Vojaška psihologija uči, da potrebujejo sosednji narodi, ki so se zapletli v vojno, štiri rodove, da lahko spet začnejo normalno sobivati. Ker se nov rod odlikuje vsakih petindvajset let, to pomeni, da je za to potrebno sto let. Prav toliko časa mineva od izbruha prve svetovne vojne, prve totalne vojne v zgodovini človeštva. Toliko let mineva tudi od začetka soške fronte. No, eno leto več. Torej je že čas za sobivanje nekoč sprtih narodov.

Tega se dobro zavedajo v Posočju in zato so začeli že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja oblikovati ustanove, ki naj bi pripeljale do tega. Najprej je nastal muzej prve svetovne vojne v Kobaridu, ki je bil kmalu deležen mednarodne pozornosti, saj je nosilec uglednega mednarodnega priznanja – evropski muzej leta. Lahko bi rekli, da predstavljajo predhodnico tega muzeja mnogi domačini zbiralci ostankov te vojne in oblikovalci zasebnih muzejev, ki jih je na tem območju kar nekaj.

Vzporedno je rasla ideja spominske poti mimo ostankov prve vojne v naravi, torej kavern, strelskih jarkov, mulatier, grobišč, kostnic, spomenikov in drugih obeležij. Tako je na začetku tega tisočletja nastala Fundacija Poti miru, ki je v šestnajstih letih oblikovala izjemno Pot miru od Alp do Jadrana. Ta je dolga več kot 260 km in poteka od Loga pod Mangartom do Devina pri Trstu. Razdeljena je v 15 odsekov. Celotna fronta je bila sicer dolga 600 kilometrov in idejni oče poti Zdravko Likar si želi, da bi bila vsa vključena v to pot, ki se je v stoletju spremenila iz poti sovraštva in smrti v pot miru, prijateljstva in sodelovanja.

Nekdanja frontna črta iz prve svetovne vojne med Italijo in Avstro-Ogrsko monarhijo je bila dolga 600 kilometrov, po našem ozemlju pa je bila dolga 90 kilometrov. Ta preobrazba je bila pred kratkim deležna tudi posebnega mednarodnega priznanja. Vpisana je namreč na poskusni seznam svetovne kulturne dediščine pri UNESC-u. V oddaji Sledi časa Jurija Popova smo spoznali Pot in njene najbolj značilne odseke in značilnosti, hkrati pa tudi kako je potekala njena preobrazba v to kar danes je. Protislovno pa je, da vse te poti vodijo skozi čudovito in bogato naravo. V Fundaciji poti miru, ki vodi in razvija to pot, verjamejo, da bo že v dneh letih vpisana na stalni seznam svetovne kulturne dediščine.