Planinski vestnik, slovenska najstarejša še ‘živeča’ revija, se je v svoji prvi številki februarja leta 1895 javnosti predstavil takole:

“Da društvo tudi v tem oziru doseže svoj namen, sklenil je odbor ‘Slovenskega planinskega društva od leta 1895. počenši izdavati blagemu planinoslovstvu posvečen mesečnik, kateri bode objavljal zanimljiva predavanja in različne planinoslovne spise in slike. Oziral se bode časopis tudi na promet in donašal različne društvene vesti in domače in tuje turistične in planinoslovne novice ter tudi poročal o delovanju Slovenskega planinskega društva in sličnih društev po drugih deželah. Priobčevali bodemo tudi životopise znamenitih slovenskih hribolazcev iz prejšnjih časov, tako n. pr. o prvaku slovenskih turistov Valentinu Staniču. V nas Slovencih se je do nedavnega premalo gojila turistika, in krasote naših dežel so bile tujcem bolj znane nego domačinom. Tujci so se navduševali za prirodne lepote naših pokrajin, a domačini niso poznali biserov, kateri dičijo slovensko zemljo.”

Od takrat je minilo 120 let, zamenjalo se je 8 glavnih urednikov in cela vrsta izjemnih piscev, ki so slovenski kulturni prostor zaznamovali tudi z ohranjanjem slovenskega jezika in bogate gorniške dediščine. Planinski vestnik je nekajkrat skoraj propadel, zamenjal več formatov, preživel dve vojni in do danes ostal zvest svojemu prvobitnemu poslanstvu, je v oddaji Sledi časa povedal Dušan Škodič, član uredniškega odbora in strokovnjak za z gorami povezano zgodovino.

“V letniku 1898 najdemo prepis zanimivega razmišljanja Franceta Kadilnika iz leta 1875. V njem pravi, da je vzpon na Triglav (večina vzponov je tedaj potekala le z gorskimi vodniki) zelo težaven in da jih mnogo omaga na Malem Triglavu, nekateri že tudi niže. Pri tem pa včasih prihaja do nepoštenja. Ljudje svoja imena napišejo na listke, ki jih diskretni vodnik nato odnese in shrani v steklenico, ki je v ta namen spravljena v kamniti piramidi na vrhu Triglava. Aljaževega stolpa tedaj namreč še ni bilo. V tistih letih so namreč časopisi občasno objavili kratke novičke, kdo je v zadnjem času osvojil Triglav – in posledično je med ljudmi prihajalo do raznih komentiranj in seveda zavisti glede dvomljivih dosežkov …”

Nato je prišla I. svetovna vojna, ki je v marsikaterem pogledu pomenila prelomnico tudi za Planinski vestnik. Število bralcev se je zaradi vojnih žrtev zmanjšalo za tretjino, zmanjšalo se je tudi ozemlje naše države. In čez dvajset let je sledila nova vojna. V Planinskem vestniku so zapisali:

“Revija je med vojno izhajala neredno in v zelo skrčenem obsegu. V letniku 1942 lahko preberemo obvestilo, da je zaradi odredbe oblasti o varčevanju s papirjem številka skrčena na zgolj dvanajst strani. Objave so bile popolnoma nevtralne in vojna v člankih praktično ni bila  niti omenjena, zato niso motile italijanskih niti kasneje nemških okupacijskih oblasti. Najteže je bilo Planinskemu vestniku (in tedanjemu uredniku) zadnje leto, saj je za celo leto 1945 izšel le relativno obsežen Planinski zbornik, ki je nekaj več kot dvesto strani posvetil predvsem spominu na gornike, ki so preminili v vojni vihri.”

Letnika 1946 in 1947 sta izšla pod imenom Gore in ljudje. Bil je čas povojne izgradnje in hoja v gore je dobila naprednejši pomen v smislu množične fizkulturne dejavnosti in želje po premikanju meja človeške vzdržljivosti in spretnosti; nov, vrednejši pomen so dobili predvsem alpinistični dosežki. Uvodni članek je napisal kar notranji minister Zoran Polič z naslovom Planinstvo v novi dobi. Planinski vestnik je tako za dve leti postal Glasilo odbora za planinstvo in alpinistiko, z letom 1948 pa mu je bilo spet vrnjeno staro ime, ki je v veljavi še danes.

Ob 120-letnici izhajanja revije je njen aktualni glavni urednik Vladimir Habjan zapisal:

“Arhiv vseh Planinskih vestnikov je fizično izredno obsežen, zato ga je v iskanju določenih podatkov praktično nemogoče pregledati. Do danes je namreč izšlo okoli 1300 številk na več kot 55.000 straneh. Postavljene ena na drugo v višino merijo malce manj kot 4 metre, njihova skupna teža pa znaša okoli 120 kilogramov.”

Vendar pa, doda, časi za tiskane revije niso rožnati. To se je že odražalo tudi v času, ko je vodenje revije prevzel. Kljub temu se trend spreminja na bolje, in ker zaupa svoji ekipi, verjame, da bo tako tudi v prihodnosti. Želi si, da bi Planinski vestnik ostal vsaj tak, kakršnega poznamo danes – moderen, vizualno privlačen in predvsem zanimiv za svoje bralce.

Za moderno vizualno podobo je poskrbel Emil Pevec. Prepričan je, da novejša, modernejša podoba revije lahko veliko prispeva k zanimanju bralcev. Razmerje med fotografijo in vsebino z vidika bralca je po njegovem približno 50 : 50, kar samo zase govori o pomembnosti podobe same revije.

Poseben pomen ima revija vse od svojega začetka tudi glede ohranjanja slovenskega jezika. Bi bil Jakob Aljaž, ki je ta pomen Planinskega vestnika najbolj izpostavljal, zadovoljen s tem, kar bi v reviji lahko prebral danes? Marta Č. Krejan, članica uredništva in ena od lektoric Planinskega vestnika, tudi v sedanjosti vidi pomen ohranjanja slovenščine kot eno izmed poglavitnih nalog uredništva. Morda, pove, danes še toliko bolj. Zato je prepričana, da bi bil Planinski vestnik Jakobu Aljažu tudi danes zelo všeč.

Res je, publika zna kaj hitro začutiti, če pristop ni pravi in če nekdo piše o stvareh, ki mu niso blizu. Ustvarjalci Planinskega vestnika se tega zavedajo in njihovo delo jim pomeni veliko. Kot je tudi tistim, ki so se pred njimi nanizali v 120 let zgodovine, na katero smo Slovenci lahko ponosni.

Vse fotografije: PZS.si