Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kataster jam

22.11.2015


Jamarji odkrivajo podzemeljski svet že stoletja, in so slavo naše kraškega sveta ponesli daleč preko državnih in drugih meja.

Katastri jam v Sloveniji imajo dolgo zgodovino, že polihistor Janez Vajkard Valvazor je uredil spisek 50-ih jam. V 19. stoletju so sezname jam imeli različni raziskovalci – uporabljali so jih za svoje raziskave, predvsem biološke. Na ozemlju današnje Slovenije pa sta na začetku 20. stoletja obstajala dva pomembna katastra, enega so vodili za območje, ki je po Rapalski pogodbi pripadalo Kraljevini Italiji. Vodila so ga različna italijanska društva, v njem je bilo nekaj več kot 2.000 jam, vendar niso bile vse na slovenskem ozemlju. Približno istočasno  je začel nastajati kataster tudi v Sloveniji, in sicer pod okriljem Društva za raziskovanje podzemnih jam v Ljubljani. Oba omenjena katastra sta sedaj združena v enega, ki ga vodita v Postojni Inštitut za raziskovanje krasa in v Ljubljani Jamarska zveza Slovenije.

Valvazor raziskovalec jam

Pri nas se, kot radi rečemo, znanost začne z Janezom Vajkardom Valvazorjem. V njegovi Slavi vojvodine Kranjske so tako tudi podatki o približno 50 jamah, do danes pa vseh jamarji še niso odkrili. Valvazor, ki se je z jamami precej ukvarjal, je tudi avtor prvega jamskega načrta na slovenskih tleh. Zelo zanimivi so opisi njegovih raziskovanj podzemlja, ob obisku Postojnske jame je zapisal:

»Vendar pa je nadvse in neverjetno čudna jama pri Postojni, ki greš vanjo silno daleč, a ji še nihče ni prišel do konca. Sam sem šel vanjo z baklami in svetilkami kaki dve milji daleč. Notri najdeš povsod mnogo hodnikov, tu in tam jame, dalje silne velike prostornine, kjer bi mogle stati cele hiše in vasi; ponekod so tudi prepadi, ki so tako globoki, da slišiš padec kamna,  ki si ga zagnal vanje, šele po dveh očenaših, kar gotovo kaže grozno globino…Ponekod vidiš grozovite višine, drugod vse v stebrih in tako čudno oblikovano, kakor bi gledal pred seboj vsakovrstno gomaz, kače in druge živali, razne pošastne postave in spačene obraze, prikazni in podobno. Tega so vogli, koti, tla in stebri tako polni, da marsikoga groza obhaja…«

( Rupel, Mirko, Slava vojvodine  Kranjske- Izbrana poglavja, Ljubljana, Svet knjige str. 52, Mladinska knjiga, 1984.)

Valvazor, kot "vodnik" v Postojnski jami.

Pozneje se je pri raziskovanju in dokumentiranju jam zvrstilo veliko imen ljudi, ki so se načrtno ukvarjali z meritvami jam, eden takih je bil matematik Nagel. Ta je obiskal tudi druge jame na primer Željnske jame pri Kočevju, na spletni strani piše: »Prvi je Željnske jame raziskal dvorni matematik in naravoslovec J. A. Nagel ob popisu naravnih znamenitosti tedanjih avstrijskih dežel. Svojemu delu Opis naravnih znamenitosti Kranjske iz leta 1748 je priložil tudi načrt Željnskih jam pri Kočevju, ki je tako med najstarejšimi načrti jam na Slovenskem.«

Nagel in njegov načrt Postojnske jame iz 1748.

foto: Zgodovina jamskega turizma.

Prvi katastri

Okoli leta 1830 so se z jamami veliko ukvarjali biologi. Njihovi podatki so se nabirali, in ker je obseg podatkov postajal vse bolj nepregleden, se je zato večala potreba po tem, da bi jih uredili, in tako je nastal kataster. Od Valvasorja do ustanovitve Anthrona v Postojni leta 1889 so po jamah hodili posamezniki z večjim ali manjšim spremstvom. Anthron je po dvajsetih letih prenehal delovati, takoj nato pa je bilo v Ljubljani 12. maja 1910 ustanovljeno Društvo za raziskovanje podzemnih jam, saj so bile potrebe velike zlasti pri hidromelioracijah, pa še prva svetovna vojna se je bližala. Predsednik društva je postal sam deželni predsednik, baron Theodor Schwartz von Karsten. Delo novoustanovljenega društva je že omenjena vojna kmalu prekinila. Do vojne so člani društva raziskali približno sto jam, naslednjih sto pa sta raziskala Ivan Michler in Pavel Kunaver med samo vojno, ko sta jame raziskovala za potrebe avstro-ogrske armade v jamarski enoti, ki se je imenovala po Ivanu Michlerju. To je pomenilo, da so bile tudi jame vključene v obrambne namene, pove dolgoletni jamar Aleš Lajovic.

( Podatke o delovanju Michlerja in Kunaverja lahko preberete tudi na spletni strani, kjer je objavljen članek Marjan Raztresena. Hribovci na frontah, Slovenske novice, 14.01. 2014.)

Drugi pomembni kataster, predhodnik današnjega, je nastajal na ozemlju, ki ga je po Rapalski pogodbi dobila Kraljevina Italija. Dr. Andrej Mihevc iz IZRK Postojna, kjer vodi kataster, pove, da se je ta italijanski kataster imenoval kataster Venezie Giullie. Že v 30. letih prejšnjega stoletja je bilo v njem več kot dva tisoč jam.

