Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pečati imajo neprecenljivo zgodovinsko vrednost. Iz njih izvemo marsikaj o statusu posameznih družin do političnih razmer v takratni družbi. Pečat pomeni overovitev, poleg podpisa so s pečati in pričami potrdili resničnost zapisanega pravnega dejanja. Kako se je razvijal v zgodovini vse do današnje računalniške dobe, kakšna je njegova povezava z digitalnim podpisom in kako so z uporabo sodobnih tehnologij na strojni fakulteti v Ljubljani iz izvirnega pečata izdelali pečatnik nadvojvode Rudolfa IV. Habsburškega iz leta 1363 – o vsem tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Morda najnenavadnejši primerek iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije je magični pečatnik iz 17. stoletja, opremljen z vrezano kabalistično formulo. To naj bi lastnik vtisnil na hostijo, ki jo je bilo treba zaužiti na tešče, da bi zagotavljala varnost pred sovražnikovo kroglo ali kako drugo nevarnostjo. Podobni praznoverni običaji so bili na Slovenskem in tudi drugod v Evropi zelo razširjeni. (vir: Narodni muzej Slovenije, inv. št. N 2626, foto: T. Lazar)
1163, Šentrupert na Dolenjskem
signatura: SI AS 1063, Zbirka listin, št. 522
Najstarejša pergamentna listina v Arhivu Republike Slovenije
Notarska listina Romulusa, notarja oglejskega patriarha, s katerim izvoljeni oglejski patriarh Ulrik II. naznanja, da je na prošnjo Gerloha, v katerem alodu leži kapela sv. Marjete v Velesovem (= na Trati pri Cerkljah na Gorenjskem) ter po nasvetu svojih duhovnikov izločil to kapelo z njeno doto in jurisdikcijo vred iz župnije sv. Marije v Cerkljah na Gorenjskem pod pogojem, da se spoštovanje in pokorščina še dalje izkazujeta Oglejski cerkvi. Na Gerlohovo prošnjo podeli patriarh imenovani kapeli krstno in pogrebno pravico ter 50 kmetov, ki plačujejo desetino, ki jih je imel Gerloh v fevdu od Oglejske cerkve, v ta namen, da bi tamkajšnji duhovnik izvrševal božjo službo ter patriarhu, njegovim naslednikom in njegovemu arhidiakonu izkazoval dolžno spoštovanje in pokorščino. Imenovani Gerloh, njegova žena in njegovi otroci prepuste z dovoljenjem njihovega gospoda grofa Bertolda iz Andechsa, ter s soglasjem Riherja, župnika cerkve sv. Marije, njegovi župniji kot odškodnino za kapelo eno kmetijo in enega hlapca pri Velesovem v popolno last. (vir: Arhiv Republike Slovenije)
1363 marec 16., Gradec
signatura: SI AS 1063, Zbirka listin, št. 4602
Avstrijski nadvojvoda Rudolf IV. pooblašča celjskega grofa Ulrika I., deželnega glavarja na Kranjskem, za pogajanja s potestatom, sodniki, svetom in komuno mesta Trsta glede medsebojnih sporov. (vir: Arhiv Republike Slovenije)
1787 marec 8., Rim
signatura: SI AS 1063, Zbirka listin, št. 5948
Papež Pij VI. ukinja na željo cesarja Jožefa II. goriško nadškofijo, ljubljansko škofijo povzdigne v nadškofijo in ji kot sufragana podredi senjsko-modruško in novoustanovljeno gradiško škofijo. V listini so navedena imena dekanij, župnij, ekspozitur oziroma podružničnih cerkva, ki spadajo pod novoustanovljeno ljubljansko nadškofijo. (Vir: Arhiv Republike Slovenije)
Na strojni fakulteti v Ljubljani so iz izvirnega pečata izdelali pečatnik nadvojvode Rudolfa IV. Habsburškega iz leta 1363. V sklopu katedre za management obdelovalnih tehnologij na strojni fakulteti v Ljubljani delujeta dva laboratorija:
Originalna privilegijska listina Novega mesta iz leta 1365, ki jo je dal napisati Rudolf IV. Habsburški se ni ohranila. Ohranjeni pa so njeni prepisi. V Dolenjskem muzeju Novo mesto je na ogled prepis iz leta 1661. Po podatkih iz Dolenjskega muzeja Novo mesto je Listino zaključil s naslednjimi besedami:
»…..In za večno spričevalo in polno varnost tega smo veleli obesiti svoj veliki knežji pečat na to pismo, ki je dano na Dunaju, na ponedeljek po cvetni nedelji, po Kristusovem rojstvu trinajsto let in po njih v petinšestdesetem, naše starosti v šestindvajsetem in naše oblasti v sedmem letu.«
Ohranila pa se je ustanovna listina Univerze na Dunaju, ki jo je Rudolf IV Habsburški ustanovil še ne mesec dni pred Novim mestom. Rudolf IV. je na ustanovni listini dunajske univerze uporabljal enak pečat kot dve leti poprej na listini grofom Celjskim. V Dolenjskem muzeju zato menijo, da je velika verjetnost, da je bil tudi mesec dni kasneje, na privilegijski listini Novega mesta pečat, ki ga Rudolf IV. omenja na koncu listine, v enaki obliki.
