Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na kaj pomislite ob besedi 'Triglav' - na goro ali na Slovenijo?
Ime boga Triglava se pojavlja med slovanskimi narodi vse Evrope. Trimužjat, Troglav, Terglau, Terglou, pri zahodnih, neslovanskih sosedih tudi Dreiherrnspitze in Corno Tre Signori. Imena, ki izpričujejo zgodbo božanstva, ki smo ga Slovenci v obliki gore vzeli kot enega izmed najbolj prepoznavnih narodnih simbolov. Kako je Triglav postal Slovencem tako pomemben simbol, kakšno vlogo je imel pri tem baron Žiga Zois, kakšna je bila tržna vrednost vrha te Slovencem svete gore leta 1895 in kaj nam pomeni danes?
Na kaj pomislite ob besedi 'Triglav' - na goro ali na Slovenijo? Morda oboje? Večina Slovenk in Slovencev ob pesmi Jakoba Aljaža 'Oj Triglav
moj dom' zagotovo pomisli na svojo domovino. Je bilo od nekdaj tako? Nikakor, pove dr. Peter Mikša z oddelka za zgodovino Filozofske
fakultete v Ljubljani. Pot našega očaka do najbolj prepoznavnega simbola države se začne v 18. stoletju. Takrat namreč slovenske gore postanejo bolj dostopne ljudem. Predvsem razsvetljencem. Za odkritje je bil izjemnega pomena rudnik živega srebra v Idriji, največji rudnik te vrste v Evropi takrat. Privabil je razsvetljence iz vse Evrope - med njimi tudi Balthasarja Hacqueta. Ta je prvi začel raziskovati naše gore in tako prišel na Mali Triglav, naprej pa ne.
Mons Terglau, Carniole Altissimus
Na zemljevidu se Triglav kot Mons Terglau pojavi po zaslugi Dizme Florjančiča in od takrat naprej se naš očak začne redno pojavljati kot točka, ki si jo želi osvojiti vedno več ljudi. Da se je to zgodilo, ima veliko zaslug baron Žiga Zois, ki je obljubil denarno nagrado prvopristopnikom in organiziral prvo ekspedicijo (štirih srčnih mož), ki je vrh Triglava tudi osvojila.
Posebno mesto v zgodovini naše države je Triglav dobil v 19. stoletju s pomladjo narodov. Slovenci so ustanavljali društva in tako je nastal tudi SPD, Slovensko planinsko društvo, v začetku odgovor na nemški Alpinverein. V tistem času so Nemci v Julijskih Alpah bili kot doma. A le toliko časa, da se v Dovju kot župnik pojavi Jakob Aljaž.
Jakob Aljaž kupi vrh Triglava za en goldinar
Aljaža je nemška prevlada močno motila, zato je na vse načine skušal goro vrniti Slovencem - z utiranjem in označevanjem poti in v sklepnem dejanju leta 1895 z nakupom vrha Triglava za en goldinar. Kmalu so postavili tudi Aljažev dom v Vratih in najvišje ležečo kočo pri nas - Kredarico. Seveda višje od nemških koč (danes Planike in Staničevega doma). Kmalu se je Triglav začel pojavljati na razglednicah in fotografijah - Slovenci smo ga vzeli za simbol svojega naroda.
Zanimivi del zgodovine je 'malarska vojna', ki je potekala z nastankom rapalske meje. Aljažev stolp je zamenjal kar nekaj barv - italijanske trobojnice, slovenske trobojnice, bil je bel in nato rdeč z zvezdo. Kot simbol je bil že tedaj privlačen za manifestacijo veličine naroda - ne samo slovenskega. Tudi v času po II. svetovni vojni je zastava zaplapolala na vrhu Jugoslavije, Triglav pa je bil sestavni del državnega grba.