Knjižnica in kataster jam v prostorih Jamarske zveze Slovenije v Ljubljani

foto: Matej Mihailovski

Kataster po II. svetovni vojni

Podobno kot po prvi vojni se je tudi po drugi začelo krajše zatišje, pa še kaj drugega je bilo vmes. Okoli leta 1954 se je osrednje DZRJ – Društvo za raziskovanje podzemnih jam preimenovalo v DZRJS – Društvo za raziskovanje jam Slovenije. Leta 1962 je bila ustanovljena Zveza slovenskih jamarskih skupin, ki so bile po večini ustanovljene po drugi vojni. Privzela je naziv Društvo za raziskovanje jam Slovenije, saj tedanja zakonodaja ni dovoljevala republiških zvez, dotedanje DZRJS pa se je preimenovalo v JK Ljubljana in nekoliko pozneje v JKLM (Matica).  Podatki o DZRJL so  na njihovi spletni strani.

Leta 1971 je bila na izrednem občnem zboru v Domžalah sprejeta odločitev o preimenovanju Društva za raziskovanje jam Slovenije v JZS. Leto zatem je bilo do občnega zbora na Kozini preimenovanje v Jamarsko zvezo Slovenije opravljeno. Ob začetku delovanja omenjene zveze je bilo registriranih že 3.500 enot oziroma jam. Že na začetku so se dogovorili, da bo to en kataster. Vodijo ga v dveh enakih kopijah v Postojni in v Ljubljani.

Kataster jam v prostorih Jamarske zveze Slovenije. Foto. Matej Mihailovski

foto: M. Mihailovski

Ko dokumenti o jamah prispejo na enega od obeh naslovov, jih natančno pregledajo in preverijo. Na Inštitutu za raziskovanja Krasa imajo nalogo, da jama dobi katastrsko številko, in ko se obe strani, Jamarska zveza in Inštitut, strinjata, da gre za novo jamo, potem postanejo podatki uradni.

IZRK, Inštitut za raziskovanje Krasa v Postojni. Foto. Uradna spletna stran

Kaj najdemo v katastru

Jamarji oziroma raziskovalci  vsako novo odkrito jamo  dokumentirajo in posebno zanimiva so tudi  imena jam. Tako najdemo imena, kot so: Votla dlaka, Tkalca jama, Vratnica, Jazben ali pa recimo Brezno pod gamsovo glavico. Kot prizna tudi Aleš Lajovic, je z imeni križ, načeloma naj bi imela jama domače ime, če to le obstaja. Vendar je zelo veliko jam, za katere je težko ugotoviti, ali imajo domače ime ali ne. Takrat je poimenovanje prepuščeno jamarjem na terenu, ki jamo odkrijejo in raziskujejo.

Od leve proti desni: Aleš Lajovic in dr. Andrej Mihevc. Hotedršica, 2014. Foto: Primož Godina. TV lep. Logatec.

Podatki o dr. Andreju Mihevcu.

Podatki o Alešu Lajovicu.

Pomen katastra jam za jamarje

Predsednik JZS- Jamarske zveze Slovenije Matej Mihailovski pravi, da je zveza prostovoljna organizacija, ki združuje 47 društev in klubov iz vse Slovenije in zamejstva. Na spletni strani JZS so zapisali:

» Jamarska zveza je organizacija, v katero se združujejo društva, katerih dejavnost obsega tudi amatersko jamarsko dejavnost. Temeljna dejavnost društev, ki se združujejo v zvezo je jamarstvo. Delovanje zveze temelji na načelih amaterizma, nepridobitnosti, prostovoljnosti in javnosti. Namen in naloga Jamarske zveze Slovenije so: razvijanje in spodbujanje organizirane jamarske dejavnosti, organiziranje zahtevnejših jamarskih odprav doma in v tujini, določanje tehničnih in varnostnih norm, ki se tičejo obiskovanja jam, nudenje strokovne pomoči članicam pri njihovem delovanju, koordiniranje dela članic, popularizacija jamarstva, organiziranje in vodenje katastra jam, organiziranje in izvajanje jamarske reševalne službe, organiziranje in izvajanje izobraževalnih dejavnosti, izvajanje jamarsko publicistične dejavnosti, varovanje in zaščita krasa in kraških pojavov izvajanje humanitarnih dejavnosti«.

V  JZS delujejo različne strokovne službe in med njimi je zelo pomemben Kataster jam.

Sestanek vodstva Jamarska zveze Slovenije. Foto. Matej Mihailovski

Ta je osnova za poznavanje Krasa. Čeprav gre samo za jame, so te aktivni ali pa stari neaktivni kanali, ki prevajajo vodo skozi kras, ocenjuje dr. Andrej Mihevc. Brez poznavanja jam ne moremo poznati kraških pojavov in zakonitosti, ki vladajo nad in pod kraškim površjem.

Jazbina v Rovnjah na matarskem podolju. Foto. Uroš Ilič.

Kako pomembni so podatki o jamah, kažejo tudi usmeritve, ki so jih imele države. Jame in brezna so uporabili tudi v obrambne, vojaške namene, za bolnišnice, zaklonišča, skladišča in še bi lahko naštevali. Poleg tega so podatki pomembni pri manjših in večjih gradbenih posegih, od graditev hiš, do avtocestnih ali železniških predorov,  in drugih  infrastrukturnih objektov.

Večja dvorana v jami Konasnica nad Dražgošami. Foto. Uroš Ilič.

Kataster v IZRK in v JZS

Delo pri urejanju katastra na Inštitutu za raziskovanje Krasa v Postojni opravijo zaposleni raziskovalci v okviru svojih nalog. Pri katastru v Ljubljani pa jamarji zapisnike delajo zastonj, saj so ti dokaz jamarskega raziskovalnega dela.

Kratka stopnja v Breznu presenečenj na Dobrovlju nad Vranskim. Foto. Uroš Ilič.

Glede na to, da gre za zelo pomembne podatke, je JZS – Jamarska zveza Slovenije dobila od države nekaj denarja oziroma nadomestila za delo, ki je vloženo v kataster jam. Rešitev je takšna, da je IZRK kot ustanova nosilka projekta katastra, Ministrstvo za okolje in prostor in Agencija Republike Slovenije za okolje pa potem na leto namenita nekaj denarja IZRK. Ta ga del porabi za pokritje lastnih stroškov pri vodenju katastra, večino denarja pa dobi JZS. Na podlagi vsakoletnega točkovanja ga potem dobijo društva in klubi oziroma jamarji, ki so prispevali gradivo. Tu ne gre za velikanske zneske, resnici na ljubo je tega denarja iz leta v leto manj. Jamarji pa ga porabijo za nakup drage raziskovalne opreme.

Kataster obsega 28 tekočih metrov. Vsako leto v poprečju dobijo v kataster od 200 do 300 zapisnikov o novih jamah, tako jih je registriranih že 11.700, njihovo število pa nenehno raste, skupna dolžina vseh znanih jamskih rovov, po podatkih iz katastra, je več kot 8.00 km. Najgloblje jame so v Kaninu, kjer presegajo 1.500 metrov globine. Najdaljša jama pa je po novem jamski sistem M16 v Tolminskem Migovcu, ki je dolg 34 km, (podatki o tem odkritju so tudi na spletni strani Gore in ljudje.  Postojnska jama je dolga nekaj čez 20 km, že v kratkem pa naj bi jo jamski potapljači povezali s Planinsko jamo. Sicer pa je po podatkih,  jame, od začetkov raziskav podzemlja, raziskovalo več kot 4.000 jamark in jamarjev.

Dobra ideja, kako so se kolegi Hrvatje odločili prikazati dolžine rovov po globini v globljih jamah... http://t.co/lIb1tPc3zo

— Jamarska Zveza Slo (@jamarskazveza) June 30, 2015


Sledi časa

913 epizod


Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Kataster jam

22.11.2015


Jamarji odkrivajo podzemeljski svet že stoletja, in so slavo naše kraškega sveta ponesli daleč preko državnih in drugih meja.

Katastri jam v Sloveniji imajo dolgo zgodovino, že polihistor Janez Vajkard Valvazor je uredil spisek 50-ih jam. V 19. stoletju so sezname jam imeli različni raziskovalci – uporabljali so jih za svoje raziskave, predvsem biološke. Na ozemlju današnje Slovenije pa sta na začetku 20. stoletja obstajala dva pomembna katastra, enega so vodili za območje, ki je po Rapalski pogodbi pripadalo Kraljevini Italiji. Vodila so ga različna italijanska društva, v njem je bilo nekaj več kot 2.000 jam, vendar niso bile vse na slovenskem ozemlju. Približno istočasno  je začel nastajati kataster tudi v Sloveniji, in sicer pod okriljem Društva za raziskovanje podzemnih jam v Ljubljani. Oba omenjena katastra sta sedaj združena v enega, ki ga vodita v Postojni Inštitut za raziskovanje krasa in v Ljubljani Jamarska zveza Slovenije.

Valvazor raziskovalec jam

Pri nas se, kot radi rečemo, znanost začne z Janezom Vajkardom Valvazorjem. V njegovi Slavi vojvodine Kranjske so tako tudi podatki o približno 50 jamah, do danes pa vseh jamarji še niso odkrili. Valvazor, ki se je z jamami precej ukvarjal, je tudi avtor prvega jamskega načrta na slovenskih tleh. Zelo zanimivi so opisi njegovih raziskovanj podzemlja, ob obisku Postojnske jame je zapisal:

»Vendar pa je nadvse in neverjetno čudna jama pri Postojni, ki greš vanjo silno daleč, a ji še nihče ni prišel do konca. Sam sem šel vanjo z baklami in svetilkami kaki dve milji daleč. Notri najdeš povsod mnogo hodnikov, tu in tam jame, dalje silne velike prostornine, kjer bi mogle stati cele hiše in vasi; ponekod so tudi prepadi, ki so tako globoki, da slišiš padec kamna,  ki si ga zagnal vanje, šele po dveh očenaših, kar gotovo kaže grozno globino…Ponekod vidiš grozovite višine, drugod vse v stebrih in tako čudno oblikovano, kakor bi gledal pred seboj vsakovrstno gomaz, kače in druge živali, razne pošastne postave in spačene obraze, prikazni in podobno. Tega so vogli, koti, tla in stebri tako polni, da marsikoga groza obhaja…«

( Rupel, Mirko, Slava vojvodine  Kranjske- Izbrana poglavja, Ljubljana, Svet knjige str. 52, Mladinska knjiga, 1984.)

Valvazor, kot "vodnik" v Postojnski jami.

Pozneje se je pri raziskovanju in dokumentiranju jam zvrstilo veliko imen ljudi, ki so se načrtno ukvarjali z meritvami jam, eden takih je bil matematik Nagel. Ta je obiskal tudi druge jame na primer Željnske jame pri Kočevju, na spletni strani piše: »Prvi je Željnske jame raziskal dvorni matematik in naravoslovec J. A. Nagel ob popisu naravnih znamenitosti tedanjih avstrijskih dežel. Svojemu delu Opis naravnih znamenitosti Kranjske iz leta 1748 je priložil tudi načrt Željnskih jam pri Kočevju, ki je tako med najstarejšimi načrti jam na Slovenskem.«

Nagel in njegov načrt Postojnske jame iz 1748.

foto: Zgodovina jamskega turizma.

Prvi katastri

Okoli leta 1830 so se z jamami veliko ukvarjali biologi. Njihovi podatki so se nabirali, in ker je obseg podatkov postajal vse bolj nepregleden, se je zato večala potreba po tem, da bi jih uredili, in tako je nastal kataster. Od Valvasorja do ustanovitve Anthrona v Postojni leta 1889 so po jamah hodili posamezniki z večjim ali manjšim spremstvom. Anthron je po dvajsetih letih prenehal delovati, takoj nato pa je bilo v Ljubljani 12. maja 1910 ustanovljeno Društvo za raziskovanje podzemnih jam, saj so bile potrebe velike zlasti pri hidromelioracijah, pa še prva svetovna vojna se je bližala. Predsednik društva je postal sam deželni predsednik, baron Theodor Schwartz von Karsten. Delo novoustanovljenega društva je že omenjena vojna kmalu prekinila. Do vojne so člani društva raziskali približno sto jam, naslednjih sto pa sta raziskala Ivan Michler in Pavel Kunaver med samo vojno, ko sta jame raziskovala za potrebe avstro-ogrske armade v jamarski enoti, ki se je imenovala po Ivanu Michlerju. To je pomenilo, da so bile tudi jame vključene v obrambne namene, pove dolgoletni jamar Aleš Lajovic.

( Podatke o delovanju Michlerja in Kunaverja lahko preberete tudi na spletni strani, kjer je objavljen članek Marjan Raztresena. Hribovci na frontah, Slovenske novice, 14.01. 2014.)

Drugi pomembni kataster, predhodnik današnjega, je nastajal na ozemlju, ki ga je po Rapalski pogodbi dobila Kraljevina Italija. Dr. Andrej Mihevc iz IZRK Postojna, kjer vodi kataster, pove, da se je ta italijanski kataster imenoval kataster Venezie Giullie. Že v 30. letih prejšnjega stoletja je bilo v njem več kot dva tisoč jam.

Knjižnica in kataster jam v prostorih Jamarske zveze Slovenije v Ljubljani

foto: Matej Mihailovski

Kataster po II. svetovni vojni

Podobno kot po prvi vojni se je tudi po drugi začelo krajše zatišje, pa še kaj drugega je bilo vmes. Okoli leta 1954 se je osrednje DZRJ – Društvo za raziskovanje podzemnih jam preimenovalo v DZRJS – Društvo za raziskovanje jam Slovenije. Leta 1962 je bila ustanovljena Zveza slovenskih jamarskih skupin, ki so bile po večini ustanovljene po drugi vojni. Privzela je naziv Društvo za raziskovanje jam Slovenije, saj tedanja zakonodaja ni dovoljevala republiških zvez, dotedanje DZRJS pa se je preimenovalo v JK Ljubljana in nekoliko pozneje v JKLM (Matica).  Podatki o DZRJL so  na njihovi spletni strani.

Leta 1971 je bila na izrednem občnem zboru v Domžalah sprejeta odločitev o preimenovanju Društva za raziskovanje jam Slovenije v JZS. Leto zatem je bilo do občnega zbora na Kozini preimenovanje v Jamarsko zvezo Slovenije opravljeno. Ob začetku delovanja omenjene zveze je bilo registriranih že 3.500 enot oziroma jam. Že na začetku so se dogovorili, da bo to en kataster. Vodijo ga v dveh enakih kopijah v Postojni in v Ljubljani.

Kataster jam v prostorih Jamarske zveze Slovenije. Foto. Matej Mihailovski

foto: M. Mihailovski

Ko dokumenti o jamah prispejo na enega od obeh naslovov, jih natančno pregledajo in preverijo. Na Inštitutu za raziskovanja Krasa imajo nalogo, da jama dobi katastrsko številko, in ko se obe strani, Jamarska zveza in Inštitut, strinjata, da gre za novo jamo, potem postanejo podatki uradni.

IZRK, Inštitut za raziskovanje Krasa v Postojni. Foto. Uradna spletna stran

Kaj najdemo v katastru

Jamarji oziroma raziskovalci  vsako novo odkrito jamo  dokumentirajo in posebno zanimiva so tudi  imena jam. Tako najdemo imena, kot so: Votla dlaka, Tkalca jama, Vratnica, Jazben ali pa recimo Brezno pod gamsovo glavico. Kot prizna tudi Aleš Lajovic, je z imeni križ, načeloma naj bi imela jama domače ime, če to le obstaja. Vendar je zelo veliko jam, za katere je težko ugotoviti, ali imajo domače ime ali ne. Takrat je poimenovanje prepuščeno jamarjem na terenu, ki jamo odkrijejo in raziskujejo.

