Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Stigme p. Pija - Če trpljenje postavimo v središče, postane to mazohizem

16.08.2020


Kapucin Jaroslav Knežević spregovori o življenju p. Pija in o duhovnem pomenu stigem.

P. Pij, kapucinski redovnik iz Pietrelcine v Italiji, ki še danes velja za enigmatično osebnost, je o sebi dejal: »Sam sebi sem skrivnost«. Že za časa življenja so ga mnogi imeli za svetnika. Bil je velik molivec in neutruden spovednik. Najbolj znan pa je po stigmah, znamenjih Kristusovih ran, ki jih je imel petdeset let vse do svoje smrti. Kdo je bil ta skromni kapucinski pater? Kako se je soočal z lastnim trpljenjem in kakšen je bil njegov odnos do trpečih ljudi? Kaj lahko povemo o njegovih stigmah in kakšen je njihov duhovni pomen? Kakšna je vloga in namen čudežev, ki so se zgodili na njegovo priprošnjo? Ponovitev pogovora s kapucinom Jaroslavom Kneževićem.


G. Knežević, ali lahko na začetku izpostavite kakšen pomemben dogodek ali niz dogodkov iz življenja p. Pija, ki so ga duhovno zaznamovali?

Najprej bi se navezal na vaš uvod, ko ste rekli, da je p. Pij naš sodobnik. On je umrl takrat, ko sem sam začel rasti pod srcem moje matere. Se pravi, on je umrl leta 1968, jaz pa sem se rodil leta 1969. Glede prelomnic v njegovem življenju bi najprej izpostavil dogodek iz njegovega otroštva. V Cerkvi sv. Pelegrina, kamor je romal, je doživel, kako je Bog uslišal gorečo prošnjo svoje matere. Ta je bila v veliki stiski, ker je njen otrok umiral. Položila ga je na oltar in rekla: »Bog, če ga ne boš ozdravil, ga kar ti imej«. Zgodil se je čudež. Pij, takrat še Francesco Forgione, je bil priča temu čudežu. Odprl se je v to razsežnost, da je Bog živ, da dela čudeže, da odgovarja na človeške prošnje. To ga je verjetno zaznamovalo za vse življenje kot velikega priprošnjika pri Bogu za stiske ljudi. Drugi tak dogodek je bilo srečanje s preprostim bratom kapucinom, ki je po hišah prosil miloščino. Včasih je bila to redna praksa frančiškovih manjših bratov. Takrat je Pij rekel: »Tak redovnik bi bil rad tudi jaz«. Poznejši vstop h kapucinom mu je omogočil, da je v okolju spokornosti, darovanja, odprtosti za žrtev dozorel v človeka, kakršnega poznamo danes. Tretji dogodek pa je bil prejem ran, ampak ne vidnih. Osem let pred prejemom vidnih stigem je leta 1910 pod brestom v domačem kraju, kjer je molil, prejel nevidne stigme. Gre za bolečino, pridruženo Kristusovem trpljenju. Osem let ga je Gospod na ta neviden notranji način pripravljal tudi na to, da se bodo stigme pokazale svetu. To je bil velik izziv za svet. Ti trije dogodki so verjetno za vse življenje zaznamovali njegovo duhovno pot.

Pater Pij je bil velik molivec in neutruden spovednik. Ko so trume ljudi romale k njemu, se je večkrat spraševal: »Kaj hočejo vsi ti ljudje od mene, jaz sem samo ubog brat, ki moli«. Kaj je patru Piju pomenila molitev?

Molitev je bila izvir njegovega življenja. Vse, kar se je dogajalo, se je dogajalo zaradi ljubezni do Boga, do Jezusa. Ker je molitev srečanje z Bogom, je iz molitve črpal moč za svoje življenjsko darovanje, za dolge ure sedenja v spovednici, za deljenje milosti in tolažbe ljudem, ki so v trumah prihajali k njemu. Najpomembnejši del njegovega dneva je bila sveta maša. Vsako jutro se je več ur pripravljal na to srečanje z Gospodom, pravzaprav na sodarovanje z Gospodom. Pij sam je rekel, da pri maši ne stoji, ampak da visi skupaj s Kristusom, da ga Kristus drži. Njegovo orožje proti zlu je bil rožni venec. Marija je najprej njega osebno spremljala v tem boju proti zlu, ker je bil pogosto tudi brutalno fizično napaden s strani hudiča in demonov. Po drugi strani pa je bil rožni venec zanj nenehna prošnja, da naj se Bog po Mariji usmili vseh teh ljudi, ki so prihajali k njemu. Brez molitve bi bilo vse prazno. Molitev je kanal, po katerem se človeško srce napolni z Božjo ljubeznijo. To je Pij dobro vedel in iz tega živel. Vsa njegova daritev bi bila prazna, če ne bi bil povezan z Gospodom.

Dotakniva se zdaj Kristusovih ran, se pravi, stigem. Morda se bodo poslušalci spomnili, da je bil leta 1999 posnet kultni film z naslovom Stigmata. Stigme so nenavaden pojav, ki tudi danes vzbuja veliko zanimanje. V zgodovini katoliške Cerkve je približno štiristo oseb, ki so prejele stigem. G. Knežević, kaj sploh so stigme in kdo jih prejme? Kdaj jih je prejel pater Pij in kako se je z njimi soočil?

Zanimivo, da ste omenili film Stigmata. Tudi sam ga omenjam tukaj v zapiskih. Doživel sem ga kot popolnoma zgrešeno interpretacijo stigem. Tisto ubogo dekle niti ni vedelo, za kaj gre. Prizor, ki prikazuje prejem stigem, je bolj podoben obsedenosti kot pa srečanju z ljubečo Božjo navzočnostjo. Ta film popolnoma napačno prikazuje, kaj stigme so. Stigme so dejansko znamenje velike bližine s trpečim Kristusom. Sv. Frančišek Asiški, ki je sredi 13. stoletja prvi uradno priznani stigmatik v katoliški Cerkvi, je prosil v molitvi nekako takole: »Gospod, daj da bi izkusil tisto ljubezen, ki si jo imel ti, ko si za nas umiral na križu. In daj mi spoznati delež trpljenja, ki si ga takrat prestal za nas«. Torej je bila njegova želja biti blizu Kristusu v trpljenju – iz ljubezni do njega. Sv. Katarina Sienska lepo pravi, da Kristusa na križu niso zadržali žeblji, ker je bil Bog. Brez težav bi opravil s tistimi nekaj vojaki in bi šel svojo pot. Edino ljubezen je dovolj močna sila, da ga je zadržala na križu do smrti za nas. Če izločimo prevarante, kot je bila Johanca iz Vodic, ki si je špricala volovsko kri, da so ljudje prihajali tja in jo častili kot svetnico, so vsi stigmatiki v katoliški Cerkvi prejeli stigme kot znamenje globokega odnosa s trpečim Kristusom. Stigme poznamo samo v zahodni Cerkvi, pravoslavje slavi Kristusa zmagovalca, Vstalega. Zato v pravoslavju ne poznajo stigem v takem pomenu kot mi. Nekateri sicer pravijo, da naj bi imel stigme celo apostol Pavel, saj pravi, da na svojem telesu nosi znamenja svojega Gospoda Jezusa Kristusa. Stigme je prejelo več žensk, nekatere so razglašene za svetnice, druge ne. Stigme so samo zunanje znamenje tega notranjega dogajanja. Sicer so za svet velika provokacija, ker jih na znanstveni, medicinski ravni ne moremo razložiti. Nekako trkajo na vrata racionalnega sveta: dopustite, da za tem, kar vidite, izkusite in lahko dokažate, obstaja svet duhovnega, ki se manifestira tudi na materialen način.