Janez Brojan ml. s svojimi soplezalci Triglav dokončno ustoliči kot simbol Slovenije
Konec aprila 1991 je gorski reševalec in izkušen alpinist, član nekdanje slovite naveze 'Mojstranških veveric', Janez Brojan ml., iz Ljubljane prejel klic tedanjega vodstva. Slovenija se je osamosvajala in simbolno dejanje postavljanja slovenske zastave na vrh je bilo nekaj, kar se je moralo zgoditi - za vse, ki živimo pod njim, za tiste, ki prihajajo in se bodo rodili v državi, ki je takrat nastajala. Tega se je ekipa pod vodstvom Janeza Brojana ml. zavedala in tudi s pomočjo helikopterja, ki je na vrh prinesel zastavo, izvedla. Seveda je šlo takrat za skrivnost, udeleženci tega dejanja, razen Janeza, do zadnjega niso vedeli, za kaj gre. Popoldne, 12. junija 1991, je slovenska zastava pred objektivom Joca Žnidaršiča (glej naslovno fotografijo) in pred kamerami RTV Slovenija prvič zaplapolala na našem najvišjem vrhu. 25. junija, ko je Slovenija razglasila samostojnost, so se posnetki na državni proslavi za zmeraj usedli v spomin in kolektivno zavest Slovencev, Triglav pa je dokončno postal nezamenljiv in glavni simbol slovenstva.
Olga, oskrbnica Aljaževega doma v Vratih, se vsega dobro spominja. Spomin je še kako živ, z njim pa tudi občutki, povezani z njim. Triglav zanjo je in ostaja močnejši simbol slovenstva od vseh ostalih. Vedela je za podvig mojstranskih reševalcev in nanje je še danes izjemno ponosna, pove. Mitja, oskrbnik Kovinarske koče v sosednji dolini, Krmi, je kratek in jedrnat. Povzame tisto, kar posluša ob svojem delu. Triglav je simbol vsega, kar je Slovenija.
Triglav je skozi vso zgodovino opazoval ljudi pod seboj. Zdaj jih kot osrednji simbol tudi predstavlja in upajmo, da bo zmerom tako. Pa tudi, da bomo tako njemu kot vsem tistim, ki so ga na to mesto povzdignili, znali izkazati zasluženo spoštovanje. Ko sem odhajal, me je ustavil eden izmed gornikov, ki je ujel delček našega pogovora. Ko sem mu pojasnil, za kaj gre, je s samo nekaj besedami postavil piko na i vsemu tistemu, kar ste lahko slišali.
Triglav je simbol slovenstva. Za vsakega Slovenca je obveza, da gre nanj vsaj enkrat v življenju. To je slovenstvo. Zavest. In ko prideš na vrh, veš kje si doma.
905 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Na kaj pomislite ob besedi 'Triglav' - na goro ali na Slovenijo?
Ime boga Triglava se pojavlja med slovanskimi narodi vse Evrope. Trimužjat, Troglav, Terglau, Terglou, pri zahodnih, neslovanskih sosedih tudi Dreiherrnspitze in Corno Tre Signori. Imena, ki izpričujejo zgodbo božanstva, ki smo ga Slovenci v obliki gore vzeli kot enega izmed najbolj prepoznavnih narodnih simbolov. Kako je Triglav postal Slovencem tako pomemben simbol, kakšno vlogo je imel pri tem baron Žiga Zois, kakšna je bila tržna vrednost vrha te Slovencem svete gore leta 1895 in kaj nam pomeni danes?
Na kaj pomislite ob besedi 'Triglav' - na goro ali na Slovenijo? Morda oboje? Večina Slovenk in Slovencev ob pesmi Jakoba Aljaža 'Oj Triglav
moj dom' zagotovo pomisli na svojo domovino. Je bilo od nekdaj tako? Nikakor, pove dr. Peter Mikša z oddelka za zgodovino Filozofske
fakultete v Ljubljani. Pot našega očaka do najbolj prepoznavnega simbola države se začne v 18. stoletju. Takrat namreč slovenske gore postanejo bolj dostopne ljudem. Predvsem razsvetljencem. Za odkritje je bil izjemnega pomena rudnik živega srebra v Idriji, največji rudnik te vrste v Evropi takrat. Privabil je razsvetljence iz vse Evrope - med njimi tudi Balthasarja Hacqueta. Ta je prvi začel raziskovati naše gore in tako prišel na Mali Triglav, naprej pa ne.
