V zadnjih 160 letih se je slovenščina v italijanskem delu Beneške Slovenije, domačini rečejo Benečije, umaknila v domove in cerkve. V javnem življenju; uradih, šolah in ustanovah, se je najprej utrdila italijanščina, po letu 1974 pa tudi furlanščina.

Leta o katerih govorimo, so leta zanikanja slovenstva, leta ko so se dokončnemu izgonu slovenščine najbolj upirali čedermaci. To so slovenski duhovniki, ki so kljub pritiskom in prepovedim vodili verouk, maševali in molili v slovenščini. Ime so dobili po Kaplanu Martinu Čedermacu, slovenskemu duhovniku o katerem je pisal France Bevk v istoimenskem romanu. Za podlago je vzel izkušnjo enega izmed tamkajšnjih duhovnikov Antona Kufola.

Kaj se danes dogaja s slovenščino v tamkajšnjih cerkvah, in v Benečiji nasploh, danes ko se počasi poslavljajo še poslednji čedermaci? Štirje so še in vsi zlatomašniki, kar pomeni, da že 50 let mašujejo in, da bodo slej ko prej nehali. Slovenskih duhovnikov, ki bi jih zamenjali ni več, res pa je da se je v Špeter vrnila dvojezična šola in da delujejo društva, ki ohranjajo slovensko kulturo.

Jurij Popov se je za oddajo Sledi časa pogovarjal z dvema izmed štirih zlatomašnikov, ki sta zmerna optimista, čeprav poudarjata, da se vasi v katerih živijo Slovenci vse bolj praznijo. Raztresene so namreč po pobočjih gora Beneške Slovenije, na gospodarsko neperspektivnih območjih. Usoda prihodnosti slovenske besede v teh krajih je zato toplo-hladna.