Borovnica, kraj, ki leži na obrobju Ljubljanskega barja, se je nekoč imenoval Franzdorf, najbrž po avstro-ogrskem cesarju Francu Jožefu. Verjetno si nihče ni mislil, da mu bo prihodnjo usodo krojila železnica. Zgodba, ki jo je Jurij Popov strnil v oddaji Sledi časa, sega v obdobje oblikovanja in graditve Južne železnice.

Doktor Tadej Brate, edini slovenski industrijski arheolog,  jo imenuje tudi kraška proga, gre pa za progo, ki je pred 160. leti povezala Dunaj s Trstom. Vodila je okoli barja, le pri Borovnici je morala prek ‘morosta’. Zato so tam zgradili štiri viadukte, največji je bil podoben semerinškemu v Avstriji in je bil takrat najdaljši most v Evropi. Dolg je bil dobrih 560 metrov, visok pa 38.  Gradili so ga sedem let. Bil je podoben rimskim viaduktom in je bil dvonadstropen, da je bil dovolj trden oziroma stabilen. V uporabi je bil 87 let, zaznamovala pa ga je burna zgodovina.

Zadnja leta je bila ta najbolj pestra.  Najprej ga je vojska kraljevine Jugoslavije 10. aprila 1941 razstrelila, pravzaprav le osrednji del mostu. Padlo je osem kolon. Italijani, ki so takrat okupirali ta del Slovenije, so ga usposobili za promet v manj kot pol leta. Uporabili so posebno železno premostitveno konstrukcijo in zagotovil promet po enem tiru. Most je sicer že prej začel propadati, saj so hrastovi piloti pod mostom zaradi izsuševanja barja pogledali iz vode in začeli gniti.

Most so med drugo svetovno vojno večkrat bombardirali zavezniki (ameriška in britanska letala) in ga končno onesposobili za promet z bombardiranjem 27. decembra leta 1944. To je bil tudi zadnji dan, ko je bil borovniški viadukt v uporabi. To bombardiranje je bil neke vrste milostni strel mostu, ki je klical po temeljiti sanaciji, za katero ni bilo denarja. Ko so ga Italijani s premostitveno konstrukcijo usposobili za promet, so kraj obdali z žico, da bi ga zavarovali pred morebitnimi partizanskimi napadi. Tako je bila Borovnica nekaj mesecev pred Ljubljano obdana z žico.

Po vojni so nekdanji največji most v Evropi nadomestili z 11 kilometri obvozne proge, stebre pa drugega za drugim porušili. Ohranil se je en sam, kot spomin na razvoj, ki je kraj od kmečke zapeljal v železničarske vode. Mostu ni več, Borovničani pa so ostali zvesti železničarskim poklicem, le da jih ne opravljajo več doma, ampak v Ljubljani in okolici.

Vse fotografije: Jurij Popov