Mons Terglau, Carniole Altissimus
Na zemljevidu se Triglav kot Mons Terglau pojavi po zaslugi Dizme Florjančiča in od takrat naprej se naš očak začne redno pojavljati kot točka, ki si jo želi osvojiti vedno več ljudi. Da se je to zgodilo, ima veliko zaslug baron Žiga Zois, ki je obljubil denarno nagrado prvopristopnikom in organiziral prvo ekspedicijo (štirih srčnih mož), ki je vrh Triglava tudi osvojila.
Posebno mesto v zgodovini naše države je Triglav dobil v 19. stoletju s pomladjo narodov. Slovenci so ustanavljali društva in tako je nastal tudi SPD, Slovensko planinsko društvo, v začetku odgovor na nemški Alpinverein. V tistem času so Nemci v Julijskih Alpah bili kot doma. A le toliko časa, da se v Dovju kot župnik pojavi Jakob Aljaž.
Jakob Aljaž kupi vrh Triglava za en goldinar
Aljaža je nemška prevlada močno motila, zato je na vse načine skušal goro vrniti Slovencem - z utiranjem in označevanjem poti in v sklepnem dejanju leta 1895 z nakupom vrha Triglava za en goldinar. Kmalu so postavili tudi Aljažev dom v Vratih in najvišje ležečo kočo pri nas - Kredarico. Seveda višje od nemških koč (danes Planike in Staničevega doma). Kmalu se je Triglav začel pojavljati na razglednicah in fotografijah - Slovenci smo ga vzeli za simbol svojega naroda.
Zanimivi del zgodovine je 'malarska vojna', ki je potekala z nastankom rapalske meje. Aljažev stolp je zamenjal kar nekaj barv - italijanske trobojnice, slovenske trobojnice, bil je bel in nato rdeč z zvezdo. Kot simbol je bil že tedaj privlačen za manifestacijo veličine naroda - ne samo slovenskega. Tudi v času po II. svetovni vojni je zastava zaplapolala na vrhu Jugoslavije, Triglav pa je bil sestavni del državnega grba.
Janez Brojan ml. s svojimi soplezalci Triglav dokončno ustoliči kot simbol Slovenije
Konec aprila 1991 je gorski reševalec in izkušen alpinist, član nekdanje slovite naveze 'Mojstranških veveric', Janez Brojan ml., iz Ljubljane prejel klic tedanjega vodstva. Slovenija se je osamosvajala in simbolno dejanje postavljanja slovenske zastave na vrh je bilo nekaj, kar se je moralo zgoditi - za vse, ki živimo pod njim, za tiste, ki prihajajo in se bodo rodili v državi, ki je takrat nastajala. Tega se je ekipa pod vodstvom Janeza Brojana ml. zavedala in tudi s pomočjo helikopterja, ki je na vrh prinesel zastavo, izvedla. Seveda je šlo takrat za skrivnost, udeleženci tega dejanja, razen Janeza, do zadnjega niso vedeli, za kaj gre. Popoldne, 12. junija 1991, je slovenska zastava pred objektivom Joca Žnidaršiča (glej naslovno fotografijo) in pred kamerami RTV Slovenija prvič zaplapolala na našem najvišjem vrhu. 25. junija, ko je Slovenija razglasila samostojnost, so se posnetki na državni proslavi za zmeraj usedli v spomin in kolektivno zavest Slovencev, Triglav pa je dokončno postal nezamenljiv in glavni simbol slovenstva.
Olga, oskrbnica Aljaževega doma v Vratih, se vsega dobro spominja. Spomin je še kako živ, z njim pa tudi občutki, povezani z njim. Triglav zanjo je in ostaja močnejši simbol slovenstva od vseh ostalih. Vedela je za podvig mojstranskih reševalcev in nanje je še danes izjemno ponosna, pove. Mitja, oskrbnik Kovinarske koče v sosednji dolini, Krmi, je kratek in jedrnat. Povzame tisto, kar posluša ob svojem delu. Triglav je simbol vsega, kar je Slovenija.
Triglav je skozi vso zgodovino opazoval ljudi pod seboj. Zdaj jih kot osrednji simbol tudi predstavlja in upajmo, da bo zmerom tako. Pa tudi, da bomo tako njemu kot vsem tistim, ki so ga na to mesto povzdignili, znali izkazati zasluženo spoštovanje. Ko sem odhajal, me je ustavil eden izmed gornikov, ki je ujel delček našega pogovora. Ko sem mu pojasnil, za kaj gre, je s samo nekaj besedami postavil piko na i vsemu tistemu, kar ste lahko slišali.
Triglav je simbol slovenstva. Za vsakega Slovenca je obveza, da gre nanj vsaj enkrat v življenju. To je slovenstvo. Zavest. In ko prideš na vrh, veš kje si doma.
Kaj pomeni občansko raziskovanje? Odgovor na to vprašanje prinaša obsežen zbornik v dveh knjigah, ki je nastal v Žireh in ga je uredil tamkajšnji domačin, akademik dr. Zdravko Mlinar. Ta je na letnem sociološkem srečanju leta 2019 dal pobudo, da bi tudi pri nas prevzeli koncept in se pridružili gibanju z imenom citizen science, ki se hitro širi v Evropski uniji in drugod. To angleško besedno zvezo najustrezneje prevedemo "občansko raziskovanje" oziroma "občanska znanost". In v Žireh je nato nastalo eno največjih književnih del o tem kraju, občini in ljudeh. Pri tem je sodeloval velik krog ljudi, ki so opisali svoje poklicno in nepoklicno raziskovanje, svoje znanje, dejavnosti, spomine in še marsikaj. V zborniku tako s svojimi avtorskimi članki sodeluje skupaj 150 avtorjev in soavtorjev različnih starosti, od osnovnošolcev in srednješolcev, študentov ter aktivnega prebivalstva do upokojencev različnih stopenj izobrazbe, tudi vrhunskih strokovnjakov različnih profilov in interesov. Več o tem izjemnem književnem podvigu in projektu občanskega raziskovanja pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Pregled starih obredov, šeg in navad ob rojstvu, s katerimi so še pred stoletjem na slovenskem podeželju nad otroka in mater klicali zdravje, srečo in blagostanje ter ju varovali pred zlimi silami, ki so nanju prežale od vsepovsod.
O rojstvu, razgibanem življenju in smrti prve ljubljanske »nesramne« hiše, ki je vse od svojega nastanka ob koncu 19. stoletja burila duhove Ljubljančanov - tako njenih rednih obiskovalcev, kot tistih, ki so tovrstno legalizacijo "nečiste" dejavnosti strogo obsojali
V Sledeh časa se podajamo v drugo polovico devetnajstega stoletja, ko si je porajajoče slovenstvo iskalo prostor pod soncem opotekajoče se monarhije. V Radgonskem kotu, danes pozabljenem delu nekoč celovitega etničnega prostora, je živel posestnik po imenu Mihael Hois. Sledili bomo njegovemu življenju skozi drobne zapise o položaju posestva, tako prihodkih in odhodkih, kot tudi delovni sili, ki jih je desetletja vztrajno pisal v knjigo ali, bolje rečeno, zvezek. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Studenice so kraj v občini Poljčane, v dolini reke Dravinje in ob vznožju kraškega pogorja Boč. Trg Studenice se je razvil v srednjem veku, potem ko je tu v 13. stoletju nastal samostanski kompleks. Najprej je bil ustanovljen špital s cerkvijo, namenjen duhovne in telesne pomoči potrebnim, pozneje pa je bila ustanova spremenjena v ženski samostan dominikank. Ta je nato skozi stoletja doživljal vzpone in padce, dokler ga niso v okviru tako imenovanih jožefinskih reform leta 1782 ukinili. Kompleks je po tem zamenjal več lastnikov, leta 1885 pa so ga kupile članice ženskega nunskega reda magdalenk, ki so začele z obnovo poslopij, poškodovanih v velikem požaru, ki je v Studenicah izbruhnil leta 1788. Samostan in posest so nato leta 1941 zasegli Nemci, med vojno pa je bil del kompleksa požgan. Po drugi svetovni vojni je bil samostan nacionaliziran in je kljub temu, da je bil poseljen, počasi propadal, nato so ga po izpeljani denacionalizaciji vrnili redu magdalenk, ki so ga dale v upravljanje mariborski škofiji, od leta 2001 tudi lastnici. Vendar se tu zgodba ne konča. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič
Pomurski muzej Murska Sobota je osrednji pokrajinski muzej za varovanje premične in nesnovne dediščine. Od leta 1955 je v renesančnem gradu sredi mestnega parka. Po sobanah, ki prinašajo vpogled v življenje na vasi, gradove, versko in etnično pestro Pomurje, v različnih obdobjih pred in med drugo svetovno vojno in po njej, smo se sprehodili ob posebni priložnosti, gostovanju drugega predizbora Festivala Slovenskega šansona v Gledališču Park v Murski Soboti. Med predmeti v Pomurskem muzeju je tudi radijski sprejemnik iz 50. let 20. stoletja, ki so ga sestavili v delavnici Rafimus v Murski Soboti.
Pred petnajstimi leti je sodelavec dokumentarno-feljtonskega uredništva Ivan Merljak pripravil oddajo o Rupnikovi liniji. Tedaj se je namreč začelo prvič tudi v javnosti govoriti o obsežnih sistemih fortifikacij, ki jih je kraljevina Jugoslavija postavljala na zahodni, Rapalski meji proti podobnim utrdbam, ki jih je Mussolinijev režim pospešeno gradil in jih grandiozno imenoval Alpski zid. Dolgo časa pa se ni posvečalo pozornosti podobnim fortifikacijam, ki jih imamo tudi na severni meji. Šele zadnja leta se začenja premikati tudi na tem področju in krona teh prizadevanj je obsežna monografija oziroma njen prvi del, ki jo pripravlja mariborski raziskovalec Aleš Zelenko. Oddajo Sledi časa o teh novih dognanjih je pripravil Marko Radmilovič.
Meje v Železni Kapli, Kortah, Solčavi, Tržiču, Lomu pod Storžičem in na Jezerskem so se ves čas spreminjale, s tem pa tudi zakoni in predpisi o čezmejnem prenašanju blaga. To pa ni odvrnilo ljudi od ilegalnega prehajanja meje, s katerim so si zagotovili dobrine za vsakdanje življenje. Te aktivnosti imenujemo tihotapljenje ali »švercanje«. Vse to so predstavili na dvojezični razstavi z naslovom Tihotapljenje čez Karavanke, ki je ob stoti obletnici koroškega plebiscita nastala v sklopu projekta CarintiJA 2020. V čezmejnem projektu so poleg Slovenskega prosvetnega društva »Zarja« iz Železne Kaple sodelovali še Center Rinka iz Solčave, KUD Jezersko in Tržiški muzej. Po opravljeni etnološki terenski raziskavi je razstavo pripravila Irena Destovnik, diplomirana etnologinja in sociologinja kulture, samostojna ustvarjalka na področju kulture – kustosinja, ki je bila do lanskega februarja skoraj poltretje desetletje stalna zunanja sodelavka Slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Več o tihotapljenju čez Karavanke pa v oddaji Sledi časa avtorja Milana Trobiča.
Kakšni so bili videti mamuti, vemo prav zaradi najdb njihovih bolj ali manj ohranjenih okostij. V ponovitvi oddaje Sledi časa bomo tako pogledali v daljno preteklost in izvedeli, koliko in kakšne ostanke ene najbolj znanih izumrlih živali smo našli na naših tleh.
Vsi se strinjamo, da je civilizacija z ukrajinsko vojno naredila velik korak nazaj. A večjih dokazov kot generične krutosti vojne za te trditve nimamo. V oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič vodi v čas, ko sta bila, pa čeprav le za nekaj desetletij, človečnost in napredek osnovni vodili tudi v danes opustošenih pokrajinah evropskega vzhoda. Slovenci, ki danes sicer pasivno sodelujemo v velikem vojaškem spopadu, smo pred nekaj več kot stoletjem tja pošiljali može, ki so v tedanji carski Rusiji širili omiko in kulturo. O delovanju slovenskih profesorjev na ruskih gimnazijah v drugi polovici devetnajstega stoletja je izjemno malo znanega, usodo goriškega rojaka Štefana Široka pa razkriva tokratna oddaja Sledi časa.
Kositrarska obrt je bila ena najznačilnejših meščanskih obrti. Danes sta tehnika in način proizvodnje znana le še ožjemu krogu ljudi. Na slovenskih tleh je doživela svoj vrhunec in zaton med 17. in 19. stoletjem, na Celjskem pa s prihodom italijanske družine Stretti. Glede na to, da imajo v Pokrajinskem muzeju Celje kar precej predmetov iz kositra, so leta 2021 odprli občasno razstavo z naslovom Zloščeno do visokega sijaja, kositrno posodje iz muzejskih zbirk. Na njej so skupaj s katalogom prikazali del stanovanjskega inventarja iz 18. in 19. stoletja. Kositrno posodje in druge predmete hranijo tudi v Narodnem muzeju Slovenije in v mnogih drugih slovenskih muzejih. Kositer so imenovali tudi »srebro malega človeka«, saj se je ta s kositrnimi izdelki pravzaprav približal bogatejšim, predvsem plemiškim slojem. Več o kositru v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Zgodovina jazzovske glasbe je pri nas, kljub nespornemu dejstvu, da premoremo kopico izvrstnih glasbenikov, malo znana ali, bolje rečeno, slabo raziskana. zunaj zgodnjih let v tridesetih letih prejšnjega stoletja in pa povojnih jazzovskih zadreg se sodobnejši jazz rad pomete pod preprogo kot projekt posameznih glasbenikov ali festivalov. Malo je zato kriva narava glasbe same, saj se glasbeniki pogosto združujejo v skupine, ki so že v osnovi mišljene kot glasbeni projekti, zato toliko z večjim veseljem pozdravljamo sestave z dolgo in plodno jazzovsko zgodovino. Enega takšnih v oddaji Sledi časa opisuje Marko Radmilovič.
Desetega marca letos je minilo 80 let od manj znanega dogodka, ko so nemški nacisti v sodnih zaporih v Mariboru izbrali 25 talcev za usmrtitev. Med njimi je bil tudi Franc Žvan iz Zgornjih Hoč, ki je deset dni prej dopolnil 20 let. Ko je začutil vso stisko, je Franca nagovoril šest let starejši sojetnik, katoliški duhovnik Izidor Završnik z Gomilskega in ga v naslednjem trenutku zamenjal v vrsti za usmrtitev. Izidorja so ustrelili še isti dan, Franc Žvan je umrl leta 1997. V tokratnih Sledeh časa bomo obudili spomin na nepreklicno in dokončno odločitev mladega duhovnika, da zavestno izbere smrt, ki bi sicer doletela sojetnika.
Da je v politiki ogromno prevarantov, je splošno znano dejstvo, ki ga večkrat še olepšajo sodišča in zapori. Ampak sodobni slovenski politiki ter njihovi sateliti so prevaranti začetniki. Brez prave ideje ali načrta goljufajo na bazični ravni, ko se ponudi priložnost, kar je po navadi takrat, ko javnost gleda stran. Zato godi zgodba o prevarantu, ki je politiko vzel zgolj kot platformo, kot odskočno desko, svoje rabote pa je ponesel daleč preko meja današnje Slovenije. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič pripoveduje zgodbo o nenavadnem mehaniku iz okolice Laškega, ki mu je bilo ime Alojz Novak.
Ob vsesplošnem navdušenju ob svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah, ki prvič poteka pri nas v Sloveniji, v Planici, se bomo vprašali, zakaj se naša smučarska terminologija tako razlikuje od izrazov, ki jih za smučanje in smučke uporabljajo drugi narodi. Odgovor je jasen: zaradi bloškega smučanja, ki ga bomo spoznali v prihodnjih minutah v oddaji Sledi časa. In čeprav bloško smučanje, sodobno smučanje in smučarski skoki v Planici nimajo veliko skupnih točk, so vseeno povezani … O smučanju, bloškem in sodobnem torej, v oddaji Sledi časa.
V Pokrajinskem muzeju v Celju so ob 650. obletnici drugega povišanja Žovneških/Celjskih v grofe Celjske odprli novo razstavo z naslovom Žovneški postanejo grofje Celjski avtorja mag. Damirja Žeriča. Na razstavi so postavili v ospredje pomembni listini iz 14. stoletja, o prvem in drugem povišanju. Ob tej priložnosti je izšla tudi nova knjiga avtorja razstave z istoimenskim naslovom. Kot poudarjajo v muzeju, je zgodba o svobodnih gospodih Žovneških, pozneje grofih in knezih Celjskih, zgodba o najpomembnejši plemiški rodbini, kar jih je imelo matične posesti in sedež na današnjem slovenskem ozemlju. Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Humor in satira sredi terorja V zadnjih letih in mesecih sledimo povečanju tako zanimanja kot tudi produkcije humornih in satiričnih vsebin. Pa ne le v medijih. Cvetijo komiki, gledališke predstave in televizijske serije, ki življenje obravnavajo z manj resne plati. Ali je to reakcija na usodnost in dramatičnost našega trenutka? Teoretiki odgovarjajo z da, hkrati pa si zelo težko razložijo, da humor in satira ne ponikneta niti takrat, ko je umrljivemu človeku najtežje… Oddaja Sledi časa nas vodi v čas pred približno osmimi desetletji, ko je bilo slovenstvo obsojeno na izginotje, a so se kljub temu posamezniki, v najtežjih mogočih okoliščinah, šalili.
Sledi časa s primerom Prešernovega dne razgrinjajo različne vidike razumevanja tega, kako se državni prazniki vzpostavljajo, kako se ohranjajo in kakšno vlogo imajo za vse nas - člane državnih skupnosti.
V Mestnem muzeju v Idriji so leta 2016 pripravili občasno razstavo- Dame in čipke, ki je dala širši vpogled v meščanski sloj prebivalstva; ki ga do tedaj v izrazito delavskem, rudarskem mestu niso raziskovali. Sledilo je terensko delo kustosinj, ki sta dobili podatke od dedičev nekdanjih meščanskih družin, saj nekateri še vedno hranijo pravo bogstvo pisnih podatkov in tudi osebnih predmetov. Poleg tega sta veliko informacij oziroma pisnih virov o idrijskih meščanih pridobili iz fondov idrijske enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Tako se je občasna razstava spremenila v del stalne razstave, ki jo krasijo predmeti, pisni viri in številne fotografije. Več o idrijskih meščanih v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. .
Neveljaven email naslov