Torej je racionalna razlaga tega pojava res težavna. Z razumom sicer pridemo do neke točke, potem pa se ustavi. Kaj menite?

Spomnim se, da sem pred kratkim govoril z nekim psihiatrom, ki je zelo odprt, tudi za duhovno. Vprašal sem ga, kako je z obsedenostjo, ki je tudi duhovni pojav, in kaj lahko psihiatri o tem povedo. In rekel mi je, da je to zunaj področja njihovega delovanja. O tem nismo sposobni ničesar povedati, ker ne spada v območje psihiatrije. In podobno je s stigmami. Tudi pater Pij je bil v stiski, ko je prejel stigme. Predvsem zato, ker so bile vidne. To je bila zanj sramota, da so si jih ljudje prihajali ogledovati iz radovednosti. Njegova edina prošnja je bila: »Gospod narêdi, da se ne bi videle. Ne odvzemi mi trpljenja, ampak samo da jih ljudje ne bi videli«. Ta prošnja je bila uslišana po njegovi smrti. Petdeset let jih je imel, poskušali so mu jih na različne načine ozdraviti, a se rane niso zacelile. Ostale so vedno žive, krvaveče, tako da so se tudi sobratje in drugi ljudje čudili, da Pij ne izkrvavi, saj je iz njih priteklo toliko krvi. Po smrti so stigme izginile. Njegova koža je bila videti, kot da nikdar ne bi bilo ran. To so pojavi, ki nas izzivajo, ker jih z razumom ne moremo umestiti v »predale«. Cerkev je uradno določila, da trije zdravniki pregledajo Pijeve stigme. V Cerkvi je postopek pregledovanja stigem – torej njihove pristnosti – zelo konkreten. To je bilo za Pija ponižujoče in boleče. Tudi pozneje, ko je imel kilo in so ga morali operirati, ni pustil, da bi prejel anastezijo, ker se je bal, da mu bodo pregledovali tudi stigme. Torej dva zdravnika sta bila verna, eden pa neveren. Stigme so večkrat pregledali. Verna sta izjavila, da gre za nadnaraven pojav, da se teh ran ne da medicinsko pojasniti. Neverni zdravnik pa je bil zelo skeptičen. Patra Pija je sicer opisal kot zelo ponižnega, potrpežljivega, dobrega redovnika. Njegovo osebnost je doživel zelo pozitivno, hkrati pa je rekel, da gre za nekakšno mistično samoprevaro. Se pravi, da je te stigme označil kot nekaj, kar ne more biti nadnaravnega izvora.

Pri patru Pije se zdi, da obstaja neločljiva povezanost med stigmami in trpljenjem. Ali so stigme izraz posebne Božje izvoljenosti? In ali se vam ne zdi, da je včasih, vsaj v zahodni Cerkvi, prevelik poudarek na trpljenju, medtem ko odrešenjska, vstajenjska razsežnost nekoliko umanjka?

Za katoliško Cerkev je vedno izziv, da znotraj trpljenja gledamo zmago Kristusa. To je celota. Tudi sveto tridnevje, od velikega petka do velikonočne nedelje, praznujemo kot celoto. Če iztrgamo trpljenje iz celote in ga postavimo v središče, potem postane to mazohizem. Številni so tudi Melu Gibsonu očitali, da v filmu Pasijon preveč poveličuje in izpostavlja trpljenje in premalo Kristusovo zmago nad zlom in smrtjo. Je pa res, da se je Pij dal na razpolago, da je stopil pod Kristusov križ iz ljubezni do nas in do Gospoda, da je nosil tudi naša bremena – nekateri ga imenujejo Cirinejec nas vseh. V ozadju zadoščevanja je resničnost, da vsak greh v svet prinese tudi nered. Ta nered je potrebno potem odpravljati. Ni dovolj, da se greha spoveš – to je en del. Drugi del pa je zadoščevanje: da po svojih močeh ponovno vzpostavljaš harmonijo v svetu, ki je bila z grehom porušena. In to je bila Pijeva pot: nase si je naložil veliko tega, kar bi morali drugi narediti, pa niso zmogli. On je to delal namesto njih. Gre za sotrpljenje s Kristusom, kot pravi apostol Pavel: »Na svojem telesu dopolnjujem, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim« (Kol 1,24). Torej se je tudi sam vključil v to trpljenje za njegovo telo, ki je Cerkev, torej za svoje brate in sestre. Trpljenje nikoli ne sme biti sámo sebi namen. (...) Stigme so karizmatičen dar. Karizmatičnih darov je veliko. Definicija karizmatičnega daru je to, da nekdo prejme poseben duhovni dar v korist drugih, ne zase. Tudi to, da je Pij videl v duše ljudi, da je imel bilokacijo, darove ozdravljanja – vse to mu je bilo podarjeno za druge, ne zanj. Zanj je bilo bolj breme, da je videl v dušo nekoga, a je s tem mnogim, med drugim tudi svojemu očetu na smrtni postelji povedal grehe, ki jih je oče naredil v Ameriki. Pij namreč ni imel nobene druge možnosti, da bi izvedel zanje, razen da mu jih je Bog razodel. Tako jim je pomagal do odpiranja srca, do ponovnega življenja s Kristusom. Karizma stigem in vsi ostali darovi, ki jih je imel, so bili v služenju za odrešenje drugih.

Žrtvovanje, odpovedovanje je nekaj, čemur se naša narava upira. Ker nas Cerkev velikokrat uči odpovedi s prepovedmi in zapovedmi, ne pa z življenjem, tudi žrtvovanja in križa ne gledamo celovito – v luči vstajenja.

