Nihče ne ve, kdaj natančno je bilo napisano prvo novinarsko poročilo o vojni, za začetek sodobnega vojnega dopisništva pa štejemo krimsko vojno 1854-56.  Že takoj na začetku so se pokazale razlike v medijskem pokrivanju vojne med zaveznicama Francijo in Veliko Britanijo.

Medtem ko je bila medijska krajina na Otoku razvita in je imela veliko vplivnih časnikov, ki so bili zelo kritični do vodenja te in vseh drugih vojn, je bil medijski prostor v Franciji podvržen strogi cenzuri. Lahko zapišemo, da je medijskih okolij toliko, kolikor je držav. Veliko je bilo dejavnikov, ki so vplivali na razvoj vojnega dopisništva, najbolj pa prav razvoj medijskih krajin ter transporta in komunikacij.

Poročanja o vojnah so bolj ali manj služila ciljem države v vojni; spobujale so patriotski duh, poveličevale moč in učinke delovanja domače vojske ter omalovaževale in celo demonizirale nasprotnike. Vojno dopisništvo je bilo dolgo v izključni domeni moških, ženske so lahko pisale o vojni le iz zaledja. Med prvo svetovno vojno je večina žensk delovala na tako imenovanih domačih frontah. To pomeni, da so doma zamenjale svoje moške, ki so se borili in umirali na številnih bojiščih velike vojne. Najbližje prvim frontnim linijam so bile predvsem bolniške sestre, ki so delovale v številnih taborih Rdečega križa. Nekaj žensk, kot na primer Britanka DorothyLawrence, so oblekle vojaško sukno, nekaj pa jih je tlakovalo pot vojnim dopisnicam.

Za eno prvih vojnih poročevalk sicer velja Američanka Margaret Fuller, poročala je o vojaškem spopadu med Francijo in Rimsko republiko leta 1849 iz obdobja italijanskih združitvenih vojn. V veliki vojni pa so se uveljavile na primer Britanke in Američanke Corra Haris, Marguerita Higgins, Peggy Hull in Nellie Bly.

Med ženskimi vojnimi poročevalkami pa ima posebo mesto Dunajčanka Alice Schalek, ki je bila edina članica avstro-ogrskega tiskovnega urada . Še več, bila je edina ženska, ki je poročala tudi iz prve frontne črte. Najprej v Srbiji in Črni gori, leta 1916 pa je preživela štiri mesece na soški fronti in poleg devetnajstih člankov napisala tudi knjigo, ki je izšla istega leta. Njeno delo in poročanje je rdeča nit oddaje Sledi časa.