Od leve proti desni: Aleš Lajovic in dr. Andrej Mihevc. Hotedršica, 2014. Foto: Primož Godina. TV lep. Logatec.

Podatki o dr. Andreju Mihevcu.

Podatki o Alešu Lajovicu.

Pomen katastra jam za jamarje

Predsednik JZS- Jamarske zveze Slovenije Matej Mihailovski pravi, da je zveza prostovoljna organizacija, ki združuje 47 društev in klubov iz vse Slovenije in zamejstva. Na spletni strani JZS so zapisali:

» Jamarska zveza je organizacija, v katero se združujejo društva, katerih dejavnost obsega tudi amatersko jamarsko dejavnost. Temeljna dejavnost društev, ki se združujejo v zvezo je jamarstvo. Delovanje zveze temelji na načelih amaterizma, nepridobitnosti, prostovoljnosti in javnosti. Namen in naloga Jamarske zveze Slovenije so: razvijanje in spodbujanje organizirane jamarske dejavnosti, organiziranje zahtevnejših jamarskih odprav doma in v tujini, določanje tehničnih in varnostnih norm, ki se tičejo obiskovanja jam, nudenje strokovne pomoči članicam pri njihovem delovanju, koordiniranje dela članic, popularizacija jamarstva, organiziranje in vodenje katastra jam, organiziranje in izvajanje jamarske reševalne službe, organiziranje in izvajanje izobraževalnih dejavnosti, izvajanje jamarsko publicistične dejavnosti, varovanje in zaščita krasa in kraških pojavov izvajanje humanitarnih dejavnosti«.

V  JZS delujejo različne strokovne službe in med njimi je zelo pomemben Kataster jam.

Sestanek vodstva Jamarska zveze Slovenije. Foto. Matej Mihailovski

Ta je osnova za poznavanje Krasa. Čeprav gre samo za jame, so te aktivni ali pa stari neaktivni kanali, ki prevajajo vodo skozi kras, ocenjuje dr. Andrej Mihevc. Brez poznavanja jam ne moremo poznati kraških pojavov in zakonitosti, ki vladajo nad in pod kraškim površjem.

Jazbina v Rovnjah na matarskem podolju. Foto. Uroš Ilič.

Kako pomembni so podatki o jamah, kažejo tudi usmeritve, ki so jih imele države. Jame in brezna so uporabili tudi v obrambne, vojaške namene, za bolnišnice, zaklonišča, skladišča in še bi lahko naštevali. Poleg tega so podatki pomembni pri manjših in večjih gradbenih posegih, od graditev hiš, do avtocestnih ali železniških predorov,  in drugih  infrastrukturnih objektov.

Večja dvorana v jami Konasnica nad Dražgošami. Foto. Uroš Ilič.

Kataster v IZRK in v JZS

Delo pri urejanju katastra na Inštitutu za raziskovanje Krasa v Postojni opravijo zaposleni raziskovalci v okviru svojih nalog. Pri katastru v Ljubljani pa jamarji zapisnike delajo zastonj, saj so ti dokaz jamarskega raziskovalnega dela.

Kratka stopnja v Breznu presenečenj na Dobrovlju nad Vranskim. Foto. Uroš Ilič.

Glede na to, da gre za zelo pomembne podatke, je JZS – Jamarska zveza Slovenije dobila od države nekaj denarja oziroma nadomestila za delo, ki je vloženo v kataster jam. Rešitev je takšna, da je IZRK kot ustanova nosilka projekta katastra, Ministrstvo za okolje in prostor in Agencija Republike Slovenije za okolje pa potem na leto namenita nekaj denarja IZRK. Ta ga del porabi za pokritje lastnih stroškov pri vodenju katastra, večino denarja pa dobi JZS. Na podlagi vsakoletnega točkovanja ga potem dobijo društva in klubi oziroma jamarji, ki so prispevali gradivo. Tu ne gre za velikanske zneske, resnici na ljubo je tega denarja iz leta v leto manj. Jamarji pa ga porabijo za nakup drage raziskovalne opreme.

Kataster obsega 28 tekočih metrov. Vsako leto v poprečju dobijo v kataster od 200 do 300 zapisnikov o novih jamah, tako jih je registriranih že 11.700, njihovo število pa nenehno raste, skupna dolžina vseh znanih jamskih rovov, po podatkih iz katastra, je več kot 8.00 km. Najgloblje jame so v Kaninu, kjer presegajo 1.500 metrov globine. Najdaljša jama pa je po novem jamski sistem M16 v Tolminskem Migovcu, ki je dolg 34 km, (podatki o tem odkritju so tudi na spletni strani Gore in ljudje.  Postojnska jama je dolga nekaj čez 20 km, že v kratkem pa naj bi jo jamski potapljači povezali s Planinsko jamo. Sicer pa je po podatkih,  jame, od začetkov raziskav podzemlja, raziskovalo več kot 4.000 jamark in jamarjev.

Dobra ideja, kako so se kolegi Hrvatje odločili prikazati dolžine rovov po globini v globljih jamah... http://t.co/lIb1tPc3zo

— Jamarska Zveza Slo (@jamarskazveza) June 30, 2015


07.03.2021

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


28.02.2021

Bojeviti posebnež

Naslov današnje oddaje je: Bojeviti posebnež. Ne gre za posameznika, ampak za vsem dobro znano žival, gospodarja dvorišča in kurnika: petelina. Ta ima izredno bogato simboliko, ki je že od nekdaj povezana s tem spremenljivim likom. Poznale so ga že najstarejše kulture in ga povezovale s soncem. Poleg tega je njegovo kikirikanje pregnalo najrazličnejše demone noči, vampirje in zle duhove in zato je bil že od nekdaj simbol svetlobe in rojstva novega dne. Ob tem so ljudi nagovarjale še številne druge lastnosti petelina, predvsem močna seksualna energija, bojevitost in budnost. Petelin je tudi simbol blaginje, zato ne preseneča prepričanje, da kdor ima kipec petelina, privabi v hišo srečo, zdravje in bogastvo. Na drugi strani pa ga povezujejo tudi s pretiranim pohlepom, izbruhi silovite jeze in poželenjem. Včasih so za koga rekli, da se preveč petelini, šopiri. Fantovske družbe, ki so se velikokrat tudi steple, so označevali za mlade petelinčke. Vloga in pomen petelina pa sta se od omenjenih davnih časov do današnjih dni zelo spreminjala in zato je petelin zelo skrivnostna, pa vendar tako domača in znana žival. Nastopa tudi v pregovorih, recimo: Na svojem gnojišču je petelin gospod ali Uboga hiša, pred katero koklje pojejo in petelin molči. Ko govorimo o petelinu, lahko naštejmo nekaj krajev, ki nosijo ime po njem, recimo Petelinje na Pivškem, Petelinjek in podobno. Med tistimi, ki petelina še posebno slavijo, pa je seveda Šentjernej na Dolenjskem, v katerem je petelin glavni, če lahko tako rečemo. Več o petelinu v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


21.02.2021

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


14.02.2021

Sledi časa – Pustovanje

Danes bi, če bi bilo vse prav, veselo pustovali. Nekateri sicer menijo, da gre za preostanek nekdanje folklore, ki je sicer imela globoke in smiselne korenine, zdaj, ko je dobila sodobno preobleko, pa je postala zelo površinska in posledica tega sta razbrzdanost in pijančevanje. Pustne šege in navade so v preteklosti različne posvetne in cerkvene oblasti poskušale zatreti, vendar je slovenska pustna dediščina ostala pestra in bogata. Tokrat v oddaji Sledi časa o nekaterih vidikih pustnih praznovanj z nekoliko drugačnimi pogledi na Cerkljansko laufarijo.


07.02.2021

Puščavniki vzhodne puščave

V med strokovnjaki nadvse pomembni publikaciji Christianity and Monasticism (Krščanstvo in meništvo) je bila pred nedavnim objavljena raziskava, skupaj z zemljevidom, o puščavniški naselbini v Wadi Naggatu. Pod mogočnimi »Škrlatnimi gorami«, puščavskim gorskim masivom v centralni »Vzhodni puščavi«, so prvi raziskovalci sicer že pred dvema stoletjema našli puščavniško cerkev, ki jo je nekdo kasneje označil kot »najbolj odmaknjen kraj božjega čaščenja na planetu«! A šele nedavne raziskave slovenskega filozofa in raziskovalca dr. Jana Ciglenečkega so v bližini cerkve odkrile tudi nekaj samotišč, ki so jih puščavniki uporabljali v četrtem stoletju našega štetja. To pomembno in redko odkritje, ki si je zaslužilo tudi prestižno objavo, je le eno v okvirih projekta, ki sta ga dr.Ciglenečki in slovenski fotograf, delujoč v Egiptu, Matjaž Kačičnik opravila v letih 2018/19. O njunih raziskavah v Egiptu govori oddaja Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.


31.01.2021

100 let TK Skala

Prva svetovna vojna se je končala. Družbena ureditev, v kateri so se znašli naši predniki, se je znova spremenila: Avstro-Ogrske ni bilo več, nastala je država SHS. Posledice vojne so občutili tudi tisti, ki so jih povezovale gore: poti so bile poškodovane, številne koče so pogorele. Slovensko planinsko društvo (SPD) je svojo novo usmeritev videlo v gospodarski dejavnosti, kar pa ni bilo po godu mladi generaciji, ki je želela v gorah iskati predvsem športne izzive. 2. februarja 1921 se je rodil Turistovski klub Skala, ki je spremenil zgodovino slovenskega alpinizma in močno vplival na razvoj in usmeritev te dejavnosti pri nas. Zakaj je pritegnil mlade ljudi povsem različnih nazorov, zajemal tako številna področja in kakšna bi bila njegova vloga, če bi obstajal še danes, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.


24.01.2021

Preobratov polno življenje Louisa Adamiča

Od priseljenskega delavca prek literarnega zvezdnika do političnega izobčenca


17.01.2021

Pohorska izginevanja in upanja

Spomenica iz leta 1920 je prvi celostni slovenski naravovarstveni program. Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu za Slovenijo jo je predložil takratni začasni pokrajinski vladi za Slovenijo in v njej postavil konkretne zahteve za zavarovanje ogroženih rastlinskih in živalskih vrst ter kraških jam in razglasitev sedmih konkretnih območij. Med temi je bil omenjen tudi pragozd kneza Windischgraetza nad Lokanjo vasjo pri Oplotnici na Pohorju. Tega gozda danes ni več, vzela ga je potreba po lesu ob udarniškem koncu štiridesetih let prejšnjega stoletja. Tedaj se niso kaj prida ozirali na častitljive gozdne sestoje, ki so rastli stoletja in jim je začetek slovenskega naravovarstvenega razuma namenil nujno varovanje. Te Sledi časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar, bodo na Pohorju iskale izginulo in opozorile na tisti del žive narave, ki je tako redek, da se moramo razveseliti vsakega osebka in mu še naprej zagotavljati življenjski prostor.


