Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Julijana iz Norwicha: Bog kot ženska?

18.10.2020


O srednjeveški puščavnici iz 14. stoletja smo se pogovarjali z eminentnim filozofom in teologom prof. dr. Denysom Turnerjem.

Naslednja osebnost v nizu oddaj Vplivne ženske v Cerkvi je Julijana iz Norwicha, srednjeveška anahoreta (puščavnica) iz poznega 14. stoletja in avtorica vplivnega spisa Razodetja Božje ljubezni. Zanimalo nas je, kaj je v središču anahoretskega načina življenja. Kateri so glavni poudarki njene teologije in ali je vplivala tudi na sodobno feministično misel? Naš gost je eminenten filozof in teolog prof. dr. Denys Turner, poznavalec poznoantičnega in srednjeveškega krščanskega izročila in predavatelj na najuglednejših univerzah Cambridge, Yale in Princeton. Leta 2011 je objavil tudi študijo z naslovom Julijana iz Norwicha: teologinja.

Sorodne oddaje:


Julijana iz Norwicha je živela anahoretsko življenje. Beseda »anahoret« je danes tako rekoč izginila iz naše kolektivne zavesti. Kdo je bil anahoret oz. anahoreta v srednjem veku? Za kakšen način življenja je šlo?

Julijana je prav gotovo bila anahoreta (puščavnica). Ni jasno, ali je že bila anahoreta, ko je napisala kratko različico govora Razodetja Božje ljubezni, ali pa je to postala pozneje. Anahoreta je seveda bila večino svojega življenja. Kaj to sploh pomeni? Beseda izvira iz grškega izraza »ana-chora« in pomeni osebo, ki je brez skupnosti, občestva. Anahoreta je samotarka, ki se umakne sama zase. V srednjem veku so bili anahoreti in anahorete tisti, ki jih je Cerkev prepoznala, da so poklicani za takšen način življenja. Anahoreto je v njeno samotarsko celico uvedel škof z obredom, ki je bil zelo podoben pogrebnemu obredu. Zaobljubila se je življenju, kot da bi umrla svetu in vstala v Kristusu. Gre za gibanje samotarjev. Julijana iz Norwicha je ženska, ki živi v srednjem veku, na vzhodni obali Anglije. Vemo, da je bilo v tem obdobju, torej konec 14. in v začetku 15. stoletja, v Angliji približno 140 oz. 150 anahoretov. Ta način življenja je v srednjem veku postal zelo priljubljen. Spomnimo, da je bilo število prebivalcev v Angliji takrat zelo majhno, enakovredno polovici sodobnega mesta, razpršeni pa so bili po celotnem ozemlju. Ti anahoreti se torej zaobljubijo, da bodo umrli s Kristusom in da bodo z njim vstali, – in sicer v majhni stavbi, ki se drži cerkve, in z oknom, ki drži na mestno ulico. Precej neobičajno je, da ta samotarka živi tik ob župnijski cerkvi, ki je javna cerkev skupnosti. Pripada torej skupnosti, in sicer kot samotarka znotraj te iste skupnosti. Gre za nekaj nenavadnega: hoče biti vidna znotraj skupnosti v Norwichu. V srednjem veku je bilo to zelo veliko mesto, drugo največje v takratni Angliji. Na eni strani imamo živahno mesto, na drugi strani pa to samotarko, ki predstavlja nekaj drugega, namreč resničnost, ki je dostopna samo tako, da se človek izloči iz mestnega življenja. Ta človek je znamenje te oddelitve v samem mestu, iz katerega se je izločil. Gre za zelo zapleteno razmerje med tem, da sem brez skupnosti (»ana-chora«), in med tem, da sem sredi mestne skupnosti priča nečesa, kar tej skupnosti verjetno manjka prav zaradi značaja samega mestnega življenja. Ta mestna skupnost v svojem središču nima miru. Mislim, da Julijana hoče biti znamenje molka in spokojnosti v središču živahnega trgovskega mesta. To je njena poklicanost. V zgodovini prve Cerkve najdemo izvore takega načina življenja pri puščavskih očetih v Palestini in Egiptu. Ljudje se umaknejo iz mesta v puščavo, da bi pričevali za resnico, s katero se mesto ni sposobno spoprijeti. Mesto je kraj poslov, anhoret pa je človek, moški ali ženska, ki pričuje o molku. Pomembno je, da o tem pričuje mestu, ker se v molku spoprimeš z resničnim svetom, medtem ko mesto ostaja kraj domišljije in zato kraj nečesa neresničnega. Julijana živi v takrat živahnem angleškem mestu Norwich in uteleša mir in spokojnost kontemplacije. O tem pričuje sredi zaposlenega in obremenjenega sveta. Mislim, da gre v grobem za to.

Ustaviva se nekoliko pri tem, kar ste pravkar nakazali, namreč, da anahoret, moški ali ženska, pričuje o drugačnem cilju, o drugi razsežnosti človeškega življenja, ki se v mestnem in svetnem vrvežu izgubi, najpogosteje pa ju preprosto prezremo.

Mislim, da gre prav za to: biti po eni strani v mestu, a utelešati nekaj, česar mesto po navadi ne priznava in ne upošteva. Gre za občutek, da mesto potrebuje nekoga, ki živi v cerkveni stavbi, a je v nekem smislu ločen. Julijanina celica, prostor, kjer živi, je majhna stavba, ki se drži cerkve, z lino v steni, skozi katero lahko vidi glavni oltar. Gre za to, da je navzoča prek sveta, hkrati pa ločena od njega. To bi lahko imenovali pričevanje. Ona je priča nečesa, česar mesto in svet ne poznata. Gre za povsem zavestno dejanje v odnosu do skupnosti, in sicer s položaja, ki je ločeno od nje. Ta dinamika odnosa ima značaj pričevanja in je nekaj običajnega v bivanju anahoretov v srednjeveški Angliji in Severni Evropi. Takšen način življenja širša skupnost sprejema in ga podpira kot nekaj, kar potrebuje. V takratni urbani skupnosti je potreba po anahoretih, kar je po eni strani povezano zlasti z urbanizacijo Evrope v poznem srednjem veku, po drugi pa s pričevanjem o nečem, kar presega takšen način življenja, o puščavi znotraj tega zaposlenega in obremenjenega sveta.

Če se dotakneva bistva takšnega načina življenja, ne moreva mimo Kristusa, ki je resničnost odnosa, o katerem govoriva. Teološko to ubesedi apostol Pavel z besedami: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20).

To vsekakor drži. Povsem jasno gre za splošno krščansko poklicanost v srednjeveški Cerkvi. Gre za prenovo, ki se navdihuje pri puščavskih očetih v prvih stoletjih krščanstva. Poklican človek zapusti mesto, saj je to kraj neresničnosti, da bi se spoprijel z resničnostjo, ki je utelešena v Kristusovem življenju. Ta resničnost je tako tuja življenju v mestu, da mora o njej pričevati nekdo, ki se je izločil iz mesta. Čeprav je sam ločen od mesta, prinaša Kristusa v mesto od zunaj. Mesto je izrinilo Kristusa na obrobje. Tako Julijana pričuje z obrobja in uteleša Kristusovo središčno vlogo v življenju človeka. Zanjo je Kristus središče življenja. In središčni pomen Kristusa, ki ga je mesto izrinilo na obrobje, prinaša nazaj v mesto. Gre za globoko in bistveno krščansko poklicanost. Ob koncu srednjega veka in z nastankom sodobne Evrope, z reformacijo in tako naprej, je to izginilo. In zato obstajajo poskusi, da bi tudi danes oživili anahoretsko življenje v sodobnem svetu. Toda ta sodobni anahoretski način življenja ni organsko vključen v srednjeveško kulturo, kot je bil v obdobju Julijane iz Norwicha, ki je temeljil na tem zapletenem odnosu: na obrobnosti (marginalizaciji) mesta in središčni vlogi Kristusa. Gre za napetost med mestom in Kristusom, ki jo uteleša Julijana. In znotraj tega sveta govori bistvene stvari, ker se je znašla v stanju, ki ga imenuje razodetje. V srednjeangleški besedi uporablja besedo »videnja« (shewings). Stvari so ji nekako razkrite. To je vsebina njene knjige, katere krajšo različico je verjetno napisala kmalu zatem, ko je začela z anahoretskim življenjem. Dvajset, morda petindvajset let pozneje pa je napisala daljšo, precej obsežnejšo različico kratkega besedila. Ta je teološko zelo bogata in zapletena. Toda vse to temelji na občutju njene anahoretske identitete, ki je v tem, da ona stvari vidi in jih mora razodevati. Zanimivo je, da Julijana ne nagovarja nobene določene skupine ljudi. Izrecno pravi, da piše za vsakogar, za vse ljudi. V nasprotju z univerzitetnimi profesorji, ki pišejo za študente in izobražence, ali v nasprotju z menihi, ki o meditaciji pišejo znotraj meniških skupnosti, Julijana nima skupnosti. Je »ana-chora«, torej brez skupnosti, in prav zato lahko nagovarja vsakogar. Vedno znova pravi, da so Razodetja, ki so ji dana, namenjena vsakemu, in ne samo določeni skupnosti. To bode v oči. Ker je po eni strani izločena, je, nenavadno, sposobna pisati za vsakogar, in ne samo za posamezno skupnost. Mislim, da je to precej pomembno za razumevanje ozadja njenih Razodetij. Napisana so za vsakogar – ne za menihe, ne za univerzitetne profesorje, ampak za običajnega kristjana.

Sodobna katoliška teologija se je znašla v krizi. Postala je abstraktna, zato tudi ni več sposobna nagovoriti človeka v njegovi konkretnosti. Srednjeveška teologija pa je temeljila na simbolu, ki je bil vez med mislijo in življenjem. Kako moramo razumeti teologijo, ko govorimo o Julijani iz Norwicha?

Mislim, da ste se s tem, kar ste povedali, dotaknili nečesa pomembnega. Gre za veliko razliko med srednjeveškim in novoveškim pojmovanjem sveta v 16. in 17. stoletju. Za novoveško pojmovanje sveta je bila značilna Descartesova, v angleškem prostoru pa Hobbesova filozofija. Onadva fizični svet pojmujeta kot stroj. Svet je kot stroj, ki deluje na osnovi mehanskih udarcev, te pa uravnavajo fizikalni zakoni. Toda Julijana živi v poznem srednjeveškem svetu, v katerem se svet kaže kot knjiga. In če hočeš razumeti svet, moraš najti ključ do jezika, da lahko bereš svet. Svet je besedilo, ki ga je ustvaril in napisal Bog. In mi smo bralci tega besedila. In to Julijana nenehno počne. Poskuša brati svojo lastno izkušnjo, poskuša spoznati, kako naj jo interpretira in razume. In sporočilo, ki je osrednjega pomena v kratki različici njenih Razodetij in pozneje razširjeno v daljši različici, je povzeto v preprostem vprašanju: v tej knjigi, ki je svet, ki ima pomen, so stvari, ki se dogajajo in ki jih je nemogoče uskladiti s pomenom sveta – in to je obstoj greha. Zanjo je greh absurden. V svetu nima svojega mesta, je nekaj nesmiselnega. Izrecno pravi Bogu: »Lahko bi ustvaril svet brez greh. Zakaj si ustvaril svet, v katerem je toliko greha in zla?« Ne pozabimo, da Julijana piše – kar zadeva nasilje, družbeni razkroj, nered, bolezni, lakoto – v enem izmed najhujših stoletjih v zahodni zgodovini, takoj za še hujšim 20. stoletjem. Gre za strašno stoletje, v katerem gre vse narobe. Julijana pravi Bogu: »Zakaj si ustvaril svet, v katerem je toliko zla? Lahko bi ustvaril svet, v katerem bi bili ljudje popolnoma svobodni, a ne bi grešili.« Povsem jasno se zaveda, da je v krščanskem nauku o nebesih svet, kjer so ljudje popolnoma svobodni in kjer ni greha. Julijana si zastavi ključno teološko vprašanje, ki predstavlja središče njenega spraševanja, njenih Razodetij: v njih ne vidim greha, toda v izkušnji ga vidim. Cerkev me uči, da greh je, a v Razodetjih greha nisem videla. Kako naj uskladim ti dve zgodbi? Kako naj naredim eno zgodbo, saj se zdi, da sta med seboj nezdružljivi. Ta povezava jo posebno zaposluje, in sicer zato, ker je središče njenih Razodetij to, da je Bog zgolj in samo ljubezen. Bog ne naredi ničesar, razen iz ljubezni. Če je Bog vsemogočen in lahko stori vse in hoče vse dobro – čemu greh? In Julijana končno pravi: tega ne moremo razumeti. Za to težavo ni formalne teološke rešitve. Živeti moramo z resnico teh stvari: z resnico izkušnje po eni strani, ki jo imenuje »ostra bolečina greha«, in po drugi z resnico Božje ljubezni, ki prežema vse druge resničnosti. Pravi tudi, da se naša teologija, naše življenje dogaja v tem presečišču paradoksa in zapletenosti. To pa je nekaj čudovito spokojnega. Julijana se ne zateče k preprostim rešitvam problema zla. Po drugi strani pa ne misli – tako kot nekateri teologi – da zlo ni resnično. Saj pravi, kot sem pravkar povedal, da je zlo »ostra bolečina«, da je resničnejše od vsega drugega. Pa vendar je zlo mogoče samo v svetu, ki ga v celoti vodi ljubezen. In središče tega je seveda Kristusov križ. Smisel, skrivnost, zapletenost tega bomo našli v tej zelo živi celoti podob na začetku njenega besedila – v podobah trpečega Kristusa, njegovega obraza, oblitega s krvjo in bolečino. V tem je nekakšna rešitev tega problematičnega odnosa med Božjo ljubeznijo in grehom. Mislim, da je središče Julijanine teologije izkušnja, ki vodi vsak poskus, da bi razumeli skrivnost vsega. Ta pa je v navideznem nasprotju med večno, vsemogočno Božjo ljubeznijo in obstojem greha. Zato se sprašuje: »Zakaj greh?« Povsem mogoče bi bilo, da v stvarstvu, ki ga je Bog naredil, ne bi bilo greha. Ta središčna napetost Julijano vedno znova sili k razmišljanju, spraševanju: Čemu zlo? In nikakor se ne zadovolji s predvidljivimi in preprostimi odgovori. Končno je prepričana, da se preprosti odgovori ljudi dejansko ne spoprimejo s problemom. To nasprotje je središče njene misli, po drugi strani pa tudi vir miru in spokojnosti. Človek mora živeti z nasprotjem med to in ono izkušnjo, dokler se na koncu vse ne razreši, kot sama pravi: »vse bo dobro«. To vemo. Toda kako se bo to zgodilo, tega ne vemo.

Navezal bi se na pravkar omenjen slovit Julijanin stavek: »alle manere of thinge shalle be wele« – nekoliko bolj prosto bi lahko rekli: »vse bo v redu«. V knjigi Julijana iz Norwicha: teologinja opozarjate, da te trditve ne smemo razumeti v optimistično-sentimentalnem smislu. Kakšno je pravzaprav sporočilo tega stavka?

Po eni strani ona ne bo zavzela stališča, da greh ni resničen. Greh je še kako resničen. Naj se spet vrnem k temu, da je Julijana preživela v obdobju, ko je v letih 1348 in 1349 kuga pokosila tretjino evropskega prebivalstva. Takrat je bila stara pet ali šest let. Torej ima izkušnjo greha kot krute resničnosti. Nikakor ne bo rekla, da greh ni resničen, ampak pravi, da je greh, ki najde pot v našo resničnost, nekaj neresničnega, in tako naredi našo resničnost neresnično. Čeprav je to zapleten način izražanja, gre za to, da zaradi greha živimo neresnično življenje. Naj se navežem na to, kar sem že povedal: mesto je neresničen svet, zato se moram umakniti iz njega, da bi dobil pravi pogled na stvari. Greh je navzoč povsod, hkrati pa ji je bilo v Razodetjih rečeno, da bo vse dobro. Toda kako se bo to zgodilo, tega ne razumem. Zanjo je pomembno, da se oprimemo obeh resnic. Greh vsekakor obstaja. Nad človeštvom visi prekletstvo, saj je prežeto z grehom. Človeštvo živi v svetu greha. Pa vendar, znotraj te resničnosti je večja resničnost, resničnost ljubezni. Daljša različica Razodetij – gre za razširjeno različico krajšega besedila, ki poroča o Julijaninih videnjih – vsebuje premišljevanja o tem bistvenem paradoksu. Julijana se poglablja v to skrivnost in poskuša najti presečišče med tema dvema resničnostima, resničnostjo greha in resničnostjo ljubezni. In konča knjigo – v skoraj zadnjem stavku pravi: »Napisala sem ta razodetja in v njih sem videla samo ljubezen, potem pa pravi v zelo nenavadni srednjeangleški obliki, da to delo še ni končano (»is not yet performed, as to my sight«). In mislim, da hoče reči, da to delo, torej naše življenje na zemlji še ni končano. In zato moramo živeti v tej napetosti med neskončno resničnostjo ljubezni in končno, uničujočo resničnostjo greha. In kako je mogoče, da obstaja stvarstvo, v katerem vlada ta napetost, je nekaj, kar bomo izvedeli, a ne v tostranstvu. Šele s smrtjo bomo razumeli, zakaj je tako. V tem širšem smislu pravi: »vse bo dobro«, a védenje o tem nam ni dostopno v tostranstvu. Zakaj je tako – to nam kaže Kristusov križ. To je najhujša stvar, ki jo lahko človek stori, da torej ubije Boga. Tu je problem razrešen, presežen. Tu je vstajenje, tu je življenje. Njen odgovor na teološko uganko, s katero se spoprime, je: »Glej na križ, v obraz trpečega Jezusa!« Tu boš našel odgovor – globoko in brezdanjo skrivnost. In skrivnost ni rešljiva, kot so rešljivi logični problemi ali križanka. S skrivnostjo moraš živeti in se učiti ljubiti. Tu ni takojšnjih rešitev. To je zanjo pomembno, kar zadeva razumevanje teologije. Teologija ne ponuja preprostih rešitev, ampak te pritegne v neizrekljivo skrivnost Božje ljubezni, ki se kaže prav v usmrtitvi človeka, saj je človeštvu razodel Boga.

Julijana pogosto govori o Kristusu kot materi. Morda je to eden izmed razlogov, zakaj se sodobna feministična teorija navdušuje nad njenimi spisi. Ali lahko Julijana iz Norwicha pripomore k sodobnemu razumevanju ženskosti in kako?

Seveda lahko. Mislim, da je v 20. in 21. stoletju Julijana bolj brana kot v srednjem veku. Njeno besedilo je v zgodnjem 16. in 17. stoletju bolj ali manj izginilo. Znova smo ga odkrili v poznem 19. stoletju, v 20. stoletju pa je postalo znano v zahodnem krščanskem svetu. Eden izmed razlogov za to bi lahko bil, presenetljivo, ta, da povsem naravno govori o »naši sveti materi Jezusu«. Zanimivo je, da feminizira drugo osebo svete Trojice, in ne Očeta. Nikoli ne govori o Očetu kot materi, ampak govori o Jezusu kot materi. V značilnem stavku v daljši različici besedila pravi: »Naša sveta mati Jezus, on nas rešuje.« Ali vidite, kaj počne? Oba spola združi v enem samem stavku. Nekako lahko v tem človeku, Odrešeniku, vidimo moškega in žensko. In nobene težave ni, če v enem stavku uporabimo oba spola. Niti ni pomembno, katerega od spolov izrazimo, pač pa je pomenljivo, če izraziš samo enega. Zato je bolje, da izraziš oba. Šele tako ubesediš smisel te človeške osebe, ki je odprta, dostopna sleherni izkušnji, izkušnji moškosti in ženskosti. To neizključevanje je ključno za njeno misel. Gre za čut, da uporabljaš celoten nabor besed, ki nam je dostopen, vso poezijo, retoriko, gledališko umetnost, glasbo, ples. Vse to potrebujemo, da bi se nekako približali tej Kristusovi skrivnosti. Nikakor ne gre za to, da bi bila Julijana feministka proti čemur koli drugemu. Ona feminizem razume kot nekaj samoumevnega, danega, skupaj z vsem besednim zakladom, podobami in mateforami, ki jih potrebujemo, če hočemo razumeti bogastvo in zapletenost krščanskega razodetja. To je nekaj čudovitega. In razumem, zakaj to navdušuje feministke v 21. stoletju. Toda pri vsem tem ne gre za to, da bi bila ena stvar proti drugi, na primer ženskost proti moškosti. V enem stavku: »Naša sveta mati Jezus, on nas rešuje«, uporabi obe podobi. Jasno je, da gre za zavestno in namerno početje, ki presega sleherno izključevanje spolov. Seveda gre za kritično ost, uperjeno proti teologiji njenega časa, ki je bila izrazito zadeva moških. Morda je v 21. stoletju to še bolj poudarjeno. Če sem iskren, je jezik v 14. stoletju, kar zadeva Kristusa, veliko bolj zapleten in raznolik kot v 21. stoletju. Kdo danes govori o Bogu kot ženski? 21. stoletje precej naivno sledi temu, kar je v 14. stoletju samo po sebi zelo zapleteno, zanimivo in rodovitno, – in sicer v tej neopazni ženski na vzhodni obali Anglije, ki živi anahoretsko življenje. Ali si lahko mislite? In Julijana sploh ni bila univerzitetno izobražena. Očitno je veliko brala, čeprav ženske v tistem obdobju niso imele možnosti brati knjig. Verjetno ni znala latinščine, zato tudi ni mogla brati teoloških besedil krščanskega izročila. Toda s svojim anahoretskim načinom življenja je nekako sama zase razumela, – tik ob cerkvi, zunaj skupnosti, a v stiku z njo – smisel, živahnost in zapletenost teološkega jezika, ki ga takratni univerzitetni profesorji niso razumeli in ki ga tudi dandanes ne razumejo. Povsem jasno mi je, zakaj se feministični teoretiki ukvarjajo z njenim besedilom. A če to počnejo, mislim, da bi morali razumeti, da je Julijana iz Norwicha bolj zapletena, da ni zgolj preprosta ženska, ki bi spol razumela kot binarno kategorijo: moški – ženska, ampak vključuje oba. In v tem je bogastvo in izvirnost njene misli. Zato jo moramo imeti za najpomembnejšo teologinjo zahodnega krščanstva.


Sedmi dan

899 epizod


Pogovorna oddaja Sedmi dan obravnava temeljna verska in religijska vprašanja. Iz različnih vidikov osvetljujemo vero in religijo ter njun vpliv in pomen za človeka s stališča teologije, filozofije, psihologije, zgodovine, sociologije, etnologije, kulture … Gostje so strokovnjaki, večinoma univerzitetni profesorji, za ta področja ter predstavniki verskih skupnosti. Oddaja je na sporedu v nedeljo ob 18.05, pripravljajo jo: Tomaž Gerden, Robert Kralj, Tone Petelinšek..

Julijana iz Norwicha: Bog kot ženska?

18.10.2020


O srednjeveški puščavnici iz 14. stoletja smo se pogovarjali z eminentnim filozofom in teologom prof. dr. Denysom Turnerjem.

Naslednja osebnost v nizu oddaj Vplivne ženske v Cerkvi je Julijana iz Norwicha, srednjeveška anahoreta (puščavnica) iz poznega 14. stoletja in avtorica vplivnega spisa Razodetja Božje ljubezni. Zanimalo nas je, kaj je v središču anahoretskega načina življenja. Kateri so glavni poudarki njene teologije in ali je vplivala tudi na sodobno feministično misel? Naš gost je eminenten filozof in teolog prof. dr. Denys Turner, poznavalec poznoantičnega in srednjeveškega krščanskega izročila in predavatelj na najuglednejših univerzah Cambridge, Yale in Princeton. Leta 2011 je objavil tudi študijo z naslovom Julijana iz Norwicha: teologinja.

Sorodne oddaje:


Julijana iz Norwicha je živela anahoretsko življenje. Beseda »anahoret« je danes tako rekoč izginila iz naše kolektivne zavesti. Kdo je bil anahoret oz. anahoreta v srednjem veku? Za kakšen način življenja je šlo?

Julijana je prav gotovo bila anahoreta (puščavnica). Ni jasno, ali je že bila anahoreta, ko je napisala kratko različico govora Razodetja Božje ljubezni, ali pa je to postala pozneje. Anahoreta je seveda bila večino svojega življenja. Kaj to sploh pomeni? Beseda izvira iz grškega izraza »ana-chora« in pomeni osebo, ki je brez skupnosti, občestva. Anahoreta je samotarka, ki se umakne sama zase. V srednjem veku so bili anahoreti in anahorete tisti, ki jih je Cerkev prepoznala, da so poklicani za takšen način življenja. Anahoreto je v njeno samotarsko celico uvedel škof z obredom, ki je bil zelo podoben pogrebnemu obredu. Zaobljubila se je življenju, kot da bi umrla svetu in vstala v Kristusu. Gre za gibanje samotarjev. Julijana iz Norwicha je ženska, ki živi v srednjem veku, na vzhodni obali Anglije. Vemo, da je bilo v tem obdobju, torej konec 14. in v začetku 15. stoletja, v Angliji približno 140 oz. 150 anahoretov. Ta način življenja je v srednjem veku postal zelo priljubljen. Spomnimo, da je bilo število prebivalcev v Angliji takrat zelo majhno, enakovredno polovici sodobnega mesta, razpršeni pa so bili po celotnem ozemlju. Ti anahoreti se torej zaobljubijo, da bodo umrli s Kristusom in da bodo z njim vstali, – in sicer v majhni stavbi, ki se drži cerkve, in z oknom, ki drži na mestno ulico. Precej neobičajno je, da ta samotarka živi tik ob župnijski cerkvi, ki je javna cerkev skupnosti. Pripada torej skupnosti, in sicer kot samotarka znotraj te iste skupnosti. Gre za nekaj nenavadnega: hoče biti vidna znotraj skupnosti v Norwichu. V srednjem veku je bilo to zelo veliko mesto, drugo največje v takratni Angliji. Na eni strani imamo živahno mesto, na drugi strani pa to samotarko, ki predstavlja nekaj drugega, namreč resničnost, ki je dostopna samo tako, da se človek izloči iz mestnega življenja. Ta človek je znamenje te oddelitve v samem mestu, iz katerega se je izločil. Gre za zelo zapleteno razmerje med tem, da sem brez skupnosti (»ana-chora«), in med tem, da sem sredi mestne skupnosti priča nečesa, kar tej skupnosti verjetno manjka prav zaradi značaja samega mestnega življenja. Ta mestna skupnost v svojem središču nima miru. Mislim, da Julijana hoče biti znamenje molka in spokojnosti v središču živahnega trgovskega mesta. To je njena poklicanost. V zgodovini prve Cerkve najdemo izvore takega načina življenja pri puščavskih očetih v Palestini in Egiptu. Ljudje se umaknejo iz mesta v puščavo, da bi pričevali za resnico, s katero se mesto ni sposobno spoprijeti. Mesto je kraj poslov, anhoret pa je človek, moški ali ženska, ki pričuje o molku. Pomembno je, da o tem pričuje mestu, ker se v molku spoprimeš z resničnim svetom, medtem ko mesto ostaja kraj domišljije in zato kraj nečesa neresničnega. Julijana živi v takrat živahnem angleškem mestu Norwich in uteleša mir in spokojnost kontemplacije. O tem pričuje sredi zaposlenega in obremenjenega sveta. Mislim, da gre v grobem za to.

Ustaviva se nekoliko pri tem, kar ste pravkar nakazali, namreč, da anahoret, moški ali ženska, pričuje o drugačnem cilju, o drugi razsežnosti človeškega življenja, ki se v mestnem in svetnem vrvežu izgubi, najpogosteje pa ju preprosto prezremo.

Mislim, da gre prav za to: biti po eni strani v mestu, a utelešati nekaj, česar mesto po navadi ne priznava in ne upošteva. Gre za občutek, da mesto potrebuje nekoga, ki živi v cerkveni stavbi, a je v nekem smislu ločen. Julijanina celica, prostor, kjer živi, je majhna stavba, ki se drži cerkve, z lino v steni, skozi katero lahko vidi glavni oltar. Gre za to, da je navzoča prek sveta, hkrati pa ločena od njega. To bi lahko imenovali pričevanje. Ona je priča nečesa, česar mesto in svet ne poznata. Gre za povsem zavestno dejanje v odnosu do skupnosti, in sicer s položaja, ki je ločeno od nje. Ta dinamika odnosa ima značaj pričevanja in je nekaj običajnega v bivanju anahoretov v srednjeveški Angliji in Severni Evropi. Takšen način življenja širša skupnost sprejema in ga podpira kot nekaj, kar potrebuje. V takratni urbani skupnosti je potreba po anahoretih, kar je po eni strani povezano zlasti z urbanizacijo Evrope v poznem srednjem veku, po drugi pa s pričevanjem o nečem, kar presega takšen način življenja, o puščavi znotraj tega zaposlenega in obremenjenega sveta.

Če se dotakneva bistva takšnega načina življenja, ne moreva mimo Kristusa, ki je resničnost odnosa, o katerem govoriva. Teološko to ubesedi apostol Pavel z besedami: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20).

To vsekakor drži. Povsem jasno gre za splošno krščansko poklicanost v srednjeveški Cerkvi. Gre za prenovo, ki se navdihuje pri puščavskih očetih v prvih stoletjih krščanstva. Poklican človek zapusti mesto, saj je to kraj neresničnosti, da bi se spoprijel z resničnostjo, ki je utelešena v Kristusovem življenju. Ta resničnost je tako tuja življenju v mestu, da mora o njej pričevati nekdo, ki se je izločil iz mesta. Čeprav je sam ločen od mesta, prinaša Kristusa v mesto od zunaj. Mesto je izrinilo Kristusa na obrobje. Tako Julijana pričuje z obrobja in uteleša Kristusovo središčno vlogo v življenju človeka. Zanjo je Kristus središče življenja. In središčni pomen Kristusa, ki ga je mesto izrinilo na obrobje, prinaša nazaj v mesto. Gre za globoko in bistveno krščansko poklicanost. Ob koncu srednjega veka in z nastankom sodobne Evrope, z reformacijo in tako naprej, je to izginilo. In zato obstajajo poskusi, da bi tudi danes oživili anahoretsko življenje v sodobnem svetu. Toda ta sodobni anahoretski način življenja ni organsko vključen v srednjeveško kulturo, kot je bil v obdobju Julijane iz Norwicha, ki je temeljil na tem zapletenem odnosu: na obrobnosti (marginalizaciji) mesta in središčni vlogi Kristusa. Gre za napetost med mestom in Kristusom, ki jo uteleša Julijana. In znotraj tega sveta govori bistvene stvari, ker se je znašla v stanju, ki ga imenuje razodetje. V srednjeangleški besedi uporablja besedo »videnja« (shewings). Stvari so ji nekako razkrite. To je vsebina njene knjige, katere krajšo različico je verjetno napisala kmalu zatem, ko je začela z anahoretskim življenjem. Dvajset, morda petindvajset let pozneje pa je napisala daljšo, precej obsežnejšo različico kratkega besedila. Ta je teološko zelo bogata in zapletena. Toda vse to temelji na občutju njene anahoretske identitete, ki je v tem, da ona stvari vidi in jih mora razodevati. Zanimivo je, da Julijana ne nagovarja nobene določene skupine ljudi. Izrecno pravi, da piše za vsakogar, za vse ljudi. V nasprotju z univerzitetnimi profesorji, ki pišejo za študente in izobražence, ali v nasprotju z menihi, ki o meditaciji pišejo znotraj meniških skupnosti, Julijana nima skupnosti. Je »ana-chora«, torej brez skupnosti, in prav zato lahko nagovarja vsakogar. Vedno znova pravi, da so Razodetja, ki so ji dana, namenjena vsakemu, in ne samo določeni skupnosti. To bode v oči. Ker je po eni strani izločena, je, nenavadno, sposobna pisati za vsakogar, in ne samo za posamezno skupnost. Mislim, da je to precej pomembno za razumevanje ozadja njenih Razodetij. Napisana so za vsakogar – ne za menihe, ne za univerzitetne profesorje, ampak za običajnega kristjana.

Sodobna katoliška teologija se je znašla v krizi. Postala je abstraktna, zato tudi ni več sposobna nagovoriti človeka v njegovi konkretnosti. Srednjeveška teologija pa je temeljila na simbolu, ki je bil vez med mislijo in življenjem. Kako moramo razumeti teologijo, ko govorimo o Julijani iz Norwicha?

Mislim, da ste se s tem, kar ste povedali, dotaknili nečesa pomembnega. Gre za veliko razliko med srednjeveškim in novoveškim pojmovanjem sveta v 16. in 17. stoletju. Za novoveško pojmovanje sveta je bila značilna Descartesova, v angleškem prostoru pa Hobbesova filozofija. Onadva fizični svet pojmujeta kot stroj. Svet je kot stroj, ki deluje na osnovi mehanskih udarcev, te pa uravnavajo fizikalni zakoni. Toda Julijana živi v poznem srednjeveškem svetu, v katerem se svet kaže kot knjiga. In če hočeš razumeti svet, moraš najti ključ do jezika, da lahko bereš svet. Svet je besedilo, ki ga je ustvaril in napisal Bog. In mi smo bralci tega besedila. In to Julijana nenehno počne. Poskuša brati svojo lastno izkušnjo, poskuša spoznati, kako naj jo interpretira in razume. In sporočilo, ki je osrednjega pomena v kratki različici njenih Razodetij in pozneje razširjeno v daljši različici, je povzeto v preprostem vprašanju: v tej knjigi, ki je svet, ki ima pomen, so stvari, ki se dogajajo in ki jih je nemogoče uskladiti s pomenom sveta – in to je obstoj greha. Zanjo je greh absurden. V svetu nima svojega mesta, je nekaj nesmiselnega. Izrecno pravi Bogu: »Lahko bi ustvaril svet brez greh. Zakaj si ustvaril svet, v katerem je toliko greha in zla?« Ne pozabimo, da Julijana piše – kar zadeva nasilje, družbeni razkroj, nered, bolezni, lakoto – v enem izmed najhujših stoletjih v zahodni zgodovini, takoj za še hujšim 20. stoletjem. Gre za strašno stoletje, v katerem gre vse narobe. Julijana pravi Bogu: »Zakaj si ustvaril svet, v katerem je toliko zla? Lahko bi ustvaril svet, v katerem bi bili ljudje popolnoma svobodni, a ne bi grešili.« Povsem jasno se zaveda, da je v krščanskem nauku o nebesih svet, kjer so ljudje popolnoma svobodni in kjer ni greha. Julijana si zastavi ključno teološko vprašanje, ki predstavlja središče njenega spraševanja, njenih Razodetij: v njih ne vidim greha, toda v izkušnji ga vidim. Cerkev me uči, da greh je, a v Razodetjih greha nisem videla. Kako naj uskladim ti dve zgodbi? Kako naj naredim eno zgodbo, saj se zdi, da sta med seboj nezdružljivi. Ta povezava jo posebno zaposluje, in sicer zato, ker je središče njenih Razodetij to, da je Bog zgolj in samo ljubezen. Bog ne naredi ničesar, razen iz ljubezni. Če je Bog vsemogočen in lahko stori vse in hoče vse dobro – čemu greh? In Julijana končno pravi: tega ne moremo razumeti. Za to težavo ni formalne teološke rešitve. Živeti moramo z resnico teh stvari: z resnico izkušnje po eni strani, ki jo imenuje »ostra bolečina greha«, in po drugi z resnico Božje ljubezni, ki prežema vse druge resničnosti. Pravi tudi, da se naša teologija, naše življenje dogaja v tem presečišču paradoksa in zapletenosti. To pa je nekaj čudovito spokojnega. Julijana se ne zateče k preprostim rešitvam problema zla. Po drugi strani pa ne misli – tako kot nekateri teologi – da zlo ni resnično. Saj pravi, kot sem pravkar povedal, da je zlo »ostra bolečina«, da je resničnejše od vsega drugega. Pa vendar je zlo mogoče samo v svetu, ki ga v celoti vodi ljubezen. In središče tega je seveda Kristusov križ. Smisel, skrivnost, zapletenost tega bomo našli v tej zelo živi celoti podob na začetku njenega besedila – v podobah trpečega Kristusa, njegovega obraza, oblitega s krvjo in bolečino. V tem je nekakšna rešitev tega problematičnega odnosa med Božjo ljubeznijo in grehom. Mislim, da je središče Julijanine teologije izkušnja, ki vodi vsak poskus, da bi razumeli skrivnost vsega. Ta pa je v navideznem nasprotju med večno, vsemogočno Božjo ljubeznijo in obstojem greha. Zato se sprašuje: »Zakaj greh?« Povsem mogoče bi bilo, da v stvarstvu, ki ga je Bog naredil, ne bi bilo greha. Ta središčna napetost Julijano vedno znova sili k razmišljanju, spraševanju: Čemu zlo? In nikakor se ne zadovolji s predvidljivimi in preprostimi odgovori. Končno je prepričana, da se preprosti odgovori ljudi dejansko ne spoprimejo s problemom. To nasprotje je središče njene misli, po drugi strani pa tudi vir miru in spokojnosti. Človek mora živeti z nasprotjem med to in ono izkušnjo, dokler se na koncu vse ne razreši, kot sama pravi: »vse bo dobro«. To vemo. Toda kako se bo to zgodilo, tega ne vemo.

Navezal bi se na pravkar omenjen slovit Julijanin stavek: »alle manere of thinge shalle be wele« – nekoliko bolj prosto bi lahko rekli: »vse bo v redu«. V knjigi Julijana iz Norwicha: teologinja opozarjate, da te trditve ne smemo razumeti v optimistično-sentimentalnem smislu. Kakšno je pravzaprav sporočilo tega stavka?

Po eni strani ona ne bo zavzela stališča, da greh ni resničen. Greh je še kako resničen. Naj se spet vrnem k temu, da je Julijana preživela v obdobju, ko je v letih 1348 in 1349 kuga pokosila tretjino evropskega prebivalstva. Takrat je bila stara pet ali šest let. Torej ima izkušnjo greha kot krute resničnosti. Nikakor ne bo rekla, da greh ni resničen, ampak pravi, da je greh, ki najde pot v našo resničnost, nekaj neresničnega, in tako naredi našo resničnost neresnično. Čeprav je to zapleten način izražanja, gre za to, da zaradi greha živimo neresnično življenje. Naj se navežem na to, kar sem že povedal: mesto je neresničen svet, zato se moram umakniti iz njega, da bi dobil pravi pogled na stvari. Greh je navzoč povsod, hkrati pa ji je bilo v Razodetjih rečeno, da bo vse dobro. Toda kako se bo to zgodilo, tega ne razumem. Zanjo je pomembno, da se oprimemo obeh resnic. Greh vsekakor obstaja. Nad človeštvom visi prekletstvo, saj je prežeto z grehom. Človeštvo živi v svetu greha. Pa vendar, znotraj te resničnosti je večja resničnost, resničnost ljubezni. Daljša različica Razodetij – gre za razširjeno različico krajšega besedila, ki poroča o Julijaninih videnjih – vsebuje premišljevanja o tem bistvenem paradoksu. Julijana se poglablja v to skrivnost in poskuša najti presečišče med tema dvema resničnostima, resničnostjo greha in resničnostjo ljubezni. In konča knjigo – v skoraj zadnjem stavku pravi: »Napisala sem ta razodetja in v njih sem videla samo ljubezen, potem pa pravi v zelo nenavadni srednjeangleški obliki, da to delo še ni končano (»is not yet performed, as to my sight«). In mislim, da hoče reči, da to delo, torej naše življenje na zemlji še ni končano. In zato moramo živeti v tej napetosti med neskončno resničnostjo ljubezni in končno, uničujočo resničnostjo greha. In kako je mogoče, da obstaja stvarstvo, v katerem vlada ta napetost, je nekaj, kar bomo izvedeli, a ne v tostranstvu. Šele s smrtjo bomo razumeli, zakaj je tako. V tem širšem smislu pravi: »vse bo dobro«, a védenje o tem nam ni dostopno v tostranstvu. Zakaj je tako – to nam kaže Kristusov križ. To je najhujša stvar, ki jo lahko človek stori, da torej ubije Boga. Tu je problem razrešen, presežen. Tu je vstajenje, tu je življenje. Njen odgovor na teološko uganko, s katero se spoprime, je: »Glej na križ, v obraz trpečega Jezusa!« Tu boš našel odgovor – globoko in brezdanjo skrivnost. In skrivnost ni rešljiva, kot so rešljivi logični problemi ali križanka. S skrivnostjo moraš živeti in se učiti ljubiti. Tu ni takojšnjih rešitev. To je zanjo pomembno, kar zadeva razumevanje teologije. Teologija ne ponuja preprostih rešitev, ampak te pritegne v neizrekljivo skrivnost Božje ljubezni, ki se kaže prav v usmrtitvi človeka, saj je človeštvu razodel Boga.

Julijana pogosto govori o Kristusu kot materi. Morda je to eden izmed razlogov, zakaj se sodobna feministična teorija navdušuje nad njenimi spisi. Ali lahko Julijana iz Norwicha pripomore k sodobnemu razumevanju ženskosti in kako?

Seveda lahko. Mislim, da je v 20. in 21. stoletju Julijana bolj brana kot v srednjem veku. Njeno besedilo je v zgodnjem 16. in 17. stoletju bolj ali manj izginilo. Znova smo ga odkrili v poznem 19. stoletju, v 20. stoletju pa je postalo znano v zahodnem krščanskem svetu. Eden izmed razlogov za to bi lahko bil, presenetljivo, ta, da povsem naravno govori o »naši sveti materi Jezusu«. Zanimivo je, da feminizira drugo osebo svete Trojice, in ne Očeta. Nikoli ne govori o Očetu kot materi, ampak govori o Jezusu kot materi. V značilnem stavku v daljši različici besedila pravi: »Naša sveta mati Jezus, on nas rešuje.« Ali vidite, kaj počne? Oba spola združi v enem samem stavku. Nekako lahko v tem človeku, Odrešeniku, vidimo moškega in žensko. In nobene težave ni, če v enem stavku uporabimo oba spola. Niti ni pomembno, katerega od spolov izrazimo, pač pa je pomenljivo, če izraziš samo enega. Zato je bolje, da izraziš oba. Šele tako ubesediš smisel te človeške osebe, ki je odprta, dostopna sleherni izkušnji, izkušnji moškosti in ženskosti. To neizključevanje je ključno za njeno misel. Gre za čut, da uporabljaš celoten nabor besed, ki nam je dostopen, vso poezijo, retoriko, gledališko umetnost, glasbo, ples. Vse to potrebujemo, da bi se nekako približali tej Kristusovi skrivnosti. Nikakor ne gre za to, da bi bila Julijana feministka proti čemur koli drugemu. Ona feminizem razume kot nekaj samoumevnega, danega, skupaj z vsem besednim zakladom, podobami in mateforami, ki jih potrebujemo, če hočemo razumeti bogastvo in zapletenost krščanskega razodetja. To je nekaj čudovitega. In razumem, zakaj to navdušuje feministke v 21. stoletju. Toda pri vsem tem ne gre za to, da bi bila ena stvar proti drugi, na primer ženskost proti moškosti. V enem stavku: »Naša sveta mati Jezus, on nas rešuje«, uporabi obe podobi. Jasno je, da gre za zavestno in namerno početje, ki presega sleherno izključevanje spolov. Seveda gre za kritično ost, uperjeno proti teologiji njenega časa, ki je bila izrazito zadeva moških. Morda je v 21. stoletju to še bolj poudarjeno. Če sem iskren, je jezik v 14. stoletju, kar zadeva Kristusa, veliko bolj zapleten in raznolik kot v 21. stoletju. Kdo danes govori o Bogu kot ženski? 21. stoletje precej naivno sledi temu, kar je v 14. stoletju samo po sebi zelo zapleteno, zanimivo in rodovitno, – in sicer v tej neopazni ženski na vzhodni obali Anglije, ki živi anahoretsko življenje. Ali si lahko mislite? In Julijana sploh ni bila univerzitetno izobražena. Očitno je veliko brala, čeprav ženske v tistem obdobju niso imele možnosti brati knjig. Verjetno ni znala latinščine, zato tudi ni mogla brati teoloških besedil krščanskega izročila. Toda s svojim anahoretskim načinom življenja je nekako sama zase razumela, – tik ob cerkvi, zunaj skupnosti, a v stiku z njo – smisel, živahnost in zapletenost teološkega jezika, ki ga takratni univerzitetni profesorji niso razumeli in ki ga tudi dandanes ne razumejo. Povsem jasno mi je, zakaj se feministični teoretiki ukvarjajo z njenim besedilom. A če to počnejo, mislim, da bi morali razumeti, da je Julijana iz Norwicha bolj zapletena, da ni zgolj preprosta ženska, ki bi spol razumela kot binarno kategorijo: moški – ženska, ampak vključuje oba. In v tem je bogastvo in izvirnost njene misli. Zato jo moramo imeti za najpomembnejšo teologinjo zahodnega krščanstva.


23.10.2016

Ringu Tulku Rinpoče o reinkarnaciji in karmi

Ringu Tulku Rinpoče, tibetanski budistični učitelj linije kagju, je na inštitutu za tibetologijo v Sikkimu in sanskritski univerzi v Varanasiju v Indiji študiral vse linije izročil tibetanskega budizma, že 25 let piše učbenike za študij tibetanščine, pa tudi knjige o budizmu za odrasle in otroke. S profesorjem tibetanskih študij v Sikkimu, ki veliko predava po svetu in se udeležuje medverskih in znanstvenih srečanj, se je o reinkarnaciji in o karmi pogovarjala Špela Šebenik. Ta dva koncepta sta namreč v tibetanskem budizmu in budizmu nasploh povezana. In če je ideja karme že sprejeta v naše besedišče, to nekoliko manj velja za reinkarnacijo, ki v sebi vsebuje idejo cikličnosti, značilno za predkrščanska verovanja. Kako torej karmo in reinkarnacijo razumejo v tibetanskem budizmu, bomo izvedeli v pogovoru z Ringu Tulku Rinpočejem.


16.10.2016

Krščanska sakralna arhitektura pred cerkvenim razkolom

V krščanski sakralni arhitekturi vzhoda in zahoda sta se od 7. stoletja dalje vedno jasneje izrisovali dve teološki ideji bogoslužnega prostora. Vzhodna teologija je videla cilj kristjana v njegovi soudeleženosti pri življenju Svete trojice in je dajala posebno mesto Svetemu Duhu, na krščanskem zahodu pa je vse jasneje izstopal motiv poti, ki je vernika usmerjal skozi tuzemsko trpljenje proti sreči večne blaženosti. Različni teološki poudarki se že zelo zgodaj odražajo tudi v arhitekturnih značilnostih bogoslužnega prostora. Gost oddaje je arhitekt dr. Leon Debevec.


09.10.2016

Filokalija

Filokalija je izraz znan predvsem kot naslov najslavnejše zbirke mističnih in asketskih spisov. Deli zbirke, ki so v času razsvetljenstva postavili povsem drugačno »enciklopedijo« tradicionalne vzhodno-krščanske vednosti o molitvenem in duhovnem življenju, so bili prevedeni tudi v slovenski jezik. Podrobneje v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.


02.10.2016

Depresija in vera

Depresija je bolezen sodobnega sveta in postaja vedno bolj razširjena. Označuje jo žalost, izguba interesov, slaba samopodoba, občutek utrujenosti in slaba koncentracija. Človeku vzame energijo in voljo do dela. Če je depresija huda, lahko vodi v samomor. Po podatkih WHO trpi za depresijo vsaj 350 milijonov ljudi, skoraj milijon pa si vsako leto zaradi te bolezni vzame življenje. Kako lahko duhovnost in vera pomagata poiskati izgubljeno upanje in nov smisel življenja? Gost oddaje je klinični psiholog dr. Janez Mlakar.


25.09.2016

Zahodni razkol in reformacija

Leta 1303, po smrti papeža Bonifacija VIII., se je v Cerkvi začela nekakšna dekadenca, ki je dosegla svoj višek s preselitvijo papeštva v Francijo. Z imenovanjem dveh papežev se je Cerkev razdelila: nekateri so priznali rimskega, nekateri pa avignonskega papeža. V teh kaotičnih razmerah se razraste prodaja Cerkvenih služb, zaradi vzdrževanja dveh papeških dvorov pa se poviša tudi Cerkveni davek. Ko kardinali imenujejo še tretjega papeža, je zmeda popolna. Proti temu stanju nastopi vrsta reformnih gibanj, ki kulminirajo v zahtevah Martina Lutra. Gost oddaje je zgodovinar dr. Janez Mlinar.


18.09.2016

Tomaž Mavrič

Družbo apostolskega življenja lazaristov je pred skoraj štiristo leti ustanovil Vincencij Pavelski. Med bolj znanimi Slovenci, ki danes pripadajo tej družbi sta tudi kardinal Franc Rode in misijonar Pedro Opeka. Mogoče manj znan pa je slovenski javnosti argentiski Slovenec Tomaž Mavrič, ki je pred kratki postal vrhovni predstojnik vseh lazaristov na svetu. Z njim se je v Rimu pogovarjal Janko Petrovec.


11.09.2016

Gilgameš in Biblija

Ep o Gilgamešu velja za najstarejšo junaško-mitološko pesnitev in naj bi nastal okoli leta 2000 pred Kristusom, nekaj stoletij pred hebrejsko Biblijo. Dvanajst klinopisnih tablic vsebuje nekatere teme in motive, ki so presenetljivo podobni svetopisemskim zgodbam. Med bolj znanimi je opis, kako kralj Gilgameš sreča Utnapištima, nekakšen noetovski lik, ki zgradi ladjo, nanjo vkrca ljudi in živali, in jih tako reši pred vesoljnim potopom. So svetopisemske zgodbe samo prepis Mezopotamskih mitov? Gost oddaje je biblicist dr. Marijan Peklaj.


04.09.2016

Zefirin Giménez Malla

Pred 80. leti je mučeniške smrti umrl blaženi Zefirin Giménez Malla imenovan tudi El Pelé. Izhajal je iz družine španskih Romov in je mladost preživel kot nomadski trgovec s konji. Pozneje je začel vsak dan zahajati k maši, postal je član Frančiškovega tretjega reda in je rad molil rožni venec. Čeprav je bil Zefirin nepismen in je pripadal manjšinskemu romskemu narodu, je s svojo vero pričeval za Kristusa. Gost oddaje je koordinator za pastoralo Romov Peter Kokotec.


28.08.2016

Porciunkula

Poleg italijanskega mesta Assisi se nahaja bazilika sv. Marije Angelske, pod njeno kupolo pa stoji kapelica Porciunkula, v kateri naj bi leta 1208 doživel spreobrnjenje sv. Frančišek Asiški in kjer so se zbirali že njegovi prvi bratje. V Assisiju letos praznujejo 800-letnico porciunkulskega odpustka, saj je leta 1216 papež Honorij III. podelil poseben odpustek vsem tistim, ki so obiskali cerkev, se spovedali in pokesali. Pozneje se je ta odpustek razširil na frančiškanske cerkve, sčasoma pa tudi na vse župnijske cerkve. Gost p. Primož Kovač nam je predstavil zanimivo zgodbo Porciunkule in posebnega odpustka.


21.08.2016

Pojem čuječnosti v psihoterapiji in duhovnosti

Podobo psihoterapije v veliki meri spreminja razširjenost čuječnosti. Prinaša namreč opozorila na v družbi zanemarjene in spregledane dimenzije, kot so usmerjenost na telo in pomen telesnih občutij, kot tudi na soočanje in sprejemanje življenjskih danosti.


14.08.2016

(Ne)Smisel trpljenja?

Trpljenje kot temeljni vidik človekovega bistva je neločljivo povezano z ljubeznijo. Hkrati pomeni pozitivno razsežnost človekovega življenja, saj je prav v njem človek »najbolj edinstven, subjektiven, nenadomestljiv in sam«. O smislu pa tudi nesmislu trpljenja v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.


07.08.2016

Duhovni fitnes & wellness

»S seboj prinesite Sveto pismo, spalno vrečo, copate, zvezek in pisalo,« se navadno glasijo navodila, ki tudi v letošnjem počitniškem času vabijo v različne centre duhovnih vaj. Trening lahko poteka skupinsko, nekateri pa si raje privoščijo osebnega (duhovnega) trenerja. Med različnimi vrstami vaj se čedalje več ljudi odloča za duhovne vaje v tišini. V pogovoru z dolgoletno duhovno voditeljico s. Štefko Logar tudi o tem, koliko se splača zapravljati čas v enotedenskem molku.


31.07.2016

Osnovni pojmi tibetanskega budizma

Le kdo ne pozna zgodbe o princu Siddharti, ki je pred 2.600 leti v iskanju resnice opustil življenje plemiča, nato pa po več letih v Bodgaji doživel razsvetljenje in tako postal Buda, »prebujen«? Rodil se je budizem, Budova učenja pa so se prek učencev in ustnega izročila ohranila vse do danes. V 7. stoletju so prišla na tibetansko planoto in danes je tibetanska tradicija budizma – zaradi dalajlame – ena izmed najbolj poznanih. Pa jo res poznamo? Špeli Šebenik je osnovne pojme in značilnosti razložil Gjalton Rinpoče. Rinpoče pomeni »nekdo, ki je dragocen«, modrec, mojster. In Gjalton Rinpoče je med drugim mojster meditacije in vizualizacije med obredi. Živi v samostanu Sherab Ling v Indiji, v enem izmed najpomembnejših tibetanskih samostanov, ki je tudi eden od sedežev karma kagju veje tibetanskega budizma.


24.07.2016

Odmevi Afrike

»Iščemo dobro vzgojene gospodične, ki razumejo več jezikov ali so posebno spretne v matematiki«, je bilo zapisano v oglasu, ki je vabil dekleta v Družbo sv. Petra Klaverja za afriške misijone. Ženske, ki so se prostovoljno odločile za delo v Klaverjevi družbi, so se imenovale sodalinje ali pomožne misijonarke in so bile usmerjene v pomoč misijonarjem in misijonskim ustanovam v Afriki. Družba je imela v prvi polovici 20. stoletja svojo podružnico tudi v Ljubljani in je bila vpeta v mednarodno organizacijo s centralo v Rimu. Ob odprtju priložnostne razstave »Odmevi Afrike« v Muzeju krščanstva na Slovenskem se je z avtorjem razstave, kustosom za afriške zbirke v Slovenskem etnografskem muzeju, dr. Markom Frelihom pogovarjal Peter Frank.


17.07.2016

Huiji

Huiji, kitajsko govoreča etnoreligiozna manjšina, prevprašujejo in oblikujejo svoje identitete kot moderni, izobraženi kitajski državljani ter hkrati pobožni, krepostni muslimani. Kako se globalne transformacije odražajo v izkušnjah ljudi na obrobjih Kitajske in islamskega sveta v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman. Gostja: dr. Maja Veselič


10.07.2016

Zgodovina krščanstva na ozemlju celjske škofije

Ob deseti obletnici celjske škofije je dr. Bogdan Kolar, profesor zgodovine na Teološki fakulteti v Ljubljani, napisal knjigo Zgodovina krščanstva na ozemlju celjske škofije. V njej je zbral in na novo ovrednotil obsežno zgodovinsko gradivo in dogajanje, od začetkov in prvih sledov krščanstva na Celjskem v antični rimski dobi, prek srednjega in novega veka vse do današnjih dni. Iz sive davnine se tako znova dvigajo stebri začetkov krščanstva na tleh današnje celjske škofije.


03.07.2016

Dr. Janez Jurij Arnež

Družbena vloga duhovnika, ki je nekoč veljal toliko kot drugi gosposki naslovi, se je v zadnjem stoletju močno preoblikovala. Zakaj torej postati duhovnik? Obstaja racionalni odgovor na to vprašanje? O tem v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman. Gost dr. (iz molekularne biofizike in biokemije) Janez Jurij Arnež


26.06.2016

Etika komunikacije

Človek je kot družbeno bitje postavljen pred izbiro bolj ali manj dobrega načina sporazumevanja. Ta komunikacija, ki v širšem pomenu presega samo mehansko prenašanje sporočil, odpira tudi možnost za skupni prostor srečevanja ljudi, jezikov, verovanj in občutij. Kakšno mesto ima etika v komunikaciji in katera so načela dobre komunikacije? Gost oddaje je dr. Dean Komel.


19.06.2016

Odločitev za vse življenje?

V času, ko se svet vrti vedno hitreje, ko so včerajšnji dogodki danes že skoraj pozabljena zgodovina, ko se s klikom sprehodimo po spletnem vesolju, se zdi, da je kakršna koli (vse)življenjska odločitev omejitev te človekove dinamične svobode. Je zaveza »za vse življenje« sploh še smiselna ali pa je v času nenehnih sprememb za človeka še toliko potrebnejša? Gost: moralni teolog, dr. Ivan Štuhec.


12.06.2016

Duhovni tehniki sufizma

Kakšno je pojmovanje čuječnosti v islamski tradiciji, predvsem islamski mistiki? Ob pogledu na izvorna arabska besedila islamskih mistikov je opaziti dve pomembni duhovni tehniki, ki ju običajno najdemo tudi na seznamu duhovnih postajališč, ki jih mora mistik doseči na svojem duhovnem vzponu. Z islamologom mag. Raidom Al-Daghistanijem se bo pogovarjal Marko Rozman.


Stran 21 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov