Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Turistovski klub skala so ustanovili 2. februarja 1921. Bil je nekakšna alternativa Slovenskemu planinskemu društvu (SPD), saj je zagovarjal idejo elite – pa ne v smislu premožnosti ali družbenega ugleda. Skalaši, kakor so si pravili članice in člani, so zagovarjali idejo maloštevilnega, a izjemnega članstva. Iz njihovih vrst so izšli vrhunski smučarji, alpinisti, gorniki, gorski reševalci, fotografi, celo sankači. Zagovarjali so predanost svojemu klubu, poslanstvu le-tega in se zavzemali za visoka moralna načela. Nosili so prepoznavne značke s planiko v barvi slovenske trobojnice, imeli so celo svojo himno, katere refren se glasi:
Skala, divja skala,
kras gorenjskih gor.
Skala, divja skala,
ti vedno boš nam vzor.
Trden kakor skala
je slovenski rod,
kvišku kakor skala
vodi naša pot.
Dr. Peter Mikša z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani vidi velik pomen Skale v sistematičnem izobraževanju alpinistov, organizaciji predavanj in tečajev, izdelavi gorskih vodničkov in evidentiranju alpinističnih vzponov. Žal se je veliko gradiva Turistovskega kluba Skala po II. svetovni vojni izgubilo, del pa je uničil tudi požar.
A če bi kdo pomislil, da so bili Skalaši predvsem plezalci, bi se motil, pove kustosinja Planinskega muzeja v Mojstrani, Elizabeta Gradnik. Tako širok, kakor je bilo spekter njihovega delovanja v kontekstu gorništva, je bil do danes le redko kateri. Med drugim so skalaši posneli tudi prvi slovenski celovečerni film, V kraljestvu zlatoroga. Z izkupičkom od prodaje vstopnic so financirali svoje delovanje, zgradili pa so tudi Skalaško kočo na Voglu. Članstvo so v začetku predstavljali predvsem mladi, kasneje, ko je TKS zaslovel širom naše države, pa se je članstvo razširilo tudi na nekoliko starejše člane.
Člani Turistovskega kluba Skala so do svojega društva čutili močno pripadnost, ki so jo načrtno gojili. Duh skalaštva je morda še najbolj ponazarjala slovita slovenska alpinistka Paula Jesih, ki je žal doživela tragično usodo. Veliko večino svojih prvenstvenih smeri, izjemnih dosežkov v kontekstu tistega časa, ni poimenovala po sebi, ampak še danes nosijo ime ‘Skalaška smer’. Taka je tudi zgodba najznamenitejšega vzpona predvojne generacije, zadnjega problema naših Alp, osrednjega stebra triglavske severne stene.
Smer sta preplezala Paula Jesih in Joža Čop, a je Paula pred koncem v najtežjem delu po treh dneh plezanja v slabih razmerah omagala. Joža Čop je izplezal sam, odšel po reševalce in se vrnil ponjo. Navezana je Paula nato po dveh dneh čakanja na majhni polici izplezala samostojno, brez pomoči, tako da je smer vsekakor preplezala, pove dr. Peter Mikša. A povojna oblast Pauli zaradi premožnosti in domnevnega sodelovanja z okupatorjem (kar ni bilo res) ni bila naklonjena, zato so smer poimenovali po Joži Čopu, železarju z Jesenic, ki je bil tedanji oblasti ‘bolj primeren’. Čeprav sta bila Joža Čop in Paula Jesih dogovorjena, da se bo smer, če jo preplezata, imenovala Skalaški steber.
Skalaši so bili opazni povsod, kjer so se pojavili. Bili so zelo zaželeni tudi med dekleti, pove France Malešič, upokojeni zdravnik, alpinist in gorski reševalec. Izjemno zanimanje so vedno zbudili tudi s svojimi družabnimi dogodki. Skalaški plesi in veselice so bili dobro obiskani, vedelo se je, da bo tam veliko zabave in domiselne igre, ki so jih prirejali člani. Na njih so na primer za šalo prodajali razgled iz Kredarice v megli, gorski zrak in podobne ‘redke dobrine’. Skalaši so nekoč po besedah starejšega člana pozimi z vlakom prišli v Ljubljano, na hrbtu so imeli nahrbtnike in smuči. Postavili so se v ‘četverored’ in korakali po današnji Slovenski cesti ob prepevanju Skalaške himne. Organizirali so tudi prvi slovenski gorski tek, Miklavževanje v Ratečah in druge za tiste čase zelo odmevne dogodke.
Še dolgo bi lahko naštevali, kaj vse so bili in kaj vse so dosegli članice in člani Turistovskega kluba Skala. A prišla je II. svetovna vojna, pove dr. Peter Mikša, z njo pa tudi zaton društva. Ko je Italija okupirala velik del našega ozemlja, je iz Rima prišla zahteva, da naj se člani TKS priključijo italijanski planinski organizaciji. Skalaši, zvesti svojim idealom in prepričanju, so se odločili, da kolektivno izstopijo iz društva in tako dosežejo njegovo razpustitev. To se je tudi zgodilo, dokumentacijo in premoženje so prenesli na Slovensko planinsko društvo, ki je na teh temeljih kasneje gradilo svoje delovanje.
Tako se zgodba Turistovskega kluba Skala zaključi. Živečih članic in članov ni več, njihove zgodbe živijo predvsem v njihovem brezčasnem delu, ki je imelo za Slovenijo izreden pomen. Ostaja pa duh Skale, nezlomljive in večne, ki živi še danes, pove Elizabeta Gradnik. Zaradi Skale, ki je sestavni del vsake gore, ostaja tudi njena zapuščina – alpinizem, smučanje, fotografija, film, doda dr. Peter Mikša. Vse to je Skala.
Ko skalaš umrje,
ne ‘mre v postelji rad.
Na strmo skalo spleza
in zgrmi v prepad.
Ko pred nebeška vrata stopi,
sv. Peter pride mu nasproti.
Tedaj začuje himno
skalaško zadnjikrat!
913 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Turistovski klub skala so ustanovili 2. februarja 1921. Bil je nekakšna alternativa Slovenskemu planinskemu društvu (SPD), saj je zagovarjal idejo elite – pa ne v smislu premožnosti ali družbenega ugleda. Skalaši, kakor so si pravili članice in člani, so zagovarjali idejo maloštevilnega, a izjemnega članstva. Iz njihovih vrst so izšli vrhunski smučarji, alpinisti, gorniki, gorski reševalci, fotografi, celo sankači. Zagovarjali so predanost svojemu klubu, poslanstvu le-tega in se zavzemali za visoka moralna načela. Nosili so prepoznavne značke s planiko v barvi slovenske trobojnice, imeli so celo svojo himno, katere refren se glasi:
Skala, divja skala,
kras gorenjskih gor.
Skala, divja skala,
ti vedno boš nam vzor.
Trden kakor skala
je slovenski rod,
kvišku kakor skala
vodi naša pot.
Dr. Peter Mikša z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani vidi velik pomen Skale v sistematičnem izobraževanju alpinistov, organizaciji predavanj in tečajev, izdelavi gorskih vodničkov in evidentiranju alpinističnih vzponov. Žal se je veliko gradiva Turistovskega kluba Skala po II. svetovni vojni izgubilo, del pa je uničil tudi požar.
A če bi kdo pomislil, da so bili Skalaši predvsem plezalci, bi se motil, pove kustosinja Planinskega muzeja v Mojstrani, Elizabeta Gradnik. Tako širok, kakor je bilo spekter njihovega delovanja v kontekstu gorništva, je bil do danes le redko kateri. Med drugim so skalaši posneli tudi prvi slovenski celovečerni film, V kraljestvu zlatoroga. Z izkupičkom od prodaje vstopnic so financirali svoje delovanje, zgradili pa so tudi Skalaško kočo na Voglu. Članstvo so v začetku predstavljali predvsem mladi, kasneje, ko je TKS zaslovel širom naše države, pa se je članstvo razširilo tudi na nekoliko starejše člane.
Člani Turistovskega kluba Skala so do svojega društva čutili močno pripadnost, ki so jo načrtno gojili. Duh skalaštva je morda še najbolj ponazarjala slovita slovenska alpinistka Paula Jesih, ki je žal doživela tragično usodo. Veliko večino svojih prvenstvenih smeri, izjemnih dosežkov v kontekstu tistega časa, ni poimenovala po sebi, ampak še danes nosijo ime ‘Skalaška smer’. Taka je tudi zgodba najznamenitejšega vzpona predvojne generacije, zadnjega problema naših Alp, osrednjega stebra triglavske severne stene.
Smer sta preplezala Paula Jesih in Joža Čop, a je Paula pred koncem v najtežjem delu po treh dneh plezanja v slabih razmerah omagala. Joža Čop je izplezal sam, odšel po reševalce in se vrnil ponjo. Navezana je Paula nato po dveh dneh čakanja na majhni polici izplezala samostojno, brez pomoči, tako da je smer vsekakor preplezala, pove dr. Peter Mikša. A povojna oblast Pauli zaradi premožnosti in domnevnega sodelovanja z okupatorjem (kar ni bilo res) ni bila naklonjena, zato so smer poimenovali po Joži Čopu, železarju z Jesenic, ki je bil tedanji oblasti ‘bolj primeren’. Čeprav sta bila Joža Čop in Paula Jesih dogovorjena, da se bo smer, če jo preplezata, imenovala Skalaški steber.
Skalaši so bili opazni povsod, kjer so se pojavili. Bili so zelo zaželeni tudi med dekleti, pove France Malešič, upokojeni zdravnik, alpinist in gorski reševalec. Izjemno zanimanje so vedno zbudili tudi s svojimi družabnimi dogodki. Skalaški plesi in veselice so bili dobro obiskani, vedelo se je, da bo tam veliko zabave in domiselne igre, ki so jih prirejali člani. Na njih so na primer za šalo prodajali razgled iz Kredarice v megli, gorski zrak in podobne ‘redke dobrine’. Skalaši so nekoč po besedah starejšega člana pozimi z vlakom prišli v Ljubljano, na hrbtu so imeli nahrbtnike in smuči. Postavili so se v ‘četverored’ in korakali po današnji Slovenski cesti ob prepevanju Skalaške himne. Organizirali so tudi prvi slovenski gorski tek, Miklavževanje v Ratečah in druge za tiste čase zelo odmevne dogodke.
Še dolgo bi lahko naštevali, kaj vse so bili in kaj vse so dosegli članice in člani Turistovskega kluba Skala. A prišla je II. svetovna vojna, pove dr. Peter Mikša, z njo pa tudi zaton društva. Ko je Italija okupirala velik del našega ozemlja, je iz Rima prišla zahteva, da naj se člani TKS priključijo italijanski planinski organizaciji. Skalaši, zvesti svojim idealom in prepričanju, so se odločili, da kolektivno izstopijo iz društva in tako dosežejo njegovo razpustitev. To se je tudi zgodilo, dokumentacijo in premoženje so prenesli na Slovensko planinsko društvo, ki je na teh temeljih kasneje gradilo svoje delovanje.
Tako se zgodba Turistovskega kluba Skala zaključi. Živečih članic in članov ni več, njihove zgodbe živijo predvsem v njihovem brezčasnem delu, ki je imelo za Slovenijo izreden pomen. Ostaja pa duh Skale, nezlomljive in večne, ki živi še danes, pove Elizabeta Gradnik. Zaradi Skale, ki je sestavni del vsake gore, ostaja tudi njena zapuščina – alpinizem, smučanje, fotografija, film, doda dr. Peter Mikša. Vse to je Skala.
Ko skalaš umrje,
ne ‘mre v postelji rad.
Na strmo skalo spleza
in zgrmi v prepad.
Ko pred nebeška vrata stopi,
sv. Peter pride mu nasproti.
Tedaj začuje himno
skalaško zadnjikrat!
Srednjeveški položaj Rimskokatoliške cerkve je bil precej drugačen od današnjega, saj je imela glavno vlogo na tako rekoč vseh ravneh življenja. V tem obdobju, pa seveda že tudi prej, so nastajale redovne skupnosti, kjer so izpostavljali predvsem preprostost, nravno čistost in uboštvo. Pri tem pa se je pojavilo različno imenovanje teh redovnih skupnosti. Tako je bilo dolgo časa uveljavljeno ime beraški redovi, pozneje ubožni, zdaj pa se je uveljavilo imenovanje uboštveni redovi. Ti so bili v času nastanka po svoji organizaciji nekaj čisto novega. Strogo uboštvo ni vezalo le posameznikov, ampak tudi skupnost, samostan, cerkev. Preživljali so se z ročnim delom in z miloščino. V zameno so ljudem oznanjali božjo besedo in pomagali pri pastoralnem delu. V dobi, ko se je precejšnji del duhovščine predajal bogastvu in uživanju, ko so se pojavljala krivoverstva, so uboštveni redovi vključevali nove življenjske tokove in tako postali nosilci tedanje reforme Cerkve. V oddaji Sledi časa, bomo predstavili uboštvene redove nekoč in danes in spregovorili tudi o pečatu, ki so ga pustili v arhitekturi.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Bloke že od nekdaj slovijo kot zibelka slovenskega smučanja, malo manj pa je znano, da bi jih lahko poznali tudi kot zibelko slovenskega jadralnega letalstva.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ob koncu minulega leta so v Zavrhu pri Lenartu v Slovenskih goricah predstavili pomembno pridobitev. V kraju kjer Turistično društvo Rudolf Maister – Vojanov že desetletja skrbi za ohranjanje spomina na tega pomembnega rojaka, ki je tja prihajal na počitnice so odkupili in s pomočjo evropskega projekta dokončno obnovili nekdanjo Štupičevo vilo. Gre za enega najuspešnejših občinskih projektov, v katerega so vložili več kot pol milijona evrov. V manj kot treh mesecih po otvoritvi, se je tam zvrstili veliko obiskovalcev, v toplem delu leta pa jih pričakujejo še več.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Med današnjim sprehodom v preteklost, ki ga ob nedeljah ponuja oddaja Sledi časa, se vračamo v sedemnajsto stoletje. Obdobje, ki je za našo civilizacijo prelomno, iz pozabe obujamo z zgodbo o nenavadni ženski, katere del življenja se je odvijal tudi v naših krajih. Marko Radmilovič nas seznanja z aristokratinjo Elizabeto Katarino von Galler, ki jo še danes jo pomnimo kot »vražjo Lizo«!
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Kdaj praznik umre? Splošno mnenje med praznovalci je, da takrat, ko je konec praznovanja. A če na smrt praznikov pogledamo širše, denimo bolj človeško, ugotovimo, da imamo kup mrtvih praznikov. Se pravi praznikov, ki se ne pojavijo vsako leto, vsako leto zaživijo in vsako leto umrejo. Praznikov, ki so mrtvi ves čas. Ki bi se jim morali spominjati na praznik prvega novembra. Praznikov, mrtvih in hladnih, kot je človeška pozaba. Nekaj teh preminulih praznikov se bomo spomnili v tokratni oddaji.
Kje so med 2. svetovno vojno potekale meje med okupiranimi območji in kako so vplivale na ljudi
Nizu dokumentarnih oddaj od 90-letnici Radia in 60-letnici Televizije Slovenija bomo tokrat dodali še eno. Osvetlili bomo namreč zelo zanimivo zgodovino Oddajnega centra Krvavec, ki se je na 1740-ih metrih nadmorske višine začela pisati že pred več kot šestimi desetletji. Toda prvo oddajanje televizijskega signala z najviše ležečega oddajnega centra v Sloveniji ni potekalo s sedanje lokacije, ampak iz starega planinskega doma na Krvavcu, kamor so Siemensov oddajnik prepeljali z Ljubljanskega gradu. »In ker leta 1957 na Krvavec še ni bila speljana cesta, smo oddajnik najprej z volovsko vprego prepeljali do Kriške planine, ga tam razstavili, potem pa kar v nahrbtnikih in koših znosili do planinskega doma,« lahko med drugim preberemo v spominih enega izmed pionirjev Oddajnega centra Krvavec…
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Usoda bi se le težko bolj kruto poigrala z bratoma, ki sta močno zaznamovala svet Kamniško-Savinjskih Alp, pisateljstva in petja pred drugo svetovno vojno. Janez in Miro Gregorin sta bila vsak na svojem področju izjemno talentirana in kdo ve kaj vse bi lahko še skupaj dosegla, če ju ne bi leta 1942 ločila usoda, ki je zaznamovala že njuno otroštvo. Po njunih sledeh vseh vrst se je v oddaji Sledi časa podal Jure K. Čokl. Matiji Gregorinu in njegovi ženi Poloni se je prvorojenec Janez rodil 22. junija 1911, 2 dve leti za njim, 29. decembra, se jima je rodil še drugi otrok, Miro. Domače ime, ki so ga pri njihovi hiši uporabljali, je bilo Šteblaj, kasneje so namreč Janeza Gregorina klicali tudi Šteblajev Johan. Zelo zgodaj sta brata občutila, kako kruta je lahko usoda, pripoveduje upokojeni zdravnik dr. France Malešič, gorski reševalec in alpinist ter poznavalec zgodovine slovenskega alpinizma.
Neveljaven email naslov