S tem se zelo strinjam. Včasih mi oznanjevalci v Cerkvi popačimo to razsežnost žrtvovanja, še večkrat pa verno ljudstvo. Strinjal bi se, da je žrtvovanje najbolj naravna stvar, če gledamo naravo iz tesne povezanosti z Gospodom kot že odrešeno. Ker je naša človeška narava ranjena, nas vse vleče v sebičnost, v iskanje sebe, tega, kar mi ugaja, kar je zame dobro. Sebe postavljamo v središče. V bistvu pa je človek poklican, da živi za drugega, k darovanju. Sem pa sodi tudi žrtvovanje. Mama na primer vstane sredi noči zaradi otroka, ki joka – sploh ne razmišlja, da ne bi vstala, pa je to težka stvar noč za nočjo vstajati in se žrtvovati za to nežno bitje. A ker je v ozadju ljubezen, ki daje smisel vsakemu človeškemu bivanju, je to smiselno in edina prava drža. Če pa ni ljubezni, tega notranjega vgziba, potem gledamo na žrtvovanje kot na nekakšno mučenje samega sebe. Na žalost se tudi kristjani v tem svetu pogosto ustavljamo ob teh zunanjih vidikih, in ne gremo globlje, ne odpremo srca Svetemu Duhu, ki naredi tudi bolečino sladko. Če gre seveda za bolečino iz ljubezni do nekoga.

Na priprošnjo patra Pija se je zgodilo veliko čudežev. Kakšen je njihov namen v življenju kristjana? Španski mistik sv. Janez od Križa pravi, da mora verujoči človek vztrajati v noči vere, da ne sme verovati zaradi čudežev in se ne sme zanašati na svoja subjektivna občutja.

Sv. Janezu od Križa ne bom oporekal, čeprav sam te noči vere še nisem izkusil, ker je to zelo temeljna in hkrati težka preizkušnja: ko ne iščeš več Boga zaradi darov, ki ti jih bo dal, ampak zaradi njega samega. Ne gledaš več v njegove roke, kaj boš dobil, ampak v njegove oči, kdo on je. In to očiščenje v življenju je nujno potrebno. Kdor se zares zanaša samo na čustveno doživljanje in pričakuje, da bo vsaka molitev uslišana ali da bo po vsaki spovedi skakal od sreče, ta bo prej ko slej opustil vero. Vera je odnos. Odnos pa se gradi v zvestobi in ljubezni, tudi takrat ko nič posebnega ne doživljaš. In čudeži so svobodna odločitev Boga, da bo nekomu naklonil milost, ki jo tisti trenutek morda potrebuje za svojo rast. Če Bog vidi, da nekdo potrebuje čudež, mu ga bo dal. Če misli, da mu bo to bolj škodovalo kot koristilo, mu ga ne bo dal. Iskanje in ustavljanje ob čudežih je znamenje nezrele vere. Gre za iskanje senzacij, čustvene in zunanje potrditve. To ne vodi v pravo smer. Sprejeti to, kar Gospod daje, naj bo to veselje, včasih čustvena vzhičenost, večinoma je pa hoja z Gospodom hoja v veri. Sv. mati Terezija je tudi dolgo časa živela v noči duha in drugi okrog nje sploh niso pomislili na to. Šele po njeni smrti, ko so brali njene zapiske, so odkrili, da je bilo kljub njeni dobri volji, nasmejanosti, služenju, v njej veliko trpljenja, a je vztrajala v veri, v izkušnji ljubljenosti, ki ji jo Bog dal. Iskanje čudežev ni prava pot, ampak hvaležnost, če se zgodijo.


Sedmi dan

899 epizod


Pogovorna oddaja Sedmi dan obravnava temeljna verska in religijska vprašanja. Iz različnih vidikov osvetljujemo vero in religijo ter njun vpliv in pomen za človeka s stališča teologije, filozofije, psihologije, zgodovine, sociologije, etnologije, kulture … Gostje so strokovnjaki, večinoma univerzitetni profesorji, za ta področja ter predstavniki verskih skupnosti. Oddaja je na sporedu v nedeljo ob 18.05, pripravljajo jo: Tomaž Gerden, Robert Kralj, Tone Petelinšek..

Stigme p. Pija - Če trpljenje postavimo v središče, postane to mazohizem

16.08.2020


Kapucin Jaroslav Knežević spregovori o življenju p. Pija in o duhovnem pomenu stigem.

P. Pij, kapucinski redovnik iz Pietrelcine v Italiji, ki še danes velja za enigmatično osebnost, je o sebi dejal: »Sam sebi sem skrivnost«. Že za časa življenja so ga mnogi imeli za svetnika. Bil je velik molivec in neutruden spovednik. Najbolj znan pa je po stigmah, znamenjih Kristusovih ran, ki jih je imel petdeset let vse do svoje smrti. Kdo je bil ta skromni kapucinski pater? Kako se je soočal z lastnim trpljenjem in kakšen je bil njegov odnos do trpečih ljudi? Kaj lahko povemo o njegovih stigmah in kakšen je njihov duhovni pomen? Kakšna je vloga in namen čudežev, ki so se zgodili na njegovo priprošnjo? Ponovitev pogovora s kapucinom Jaroslavom Kneževićem.


G. Knežević, ali lahko na začetku izpostavite kakšen pomemben dogodek ali niz dogodkov iz življenja p. Pija, ki so ga duhovno zaznamovali?

Najprej bi se navezal na vaš uvod, ko ste rekli, da je p. Pij naš sodobnik. On je umrl takrat, ko sem sam začel rasti pod srcem moje matere. Se pravi, on je umrl leta 1968, jaz pa sem se rodil leta 1969. Glede prelomnic v njegovem življenju bi najprej izpostavil dogodek iz njegovega otroštva. V Cerkvi sv. Pelegrina, kamor je romal, je doživel, kako je Bog uslišal gorečo prošnjo svoje matere. Ta je bila v veliki stiski, ker je njen otrok umiral. Položila ga je na oltar in rekla: »Bog, če ga ne boš ozdravil, ga kar ti imej«. Zgodil se je čudež. Pij, takrat še Francesco Forgione, je bil priča temu čudežu. Odprl se je v to razsežnost, da je Bog živ, da dela čudeže, da odgovarja na človeške prošnje. To ga je verjetno zaznamovalo za vse življenje kot velikega priprošnjika pri Bogu za stiske ljudi. Drugi tak dogodek je bilo srečanje s preprostim bratom kapucinom, ki je po hišah prosil miloščino. Včasih je bila to redna praksa frančiškovih manjših bratov. Takrat je Pij rekel: »Tak redovnik bi bil rad tudi jaz«. Poznejši vstop h kapucinom mu je omogočil, da je v okolju spokornosti, darovanja, odprtosti za žrtev dozorel v človeka, kakršnega poznamo danes. Tretji dogodek pa je bil prejem ran, ampak ne vidnih. Osem let pred prejemom vidnih stigem je leta 1910 pod brestom v domačem kraju, kjer je molil, prejel nevidne stigme. Gre za bolečino, pridruženo Kristusovem trpljenju. Osem let ga je Gospod na ta neviden notranji način pripravljal tudi na to, da se bodo stigme pokazale svetu. To je bil velik izziv za svet. Ti trije dogodki so verjetno za vse življenje zaznamovali njegovo duhovno pot.