10.01.2021

Tone, sneg, pampa in zajci

Sneg je bistven. Že stoletja v decembru zapade in marca skopni. Bolj ali manj. Ta ritem se nam je vsadil v gene, postal je del našega bitja in zadnja leta, ko so zime da bog pomagaj, smo nervozni in si lažemo, da še dobro, da ga ni, ker so ceste suhe. Poleg tega je sneg slovenskemu narodu dal identiteto, ga osamosvojil in udržavotvoril. Govorimo seveda o smučanju. Pa ne o kakršnem koli smučanju, temveč o zlati dobi slovenskega smučanja, ki se je začela sredi sedemdesetih let in nato skozi osemdeseta in prvo polovico devetdesetih krepko preoblikovala nas Slovence kot danes samostojen narod. O smučanju, ki se je v športu pretvorilo v lepilo nacionalne tvarine, je bilo prelitega že veliko črnila, v Sledeh časa pa prinašamo zgodbo, ki je večini poslušalcev povsem neznana. Skupaj s takrat še skromno reprezentanco odhajamo avgusta na smučanje v Argentino. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič


03.01.2021

Čas beži in se ponavlja

V obdobju novega leta sta združena čas, ki beži, in čas, ki se ponavlja. Zato tokratna oddaja Sledi časa razmišlja o času kot eni temeljnih kategorij človekovega dojemanja sveta in svojega mesta v njem.


27.12.2020

Pregled leta

»Pa smo okrog,« je rekel star cigan in izključil vrtiljak blaznosti, ki nas je zavrtel 365-krat okrog večne osi življenja. Bili smo tako zelo zasedeni, da tega nismo niti opazili! Nekajkrat smo rekli: »Je že prvi maj?« ... »Je že dopust?« In nekajkrat smo rekli: »Madona, kako čas leti.« Ves čas pa smo vili pandemične roke k nebu … In smo spet na začetku. Ker smo preživeli leto, ne da bi ugotovili, kaj se je v resnici zgodilo, se ga, razumljivo, danes več ne spominjamo. Na srečo pa nacionalne ustanove kolektivnega spomina, kamor spada tudi naš Radio, vsakič znova poskrbijo, da se vsaj za trenutek spomnite, kaj hudiča se je dogajalo v letu 2020. Lažje boste zakoračili v 2021, ko boste rekli »Ja, ja, tako je bilo!« Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.


20.12.2020

Slavni Grand hotel Adelsberg

Tudi neskončni hodniki velikih hotelov skrivajo svoje zgodbe. Prav je, da se jim posvetimo tudi v času, ko turizem diha na škrge in so hoteli zaprti. V oddaji Sledi časa se bomo spomnili Grand hotela Adelsberg, ki je nekoč stal na mestu, kjer danes stoji dijaški dom Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna. Zgradili so ga pred pred 145 leti in je bil eden najimenitnejših hotelov svojega časa na Kranjskem, primerljiv s Parkhotelom Mallnar na Bledu, hotelom St. Johann v Bohinju ter Grandhotelom Union v Ljubljani. Hotel z imenitnim parkom z alejo kostanjev so propagirali kot zračne toplice, v turističnih vodnikih Thomasa Cooka ga je bilo moč najti že na tretji strani, celo pred švicarskimi hoteli. Hotel so obiskovale kronane glave, denimo švedski kralj, slovel pa je tudi po izvrstni francoski kuhinji. Prva svetovna vojna prinese začetek konca slavnih hotelskih let, petične turiste zamenjajo visoki častniki, saj se v hotelu naseli poveljstvo soške fronte. Spomine na grand hotel, ki ga več ni, bomo obudili v reprizi oddaje Sledi časa, ki jo je pripravil Bojan Leskovec.


13.12.2020

Petinsedemdeset let Cicibana

Petinsedemdeset let, osemsto številk, več tisoč sodelujočih avtorjev in likovnih ustvarjalcev, brez katerih si otroške in mladinske literature sploh ne gre zamisliti, in več milijonov bralcev … Ciciban, najstarejša otroška revija pri nas, je imela v najboljših letih več kot sto tisoč izvodov naklade. Danes je ta številka, tudi zaradi mlajšega bratca Cicidoja, ki je začel izhajati leta 1998, veliko nižja, kljub temu pa vsa ta leta ostaja zakladnica kakovostnih umetniških vsebin in didaktičnega gradiva za otroke.


06.12.2020

Simbol palice

V decembru ima obdarovanje, lahko bi rekli, »domovinsko pravico« in je sestavni del vsakdanjega življenja. Za manjše ali večje pozornosti poskrbimo sami ali pa to skrb prepustimo trem dobrim možem, Miklavžu, Božičku in dedku Mrazu. Ti pa imajo poleg funkcije obdarovanja še veliko skupnega, in del tega bomo spoznali v današnji oddaji. Šli bomo namreč po sledeh palice, ki jo ob drugih simbolih nosijo trije možje. Gre za škofovsko palico. V spisih so namreč med insignijami, ki jih prejme škof ob posvečenju, tudi pastirske palice. Te so vnesene v bogoslužje kot neki praktičen predmet. Tega uporablja človek, ki ima avtoriteto, ta pa je povezana s starostjo tega človeka. Eden od zapisov namreč pravi, da stari človek hodi po treh in ta tretja noga je palica. V liturgičnem smislu pa je pomen palice treba iskati v Svetem pismu, kjer je opis palice recimo v enem od psalmov - Gospod je moj pastir. V tej omembi pa se skriva tudi podoba Mojzesa, ki je ob videnju gorečega grma kot pastir pasel ovce. Pozneje je Mojzes svoje ljudstvo izpeljal iz Egipta in to ljudstvo vodil s svojo pastirsko palico. Z njo je v puščavi udaril po skali in iz nje je pritekla voda, kar kaže na zakramentalni vidik. Vendar pa palica ni samo krščanski in judovski simbol, najdemo jo v starodavnih prazgodovinskih kulturah na vzhodu in na zahodu. Več o simbolnem pomenu palice pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


29.11.2020

25 let od rešene uganke sfinge

Leta 1966 sta Ante Mahkota in Peter Ščetinin tehnično preplezala do takrat nerešljiv alpinistični problem – obraz sfinge v Severni triglavski steni. S tem sta izpolnila sanje celotne generacije in na svoj način končala tako imenovano 'železno dobo' slovenskega alpinizma. Miniti je moralo skoraj 30 let, da je naslednja generacija naredila korak naprej – obraz sfinge sta v jeseni leta 1995 kot prva prosto preplezala Gregor Kresal in Miha Kajzelj.


22.11.2020

Po sledeh zaupanja, domoljubja in srčnosti iz leta 1990

V javnosti iz leta 1990 praviloma izpostavljamo le armadno akcijo delne razorožitve in prevzema orožja Teritorialne obrambe. Ob tem pa – menda nenamerno – pozabljamo, da so dobro organizirane skupine spretnih in pogumnih iz varovanih armadnih skladišč odpeljale zajetne količine vojaške opreme in orožja. Pripadniki tedanje milice ter Manevrske strukture narodne zaščite so »ukraden« tovor prepeljali na skrivne lokacije, praviloma v skladišča posameznih podjetij in na kmetije, katerih lastniki so se strinjali, da nase prevzamejo breme tveganja. To je bil čas osebnih odločitev in velikega zaupanja med prebivalci in pripadniki slovenskih obrambnih sil. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.


15.11.2020

Martinovanje 2020

Osemnajsto stoletje se je burno odvilo ne le na parketu cesarskih palač in po bojiščih po vsej Evropi, temveč tudi v vinogradih. Velike bolezni, napredek v znanosti, seveda pa tudi dostopnost vina in razvoj vinske trgovine so iz te pijače naredile to, kar poznamo danes. Ne le enega igralca na ne vedno veselem igrišču alkoholnih pijač, temveč vzvišeno, pesniško navdahnjeno in v mnogočem kulturno dobrino, ki se ji klanja ves omikan svet. Ob tem, da je vino tudi možna panoga znotraj tako zelo občutljivega kmetijstva, ni potrebno posebej poudarjati. Delček uvida v pisano zgodovino vinske trte nam prinaša oddaja Sledi časa, ki jo je avtor Marko Radmilovič naslovil »Martinovanje 2020!«


08.11.2020

Dr. Alojzij Šuštar – široka osebnost prelomnega časa

Pred 100 leti se je v kraju Grmada pri Trebnjem rodil pokojni ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Po študiju teologije in duhovniškem posvečenju je ostal v tujini. V domovino se je vrnil leta 1977 in bil tri leta pozneje imenovan na najvišji položaj v nadškofiji. Dr. Alojzij Šuštar je opravil pomembno delo, povezano z demokratičnimi procesi in poznejšim mednarodnim priznanjem Slovenije. Tokratno oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.


01.11.2020

O smrti

Ob besedah smrt, minevanje, pogreb, pokopališče se vsakdo izmed nas zdrzne. O teh poslednjih stvareh namreč zelo neradi govorimo, če pa že, je to takrat, ko umre eden izmed naših svojcev ali prijateljev. Neizogibnost slovesa je potem navzoča še dolgo, pogosto vse naše življenje, dokler tudi sami nismo postavljeni pred dokončno dejstvo, da smo na tem svetu le popotniki, ki jih čaka končni odhod. V teh prazničnih dneh so nam smrt in z njo povezane besede še posebno blizu. Marsikdo meni, da je tako prav, drugi spet temu nasprotujejo in si namesto obiska pokopališč in prižiganja svečk izberejo tako ali drugačno potovanje in oddih. V današnji oddaji ne bomo razmišljali o simbolnih pomenih smrti in pogrebnih šegah in navadah. Ne bomo ocenjevali, kakšna ekološka obremenitev so gore ostankov plastičnih sveč na pokopališčih, niti nas ne bo zanimalo, kako gledajo na smrt druge kulture, narodi in ljudstva. Zanimal nas bo čisto oseben stik s smrtjo, kot ga doživljajo tisti, ki jim je nekako blizu, kot poslanstvo, poklic, navdih za razmišljanje. Za nekatere sta smrt in minevanje nekaj popolnoma vsakdanjega. Njihov poklic je vezan na smrt in dogajanje v zvezi z njo. Spet drugi so se recimo odločili, da jim bo ta končni del vsakega človeškega življenja še posebno blizu, ne zaradi njihove lastne smrti, ampak tako, da spremljajo umirajoče in njihove svojce. In tu so tudi tisti, ki o smrti razmišljajo. O tem v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


25.10.2020

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


Stran 10 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov