Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jamarji odkrivajo podzemeljski svet že stoletja, in so slavo naše kraškega sveta ponesli daleč preko državnih in drugih meja.
Katastri jam v Sloveniji imajo dolgo zgodovino, že polihistor Janez Vajkard Valvazor je uredil spisek 50-ih jam. V 19. stoletju so sezname jam imeli različni raziskovalci – uporabljali so jih za svoje raziskave, predvsem biološke. Na ozemlju današnje Slovenije pa sta na začetku 20. stoletja obstajala dva pomembna katastra, enega so vodili za območje, ki je po Rapalski pogodbi pripadalo Kraljevini Italiji. Vodila so ga različna italijanska društva, v njem je bilo nekaj več kot 2.000 jam, vendar niso bile vse na slovenskem ozemlju. Približno istočasno je začel nastajati kataster tudi v Sloveniji, in sicer pod okriljem Društva za raziskovanje podzemnih jam v Ljubljani. Oba omenjena katastra sta sedaj združena v enega, ki ga vodita v Postojni Inštitut za raziskovanje krasa in v Ljubljani Jamarska zveza Slovenije.
Pri nas se, kot radi rečemo, znanost začne z Janezom Vajkardom Valvazorjem. V njegovi Slavi vojvodine Kranjske so tako tudi podatki o približno 50 jamah, do danes pa vseh jamarji še niso odkrili. Valvazor, ki se je z jamami precej ukvarjal, je tudi avtor prvega jamskega načrta na slovenskih tleh. Zelo zanimivi so opisi njegovih raziskovanj podzemlja, ob obisku Postojnske jame je zapisal:
»Vendar pa je nadvse in neverjetno čudna jama pri Postojni, ki greš vanjo silno daleč, a ji še nihče ni prišel do konca. Sam sem šel vanjo z baklami in svetilkami kaki dve milji daleč. Notri najdeš povsod mnogo hodnikov, tu in tam jame, dalje silne velike prostornine, kjer bi mogle stati cele hiše in vasi; ponekod so tudi prepadi, ki so tako globoki, da slišiš padec kamna, ki si ga zagnal vanje, šele po dveh očenaših, kar gotovo kaže grozno globino…Ponekod vidiš grozovite višine, drugod vse v stebrih in tako čudno oblikovano, kakor bi gledal pred seboj vsakovrstno gomaz, kače in druge živali, razne pošastne postave in spačene obraze, prikazni in podobno. Tega so vogli, koti, tla in stebri tako polni, da marsikoga groza obhaja…«
( Rupel, Mirko, Slava vojvodine Kranjske- Izbrana poglavja, Ljubljana, Svet knjige str. 52, Mladinska knjiga, 1984.)
Valvazor, kot "vodnik" v Postojnski jami.
Pozneje se je pri raziskovanju in dokumentiranju jam zvrstilo veliko imen ljudi, ki so se načrtno ukvarjali z meritvami jam, eden takih je bil matematik Nagel. Ta je obiskal tudi druge jame na primer Željnske jame pri Kočevju, na spletni strani piše: »Prvi je Željnske jame raziskal dvorni matematik in naravoslovec J. A. Nagel ob popisu naravnih znamenitosti tedanjih avstrijskih dežel. Svojemu delu Opis naravnih znamenitosti Kranjske iz leta 1748 je priložil tudi načrt Željnskih jam pri Kočevju, ki je tako med najstarejšimi načrti jam na Slovenskem.«
Okoli leta 1830 so se z jamami veliko ukvarjali biologi. Njihovi podatki so se nabirali, in ker je obseg podatkov postajal vse bolj nepregleden, se je zato večala potreba po tem, da bi jih uredili, in tako je nastal kataster. Od Valvasorja do ustanovitve Anthrona v Postojni leta 1889 so po jamah hodili posamezniki z večjim ali manjšim spremstvom. Anthron je po dvajsetih letih prenehal delovati, takoj nato pa je bilo v Ljubljani 12. maja 1910 ustanovljeno Društvo za raziskovanje podzemnih jam, saj so bile potrebe velike zlasti pri hidromelioracijah, pa še prva svetovna vojna se je bližala. Predsednik društva je postal sam deželni predsednik, baron Theodor Schwartz von Karsten. Delo novoustanovljenega društva je že omenjena vojna kmalu prekinila. Do vojne so člani društva raziskali približno sto jam, naslednjih sto pa sta raziskala Ivan Michler in Pavel Kunaver med samo vojno, ko sta jame raziskovala za potrebe avstro-ogrske armade v jamarski enoti, ki se je imenovala po Ivanu Michlerju. To je pomenilo, da so bile tudi jame vključene v obrambne namene, pove dolgoletni jamar Aleš Lajovic.
( Podatke o delovanju Michlerja in Kunaverja lahko preberete tudi na spletni strani, kjer je objavljen članek Marjan Raztresena. Hribovci na frontah, Slovenske novice, 14.01. 2014.)
Drugi pomembni kataster, predhodnik današnjega, je nastajal na ozemlju, ki ga je po Rapalski pogodbi dobila Kraljevina Italija. Dr. Andrej Mihevc iz IZRK Postojna, kjer vodi kataster, pove, da se je ta italijanski kataster imenoval kataster Venezie Giullie. Že v 30. letih prejšnjega stoletja je bilo v njem več kot dva tisoč jam.
Podobno kot po prvi vojni se je tudi po drugi začelo krajše zatišje, pa še kaj drugega je bilo vmes. Okoli leta 1954 se je osrednje DZRJ – Društvo za raziskovanje podzemnih jam preimenovalo v DZRJS – Društvo za raziskovanje jam Slovenije. Leta 1962 je bila ustanovljena Zveza slovenskih jamarskih skupin, ki so bile po večini ustanovljene po drugi vojni. Privzela je naziv Društvo za raziskovanje jam Slovenije, saj tedanja zakonodaja ni dovoljevala republiških zvez, dotedanje DZRJS pa se je preimenovalo v JK Ljubljana in nekoliko pozneje v JKLM (Matica). Podatki o DZRJL so na njihovi spletni strani.
Leta 1971 je bila na izrednem občnem zboru v Domžalah sprejeta odločitev o preimenovanju Društva za raziskovanje jam Slovenije v JZS. Leto zatem je bilo do občnega zbora na Kozini preimenovanje v Jamarsko zvezo Slovenije opravljeno. Ob začetku delovanja omenjene zveze je bilo registriranih že 3.500 enot oziroma jam. Že na začetku so se dogovorili, da bo to en kataster. Vodijo ga v dveh enakih kopijah v Postojni in v Ljubljani.
Ko dokumenti o jamah prispejo na enega od obeh naslovov, jih natančno pregledajo in preverijo. Na Inštitutu za raziskovanja Krasa imajo nalogo, da jama dobi katastrsko številko, in ko se obe strani, Jamarska zveza in Inštitut, strinjata, da gre za novo jamo, potem postanejo podatki uradni.
Jamarji oziroma raziskovalci vsako novo odkrito jamo dokumentirajo in posebno zanimiva so tudi imena jam. Tako najdemo imena, kot so: Votla dlaka, Tkalca jama, Vratnica, Jazben ali pa recimo Brezno pod gamsovo glavico. Kot prizna tudi Aleš Lajovic, je z imeni križ, načeloma naj bi imela jama domače ime, če to le obstaja. Vendar je zelo veliko jam, za katere je težko ugotoviti, ali imajo domače ime ali ne. Takrat je poimenovanje prepuščeno jamarjem na terenu, ki jamo odkrijejo in raziskujejo.
Podatki o dr. Andreju Mihevcu.
Podatki o Alešu Lajovicu.
Predsednik JZS- Jamarske zveze Slovenije Matej Mihailovski pravi, da je zveza prostovoljna organizacija, ki združuje 47 društev in klubov iz vse Slovenije in zamejstva. Na spletni strani JZS so zapisali:
» Jamarska zveza je organizacija, v katero se združujejo društva, katerih dejavnost obsega tudi amatersko jamarsko dejavnost. Temeljna dejavnost društev, ki se združujejo v zvezo je jamarstvo. Delovanje zveze temelji na načelih amaterizma, nepridobitnosti, prostovoljnosti in javnosti. Namen in naloga Jamarske zveze Slovenije so: razvijanje in spodbujanje organizirane jamarske dejavnosti, organiziranje zahtevnejših jamarskih odprav doma in v tujini, določanje tehničnih in varnostnih norm, ki se tičejo obiskovanja jam, nudenje strokovne pomoči članicam pri njihovem delovanju, koordiniranje dela članic, popularizacija jamarstva, organiziranje in vodenje katastra jam, organiziranje in izvajanje jamarske reševalne službe, organiziranje in izvajanje izobraževalnih dejavnosti, izvajanje jamarsko publicistične dejavnosti, varovanje in zaščita krasa in kraških pojavov izvajanje humanitarnih dejavnosti«.
V JZS delujejo različne strokovne službe in med njimi je zelo pomemben Kataster jam.
Ta je osnova za poznavanje Krasa. Čeprav gre samo za jame, so te aktivni ali pa stari neaktivni kanali, ki prevajajo vodo skozi kras, ocenjuje dr. Andrej Mihevc. Brez poznavanja jam ne moremo poznati kraških pojavov in zakonitosti, ki vladajo nad in pod kraškim površjem.
Kako pomembni so podatki o jamah, kažejo tudi usmeritve, ki so jih imele države. Jame in brezna so uporabili tudi v obrambne, vojaške namene, za bolnišnice, zaklonišča, skladišča in še bi lahko naštevali. Poleg tega so podatki pomembni pri manjših in večjih gradbenih posegih, od graditev hiš, do avtocestnih ali železniških predorov, in drugih infrastrukturnih objektov.
Delo pri urejanju katastra na Inštitutu za raziskovanje Krasa v Postojni opravijo zaposleni raziskovalci v okviru svojih nalog. Pri katastru v Ljubljani pa jamarji zapisnike delajo zastonj, saj so ti dokaz jamarskega raziskovalnega dela.
Glede na to, da gre za zelo pomembne podatke, je JZS – Jamarska zveza Slovenije dobila od države nekaj denarja oziroma nadomestila za delo, ki je vloženo v kataster jam. Rešitev je takšna, da je IZRK kot ustanova nosilka projekta katastra, Ministrstvo za okolje in prostor in Agencija Republike Slovenije za okolje pa potem na leto namenita nekaj denarja IZRK. Ta ga del porabi za pokritje lastnih stroškov pri vodenju katastra, večino denarja pa dobi JZS. Na podlagi vsakoletnega točkovanja ga potem dobijo društva in klubi oziroma jamarji, ki so prispevali gradivo. Tu ne gre za velikanske zneske, resnici na ljubo je tega denarja iz leta v leto manj. Jamarji pa ga porabijo za nakup drage raziskovalne opreme.
