem nazaj, vidim, da se utapljam in da me valovi premetavajo sem in tja, zdaj pa sem tako hvaležna, da sem rešena. Tu seveda uporabi podobo, da opiše svoje notranje stanje. Zelo malo snovi imamo na razpolago, a kljub temu lahko govorimo o mističnem srečanju, ker Steinova goji odnos. Sicer še ne ve, kdo je tisti Drugi, in ga spozna šele pozneje. Pozneje v knjigi Pota spoznanja Boga, v kateri se ukvarja z Dionizijem Areopagitom, še enkrat razmišlja o tej poti, ki jo vodi od pozitivne k negativni teologiji, potem pa k osebnemu spoznanju Boga. Najprej govori o spoznanju Boga, potem pa o osebnem spoznanju Boga. In pravi, kjer koli srečamo Boga, ali v naravi ali v Božji besedi, ga prepoznamo. Verujoč človek, ki ljubi, prepozna Boga, in njegovo srce se odpre, ko sliši svojega Ljubega. Gre za kakovost odnosa z Bogom, ki bi ga danes opisali kot mističnega, a gre v resnici za prijateljstvo, kot bi rekla Terezija Avilska, ali kot bi rekel Karl Rahner, gre za odnos, ki ga ima lahko kot mistik vsak kristjan. Pri Edith Stein se to zelo jasno izrazi, ker je šla skozi obdobje nevere in je to prijateljstvo z Bogom zavestno sprejela. Ker je to obdobje resnično živela, lahko to opiše tako rekoč za vsakega kristjana. Za vsakega kristjana naj bi obstajala ta pot: znebiti se mora neprimerne predstave o Bogu kot starem možu v nebesih ali oblastniku – gre za to, da se otresemo vseh teh napačnih podob o Bogu ob pomoči negativne teologije. Do teh podob moramo biti kritični, tudi do svojih otroških predstav, ki so preveč naivne. In potem se mora zgoditi ta zavestni prehod od otroške k zreli veri. Podobno kot pri nekom, ki začne verovati, ali pa pri novokrščencu – to je Edith Stein tudi zavestno doživela. Toda veliko ljudi v Cerkvi tega koraka ne doživi zavestno. Steinova nas opogumlja, da postanemo mistiki vsakdanjega življenja; da bi od otroške vere prešli k osebni izkušnji Boga. Ni znano, da bi Edith Stein imela paramistična doživetja. O tem so spraševali njene sosestre v samostanu, a te niso ničesar opazile. Zato o tem tudi ne piše. Najdemo pa v njenih pismih pripombo, kjer pravi, da je še vedno ob vznožju gore Karmel; da se vzpon zanjo šele začenja, kar koli že to pomeni.

Življenjska pot Edith Stein je gotovo edinstvena. Ne samo da velja za eno najpomembnejših filozofinj sploh, ampak je tudi priča, da se filozofija in vera ne izključujeta, marveč se dopolnjujeta. Kaj je pri njej tisto, kar navdihuje ljudi še danes?

Pirastu: Zdi se mi, da njena pot ni pot proč od filozofije k veri, ampak da gre za razvoj, ki ne temelji izključno samo na razumu – kot se to pogosto dogaja danes pri številnih mladih, ki verujejo z razumom. Edith Stein je hotela svet razumeti in ga spremeniti. Na splošno je zelo cenila človeške sposobnosti razumevanja, spreminjanja in izboljševanja. Imela je visoke etične ideale. Čeprav je globoko verjela v te človeške zmožnosti, je vendarle ostala odprta in iskrena v svojem iskanju. V tej intelektualnosti ni zakrknila, ampak je ostala odprta – in to ne samo po zaslugi fenomenološke metode, marveč tudi po zaslugi svojega lastnega značaja – za to, kar se je dogajalo. Zato je na podlagi človeškega zorenja, na primer srečanja s smrtjo in ljudmi, ki so pričevali za vero, iskreno iskala resnico in smisel življenja – in ju tudi našla v veri, ne da bi pri tem žrtvovala filozofijo ali razum. Nikakor ni zapadla iracionalnosti, temveč je poskušala oboje, tako filozofijo kot tudi vero povezati. Tu jasno vidimo, da si razum in vera ne nasprotujeta. Pri njej se lahko učimo te odprtosti mišljenja, ki je vseživljenjska naloga verujočega ali pa neverujočega človeka. Ne smemo se omejiti na predsodke in biti slepi, temveč moramo ostati odprti, potem je Božja previdnost na delu tudi v človeku, ki se izrecno ne opredeljuje za verujočega ali Kristusa ni našel. V tem smislu je njena pot sodobna. Tudi za mlade v našem času bi bilo zaželeno, da bi resno in iskreno iskali in bili odprti. Ideologija je vedno nevarna. In Edith Stein je – to je pred kratkim poudaril tudi papež – v tem smislu velik zgled. Človek naj ne otrdi in naj se ne omejuje samo na eno usmeritev ali na mišljenje, ki izključuje, tako kot to tako pogosto srečamo in vidimo. To nam pri Edith Stein po eni strani vliva upanje, predvsem za starše, ki opažajo, da se njihovi otroci oddaljujejo od vere in iščejo druge poti. Po drugi strani je v tem upanje za vsakogar izmed nas, kajti najpomembnejše je, da iskreno iščemo resnico in smisel, to pa nas bo privedlo tudi k dobremu koncu.

Beckmann-Zöller: Mislim, da se lahko od Edith Stein veliko naučimo. Kar me navdušuje, je njena resnicoljubnost. Ostaja odprta, nobenega področja ne izključuje in se ne omejuje. A je zelo jasna v odnosih. Mislim, da se danes lahko učimo resnicoljubnosti v odnosih. In sicer da vidimo, kaj je primerno za odnos, ki ga imamo z nekom. Kakšen je v tem odnosu ne samo telesni stik, ampak tudi stik dveh duš? In kaj je merilo odnosa? Mislim, da se tega lahko naučimo s samoopazovanjem. To je počela tudi Edith Stein – opazovala se je, premišljevala o sebi in se vzgajala. Biti neodvisen ne pomeni, da se prepuščam svojim občutkom in strastem, kamor koli me te pač vodijo, temveč je bistveno vprašanje: Kakšen je ta odnos? Kako lahko ta odnos z drugim človekom preverim in preizkusim? Gre za opazovanje sebe v tem odnosu. Torej ne gre samo za to, kakšne želje imam, ampak kaj do tega človeka resnično čutim. Edith Stein čudovito razlikuje med enim in drugim, ko zelo jasno sprejema svobodo drugega človeka. V svojem delu Psihična kavzalnost piše, da se lahko v nekoga zaljubimo, a ta lahko našo ljubezen zavrne. Vedno moramo računati s tem, da mi drugi, po katerem hrepenim, reče »ne«. Ta svoboda v odnosu do drugega je mogoča, če imam jasno stališče. Edith Stein poudarja, da moramo biti samostojni, samozavestni, in da moramo sebe tudi vzgajati. Drugi korak pa je, da tega sama ne more uresničiti – potrebuje Božjo pomoč, pomoč Svetega Duha. To je jasno spoznala. Vsa moralna naprezanja so zaman in zapiše, kako jo onstranska moč preoblikuje. O tem lepo piše v spisu Svoboda in milost, in sicer da je maščevanje nekaj povsem naravnega. Če nas je nekdo prizadel, se hočemo maščevati, mu vrniti milo za drago. Ona pa pravi, da lahko to v moči Svetega Duha spustimo in se maščevanju odpovemo. Nenaravno je, da se zavzamemo za šibkega, saj je naravno prav to, da mislimo nase. In ti nenaravni odzivi se sprožijo prav po veri v Jezusa Kristusa in prek odnosa z njim. Torej ne samo da se zavzamem za šibkega, ampak da občutim mir tudi tam, kjer se nenehno prepirajo. Da sem lahko miroljuben in odpuščam, čeprav me je drugi prizadel – to ni naravno. Edith Stein nas opogumlja, da vero vzamemo resneje in jo resnično živimo. Novo varnost lahko doživimo po veri v Jezusa Kristusa, ki nas osvobaja in nam prinaša igrivo lahkotnost. Kar me pri Edith Stein navdušuje, je to, da je lahko med potjo v Auschwitz povsem mirno in tiho molila. Po pričevanjih vemo, da je skrbela za otroke takrat, ko so njihove matere iz obupa postale povsem malodušne. Edith Stein se je tako prepustila Bogu v svoji notranjosti, da se je lahko ukvarjala z otroki in se vživela v njihov položaj.