Slovenija ima bogato pivovarsko tradicijo. Sploh v zadnjem času se je razbohotila izdelava butičnega piva, ki dosega zavidljivo kakovost. Vendar pa večina ljubiteljev penečih vrčkov zmotno misli, da se je pri nas vse začelo v Laškem ali v Ljubljani. Nikakor. Začelo se je precej prej, v pivovarni v Škofji Loki, ki danes ne obstaja več. Prav tako ne obstaja več mengeška Staretova pivovarna, ki je bila tako velika, da je bilo njeno pivo na večini slovenskega ozemlja celo resna konkurenca obema omenjenima pivovarnama. In prav pivo, ki je ohranjeno iz te pivovarne, velja za najstarejše pivo v celinski Evropi. Govorili bomo o pivovarni, ki je dajala kruh domačim in tujim mojstrom, ki so njeno slavo ponesli daleč naokoli. V oddaji Sledi časa je zamašek s starih steklenic s sogovorniki odprl Jure K. Čokl.

Pivo točijo na naših tleh že zelo dolgo. Verjetno so ga k nam v obliki, najbolj podobni današnjemu pivu, prinesli Kelti. Da so ga slednji varili, je zapisal že rimski zgodovinar Plinij. V ljubljanski Emoni so Rimljani častili boginjo Ceres, ki je bila zavetnica pivovarjev. Pravi mojstri varjenja piva so bili tudi Slovani, ki so pivo imenovali ol – tako kot ga danes še zmerom imenujejo ponekod na Koroškem. Pivo so pridelovali tudi na kmetijah v srednjem veku, hubah. Vendar žlahtne tekočine, ki bi izvirala iz časov začetkov slovenskega pivovarstva ni več. Tako je bilo vsaj videti. In tukaj se začne zgodba mengeške ali Staretove pivovarne , ki je tudi zgodba presenetljive najdbe, zaradi katere je zbirka postala bolj znana širši javnosti. Do nje je prišlo naključno, pove direktor Muzeja Mengeš, Janez Škrlep.

Na podlagi telefonskega klica se je odpravil na Dobeno pod Rašico in od darovalca dobil starinske steklenice piva. Med njimi so bile tri iz Mengeške pivovarne, ki so bile še polne. Seveda je direktorja muzeja takoj zanimalo, ali je v njih dejansko izvirno mengeško pivo. Tako so tri steklenice z neznano vsebino potovale v Žalec, na Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije. Tam se je s presenetljivo najdbo prvič srečal vodja oddelka za agrokemijo in pivovarstvo, dr. Iztok Jože Košir. Ta se prvega srečanja s pravim prapivom spominja zelo dobro. Seveda bi bilo utopično pričakovati, da bi analiza tovrstne vsebine v tako stari steklenici potekala brez slehernih težav, doda. Najprej so morali najti način kako dokazati, da gre za pivo. Pijača, starejša kot 100 let namreč izgubi veliko svojih prvobitnih lastnosti. Druga težava je bil zamašek, saj so se bali, da bi z odprtjem lahko zaščitno gumo tako zelo poškodovali, da bi bila vsebina dolgoročno uničena. Vendarle so na vsa vprašanja našli odgovore in izkazalo se je, da je v steklenicah dejansko mengeško pivo. Kmalu so lahko zaključili, da je tovrstnih ohranjenih steklenic piva z vsebino vred malo ali skoraj nič. Dr. Košir ne pozna veliko podobnih primerov, niti v svetovnem merilu.

In kakšno pivo so nekoč varili? Je bilo podobno današnjemu? Da, pove dr. Košir, tehnologija se v osnovi ni veliko spreminjala. Gre za ležak, varjenega po klasičnem receptu – toliko so lahko razbrali iz ostankov.

Ko je postalo jasno, da je shranjena tekočina dejansko pivo, je prišlo na vrsto določanje časa, v katerem je bilo ustekleničeno. In tukaj se na pokrovčku steklenice pojavi ime rodbine Stare, ki je neizbrisno povezano s pivovarstvom v Mengšu. Prav najstarejša steklenica nosi ime Julija Stareta. Janez Škrlep je dolga leta preučeval zgodovino rodbine Stare, ki je odločilno vplivala na razvoj Mannsburga, kakor so nekoč imenovali Mengeš. Ustanovitelj pivovarne Mihael Stare je bil izjemno bogat – bil je lastnik kar treh gradov, pivovarne, bil je pobudnik različnih ljudskih dejavnosti in celo politik. Kako neki je prišel do tako velikega bogastva, ko pa se je rodil očetu kramarju? Z delavnostjo, iznajdljivostjo in – preprodajo denarja!

Ne, takih mož verjetno res ni več veliko, pa ne samo v Mengšu. Seveda pa tudi še tako podjetni in modri možje niti v časih največjega razcveta Staretove pivovarne ne bi bili tako uspešni, če ne bi za seboj imeli mojstrov, ki so dobro ime in še bolj okus piva ponesli daleč naokrog. In ti so večinoma prihajali s Češke.

Največji razcvet je pivovarna doživela v času Julija Stareta. In vendar je bil največji razcvet hkrati tudi znanilec neizbežnega konca. Prva svetovna vojna je razredčila število pivcev, država je predpisala količino proizvodnje, dolgovi pa so rasli. Pivovarno je na koncu odkupila pivovarna Union. Stroje so prenesli v Ljubljano, obrat pa zaprli.

Janez Škrlep s svojimi sodelavci zgledno skrbi za ohranjanje kulturne in industrijske dediščine v Mengšu, vendar izven meja lastnih zmožnosti ne more. Številni predmeti, ki jih imajo, potrebujejo strokovni pregled. Prostori, kjer jih hranijo, so premajhni. Ni pa tudi dovolj ljudi, ki bi bili pripravljeni svoj čas brezplačno namenjati raziskovanju preteklosti.

Na pokopališču v Mengšu sta največji grobnici nekoč za Mengeš tako pomembne družine v slabem stanju. Tudi tega se imajo namen nekoč lotiti, doda direktor Muzeja Mengeš. Upa, da bodo sredstva za muzej in za obnovo grobnic ter muzejskih artefaktov vendarle uspeli dobiti, sicer bo škoda, ki je zaradi propadanja večja iz dneva v dan, nekoč postala tako velika, da je ne bo več možno popraviti. Zato se trudijo nekoč cvetočo obrt predstaviti javnosti – z razstavo, muzejem in čisto posebnim nasadom v bližini muzeja. Gre za 16 sadik hmelja, ki jih vsak oktober oberejo in iz njih tako kot nekoč varijo mengeško pivo. Pravi ‘oktoberfest’, bi lahko rekli. Janez Škrlep pa dodaja, da se v slovenskem narodu skriva dovolj podjetnosti, da bo prej ali slej prodrla na plan in se bo začel nov razcvet tako v Mengšu, kot tudi drugje.

Čim prej, dodajmo za konec. Da le ne bi vmes preteklo preveč piva …