Kataster obsega 28 tekočih metrov. Vsako leto v poprečju dobijo v kataster od 200 do 300 zapisnikov o novih jamah, tako jih je registriranih že 11.700, njihovo število pa nenehno raste, skupna dolžina vseh znanih jamskih rovov, po podatkih iz katastra, je več kot 8.00 km. Najgloblje jame so v Kaninu, kjer presegajo 1.500 metrov globine. Najdaljša jama pa je po novem jamski sistem M16 v Tolminskem Migovcu, ki je dolg 34 km, (podatki o tem odkritju so tudi na spletni strani Gore in ljudje. Postojnska jama je dolga nekaj čez 20 km, že v kratkem pa naj bi jo jamski potapljači povezali s Planinsko jamo. Sicer pa je po podatkih, jame, od začetkov raziskav podzemlja, raziskovalo več kot 4.000 jamark in jamarjev.
Dobra ideja, kako so se kolegi Hrvatje odločili prikazati dolžine rovov po globini v globljih jamah... http://t.co/lIb1tPc3zo
— Jamarska Zveza Slo (@jamarskazveza) June 30, 2015
913 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Jamarji odkrivajo podzemeljski svet že stoletja, in so slavo naše kraškega sveta ponesli daleč preko državnih in drugih meja.
Katastri jam v Sloveniji imajo dolgo zgodovino, že polihistor Janez Vajkard Valvazor je uredil spisek 50-ih jam. V 19. stoletju so sezname jam imeli različni raziskovalci – uporabljali so jih za svoje raziskave, predvsem biološke. Na ozemlju današnje Slovenije pa sta na začetku 20. stoletja obstajala dva pomembna katastra, enega so vodili za območje, ki je po Rapalski pogodbi pripadalo Kraljevini Italiji. Vodila so ga različna italijanska društva, v njem je bilo nekaj več kot 2.000 jam, vendar niso bile vse na slovenskem ozemlju. Približno istočasno je začel nastajati kataster tudi v Sloveniji, in sicer pod okriljem Društva za raziskovanje podzemnih jam v Ljubljani. Oba omenjena katastra sta sedaj združena v enega, ki ga vodita v Postojni Inštitut za raziskovanje krasa in v Ljubljani Jamarska zveza Slovenije.
Pri nas se, kot radi rečemo, znanost začne z Janezom Vajkardom Valvazorjem. V njegovi Slavi vojvodine Kranjske so tako tudi podatki o približno 50 jamah, do danes pa vseh jamarji še niso odkrili. Valvazor, ki se je z jamami precej ukvarjal, je tudi avtor prvega jamskega načrta na slovenskih tleh. Zelo zanimivi so opisi njegovih raziskovanj podzemlja, ob obisku Postojnske jame je zapisal:
»Vendar pa je nadvse in neverjetno čudna jama pri Postojni, ki greš vanjo silno daleč, a ji še nihče ni prišel do konca. Sam sem šel vanjo z baklami in svetilkami kaki dve milji daleč. Notri najdeš povsod mnogo hodnikov, tu in tam jame, dalje silne velike prostornine, kjer bi mogle stati cele hiše in vasi; ponekod so tudi prepadi, ki so tako globoki, da slišiš padec kamna, ki si ga zagnal vanje, šele po dveh očenaših, kar gotovo kaže grozno globino…Ponekod vidiš grozovite višine, drugod vse v stebrih in tako čudno oblikovano, kakor bi gledal pred seboj vsakovrstno gomaz, kače in druge živali, razne pošastne postave in spačene obraze, prikazni in podobno. Tega so vogli, koti, tla in stebri tako polni, da marsikoga groza obhaja…«
( Rupel, Mirko, Slava vojvodine Kranjske- Izbrana poglavja, Ljubljana, Svet knjige str. 52, Mladinska knjiga, 1984.)
Valvazor, kot "vodnik" v Postojnski jami.
Pozneje se je pri raziskovanju in dokumentiranju jam zvrstilo veliko imen ljudi, ki so se načrtno ukvarjali z meritvami jam, eden takih je bil matematik Nagel. Ta je obiskal tudi druge jame na primer Željnske jame pri Kočevju, na spletni strani piše: »Prvi je Željnske jame raziskal dvorni matematik in naravoslovec J. A. Nagel ob popisu naravnih znamenitosti tedanjih avstrijskih dežel. Svojemu delu Opis naravnih znamenitosti Kranjske iz leta 1748 je priložil tudi načrt Željnskih jam pri Kočevju, ki je tako med najstarejšimi načrti jam na Slovenskem.«
Okoli leta 1830 so se z jamami veliko ukvarjali biologi. Njihovi podatki so se nabirali, in ker je obseg podatkov postajal vse bolj nepregleden, se je zato večala potreba po tem, da bi jih uredili, in tako je nastal kataster. Od Valvasorja do ustanovitve Anthrona v Postojni leta 1889 so po jamah hodili posamezniki z večjim ali manjšim spremstvom. Anthron je po dvajsetih letih prenehal delovati, takoj nato pa je bilo v Ljubljani 12. maja 1910 ustanovljeno Društvo za raziskovanje podzemnih jam, saj so bile potrebe velike zlasti pri hidromelioracijah, pa še prva svetovna vojna se je bližala. Predsednik društva je postal sam deželni predsednik, baron Theodor Schwartz von Karsten. Delo novoustanovljenega društva je že omenjena vojna kmalu prekinila. Do vojne so člani društva raziskali približno sto jam, naslednjih sto pa sta raziskala Ivan Michler in Pavel Kunaver med samo vojno, ko sta jame raziskovala za potrebe avstro-ogrske armade v jamarski enoti, ki se je imenovala po Ivanu Michlerju. To je pomenilo, da so bile tudi jame vključene v obrambne namene, pove dolgoletni jamar Aleš Lajovic.
( Podatke o delovanju Michlerja in Kunaverja lahko preberete tudi na spletni strani, kjer je objavljen članek Marjan Raztresena. Hribovci na frontah, Slovenske novice, 14.01. 2014.)
Drugi pomembni kataster, predhodnik današnjega, je nastajal na ozemlju, ki ga je po Rapalski pogodbi dobila Kraljevina Italija. Dr. Andrej Mihevc iz IZRK Postojna, kjer vodi kataster, pove, da se je ta italijanski kataster imenoval kataster Venezie Giullie. Že v 30. letih prejšnjega stoletja je bilo v njem več kot dva tisoč jam.
Podobno kot po prvi vojni se je tudi po drugi začelo krajše zatišje, pa še kaj drugega je bilo vmes. Okoli leta 1954 se je osrednje DZRJ – Društvo za raziskovanje podzemnih jam preimenovalo v DZRJS – Društvo za raziskovanje jam Slovenije. Leta 1962 je bila ustanovljena Zveza slovenskih jamarskih skupin, ki so bile po večini ustanovljene po drugi vojni. Privzela je naziv Društvo za raziskovanje jam Slovenije, saj tedanja zakonodaja ni dovoljevala republiških zvez, dotedanje DZRJS pa se je preimenovalo v JK Ljubljana in nekoliko pozneje v JKLM (Matica). Podatki o DZRJL so na njihovi spletni strani.
Leta 1971 je bila na izrednem občnem zboru v Domžalah sprejeta odločitev o preimenovanju Društva za raziskovanje jam Slovenije v JZS. Leto zatem je bilo do občnega zbora na Kozini preimenovanje v Jamarsko zvezo Slovenije opravljeno. Ob začetku delovanja omenjene zveze je bilo registriranih že 3.500 enot oziroma jam. Že na začetku so se dogovorili, da bo to en kataster. Vodijo ga v dveh enakih kopijah v Postojni in v Ljubljani.
Ko dokumenti o jamah prispejo na enega od obeh naslovov, jih natančno pregledajo in preverijo. Na Inštitutu za raziskovanja Krasa imajo nalogo, da jama dobi katastrsko številko, in ko se obe strani, Jamarska zveza in Inštitut, strinjata, da gre za novo jamo, potem postanejo podatki uradni.
Jamarji oziroma raziskovalci vsako novo odkrito jamo dokumentirajo in posebno zanimiva so tudi imena jam. Tako najdemo imena, kot so: Votla dlaka, Tkalca jama, Vratnica, Jazben ali pa recimo Brezno pod gamsovo glavico. Kot prizna tudi Aleš Lajovic, je z imeni križ, načeloma naj bi imela jama domače ime, če to le obstaja. Vendar je zelo veliko jam, za katere je težko ugotoviti, ali imajo domače ime ali ne. Takrat je poimenovanje prepuščeno jamarjem na terenu, ki jamo odkrijejo in raziskujejo.
Podatki o dr. Andreju Mihevcu.
Podatki o Alešu Lajovicu.
Predsednik JZS- Jamarske zveze Slovenije Matej Mihailovski pravi, da je zveza prostovoljna organizacija, ki združuje 47 društev in klubov iz vse Slovenije in zamejstva. Na spletni strani JZS so zapisali:
» Jamarska zveza je organizacija, v katero se združujejo društva, katerih dejavnost obsega tudi amatersko jamarsko dejavnost. Temeljna dejavnost društev, ki se združujejo v zvezo je jamarstvo. Delovanje zveze temelji na načelih amaterizma, nepridobitnosti, prostovoljnosti in javnosti. Namen in naloga Jamarske zveze Slovenije so: razvijanje in spodbujanje organizirane jamarske dejavnosti, organiziranje zahtevnejših jamarskih odprav doma in v tujini, določanje tehničnih in varnostnih norm, ki se tičejo obiskovanja jam, nudenje strokovne pomoči članicam pri njihovem delovanju, koordiniranje dela članic, popularizacija jamarstva, organiziranje in vodenje katastra jam, organiziranje in izvajanje jamarske reševalne službe, organiziranje in izvajanje izobraževalnih dejavnosti, izvajanje jamarsko publicistične dejavnosti, varovanje in zaščita krasa in kraških pojavov izvajanje humanitarnih dejavnosti«.
V JZS delujejo različne strokovne službe in med njimi je zelo pomemben Kataster jam.
Ta je osnova za poznavanje Krasa. Čeprav gre samo za jame, so te aktivni ali pa stari neaktivni kanali, ki prevajajo vodo skozi kras, ocenjuje dr. Andrej Mihevc. Brez poznavanja jam ne moremo poznati kraških pojavov in zakonitosti, ki vladajo nad in pod kraškim površjem.
Kako pomembni so podatki o jamah, kažejo tudi usmeritve, ki so jih imele države. Jame in brezna so uporabili tudi v obrambne, vojaške namene, za bolnišnice, zaklonišča, skladišča in še bi lahko naštevali. Poleg tega so podatki pomembni pri manjših in večjih gradbenih posegih, od graditev hiš, do avtocestnih ali železniških predorov, in drugih infrastrukturnih objektov.
Delo pri urejanju katastra na Inštitutu za raziskovanje Krasa v Postojni opravijo zaposleni raziskovalci v okviru svojih nalog. Pri katastru v Ljubljani pa jamarji zapisnike delajo zastonj, saj so ti dokaz jamarskega raziskovalnega dela.
Glede na to, da gre za zelo pomembne podatke, je JZS – Jamarska zveza Slovenije dobila od države nekaj denarja oziroma nadomestila za delo, ki je vloženo v kataster jam. Rešitev je takšna, da je IZRK kot ustanova nosilka projekta katastra, Ministrstvo za okolje in prostor in Agencija Republike Slovenije za okolje pa potem na leto namenita nekaj denarja IZRK. Ta ga del porabi za pokritje lastnih stroškov pri vodenju katastra, večino denarja pa dobi JZS. Na podlagi vsakoletnega točkovanja ga potem dobijo društva in klubi oziroma jamarji, ki so prispevali gradivo. Tu ne gre za velikanske zneske, resnici na ljubo je tega denarja iz leta v leto manj. Jamarji pa ga porabijo za nakup drage raziskovalne opreme.
Kataster obsega 28 tekočih metrov. Vsako leto v poprečju dobijo v kataster od 200 do 300 zapisnikov o novih jamah, tako jih je registriranih že 11.700, njihovo število pa nenehno raste, skupna dolžina vseh znanih jamskih rovov, po podatkih iz katastra, je več kot 8.00 km. Najgloblje jame so v Kaninu, kjer presegajo 1.500 metrov globine. Najdaljša jama pa je po novem jamski sistem M16 v Tolminskem Migovcu, ki je dolg 34 km, (podatki o tem odkritju so tudi na spletni strani Gore in ljudje. Postojnska jama je dolga nekaj čez 20 km, že v kratkem pa naj bi jo jamski potapljači povezali s Planinsko jamo. Sicer pa je po podatkih, jame, od začetkov raziskav podzemlja, raziskovalo več kot 4.000 jamark in jamarjev.
Dobra ideja, kako so se kolegi Hrvatje odločili prikazati dolžine rovov po globini v globljih jamah... http://t.co/lIb1tPc3zo
— Jamarska Zveza Slo (@jamarskazveza) June 30, 2015
Za Italijo se velika vojna ni začela leta 1914, ampak leto pozneje, leta 1915. Takrat je v skladu s tajnim Londonskim sporazumom podpisanim 26. aprila 1915 s Antanto napovedala vojno avstro-ogrski monarhiji, Nemčiji pa šele leta 1917, čeprav bi jo morala hkrati. Takrat se je prva svetovna vojna tudi preselila na slovenska tla, odprta je bila namreč 90 km dolga soška fronta od Rombona do Devina. Italija je bila pred vojno v obrambni zvezi z Nemčijo in Avstro-Ogrsko, torej Centralnimi silami. Podpis tajnega sporazuma sta ob državi označili kot italijansko izdajo, podrobna analiza dogajanj pa pokaže, da temu ni tako, ampak da je šlo za spretno trgovanje z ozemlji. Italijani so pristopili k Antanti zato ker jim je ta ponudila več - tujih ozemelj seveda. Sledi časa Jurija Popova bodo govorila o letu italijanskih pogajanj pred vstopom v vojno.
Pred 63. Leti so na Lescah pripravili prvo Svetovno prvenstvo v padalstvu. Udeležili so se ga padalci petih držav in naši tekmovalci so se dobro izkazali. Morda je prav svetovno prvenstvo spodbudilo padalski šport na Slovenskem, ki se je v naslednjih desetletjih močno razmahnil, zato Slovenci veliko pomenimo v svetu padalstva. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Sredi avgusta se počasi končuje tisto, kar se je začelo na Jakobovo, konec julija. V dneh okoli "velike maše" se po vinorodnih slovenskih pokrajinah nadaljuje tradicionalno postavljanje klopotcev. Ta nekoč intimni kmečki običaj marsikje prerašča tako meje krajev kot lokalnega turizma, žal pa tudi meje dobrega okusa. A mistike čudovite priprave, katere rojstvo je še vedno skrito v megli minulih stoletij, vse to ne zmoti. O fenomenu klopotca Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa.
Triglav je naš nacionalni simbol in tudi med narodnoosvobodilno vojno je simboliziral željo in boj za združitev vseh pripadnikov našega naroda. Zelo veliko je takrat pomenil borcem IX. korpusa, ki so osvobajali Primorsko in ki so si med drugim zadali nalogo, da bodo Triglav, ne glede na "ceno", priključili k matični domovini. 2. avgusta leta 1944, torej pred sedmimi desetletji, se je tako skupina borcev, članov igralske skupine IX. korpusa, odpravila na Triglav Na Aljaževem stolpu je razvila slovensko zastavo in tudi izruvala mejnik, ki je sredi naše, slovenske zemlje razmejeval takratno Italijo in Nemčijo. Raztreščil se je na skalah v globeli pod očakom. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Zgodovina je v Tržaškem zalivu tako temeljito pomešala narodnostne in državne meje, da tržaški Slovenci dandanes verjetno upravičeno trdijo, da sta slovensko pomorstvo in ribištvo doma med Trstom in izlivom Timáve, saj so Koper, Izolo in Piran obvladovali Benečani. Pred drugo svetovno vojno so imeli tamkajšnji ribiči 450 različnih plovil - od ščife do bragoca, danes pa ni nikogar, ki bi bil povsem odvisen od ribolova. Neločljiva povezanost z morjem in zgodbe iz tisočletne tradicije ribolova pa kljub temu ostajajo v teh krajih. Od posebnega načina lova na tune do domiselnih ribjih jedi ter celo krvavih bojev med ribiči. Sicer pa podrobneje o tem v Sledeh časa, ki jih pripravlja Matic Jerman.
Zadnji dan v letu 1977 je tisti dan, ko se je s slovenskih železniških tirov dokončno poslovila parna vleka. Na tako imenovanih relacijskih vožnjah je ni bilo več, ostala je še za premike na posameznih večjih postajah in na industrijskih tirih. V Sledeh časa bodo govorili zadnji pričevalci parne vleke pri nas. Strojevodja, ki je pri Laškem doživel hujšo železniško nesrečo, kurjač, ki je v samo enem delovnem dnevu z lopato in s svojima lastnima rokama v peč lokomotive zmetal kar 25 ton premoga in strojni mojster, ki je, kot se tudi reče, parne lokomotive "poznal v dušo". Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
"Človek je od nekdaj verjel v nadnaravne sile, božanstva, demone in druga skrivnostna bitja, ki so vplivali na njegovo življenje od rojstva do smrti. Stari Egipčani so vpliv neznanih sil prenesli celo v verovanje v posmrtno življenje in so bili zato že pred skoraj pet tisoč leti prepričani, da se lahko posameznik z amuleti zavaruje pred nevarnostjo v vsakdanjem življenju in na poti v večnost. Za amulete so uporabljali majhne predmete, ki so bili posvečeni v svetiščih in so vsebovali magično moč pod okriljem izbrane boginje ali boga ..." Tako v Slovenskem etnografskem muzeju te dni vabijo na razstavo Magija amuletov, njihovo povabilo pa je bilo tudi iztočnica za pripravo oddaje Sledi časa, v kateri bomo osvetlili zgodovino amuletov od starih Egipčanov pa vse do danes. Avtor: Dušan Berne.
Lovro von Matačić je večplastna in nikakor ne zgolj samo glasbena osebnost 20. stoletja, ki je umetnosti tega obdobja na različnih področjih vtisnila globok pečat. Ob tem pa je njegova človeška usoda tipična usoda pretresov, ki so zaznamovali naš prostor in ljudi. V zadnjem času je skupina zanesenjakov dodala kamenček k poznavanju dirigentovega delovanja v Sloveniji. Več o teh novih dognanjih v Sledeh časa Marka Radmiloviča pod naslovom: Maestrova slovenska leta. Avtor: Marko Radmilovič.
Kaj imajo skupnega Janez Puh, Edvard Kocbek, Anton Korošec, Bratko Kreft, Radoslav Razlag, Stanko Vraz, Anton Trstenjak, Karol Grossmann, Anton Krempl, Slavko Osterc in še mnogi drugi? Odgovor je preprost: skupna jim je krajina, v kateri so se rodili, ki so ji bili "zapisani" in ki jim je dala tisto, kar so potrebovali, da so postali veliki možje v naši zgodovini. V Sledeh časa se je tako Jurij Popov vprašal, kako to, da je prav Prlekija, bolj kot druge slovenske krajine, zibelka tolikšnega števila ljudi takšnega intelektualnega potenciala. Je "kriva" zemlja in človekov odnos do nje, je "kriva" zgodovinska razsežnost krajine, ki je vezana na dunajsko evroregijo? Je "kriva" nežna valovitost krajine, odprte v svet in hrepeneče po širini duha, ali pa mogoče tradicionalna kultura? Ter ne nazadnje - je "kriv" krog izmenjave dobrin med naravo in tamkajšnjim človekom? Avtor Jurij Popov
Kdo stoji za sarajevskim atentatom 28. junija leta 1914? To je vprašanje, ki so si ga v stoletju po njem zastavili mnogi zgodovinarji in še pogosteje nezgodovinarji in si ga še zastavljajo. Atentat, ki se je zgodil "v vasi, zbrani okoli strela", kot je Sarajevo leta 1914 opisal britanski pisatelj in pesnik Lawrence Durrell, je bil samo eden izmed mnogih v tistem obdobju, a zagotovo atentat z daleč največjim odmevom in posledicami v svetu. Zgodil se je na pragu izbruha prve svetovne vojne. Avstro-Ogrska je zaradi atentata na prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo mesec dni pozneje napovedala vojno Srbiji in s tem sprožila plaz vojnih napovedi, ki so zapletle najprej Evropo v do tedaj najbolj kruto vojno v zgodovini človeštva. Vojna se je začela, še preden se je v Sarajevu začel proces proti zarotnikom, storilcem atentata, sicer pa pripadnikom gibanja Mlada Bosna. Ko je izbruhnila, je bila šele vložena obtožnica proti Gavrilu Principu, ki je ustrelil vojvodski par, in vsem, ki so mu pri tem pomagali. Proces sam je dokazal, da Srbija v atentat ni bila vpletena. Zato ga mnogi zgodovinarji vidijo le kot povod za izbruh prve vojne, povod, ki so ga iskali tisti, ki so bili prepričanim, da je takšen spopad nujen in potreben. Sledi časa na to temo je pripravil Jurij Popov. Delno jih je posnel tudi v Sarajevu, na kraju, kjer so odjeknili usodni streli Gavrila Principa.
20. oktobra 1164 je bila v mariborski trdnjavi napisana listina o pravnem dejanju, s katerim je štajerski mejni grof Otakar podelil benediktinskemu samostanu v Šent Pavlu na Koroškem posesti v Labotski dolini. Šentpavelski opat Pilgrim pa je Otakarju v povračilo namenil užitek od svojih posesti v neposredni bližini gradu. Takrat je bilo, po doslej znanih virih, prvič zapisano ime Marchburch in današnji Maribor se zato letos spominja 850-letnice prve pisne omembe gradu, ki je nekoč stal na mestnem griču Piramida in je dal ime naselbini pod njim. Zakaj ima Maribor v svojem "rojstnem listu" vinsko trto in od kod bo v oktobru za dober mesec dni prišla na ogled starodavna listina? To bo tema oddaje Sledi časa, ki jo pripravlja Stane Kocutar.
Beltinčan Mirko Baligač je bil tako poseben človek, da je imel kar dva psevdonima: Imrek in Dimek. Letos bi praznoval devetdeseti rojstni dan, pa ga je žal pri dvainštiridesetih letih vzela Mura. Mogoče bi lahko rekli, da je bil tako imenovani "mali človek", ki je, tako kot mnogi drugi, s svojim življenjem polnil strani neke zgodovine. Neopazno, bi k temu nekateri dodali. Toda tudi to bi držalo le deloma, saj je bil Dimek takšne vrste posebnež, da je zaznamoval in še vedno zaznamuje zgodovino Beltincev. In je bil torej vse prej kot neopazen. Bil pa je posebnež, ki ljudem med obujanjem spominov nanj še dandanes prikliče nasmeh na obraz. In o tem, kakšne vrste posebnež je bil Dimek, bo govorila oddaja Sledi časa Jurija Popova. Povejmo, da je bil kmet, ki je zase in za druge delal ponoči, da je lahko podnevi kolesaril, ribaril v Muri ali pa čepel na drevesih ter opazoval živali in poslušal ptičje petje. Velja za izjemnega poznavalca in ljubitelja narave, za začetnika beltinškega planinstva, za prvega prekmurskega "Tarzana" in tudi za obetavnega igralca. Pa to še ni vse! Avtor: Jurij Popov
Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča je v 60 letih obstoja in delovanja postal osrednja rehabilitacijska ustanova v Sloveniji. Rehabilitacijski inštitut Soča na leto obišče več kot 18.000 bolnikov. Nekateri zaradi poškodb po prometni nesreči, drugi zaradi okrevanja po kapi, tretji zaradi poškodbe pri delu. Vsem pa je skupno to, da zanje skrbi ekipa vrhunskih strokovnjakov, ki je že mnogim pomagala, da so se lahko vrniti nazaj v življenje. URI - Soča je bila med prvimi zdravstvenimi ustanovami v Sloveniji, ki je pridobila pomembne mednarodne certifikate. Od prvih lesenih protez na Vrazovem trgu do vrhunskih dosežkov bionike pa je samo en vidik razvoja skozi šest desetletji. Kajti ob vseh tehnoloških spremembah je ves čas stalnica Soče predvsem humanost in pomoč soljudem. Po sledeh razgibane in plemenite zgodovine Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča nas bo v oddaji vodil Bojan Leskovec.
Letos praznujemo 2000 let nastanka Emone, rimske naselbine na tleh današnje Ljubljane. Nastala je tam, kjer se stikajo prastare poti, ki so vodile na zahod proti Aquilei ali Ogleju in naprej v Rim, na vzhod proti Sisciji ali današnjemu Sisku in na sever proti Celei in Petovii ali današnjima Celju in Ptuju. In seveda naprej proti Dunaju, kjer je bila takrat skrajna meja rimskega cesarstva. Toda: je bila Emona znotraj obzidja vojaško ali trgovsko naselje? In kaj je bilo zunaj? Zakaj je nastala in zakaj propadla? Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Poljska »zlata generacija« alpinistov je bila v svojem času že sama po sebi »razred zase«. Uspehi, ki so jih dosegali predvsem z zimskimi pristopi na najvišje vrhove sveta, so še danes mejnik mogočega. Izmed njih je posebej izstopal Jerzy 'Jurek' Kukuczka, srečno poročen oče dveh otrok, rojen v poljskih Katovicah. V samo osmih letih mu je le dva meseca po legendarnem Reinholdu Messnerju uspelo osvojiti krono Himalaje - vseh 14 osemtisočakov. Messner je za to potreboval 16 let. Poleg tega je Jurek 11 osemtisočakov preplezal po prvenstvenih smereh, kar štiri izmed njih pa je osvojil v zimskem času. Skoraj natanko deset let po svojem prvem vzponu na osemtisočaka je na isti gori ostal za vedno. Lhotse je postal zadnje počivališče človeka, ki je nekoč zapisal: »Sanjal sem o vrhu, ki je bil nekje nad mano in v sanjah sem čutil, da ga lahko dosežem. Zunaj je divjal snežni vihar in s soplezalcem sva bila v zasilnem bivaku ujeta že tretji dan. V polsnu sem se odločil. Jutri bo lep dan in uspelo nama bo. Ko me je zjutraj prebudila tišina, sem počasi odkopal okno bivaka, odmaknil nahrbtnik in pokukal ven. Sijalo je sonce, nad nama pa je bil vrh. Minulo noč sem pomislil, da bova morda tukaj ostala za vedno. Očitno sem se moral najprej odločiti sam. In sem se. Bogovi, recimo jim tako, so očitno samo čakali na mojo odločitev. Čez eno uro sva bila na grebenu in nato v še treh na vrhu. Takrat sem spoznal, da moraš vrh najprej preplezati v sebi, šele nato lahko ponižno pričakuješ, da te bo sprejel v svoj svet.« V čas zlate generacije alpinistov se bo v Sledeh časa s sogovorniki odpravil Jure Čokl.
Avtor: Marko Radmilovič. Na Primorskem je znan, drugje malo manj. Od rojstva pisatelja in zdravnika Bogomirja Magajne je minilo 110 let. Avtor je pokoni že od šestdesetih let prejšnjega stoletja, nekateri njegovi liki pa so še vedno živi. Oziroma bi morali biti živi. Vse bolj. Več v Sledeh časa Marka Radmiloviča z naslovom: Brkonja Čeljustnik, kje si, ko te najbolj potrebujemo?
Koliko časa je minilo od ustanovitve Emone, zgodovinske predhodnice Ljubljane? Je minilo 2000 ali precej več let? Če upoštevamo dokaze, ki jih je mogoče šteti za zgodovinska dejstva, potem sta Emono, pravzaprav Colonio Iulio Emono leta 14 ustanovila rimski cesar Avgust in njegov posinovljenec Tiberij. Takrat naj bi na delu ozemlja današnjega mesta dala zgraditi večji objekt, najverjetneje mestno utrdbo, ki naj bi imela 26 stolpov. Če pa se ozremo samo na mitsko preteklost Emone oziroma današnje Ljubljane, potem moramo letnico njenega nastanka iskati v povezavi s poznorimskimi zapisi mita o argonavtih. Prvi je na to povezavo opozoril ljubljanski zgodovinar, govornik in duhovnik Janez Ludvik Schönleben v svojem delu Aemona Vindicata leta 1674 in pozneje še v delu Corniola antiqua et nova leta 1681. Oprl se je na pisanje poznoantičnih piscev Sozomena in Zosima. Ta dva sta pisala, da je Emono ustanovil Jazon, potem ko je z argonavti ukradel zlato runo in se tod vračal domov. Schönleben je izračunal, da se je to zgodilo leta 1222 pred našim štetjem (471 let pred ustanovitvijo Rima). Povezava med Jazonovo Emono in Ljubljano je v 17. stoletju navduševala več zgodovinarjev, med njimi tudi Valvasorja in Linharta. Še najbolj se je uveljavil mit, po katerem je Jazon pred ustanovitvijo mesta najprej ubil zmaja, ki je postal Ljubljanski zmaj in je od Valvasorja naprej v mestnem grbu postavljen na grajski stolp. Prav o teh mitih bo govor v Sledeh časa Jurija Popova.
Avtor: Ivan Merljak. 27. april 1941 ni samo dan ustanovitve Protiimperialistične fronte, poznejše Osvobodilne fronte - OF, kar danes slavimo kot dan upora proti okupatorju, marveč tudi dan, ko so italijanske okupacijske oblasti priključile zasedeno ozemlje h kraljevini Italiji in ga poimenovale Ljubljanska pokrajina. Poleg že po prvi svetovni vojni priključene Primorske je obsegala še južni del osrednje Slovenije z Ljubljano do reke Save ter Dolenjsko in Kočevsko. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Letos mineva sto let od začetka prve svetovne vojne, vojne, ki so jo iz različnih razlogov poimenovali "velika". Ta vojna je bila pozneje, predvsem zaradi druge, potisnjena v ozadje in zato premalo analizirana. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je preučevanje tega spopada doživelo renesanso, ki še traja. Ta vojna je prinesla dehumanizacijo družb, militarizacijo, uveljavljanje tako imenovane vojne diktature, vodilno vlogo medijev pri propagandnih namenih, totalitarizacijo, spreminjanje odnosa do življenja in smrti in med drugim spreminjanje vloge žensk in otrok. Prinesla je tudi nastanek velikih armad, razvoj orožja za množično uničevanje in med drugim letalstva. Mogoče se zdi protislovno, toda ta vojna je vplivala tudi na razmah pismenosti, zato je precej dobro dokumentirana tudi v pismih, razglednicah, spominskih dnevnikih in v podobnih zapisih. V Sledeh časa Jurija Popova o tej temi bomo govorili predvsem o različnih pogledih na vzroke za veliko vojno in o razmerah v Evropi in svetu pred njenim izbruhom.
avtor: Dušan Berne Tudi kadar dandanes pomislimo na uporabo vojaškega letalstva med prvo svetovno vojno, se nam največkrat v misli nehote prikrade že skoraj stoletje star medvojni propagandni stereotip o zračnih bitkah svojeglavih, drznih in praviloma samotarskih letalskih asov na krovu tresočih se letečih strojev, ki tam nekje pod oblaki bijejo nekakšne viteške dvoboje. In če se nam ime Manfred von Richthofen mogoče ni vtisnilo dovolj globoko v spomin, pa je tam zelo verjetno ostal njegov vzdevek Rdeči baron, ki naj bi sam sestrelil kar 80 sovražnih letal. Toda, kot opozarjajo zgodovinarji in strokovnjaki, "se zračna vojna prve svetovne vojne ni bila toliko na nebu, ampak predvsem z neba. Z neba, na katerem so se srečevali težki trimotorni bombniki in vodljivi zrakoplovi, pa baloni za opazovanje ter ranljiva letala za prepoznavanje in usmerjanje topniškega ognja. Torej ljudje in sredstva, katerih delovanje je bilo sistematsko, vsakdanje in daleč proč od luči slave ?"
Neveljaven email naslov