Pater Pij je bil velik molivec in neutruden spovednik. Ko so trume ljudi romale k njemu, se je večkrat spraševal: »Kaj hočejo vsi ti ljudje od mene, jaz sem samo ubog brat, ki moli«. Kaj je patru Piju pomenila molitev?

Molitev je bila izvir njegovega življenja. Vse, kar se je dogajalo, se je dogajalo zaradi ljubezni do Boga, do Jezusa. Ker je molitev srečanje z Bogom, je iz molitve črpal moč za svoje življenjsko darovanje, za dolge ure sedenja v spovednici, za deljenje milosti in tolažbe ljudem, ki so v trumah prihajali k njemu. Najpomembnejši del njegovega dneva je bila sveta maša. Vsako jutro se je več ur pripravljal na to srečanje z Gospodom, pravzaprav na sodarovanje z Gospodom. Pij sam je rekel, da pri maši ne stoji, ampak da visi skupaj s Kristusom, da ga Kristus drži. Njegovo orožje proti zlu je bil rožni venec. Marija je najprej njega osebno spremljala v tem boju proti zlu, ker je bil pogosto tudi brutalno fizično napaden s strani hudiča in demonov. Po drugi strani pa je bil rožni venec zanj nenehna prošnja, da naj se Bog po Mariji usmili vseh teh ljudi, ki so prihajali k njemu. Brez molitve bi bilo vse prazno. Molitev je kanal, po katerem se človeško srce napolni z Božjo ljubeznijo. To je Pij dobro vedel in iz tega živel. Vsa njegova daritev bi bila prazna, če ne bi bil povezan z Gospodom.

Dotakniva se zdaj Kristusovih ran, se pravi, stigem. Morda se bodo poslušalci spomnili, da je bil leta 1999 posnet kultni film z naslovom Stigmata. Stigme so nenavaden pojav, ki tudi danes vzbuja veliko zanimanje. V zgodovini katoliške Cerkve je približno štiristo oseb, ki so prejele stigem. G. Knežević, kaj sploh so stigme in kdo jih prejme? Kdaj jih je prejel pater Pij in kako se je z njimi soočil?

Zanimivo, da ste omenili film Stigmata. Tudi sam ga omenjam tukaj v zapiskih. Doživel sem ga kot popolnoma zgrešeno interpretacijo stigem. Tisto ubogo dekle niti ni vedelo, za kaj gre. Prizor, ki prikazuje prejem stigem, je bolj podoben obsedenosti kot pa srečanju z ljubečo Božjo navzočnostjo. Ta film popolnoma napačno prikazuje, kaj stigme so. Stigme so dejansko znamenje velike bližine s trpečim Kristusom. Sv. Frančišek Asiški, ki je sredi 13. stoletja prvi uradno priznani stigmatik v katoliški Cerkvi, je prosil v molitvi nekako takole: »Gospod, daj da bi izkusil tisto ljubezen, ki si jo imel ti, ko si za nas umiral na križu. In daj mi spoznati delež trpljenja, ki si ga takrat prestal za nas«. Torej je bila njegova želja biti blizu Kristusu v trpljenju – iz ljubezni do njega. Sv. Katarina Sienska lepo pravi, da Kristusa na križu niso zadržali žeblji, ker je bil Bog. Brez težav bi opravil s tistimi nekaj vojaki in bi šel svojo pot. Edino ljubezen je dovolj močna sila, da ga je zadržala na križu do smrti za nas. Če izločimo prevarante, kot je bila Johanca iz Vodic, ki si je špricala volovsko kri, da so ljudje prihajali tja in jo častili kot svetnico, so vsi stigmatiki v katoliški Cerkvi prejeli stigme kot znamenje globokega odnosa s trpečim Kristusom. Stigme poznamo samo v zahodni Cerkvi, pravoslavje slavi Kristusa zmagovalca, Vstalega. Zato v pravoslavju ne poznajo stigem v takem pomenu kot mi. Nekateri sicer pravijo, da naj bi imel stigme celo apostol Pavel, saj pravi, da na svojem telesu nosi znamenja svojega Gospoda Jezusa Kristusa. Stigme je prejelo več žensk, nekatere so razglašene za svetnice, druge ne. Stigme so samo zunanje znamenje tega notranjega dogajanja. Sicer so za svet velika provokacija, ker jih na znanstveni, medicinski ravni ne moremo razložiti. Nekako trkajo na vrata racionalnega sveta: dopustite, da za tem, kar vidite, izkusite in lahko dokažate, obstaja svet duhovnega, ki se manifestira tudi na materialen način.

Torej je racionalna razlaga tega pojava res težavna. Z razumom sicer pridemo do neke točke, potem pa se ustavi. Kaj menite?

Spomnim se, da sem pred kratkim govoril z nekim psihiatrom, ki je zelo odprt, tudi za duhovno. Vprašal sem ga, kako je z obsedenostjo, ki je tudi duhovni pojav, in kaj lahko psihiatri o tem povedo. In rekel mi je, da je to zunaj področja njihovega delovanja. O tem nismo sposobni ničesar povedati, ker ne spada v območje psihiatrije. In podobno je s stigmami. Tudi pater Pij je bil v stiski, ko je prejel stigme. Predvsem zato, ker so bile vidne. To je bila zanj sramota, da so si jih ljudje prihajali ogledovati iz radovednosti. Njegova edina prošnja je bila: »Gospod narêdi, da se ne bi videle. Ne odvzemi mi trpljenja, ampak samo da jih ljudje ne bi videli«. Ta prošnja je bila uslišana po njegovi smrti. Petdeset let jih je imel, poskušali so mu jih na različne načine ozdraviti, a se rane niso zacelile. Ostale so vedno žive, krvaveče, tako da so se tudi sobratje in drugi ljudje čudili, da Pij ne izkrvavi, saj je iz njih priteklo toliko krvi. Po smrti so stigme izginile. Njegova koža je bila videti, kot da nikdar ne bi bilo ran. To so pojavi, ki nas izzivajo, ker jih z razumom ne moremo umestiti v »predale«. Cerkev je uradno določila, da trije zdravniki pregledajo Pijeve stigme. V Cerkvi je postopek pregledovanja stigem – torej njihove pristnosti – zelo konkreten. To je bilo za Pija ponižujoče in boleče. Tudi pozneje, ko je imel kilo in so ga morali operirati, ni pustil, da bi prejel anastezijo, ker se je bal, da mu bodo pregledovali tudi stigme. Torej dva zdravnika sta bila verna, eden pa neveren. Stigme so večkrat pregledali. Verna sta izjavila, da gre za nadnaraven pojav, da se teh ran ne da medicinsko pojasniti. Neverni zdravnik pa je bil zelo skeptičen. Patra Pija je sicer opisal kot zelo ponižnega, potrpežljivega, dobrega redovnika. Njegovo osebnost je doživel zelo pozitivno, hkrati pa je rekel, da gre za nekakšno mistično samoprevaro. Se pravi, da je te stigme označil kot nekaj, kar ne more biti nadnaravnega izvora.

Pri patru Pije se zdi, da obstaja neločljiva povezanost med stigmami in trpljenjem. Ali so stigme izraz posebne Božje izvoljenosti? In ali se vam ne zdi, da je včasih, vsaj v zahodni Cerkvi, prevelik poudarek na trpljenju, medtem ko odrešenjska, vstajenjska razsežnost nekoliko umanjka?

Za katoliško Cerkev je vedno izziv, da znotraj trpljenja gledamo zmago Kristusa. To je celota. Tudi sveto tridnevje, od velikega petka do velikonočne nedelje, praznujemo kot celoto. Če iztrgamo trpljenje iz celote in ga postavimo v središče, potem postane to mazohizem. Številni so tudi Melu Gibsonu očitali, da v filmu Pasijon preveč poveličuje in izpostavlja trpljenje in premalo Kristusovo zmago nad zlom in smrtjo. Je pa res, da se je Pij dal na razpolago, da je stopil pod Kristusov križ iz ljubezni do nas in do Gospoda, da je nosil tudi naša bremena – nekateri ga imenujejo Cirinejec nas vseh. V ozadju zadoščevanja je resničnost, da vsak greh v svet prinese tudi nered. Ta nered je potrebno potem odpravljati. Ni dovolj, da se greha spoveš – to je en del. Drugi del pa je zadoščevanje: da po svojih močeh ponovno vzpostavljaš harmonijo v svetu, ki je bila z grehom porušena. In to je bila Pijeva pot: nase si je naložil veliko tega, kar bi morali drugi narediti, pa niso zmogli. On je to delal namesto njih. Gre za sotrpljenje s Kristusom, kot pravi apostol Pavel: »Na svojem telesu dopolnjujem, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim« (Kol 1,24). Torej se je tudi sam vključil v to trpljenje za njegovo telo, ki je Cerkev, torej za svoje brate in sestre. Trpljenje nikoli ne sme biti sámo sebi namen. (...) Stigme so karizmatičen dar. Karizmatičnih darov je veliko. Definicija karizmatičnega daru je to, da nekdo prejme poseben duhovni dar v korist drugih, ne zase. Tudi to, da je Pij videl v duše ljudi, da je imel bilokacijo, darove ozdravljanja – vse to mu je bilo podarjeno za druge, ne zanj. Zanj je bilo bolj breme, da je videl v dušo nekoga, a je s tem mnogim, med drugim tudi svojemu očetu na smrtni postelji povedal grehe, ki jih je oče naredil v Ameriki. Pij namreč ni imel nobene druge možnosti, da bi izvedel zanje, razen da mu jih je Bog razodel. Tako jim je pomagal do odpiranja srca, do ponovnega življenja s Kristusom. Karizma stigem in vsi ostali darovi, ki jih je imel, so bili v služenju za odrešenje drugih.

Žrtvovanje, odpovedovanje je nekaj, čemur se naša narava upira. Ker nas Cerkev velikokrat uči odpovedi s prepovedmi in zapovedmi, ne pa z življenjem, tudi žrtvovanja in križa ne gledamo celovito – v luči vstajenja.

S tem se zelo strinjam. Včasih mi oznanjevalci v Cerkvi popačimo to razsežnost žrtvovanja, še večkrat pa verno ljudstvo. Strinjal bi se, da je žrtvovanje najbolj naravna stvar, če gledamo naravo iz tesne povezanosti z Gospodom kot že odrešeno. Ker je naša človeška narava ranjena, nas vse vleče v sebičnost, v iskanje sebe, tega, kar mi ugaja, kar je zame dobro. Sebe postavljamo v središče. V bistvu pa je človek poklican, da živi za drugega, k darovanju. Sem pa sodi tudi žrtvovanje. Mama na primer vstane sredi noči zaradi otroka, ki joka – sploh ne razmišlja, da ne bi vstala, pa je to težka stvar noč za nočjo vstajati in se žrtvovati za to nežno bitje. A ker je v ozadju ljubezen, ki daje smisel vsakemu človeškemu bivanju, je to smiselno in edina prava drža. Če pa ni ljubezni, tega notranjega vgziba, potem gledamo na žrtvovanje kot na nekakšno mučenje samega sebe. Na žalost se tudi kristjani v tem svetu pogosto ustavljamo ob teh zunanjih vidikih, in ne gremo globlje, ne odpremo srca Svetemu Duhu, ki naredi tudi bolečino sladko. Če gre seveda za bolečino iz ljubezni do nekoga.

Na priprošnjo patra Pija se je zgodilo veliko čudežev. Kakšen je njihov namen v življenju kristjana? Španski mistik sv. Janez od Križa pravi, da mora verujoči človek vztrajati v noči vere, da ne sme verovati zaradi čudežev in se ne sme zanašati na svoja subjektivna občutja.

Sv. Janezu od Križa ne bom oporekal, čeprav sam te noči vere še nisem izkusil, ker je to zelo temeljna in hkrati težka preizkušnja: ko ne iščeš več Boga zaradi darov, ki ti jih bo dal, ampak zaradi njega samega. Ne gledaš več v njegove roke, kaj boš dobil, ampak v njegove oči, kdo on je. In to očiščenje v življenju je nujno potrebno. Kdor se zares zanaša samo na čustveno doživljanje in pričakuje, da bo vsaka molitev uslišana ali da bo po vsaki spovedi skakal od sreče, ta bo prej ko slej opustil vero. Vera je odnos. Odnos pa se gradi v zvestobi in ljubezni, tudi takrat ko nič posebnega ne doživljaš. In čudeži so svobodna odločitev Boga, da bo nekomu naklonil milost, ki jo tisti trenutek morda potrebuje za svojo rast. Če Bog vidi, da nekdo potrebuje čudež, mu ga bo dal. Če misli, da mu bo to bolj škodovalo kot koristilo, mu ga ne bo dal. Iskanje in ustavljanje ob čudežih je znamenje nezrele vere. Gre za iskanje senzacij, čustvene in zunanje potrditve. To ne vodi v pravo smer. Sprejeti to, kar Gospod daje, naj bo to veselje, včasih čustvena vzhičenost, večinoma je pa hoja z Gospodom hoja v veri. Sv. mati Terezija je tudi dolgo časa živela v noči duha in drugi okrog nje sploh niso pomislili na to. Šele po njeni smrti, ko so brali njene zapiske, so odkrili, da je bilo kljub njeni dobri volji, nasmejanosti, služenju, v njej veliko trpljenja, a je vztrajala v veri, v izkušnji ljubljenosti, ki ji jo Bog dal. Iskanje čudežev ni prava pot, ampak hvaležnost, če se zgodijo.


19.04.2020

Pravoslavna velika noč

V tokratni oddaji Sedmi dan bomo spregovorili o pravoslavni veliki noči. Na največji krščanski praznik se pravoslavni verniki pripravljajo s sedemtedenskim postom, v tem času pa v ospredju ni zgolj odrekanje hrani, temveč tudi slabim dejanjem. Kako drugačna je letošnja pravoslavna velika noč in kaj to obdobje pomeni pravoslavnim kristjanom, pa bomo spregovorili s Peranom Boškovićem, parohom srbske pravoslavne cerkve v Sloveniji.


12.04.2020

VSTAJENJE

Širjenje koronavirusa je zaprlo tudi cerkve. Praznovanje Velike noči je letos precej drugačno. Kljub temu pa vstajenjsko sporočilo o zmagi nad smrtjo ostaja. Doživljanje velikonočnih praznikov je letos veliko bolj intimno, a hkrati tudi duhovno poglobljeno. O tem se bo v oddaji spregovoril katoliški duhovnik, frančiškan dr. Edvard Kovač.


05.04.2020

Škofjeloški pasion

Škofjeloški pasijon, delo kapucinskega meniha Romualda, velja za dragocenost v slovenski književnosti. Od leta 2016 je tudi na Unescovem Reprezentativnem seznamu nesnovne dediščine. Naslednje leto, ob tristoti obletnici, ga bodo ponovno uprizorili. O Škofjeloškem pasijonu bosta spregovorila glavni urednik Pasijonskega almanaha mag. Jože Štukl in odgovorni urednik te publikacije dr. Franc Križnar.


29.03.2020

Judovstvo - starejši brat krščanstva

Tokratno oddajo Sedmi dan bomo posvetili judovstvu, starejšemu bratu krščanstva. Z zgodovinarjem in publicistom dr. Renatom Podbersičem ml. bomo spregovorili o tradiciji judovskega, stigmatizaciji Judov ter o kulturni in verski dediščini judovstva na Slovenskem.


22.03.2020

Vplivne ženske v Cerkvi: sv. Terezije Avilske

Papež Pavel VI. je Terezijo Avilsko (1515-1582) kot prvo žensko v zgodovini razglasil za učiteljico Cerkve. In sicer prav zaradi njene globoke izkušnje molitve. V oddaji nas bo zato zanimalo: Kaj je za Terezijo molitev? Kaj razume z izrazoma meditacija in kontemplacija? Kako ju razumejo v verstvih Indije in Daljnega vzhoda? Ali obstajajo podobnosti in razlike med zahodnim in vzhodnim pojmovanjem? Kakšen je bil odnos med sv. Terezijo Avilsko in njenim sodobnikom, pomembnim duhovnim učiteljem sv. Janezom od Križa? Kako je Terezija s svojo duhovno karizmo vplivala na sodobno teologijo? Ponovili bomo oddajo, v kateri smo se pogovarjali s poznavalcem Terezijinega življenja in dela, profesorjem za pastoralno teologijo in duhovnost na Saint Mary’s University v Londonu, dr. Petrom Tylerjem.


15.03.2020

Vloga škofa Grmiča po koncilu

21.marca bo minilo 15 let od smrti mariborskega škoda dr.Vekoslava Grmiča, ki je v drugi polovici 20.stoletja, še zlasti v času po Drugem vatikanskem koncilu, v Cerkvi na Slovenskem pa tudi širše, odigral pomembno vlogo. O tem se bomo pogovarjali s publicistom Petrom Kovačičem Peršinom.


08.03.2020

Vplivne ženske v Cerkvi: Sv. Brigita Švedska

Gre za eno najpomembnejših srednjeveških svetnic z evropskega Severa. V oddaji bomo spregovorili o njenem bogatem družinskem in duhovnem življenju. Zanimalo nas bo, kako so nastala njena Razodetja, monumentalno delo, ki so ga ponatiskovali in prevajali še dolgo po njeni smrti. Prav tako se bomo dotaknili vloge ženske in materinstva pri Brigiti. In končno, ali srednji vek resnično velja za mračno obdobje v človeški zgodovini ali pa gre bolj za umetno spodbujen družbeni predsodek. O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali s klasičnim filologom in poznavalcem Brigitinega življenja in dela z Univerze v Stockholmu prof. dr. Denisom Searbyjem.


01.03.2020

Post

Kristjani so vstopili v 40 dnevni postni čas. Gre za simbolično pripravo na največji krščanski praznik, veliko noč. Post poznajo vse velike svetovne religije in verske skupnosti. Krščanski post temelji na izkušnji Jezusa Kristusa, ki se je 40 dni postil v puščavi in se tako pripravljal na svoje poslanstvo. Med krščanskimi cerkvami tradicijo posta najbolj globoko gojijo v Pravoslavni cerkvi. Njeni pripadniki se postijo pred vsemi velikimi prazniki, lahko le dan ali pa več dni. V obdobje velikega posta pred veliko nočjo so vstopili že dan po pustni nedelji. Protestantske cerkve prepuščajo vernikom odločitev za post, medtem ko se na primer muslimani postijo v svetem postnem mesecu ramazanu. V oddaji nas bo zanimalo, kaj je srčika postnega časa, kako Sveto pismo opisuje post in med drugim še kako Katoliška cerkev gleda na post. O postu smo se pogovarjali s patrom, jezuitom, dr. Ivanom Platovnjakom: »Srčika postnega časa je, da bi se kristjani še globje povezali z Bogom, da bi prečistili svoj razum in srce, vse svoje bitje, da bi bili zmožni živeti z Bogom, in dopustili, da bi ta po njih uresničeval svoje odrešensko delo, to je ljubezen do vsakega človeka in vsega stvarstva.« Post je pomembno sredstvo za duhovno in telesno življenje ljudi pojasnjuje naš sogovornik: »Telesni post naj bo povezan z duhovnim postom, torej z molitvijo, z miloščino, dobrimi deli, da se krepi v nas zavest in pomen solidarnosti in dobrodelnosti.«


23.02.2020

Vloga žensk v islamski duhovnosti

Koran večkrat omenja žensko duhovnost, znana je tudi vloga žene preroka Mohameda Hatidže, ki muslimanom predstavlja vzor. Ženske so imele tudi pomembno vlogo, povsem enakovredno moški, v sufijski tradiciji. Ena od najbolj znanih islamskih mistikinj je Rabija Al Adavija, ki je živela v osmem stoletju in je pomembno vplivala na razvoj islamske duhovnosti. O vlogi žensk v njej, se je Tomaž Gerden pogovarjal z dr. Raidom Al Daghistanijem, predavateljem na Centru za islamsko teologijo Univerze v Münstru.


16.02.2020

Monoteizem in nasilje

V Stari zavezi Svetega pisma je veliko opisov nasilja. Številni vladarji so tudi pozneje opravičevali svoja nasilna dejanja, celo vojne v imenu krščanstva. Čeprav je Jezus pridigal o miru in ljubezni je realnost dostikrat drugačna. To sproža kritike ali celo blatenje krščanstva. Problema nasilja se je v svoji knjigi »Monoteizem in nasilje - krščanska izkušnja« lotil francoski teolog, dominikanski redovnik Jean-Michel Maldame. Celjska Mohorjeva družba je pripravila slovenski izdajo te knjige, ki je v francoskem originalu izšla predlani. O tej knjigi bosta razpravljala teologa, profesorja dr. Edvard Kovač in dr. Mari Jože Osredkar.


09.02.2020

"Solovjov je iskal pot iz slepe ulice, kako napredovati proti integralni vednosti in vseedinosti"

Eden največjih predstavnikov ruske duhovno-religiozne renesanse je mislec, iskalec in mistik Vladimir Sergejevič Solovjov (1853-1900). Njegova vizija integralne vednosti se kaže v tem, da si razum in vera, filozofija, znanost in umetnost ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo. V oddaji nas bo zanimalo, v kolikšni meri je nanj vplival Dostojevski. Katera so njegova najpomembnejša dela, med katerimi izstopajo predvsem "Predavanja o Bogočloveštvu"? Kako Solovjov razume t.i. idejo sofije? Kakšno je njegovo pojmovanje narave in lepote? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali z Uršo Zabukovec, doktorico literarnih ved in prevajalko iz ruščine, ki je pri prevodu Solovjovovih "Izbranih filozofskih spisov" v slovenščino opravila levji delež in prispevala tudi spremno besedo h knjigi.


02.02.2020

Krščanstvo in živali

Ljudje smo vse bolj občutljivi glede ravnanj z živalmi. Moralni teolog in visokošolski učitelj na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Roma Globokar odgovarja na več vprašanj, ki se porajajo ob človekovem ravnanju z živalmi v luči krščanske etike. Pravi, da mora človek ponovno premisliti o svojem življenju in prehranjevanju, saj je s svojim načinom življenja spremenil naravo tako, da ga to spremenjeno naravno okolje zdaj ogroža. Tudi če človek ne bi postal bolj odgovoren do naravnega okolja, tudi če ne bi prepoznal vrednosti v živalih, bo moral že zaradi samega sebe spremeniti svoj odnos do stvarstva. Dr. Globokar kritično ugotavlja, da sta krščanska teologija in uradna Katoliška cerkev predolgo odlašali s poglobljenim razmišljanjem o človekovem odnosu do živali in narave. Razlog za takšno držo najverjetneje po Globokarju tiči v tem, da so prva ekološka gibanja pokazala na krščanstvo kot na glavnega krivca za izkoriščevalsko držo človeka. »Ekološka gibanja so videla v krščanskem navodilu na začetku Svetega pisma »naj človek gospoduje zemlji in naj si jo podvrže« božji mandat človeku, da lahko uporablja celotno stvarstvo, tudi živa bitja kot surovine, zato da si bo izboljšal življenje,« premišljuje dr. Globokar. »Če pa mi pogledamo v Sveto pismo, se poglobimo v njegovo sporočilo, potem pa vidimo, da človek nikakor ni postavljen kot edini gospodar. Stvarnik je Bog, človek je postavljen kot skrbnik zemlje, da jo ohranja in varuje. Bog ustvarja živali podobno kot človeka. Oboji imajo življenjski dih, nefeš v hebrejščini, ki je bil dan od Boga.« Zato moramo kristjani spremeniti svoj odnos do živali: »Ljudje in živali smo ustvarjeni od Boga in od Boga imamo notranjo vrednost. Če verujemo v Boga stvarnika, potem ne moremo njegove stvari zlorabljati in uporabljati poljubno.« Po drugi strani pa krščanstvo, v nasprotju od skrajnih ekoloških gibanj, zagovarja razliko med človekom in živalmi. »Človeku smo dolžni brezpogojno spoštovanje in ga nikoli ne smemo ubiti, nikoli ne smemo poseči v svetost njegovega življenja, medtem ko pa je živali dovoljeno ubijati, vendar ne brez utemeljenega razloga. Izključno takrat, ko jih potrebujemo za prehranjevanje. To, da človek potrebuje hrano, pa je dejstvo, kajti s pridelavo le rastlinske hrane, na primer soje, bi naravi povzročil tudi ogromno škode. Vsa živa bitja potrebujejo živalsko ali rastlinsko hrano. S prehranjevanjem posegamo v življenje drugih živih bitij kot preostala živa bitja.,« ugotavlja dr. Globokar. Sveto pismo na začetku opisuje človeka kot vegetarijanca, spomni dr. Globokar. To pa zaradi podobe raja, kjer ni bilo nasilja. Ko pa sveta knjiga opisuje resnično življenje, prelivanje krvi med ljudmi in živalmi, pa sledi navodilo po zavezi z Noetom, da človek ne sme zaužiti krvi, ker je v njej nefeš, duša, in ta pripada Bogu. »To bi moral imeti v obziru sodoben človek. Skratka, ko jemo meso, da vemo, da je bilo ustvarjeno za življenje, da ga je ustvaril Bog. Če tudi se prehranjujemo z mesom, vemo, da je to dar in ga zaužijemo v hvaležnosti. Ne pa brez kakršnekoli zavesti živimo in se prehranjujemo.« Ali je v luči krščanske etike sprejemljivo rediti živali za zakol, ubijati divje živali, ali pa na njih delati poskuse. Je rešitev morebiti veganstvo, morebiti vegetarijanstvo. Sveto pismo na začetku človeka opisuje kot vegetarijanca, na vsa ta vprašanja odgovarja dr. Globokar.


26.01.2020

Verska raznolikost Jordanije

V oddaji Sedmi dan se bomo tokrat odpravili na Bližnji vzhod. Danes Hašemitska kraljevina Jordanija velja za eno redkih stabilnih arabskih držav, ki skrbno ščiti lastno medkulturno in medversko pestrost. Potopili se bomo tudi v preteklost, ko so območja Jordanije naseljevali Nabatejci in spregovorili o vlogi jordanskega kralja v svetem mestu Jeruzalemu.


19.01.2020

Bogdan Dolenc o edinosti kristjanov

Kristjani od 18. do 25. januarja obhajajo molitveno osmino za edinost. Gre za več kot sto let staro navado, ki poveže med seboj kristjane različnih veroizpovedi v molitvi, pojasnjuje naš sogovornik dr. Bogdan Dolenc, visokošolski učitelj na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in član Komisije za ekumenizem pri Slovenski škofovski konferenci. »To je teden med praznikom sedeža apostola Petra in praznikom spreobremenitve apostola Pavla. To sta apostola, ki simbolizirata temelj Cerkve. Apostol Peter je temelj Cerkve kot institucije, medtem ko je apostol Pavel veliki misijonar. Oba sta veliko delala tudi za edinost in sta tudi temelj edinosti,« razlaga dr. Dolenc, zakaj poteka teden molitve za edinost kristjanov v tretjem tednu januarja. Naš sogovornik spomni na misel apostola Pavla, ki je zapisal: »Mar je Kristus razdeljen? Kristjani ne smemo biti razdeljeni, če smo zvesti Kristusu.« Klic k edinosti kristjanov pripravijo verniki različnih krščanskih cerkva vsako leto iz druge države. Letos so ga pripravili kristjani na Malti, 90% kristjanov na otoku je katoličanov, in za vodilno misel molitvene osmine za edinost izbrali besede svetnika Luke: »Domačini so nas sprejeli nadvse ljubeznivo.« Kaj nam sporoča ta misel in o verski pestrosti Malte, ki je tudi svetopisemska dežela, pa v intervjuju odgovarja dr. Dolenc. Krščanstvo temelji na življenju in učenju Jezusa Kristusa. Katera teološka vprašanja najbolj močno delijo kristjane, naš sogovornik pojasnjuje: »Katoliška in pravoslavna cerkev se ne razhajata na področju doktrine. Deli ju le papeževa služba, a o njej teče plodoviti dialog. Medtem ko so med katoliško cerkvijo in preostalimi cerkvami na zahodu razlike globje in jih je tudi več. Odprta so vprašanja opravičevanja, krsta, evharistije in cerkvenih služb. Vprašanje krsta je rešeno. Drug drugemu priznavamo veljavnost krsta, če je podeljen na običajen način, z vodo in omembo svete trojice.« Oblik ekumenizma, tako Dolenc, je veliko. Gre za cilj, ki ga je sam Kristus zastavil visoko, z željo, da bi bili popolnoma eno, da bi dosegli vidno edinost. »To je skupno bogoslužje, vodstvo, skupen nauk v bistvenih stvareh, vendar v neki zakoniti različnosti, med seboj spravljeni različnosti. Do tega cilja po katoliškem nauku vodi molitev, kajti Kristus ni oznanjal edinosti, ampak je zanjo trpel in molil,« pojasnjuje dr. Dolec. »Možno je vse, kar je predmet molitve. Ekumensko gibanje je molitveno gibanje, ki raste od spodaj navzgor, ne gre za projekt cerkvene politike, ne gre za obupen poskus preživetja, ne gre za pogajanja, ne za iskanje kompromisa. Ko bodo temeljne razlike med krščanskimi cerkvami presežene, ko bo odvzet strup začetnih sporov, ko se bomo vrnili k evangeliju, takrat bo edinost med kristjani veliko bližja,« odgovarja na naše vprašanje, ali kristjani lahko dosežejo edinost, dr. Dolenc. Spomni, da voditelji krščanskih cerkva na svetovni ravni že desetletja spodbujajo h ekumenizmu, da se na njihovih srečanjih čuti sloga, a ta pozitiven duh pride do vernikov počasi, po zelo zahtevni poti. V Sloveniji ekumenski svet deluje že od leta 1965, predstavniki krščanskih cerkva se redno srečujejo, pripravljajo skupne molitve za edinost kristjanov na Slovenskem, izpostavlja dogodke na področju gibanja za enotnost kristjanov v Sloveniji dr. Dolenc. Kot zadnji dosežek ekumenskega gibanja pri nas poudari lani prenovljeni Obrednik za ekumensko poroko med katoličani in evangeličani iz leta 2004. »Bistvo prenove je, da se bo obhajala ekumenska poroka brez katoliške maše, zato da bi se oba bodoča zakonca počutila enakopravno.«


12.01.2020

Sedmi dan v letu2019

V oddaji bomo predstavili nekaj najbolj zanimivih tem, ki smo jih v oddaji Sedmi dan obravnavali v minulem letu.


05.01.2020

"Modri spoznajo, da Bog prihaja na drugačen način, s preprostostjo, z razgaljenostjo"

Ob prazniku gospodovega razglašenja ali svetih treh kraljev, ki ga kristjani praznujejo 6. januarja, bomo ponovili oddajo, v kateri poskušamo osvetliti, za kakšen praznik gre. Kdo so modri z Vzhoda oziroma trije kralji, ki se poklonijo novorojenemu Odrešeniku? Od kod izvira ta praznik in kakšen pomen ima za sodobnega človeka? Kaj simbolizirajo darovi, ki jih kralji darujejo Novorojenemu? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali z dr. Matjažem Celarcem, asistentom pri Katedri za Sveto pismo in judovstvo Teološke fakultete v Ljubljani.


29.12.2019

Judovski praznik - Hanuka

Hanuko - praznik luči Judje praznujejo 8 dni. Od zgodovinskih temeljih judovskega upora proti nasilni helenizaciji v 2. stol. pr. n. št. in o aktualnem praznovanju Hanuke danes, se bo Nejc Krevs pogovarjal z docentom dr. Samom Skralovnikom s katedre za Sveto pismo in judovstvo, Teološke fakultete v Ljubljani.


22.12.2019

O smislu božiča

Božične noči so temne in dolge. Danes smo jih sicer s pomočjo umetne svetlobe naredili tako svetle, da zimske teme skoraj ne opazimo. A tudi če je zunaj nenehno svetlo, so dolge zimske noči simbol teme in praznine, ki ju včasih vsak človek doživlja v svojem življenju. Božič – praznik Kristusovega rojstva – nam govori, da se je Božji Sin, ki biva v »nedostopni luči«, rodil kot človek in postal deležen naše krhke, umrljive človeškosti, da bi mi lahko zaživeli v njegovi luči. O pomenu Kristusovega učlovečenja za današnji čas se bomo pogovarjali z jezuitom Rokom Bečanom.


15.12.2019

Plečnikova cerkev Sv. Frančiška Asiškega

Cerkev Sv. Frančiška Asiškega v Šiški je bila prvo delo znamenitega arhitekta Jožeta Plečnika ob njegovi vrnitvi v Ljubljano. Že ob gradnji je s svojo posebno arhitekturo burila duhove. O tem biseru med slovenskimi cerkvami se bomo pogovarjal s poznavalcem Plečnikovega dela, umetnostnim zgodovinarjem dr. Petrom Krečičem.


08.12.2019

"Kot menih dojemam svet kot Božji svet"

Meniški red cistercijanov se navdihuje v bogatem duhovnem izročilu sv. Benedikta, Roberta iz Molesma, Alberika, Štefana in Bernarda iz Clairvauxa. Njihovo vodilo je: »Moli in delaj«. Pri nas delujejo že skoraj 900 let, in sicer v cistercijanski opatiji v Stični. V oddaji nas bo zanimalo, kaj menihom pomeni molitev? Ali si molitev in delo nasprotujeta ali sta v medsebojnem sozvočju? Kako dojemajo svet, vse živo in neživo, ki nas obdaja? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali z nekdanjim opatom stiškega samostana dr. Antonom Nadrahom.


Stran 12 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov