Kapucin Jaroslav Knežević spregovori o življenju p. Pija in o duhovnem pomenu stigem.

P. Pij, kapucinski redovnik iz Pietrelcine v Italiji, ki še danes velja za enigmatično osebnost, je o sebi dejal: »Sam sebi sem skrivnost«. Že za časa življenja so ga mnogi imeli za svetnika. Bil je velik molivec in neutruden spovednik. Najbolj znan pa je po stigmah, znamenjih Kristusovih ran, ki jih je imel petdeset let vse do svoje smrti. Kdo je bil ta skromni kapucinski pater? Kako se je soočal z lastnim trpljenjem in kakšen je bil njegov odnos do trpečih ljudi? Kaj lahko povemo o njegovih stigmah in kakšen je njihov duhovni pomen? Kakšna je vloga in namen čudežev, ki so se zgodili na njegovo priprošnjo? Ponovitev pogovora s kapucinom Jaroslavom Kneževićem.

G. Knežević, ali lahko na začetku izpostavite kakšen pomemben dogodek ali niz dogodkov iz življenja p. Pija, ki so ga duhovno zaznamovali?

Najprej bi se navezal na vaš uvod, ko ste rekli, da je p. Pij naš sodobnik. On je umrl takrat, ko sem sam začel rasti pod srcem moje matere. Se pravi, on je umrl leta 1968, jaz pa sem se rodil leta 1969. Glede prelomnic v njegovem življenju bi najprej izpostavil dogodek iz njegovega otroštva. V Cerkvi sv. Pelegrina, kamor je romal, je doživel, kako je Bog uslišal gorečo prošnjo svoje matere. Ta je bila v veliki stiski, ker je njen otrok umiral. Položila ga je na oltar in rekla: »Bog, če ga ne boš ozdravil, ga kar ti imej«. Zgodil se je čudež. Pij, takrat še Francesco Forgione, je bil priča temu čudežu. Odprl se je v to razsežnost, da je Bog živ, da dela čudeže, da odgovarja na človeške prošnje. To ga je verjetno zaznamovalo za vse življenje kot velikega priprošnjika pri Bogu za stiske ljudi. Drugi tak dogodek je bilo srečanje s preprostim bratom kapucinom, ki je po hišah prosil miloščino. Včasih je bila to redna praksa frančiškovih manjših bratov. Takrat je Pij rekel: »Tak redovnik bi bil rad tudi jaz«. Poznejši vstop h kapucinom mu je omogočil, da je v okolju spokornosti, darovanja, odprtosti za žrtev dozorel v človeka, kakršnega poznamo danes. Tretji dogodek pa je bil prejem ran, ampak ne vidnih. Osem let pred prejemom vidnih stigem je leta 1910 pod brestom v domačem kraju, kjer je molil, prejel nevidne stigme. Gre za bolečino, pridruženo Kristusovem trpljenju. Osem let ga je Gospod na ta neviden notranji način pripravljal tudi na to, da se bodo stigme pokazale svetu. To je bil velik izziv za svet. Ti trije dogodki so verjetno za vse življenje zaznamovali njegovo duhovno pot.

Pater Pij je bil velik molivec in neutruden spovednik. Ko so trume ljudi romale k njemu, se je večkrat spraševal: »Kaj hočejo vsi ti ljudje od mene, jaz sem samo ubog brat, ki moli«. Kaj je patru Piju pomenila molitev?

Molitev je bila izvir njegovega življenja. Vse, kar se je dogajalo, se je dogajalo zaradi ljubezni do Boga, do Jezusa. Ker je molitev srečanje z Bogom, je iz molitve črpal moč za svoje življenjsko darovanje, za dolge ure sedenja v spovednici, za deljenje milosti in tolažbe ljudem, ki so v trumah prihajali k njemu. Najpomembnejši del njegovega dneva je bila sveta maša. Vsako jutro se je več ur pripravljal na to srečanje z Gospodom, pravzaprav na sodarovanje z Gospodom. Pij sam je rekel, da pri maši ne stoji, ampak da visi skupaj s Kristusom, da ga Kristus drži. Njegovo orožje proti zlu je bil rožni venec. Marija je najprej njega osebno spremljala v tem boju proti zlu, ker je bil pogosto tudi brutalno fizično napaden s strani hudiča in demonov. Po drugi strani pa je bil rožni venec zanj nenehna prošnja, da naj se Bog po Mariji usmili vseh teh ljudi, ki so prihajali k njemu. Brez molitve bi bilo vse prazno. Molitev je kanal, po katerem se človeško srce napolni z Božjo ljubeznijo. To je Pij dobro vedel in iz tega živel. Vsa njegova daritev bi bila prazna, če ne bi bil povezan z Gospodom.

Dotakniva se zdaj Kristusovih ran, se pravi, stigem. Morda se bodo poslušalci spomnili, da je bil leta 1999 posnet kultni film z naslovom Stigmata. Stigme so nenavaden pojav, ki tudi danes vzbuja veliko zanimanje. V zgodovini katoliške Cerkve je približno štiristo oseb, ki so prejele stigem. G. Knežević, kaj sploh so stigme in kdo jih prejme? Kdaj jih je prejel pater Pij in kako se je z njimi soočil?

Zanimivo, da ste omenili film Stigmata. Tudi sam ga omenjam tukaj v zapiskih. Doživel sem ga kot popolnoma zgrešeno interpretacijo stigem. Tisto ubogo dekle niti ni vedelo, za kaj gre. Prizor, ki prikazuje prejem stigem, je bolj podoben obsedenosti kot pa srečanju z ljubečo Božjo navzočnostjo. Ta film popolnoma napačno prikazuje, kaj stigme so. Stigme so dejansko znamenje velike bližine s trpečim Kristusom. Sv. Frančišek Asiški, ki je sredi 13. stoletja prvi uradno priznani stigmatik v katoliški Cerkvi, je prosil v molitvi nekako takole: »Gospod, daj da bi izkusil tisto ljubezen, ki si jo imel ti, ko si za nas umiral na križu. In daj mi spoznati delež trpljenja, ki si ga takrat prestal za nas«. Torej je bila njegova želja biti blizu Kristusu v trpljenju – iz ljubezni do njega. Sv. Katarina Sienska lepo pravi, da Kristusa na križu niso zadržali žeblji, ker je bil Bog. Brez težav bi opravil s tistimi nekaj vojaki in bi šel svojo pot. Edino ljubezen je dovolj močna sila, da ga je zadržala na križu do smrti za nas. Če izločimo prevarante, kot je bila Johanca iz Vodic, ki si je špricala volovsko kri, da so ljudje prihajali tja in jo častili kot svetnico, so vsi stigmatiki v katoliški Cerkvi prejeli stigme kot znamenje globokega odnosa s trpečim Kristusom. Stigme poznamo samo v zahodni Cerkvi, pravoslavje slavi Kristusa zmagovalca, Vstalega. Zato v pravoslavju ne poznajo stigem v takem pomenu kot mi. Nekateri sicer pravijo, da naj bi imel stigme celo apostol Pavel, saj pravi, da na svojem telesu nosi znamenja svojega Gospoda Jezusa Kristusa. Stigme je prejelo več žensk, nekatere so razglašene za svetnice, druge ne. Stigme so samo zunanje znamenje tega notranjega dogajanja. Sicer so za svet velika provokacija, ker jih na znanstveni, medicinski ravni ne moremo razložiti. Nekako trkajo na vrata racionalnega sveta: dopustite, da za tem, kar vidite, izkusite in lahko dokažate, obstaja svet duhovnega, ki se manifestira tudi na materialen način.

Torej je racionalna razlaga tega pojava res težavna. Z razumom sicer pridemo do neke točke, potem pa se ustavi. Kaj menite?

Spomnim se, da sem pred kratkim govoril z nekim psihiatrom, ki je zelo odprt, tudi za duhovno. Vprašal sem ga, kako je z obsedenostjo, ki je tudi duhovni pojav, in kaj lahko psihiatri o tem povedo. In rekel mi je, da je to zunaj področja njihovega delovanja. O tem nismo sposobni ničesar povedati, ker ne spada v območje psihiatrije. In podobno je s stigmami. Tudi pater Pij je bil v stiski, ko je prejel stigme. Predvsem zato, ker so bile vidne. To je bila zanj sramota, da so si jih ljudje prihajali ogledovati iz radovednosti. Njegova edina prošnja je bila: »Gospod narêdi, da se ne bi videle. Ne odvzemi mi trpljenja, ampak samo da jih ljudje ne bi videli«. Ta prošnja je bila uslišana po njegovi smrti. Petdeset let jih je imel, poskušali so mu jih na različne načine ozdraviti, a se rane niso zacelile. Ostale so vedno žive, krvaveče, tako da so se tudi sobratje in drugi ljudje čudili, da Pij ne izkrvavi, saj je iz njih priteklo toliko krvi. Po smrti so stigme izginile. Njegova koža je bila videti, kot da nikdar ne bi bilo ran. To so pojavi, ki nas izzivajo, ker jih z razumom ne moremo umestiti v »predale«. Cerkev je uradno določila, da trije zdravniki pregledajo Pijeve stigme. V Cerkvi je postopek pregledovanja stigem – torej njihove pristnosti – zelo konkreten. To je bilo za Pija ponižujoče in boleče. Tudi pozneje, ko je imel kilo in so ga morali operirati, ni pustil, da bi prejel anastezijo, ker se je bal, da mu bodo pregledovali tudi stigme. Torej dva zdravnika sta bila verna, eden pa neveren. Stigme so večkrat pregledali. Verna sta izjavila, da gre za nadnaraven pojav, da se teh ran ne da medicinsko pojasniti. Neverni zdravnik pa je bil zelo skeptičen. Patra Pija je sicer opisal kot zelo ponižnega, potrpežljivega, dobrega redovnika. Njegovo osebnost je doživel zelo pozitivno, hkrati pa je rekel, da gre za nekakšno mistično samoprevaro. Se pravi, da je te stigme označil kot nekaj, kar ne more biti nadnaravnega izvora.

Pri patru Pije se zdi, da obstaja neločljiva povezanost med stigmami in trpljenjem. Ali so stigme izraz posebne Božje izvoljenosti? In ali se vam ne zdi, da je včasih, vsaj v zahodni Cerkvi, prevelik poudarek na trpljenju, medtem ko odrešenjska, vstajenjska razsežnost nekoliko umanjka?

Za katoliško Cerkev je vedno izziv, da znotraj trpljenja gledamo zmago Kristusa. To je celota. Tudi sveto tridnevje, od velikega petka do velikonočne nedelje, praznujemo kot celoto. Če iztrgamo trpljenje iz celote in ga postavimo v središče, potem postane to mazohizem. Številni so tudi Melu Gibsonu očitali, da v filmu Pasijon preveč poveličuje in izpostavlja trpljenje in premalo Kristusovo zmago nad zlom in smrtjo. Je pa res, da se je Pij dal na razpolago, da je stopil pod Kristusov križ iz ljubezni do nas in do Gospoda, da je nosil tudi naša bremena – nekateri ga imenujejo Cirinejec nas vseh. V ozadju zadoščevanja je resničnost, da vsak greh v svet prinese tudi nered. Ta nered je potrebno potem odpravljati. Ni dovolj, da se greha spoveš – to je en del. Drugi del pa je zadoščevanje: da po svojih močeh ponovno vzpostavljaš harmonijo v svetu, ki je bila z grehom porušena. In to je bila Pijeva pot: nase si je naložil veliko tega, kar bi morali drugi narediti, pa niso zmogli. On je to delal namesto njih. Gre za sotrpljenje s Kristusom, kot pravi apostol Pavel: »Na svojem telesu dopolnjujem, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim« (Kol 1,24). Torej se je tudi sam vključil v to trpljenje za njegovo telo, ki je Cerkev, torej za svoje brate in sestre. Trpljenje nikoli ne sme biti sámo sebi namen. (...) Stigme so karizmatičen dar. Karizmatičnih darov je veliko. Definicija karizmatičnega daru je to, da nekdo prejme poseben duhovni dar v korist drugih, ne zase. Tudi to, da je Pij videl v duše ljudi, da je imel bilokacijo, darove ozdravljanja – vse to mu je bilo podarjeno za druge, ne zanj. Zanj je bilo bolj breme, da je videl v dušo nekoga, a je s tem mnogim, med drugim tudi svojemu očetu na smrtni postelji povedal grehe, ki jih je oče naredil v Ameriki. Pij namreč ni imel nobene druge možnosti, da bi izvedel zanje, razen da mu jih je Bog razodel. Tako jim je pomagal do odpiranja srca, do ponovnega življenja s Kristusom. Karizma stigem in vsi ostali darovi, ki jih je imel, so bili v služenju za odrešenje drugih.

Žrtvovanje, odpovedovanje je nekaj, čemur se naša narava upira. Ker nas Cerkev velikokrat uči odpovedi s prepovedmi in zapovedmi, ne pa z življenjem, tudi žrtvovanja in križa ne gledamo celovito – v luči vstajenja.

S tem se zelo strinjam. Včasih mi oznanjevalci v Cerkvi popačimo to razsežnost žrtvovanja, še večkrat pa verno ljudstvo. Strinjal bi se, da je žrtvovanje najbolj naravna stvar, če gledamo naravo iz tesne povezanosti z Gospodom kot že odrešeno. Ker je naša človeška narava ranjena, nas vse vleče v sebičnost, v iskanje sebe, tega, kar mi ugaja, kar je zame dobro. Sebe postavljamo v središče. V bistvu pa je človek poklican, da živi za drugega, k darovanju. Sem pa sodi tudi žrtvovanje. Mama na primer vstane sredi noči zaradi otroka, ki joka – sploh ne razmišlja, da ne bi vstala, pa je to težka stvar noč za nočjo vstajati in se žrtvovati za to nežno bitje. A ker je v ozadju ljubezen, ki daje smisel vsakemu človeškemu bivanju, je to smiselno in edina prava drža. Če pa ni ljubezni, tega notranjega vgziba, potem gledamo na žrtvovanje kot na nekakšno mučenje samega sebe. Na žalost se tudi kristjani v tem svetu pogosto ustavljamo ob teh zunanjih vidikih, in ne gremo globlje, ne odpremo srca Svetemu Duhu, ki naredi tudi bolečino sladko. Če gre seveda za bolečino iz ljubezni do nekoga.

Na priprošnjo patra Pija se je zgodilo veliko čudežev. Kakšen je njihov namen v življenju kristjana? Španski mistik sv. Janez od Križa pravi, da mora verujoči človek vztrajati v noči vere, da ne sme verovati zaradi čudežev in se ne sme zanašati na svoja subjektivna občutja.

Sv. Janezu od Križa ne bom oporekal, čeprav sam te noči vere še nisem izkusil, ker je to zelo temeljna in hkrati težka preizkušnja: ko ne iščeš več Boga zaradi darov, ki ti jih bo dal, ampak zaradi njega samega. Ne gledaš več v njegove roke, kaj boš dobil, ampak v njegove oči, kdo on je. In to očiščenje v življenju je nujno potrebno. Kdor se zares zanaša samo na čustveno doživljanje in pričakuje, da bo vsaka molitev uslišana ali da bo po vsaki spovedi skakal od sreče, ta bo prej ko slej opustil vero. Vera je odnos. Odnos pa se gradi v zvestobi in ljubezni, tudi takrat ko nič posebnega ne doživljaš. In čudeži so svobodna odločitev Boga, da bo nekomu naklonil milost, ki jo tisti trenutek morda potrebuje za svojo rast. Če Bog vidi, da nekdo potrebuje čudež, mu ga bo dal. Če misli, da mu bo to bolj škodovalo kot koristilo, mu ga ne bo dal. Iskanje in ustavljanje ob čudežih je znamenje nezrele vere. Gre za iskanje senzacij, čustvene in zunanje potrditve. To ne vodi v pravo smer. Sprejeti to, kar Gospod daje, naj bo to veselje, včasih čustvena vzhičenost, večinoma je pa hoja z Gospodom hoja v veri. Sv. mati Terezija je tudi dolgo časa živela v noči duha in drugi okrog nje sploh niso pomislili na to. Šele po njeni smrti, ko so brali njene zapiske, so odkrili, da je bilo kljub njeni dobri volji, nasmejanosti, služenju, v njej veliko trpljenja, a je vztrajala v veri, v izkušnji ljubljenosti, ki ji jo Bog dal. Iskanje čudežev ni prava pot, ampak hvaležnost, če se zgodijo.