Arhiv Republike Slovenije hrani originalen pečat nadvojvode Rudolfa IV.Habsburškega iz leta 1363 na listini, izdani Urliku I. grofu Celjskemu. V Dolenjskem muzeju so v pedagoške namene želeli imeti kopijo tega pečata, zato so z uporabo sodobnih tehnologij na Strojni fakulteti Univerze v Ljubljani iz originalnega pečata izdelali pečatnik.
909 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Pečati imajo neprecenljivo zgodovinsko vrednost. Iz njih izvemo marsikaj o statusu posameznih družin do političnih razmer v takratni družbi. Pečat pomeni overovitev, poleg podpisa so s pečati in pričami potrdili resničnost zapisanega pravnega dejanja. Kako se je razvijal v zgodovini vse do današnje računalniške dobe, kakšna je njegova povezava z digitalnim podpisom in kako so z uporabo sodobnih tehnologij na strojni fakulteti v Ljubljani iz izvirnega pečata izdelali pečatnik nadvojvode Rudolfa IV. Habsburškega iz leta 1363 – o vsem tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Morda najnenavadnejši primerek iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije je magični pečatnik iz 17. stoletja, opremljen z vrezano kabalistično formulo. To naj bi lastnik vtisnil na hostijo, ki jo je bilo treba zaužiti na tešče, da bi zagotavljala varnost pred sovražnikovo kroglo ali kako drugo nevarnostjo. Podobni praznoverni običaji so bili na Slovenskem in tudi drugod v Evropi zelo razširjeni. (vir: Narodni muzej Slovenije, inv. št. N 2626, foto: T. Lazar)
1163, Šentrupert na Dolenjskem
signatura: SI AS 1063, Zbirka listin, št. 522
Najstarejša pergamentna listina v Arhivu Republike Slovenije
Notarska listina Romulusa, notarja oglejskega patriarha, s katerim izvoljeni oglejski patriarh Ulrik II. naznanja, da je na prošnjo Gerloha, v katerem alodu leži kapela sv. Marjete v Velesovem (= na Trati pri Cerkljah na Gorenjskem) ter po nasvetu svojih duhovnikov izločil to kapelo z njeno doto in jurisdikcijo vred iz župnije sv. Marije v Cerkljah na Gorenjskem pod pogojem, da se spoštovanje in pokorščina še dalje izkazujeta Oglejski cerkvi. Na Gerlohovo prošnjo podeli patriarh imenovani kapeli krstno in pogrebno pravico ter 50 kmetov, ki plačujejo desetino, ki jih je imel Gerloh v fevdu od Oglejske cerkve, v ta namen, da bi tamkajšnji duhovnik izvrševal božjo službo ter patriarhu, njegovim naslednikom in njegovemu arhidiakonu izkazoval dolžno spoštovanje in pokorščino. Imenovani Gerloh, njegova žena in njegovi otroci prepuste z dovoljenjem njihovega gospoda grofa Bertolda iz Andechsa, ter s soglasjem Riherja, župnika cerkve sv. Marije, njegovi župniji kot odškodnino za kapelo eno kmetijo in enega hlapca pri Velesovem v popolno last. (vir: Arhiv Republike Slovenije)
1363 marec 16., Gradec
signatura: SI AS 1063, Zbirka listin, št. 4602
Avstrijski nadvojvoda Rudolf IV. pooblašča celjskega grofa Ulrika I., deželnega glavarja na Kranjskem, za pogajanja s potestatom, sodniki, svetom in komuno mesta Trsta glede medsebojnih sporov. (vir: Arhiv Republike Slovenije)
1787 marec 8., Rim
signatura: SI AS 1063, Zbirka listin, št. 5948
Papež Pij VI. ukinja na željo cesarja Jožefa II. goriško nadškofijo, ljubljansko škofijo povzdigne v nadškofijo in ji kot sufragana podredi senjsko-modruško in novoustanovljeno gradiško škofijo. V listini so navedena imena dekanij, župnij, ekspozitur oziroma podružničnih cerkva, ki spadajo pod novoustanovljeno ljubljansko nadškofijo. (Vir: Arhiv Republike Slovenije)
Na strojni fakulteti v Ljubljani so iz izvirnega pečata izdelali pečatnik nadvojvode Rudolfa IV. Habsburškega iz leta 1363. V sklopu katedre za management obdelovalnih tehnologij na strojni fakulteti v Ljubljani delujeta dva laboratorija:
Originalna privilegijska listina Novega mesta iz leta 1365, ki jo je dal napisati Rudolf IV. Habsburški se ni ohranila. Ohranjeni pa so njeni prepisi. V Dolenjskem muzeju Novo mesto je na ogled prepis iz leta 1661. Po podatkih iz Dolenjskega muzeja Novo mesto je Listino zaključil s naslednjimi besedami:
»…..In za večno spričevalo in polno varnost tega smo veleli obesiti svoj veliki knežji pečat na to pismo, ki je dano na Dunaju, na ponedeljek po cvetni nedelji, po Kristusovem rojstvu trinajsto let in po njih v petinšestdesetem, naše starosti v šestindvajsetem in naše oblasti v sedmem letu.«
Ohranila pa se je ustanovna listina Univerze na Dunaju, ki jo je Rudolf IV Habsburški ustanovil še ne mesec dni pred Novim mestom. Rudolf IV. je na ustanovni listini dunajske univerze uporabljal enak pečat kot dve leti poprej na listini grofom Celjskim. V Dolenjskem muzeju zato menijo, da je velika verjetnost, da je bil tudi mesec dni kasneje, na privilegijski listini Novega mesta pečat, ki ga Rudolf IV. omenja na koncu listine, v enaki obliki.
Arhiv Republike Slovenije hrani originalen pečat nadvojvode Rudolfa IV.Habsburškega iz leta 1363 na listini, izdani Urliku I. grofu Celjskemu. V Dolenjskem muzeju so v pedagoške namene želeli imeti kopijo tega pečata, zato so z uporabo sodobnih tehnologij na Strojni fakulteti Univerze v Ljubljani iz originalnega pečata izdelali pečatnik.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Napoved: Rapalsko mejo oziroma rapalsko obdobje uvrščamo v čas med prvo in drugo svetovno vojno. Konec prve svetovne vojne je Italija izsilila podpis mirovnega sporazuma, ki ji je dal pravno osnovo za zasedbo dela razpadajoče avstro-ogrske monarhije, to pa je bil večinoma zahodni del nastajajoče države, pozneje Kraljevine SHS. Leta 1920 so tako podpisali Rapalsko pogodbo, s katero je Italija dosegla razmejitev, ki se je ujemala z njenimi strateškimi željami in cilji. Tako si je zavarovala Padsko nižino in dobila tretjino slovenskega etničnega ozemlja, Istro in del Dalmacije, v zameno pa je priznala Kraljevino SHS. Negativne posledice te pogodbe je trpelo predvsem slovensko prebivalstvo, saj je bilo odrezano od drugega slovenskega ozemlja. Posledice so čutili tudi prebivalci Istre in dela Dalmacije. Še pred pojavom fašizma v Italiji so se na zasedenih območjih začeli raznarodovalni pritiski, ki so se pozneje še stopnjevali. Nova meja je globoko zarezala v življenje ljudi, v samo identiteto naroda, v gospodarstvo in vsa druga področja. Nastajanje nove meje, zgodbe, povezane z njo, bomo spoznali prek zapisa v knjigi, planinskem vodniku Meja na razvodnici. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Kako so zadruge na prelomu v 20. stoletje postale prevladujoča organizacijska oblika v slovenskem gospodarstvu
Po končani drugi svetovni vojni so zmagovalci razvili svoje prapore in zažgali sovražnikove ter se odpravili krpati počeno civilizacijo. A vse ni šlo povsem gladko. Po vsem svetu posamezniki ali pa cele skupine konca vojne iz takšnih ali drugačnih razlogov niso hoteli priznati. V Jugoslaviji so skoraj desetletje po koncu v gozdovih še vedno životarile skupine, ki se nikakor niso mogle sprijazniti s komunističnim prevzemom oblasti. Zgodbo o prav filmskem junaku, ki se je spoprijel s temi tolpami, prinaša oddaja Sledi časa. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
V oddaji Sledi časa bomo se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od preostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznoliki, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, mnoge kulture in civilizacije so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, v nasprotju s statusno višje postavljenimi starimi ljudmi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo Otto Gerdina.
V oddaji Sledi časa bomo se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od ostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznoliki, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, mnoge kulture in civilizaciji so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, za razliko od statusno višje postavljenih starih ljudi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo Otto Gerdina, raziskovalec s Fakultete za družbene vede, ki se večkrat naslanja na oba dela monografije Simone de Beavoir, eseja o starosti: Stališče zunanjosti in Biti v svetu. Spraševali se bomo, ali je starot še vedno nekaj kar je treba sramotno prikrivati, in še, ali je tudi mladost marginalizirana, tako kot starost?
Čas nastajanja in pionirsko obdobje železniških povezav na slovenskem ozemlju je pripoved, ki pritegne. V zavesti številnih je slika razvoja od parnih lokomotiv do hitrih vlakov in ni naključje, da je tudi Evropska unija železniškim povezavam v letošnjem letu namenila posebno pozornost. Tokratne Sledi časa prinašajo vpogled v začetek železniške zgodbe na Slovenskem s posebnim poudarkom na Prekmurju, kjer najstarejši še pomnijo vlak, imenovan »Gorička Mariška«.
V Narodnem muzeju Slovenije so izdali obsežno monografijo z naslovom Oklepi, njen avtor je dr. Tomaž Lazar, muzejski svetovalec v Narodnem muzeju Slovenije. To je prva izvirna tako obsežna študija v slovenskem jeziku, ki podrobneje pojasnjuje razvoj oklepa in njegovo uporabo od visokega srednjega veka do konca 17. stoletja. Kataloško predstavitev predmetov iz muzejske zbirke dopolnjuje pregled pisnih in likovnih virov iz slovenskega prostora. Poseben poudarek je namenjen tudi tehnologiji in konstrukciji različnih vrst zaščitne opreme – tako z vidika eksperimentalne arheologije in sodobnih rekonstrukcij kot metalurških analiz izbranih eksponatov. O tej zares pomembni in temeljni monografiji in vsebinah, ki jih prinaša, bomo govorili v oddaji Sledi časa- njen avtor je Milan Trobič.
V nedeljskih popoldnevih se na milijone gledalcev nagnete pred televizijski zaslon. Večina je sicer moških, ampak motociklistične dirke, kot jih poznamo zadnjih nekaj desetletij, so globalen športni spektakel, namenjam gledalcem vseh starosti in obeh spolov. Malo teh gledalcev pa se zaveda, da smo bili nekaj časa zraven tudi Slovenci. Več v oddaji Sledi časa avtorja Marka Radmiloviča.
Sledi časa predstavljajo tragično zgodbo ameriške kitolovke Essex, ki se je v južnem Pacifiku leta 1820 potopila potem, ko jo je napadel kit in ji raztreščil premec. Člane posadke je nato v čolnih po odprtem morju premetavalo tri mesece, pri čemer so se za preživetje morali zateči tudi h kanibalizmu.
Ob 60. obletnici prve konference Gibanja neuvrščenih v Beogradu
Se še spominjate, kako čaroben je bil svet, ko ste se igrali kot otroci? Sploh če ste imeli srečo, da ste odraščali v bližini česa starodavnega, kot so na primer grajske ruševine. Tokratne Sledi časa kopljejo za zakladom, skritem v rovu pod gradom Šalek v Velenju, skupaj s številnimi generacijami tamkajšnjih domačinov.
Medtem ko se ves svet čudi, kako je lahko prišlo do kolapsa zavezniških vojska v Afganistanu, pečica posvečenih natančno ve, kaj in kako se je zgodilo. To so ameriški obveščevalci, ki so se, kar je danes skoraj pozabljeno, svoje obrti učili tudi v naših krajih. Zgodbo o njih pripoveduje Marko Radmilovič v oddaji »Sledi časa«.
V šestdesetih letih 20. stoletja je bila sprejeta odločitev, da se obsežen del slovenskega železniškega omrežja elektrificira. To je vodilo tudi v nakup večjega števila drugačnih vlakov, kot so do tedaj po večini vozili po slovenskih progah. Tako so k nam prišli elektromotorni vlaki, ki so jih izdelali na Poljskem, v tovarni Pafawag v Vroclavu. Uradna oznaka Slovenskih železnic in njihovih predhodnih organizacijskih enot v okviru Jugoslavije je bila "serija 311/315", med železničarji in kmalu tudi širše med potniki pa se je uveljavilo žargonsko poimenovanje gomulka. V oddaji Sledi večnosti bo velik poznavalec gomulk Andraž Briški Javor spregovoril o njihovi življenjski poti: o njihovem razvoju na Poljskem, tehničnih značilnostih in zunanjem izgledu, o postopku nakupa za Slovenijo, o desetletjih njihovega obratovanja tako na Poljskem kot pri nas, o njihovih zadnjih letih in o možnostih, da po aktivni službi gomulke postanejo del tehnične dediščine in najdejo svoje mesto v muzeju.
Dvaindvajsetega maja 1961 je na Prevaljah kinodvorana pokala po šivih. Na svečanem kulturnem dogodku, ki se ga je udeležil pisatelj France Bevk, ena od takratnih osrednjih slovenskih kulturnih osebnosti, so prvič podelili Prežihove bralne značke. Odlična zamisel, ki sta jo prepoznala in razvijala Leopold Suhodolčan, ravnatelj in že takrat znan pisatelj, ter profesor slovenskega jezika in književnosti Stanko Kotnik, se je po Sloveniji bliskovito širila. Bralna značka letos praznuje 6o let. Po vseh teh letih ne izgublja zagona. Ravno nasprotno. Ubira sodobne poti, hkrati pa ostaja zvesta osnovnemu poslanstvu – povezovanju knjig ter mladih bralk in bralcev.
Pozno 18. stoletje in prva desetletja 19. stoletja so tudi na Kranjsko prinesla nove pobude v oblikovanju vrtov. Razsvetljenski duh je s poudarjeno naklonjenostjo naravoslovju omogočil pravi razcvet, ki mu pri nas lahko najlepše sledimo ob pogledu na vrtove Jožefa barona Erberga in Žige barona Zoisa. Oba plemiča sta bila velika ljubitelja vrtne umetnosti, ponosna lastnika vrtov, ljubiteljska botanika, raziskovalca novega vrtnega sloga, predvsem pa samostojna avtorja vrtnih zasnov. Pri tem sta pokazala neizmerno zanimanje, ki ju je vodilo v tkanje stikov in iskanje vzorov od dežel Habsburške monarhije, do Francije, Anglije in celo prek širjav Sredozemskega morja vse do Južne Afrike. Tako je v spremnem besedilu, ob predavanju o neizmernem vrtnem svetu baronov Ergberg in Zois v Dolu pri Ljubljani in Brdu pri Kranju, zapisala docentka dr. Ines Babnik, asistentka z doktoratom na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. V oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, se bomo tako sprehodili skozi vrtove baronov Erberg in Zois.
Pred zdaj že več kot stoletjem zmaga letala v bitki za nebo še ni bila tako zelo samoumevna. Danes nesporni vladarji zračnega prevoza so takrat imeli veliko konkurence; najprej v balonih in potem še v napravah, imenovanih »cepelini«! Te velikanske zračne ladje so ime dobile po pionirju ideje o vodljivem balonu, nemškem plemiču grofu von Zeppelinu. In prav ta izumitelj je dal ime največji zračni ladji, zgrajeni do tridesetih let preteklega stoletja. Pozneje bo Grafa Zepppelina premagal nesrečni Hindenburg, ki pa je tudi končal ero teh mogočnih plovil. V oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič vodi v Maribor leta 1931, ko je mesto dobilo prav posebnega obiskovalca.
Pred 40 leti, neko spomladansko nedeljo leta 1981, je otroke ob 7. uri zjutraj na Prvem programu Televizije Slovenija pozdravila uvodna špica novega 50-minutnega programskega pasu risank, na ekranu pa se je izpisalo Živ žav.
Dopisnik, ki je od blizu spremljal in pronicljivo mislil skoraj vse najpomembnejše dogodke od druge svetovne vojne naprej
V današnji oddaji Sledi časa bomo osvetlili organizirano delovanje slepih in slabovidnih v zadnjih 100 letih. Sedmega novembra 1920 je bilo ustanovljeno Podporno društvo slepih, ki je prvo slovensko invalidsko društvo. Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, kot se imenuje danes, je tako najstarejša invalidska organizacija, ki v skladu s slovensko zakonodajo zastopa slepe in slabovidne v Sloveniji. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je ob jubileju podpisal Ukaz o podelitvi državnega odlikovanja zlati red za zasluge, ki ga Zveza prejme za izjemne zasluge pri povezovanju slepih in slabovidnih in pri spodbujanju njihovega vključevanja v družbo in za uspehe pri uveljavljanju novih, izvinih rešitev za temeljna vprašanja slepote in slabovidnosti. V oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo predstavili zgodovinski razvoj organizacije in izzive, pred katere je Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije postavljena danes.
Neveljaven email naslov