Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Celotno obrobje severno-italijanske ravnine, pa tudi Vipavske doline je bilo vpeto v trgovino z ledom. Ta je cvetela v prvi polovici 19. stoletja in s koncem prve svetovne vojne zamrla. Ponovno so jo začasno in na zelo omejenem področju Trnovskega gozda oživeli v začetku 50-let minulega stoletja. Potrebe po ledu so bile zelo velike, in v zimskem času, niso mogli skladiščiti ledu iz rek ali jezer, ker ga je bilo preprosto premalo. Zaradi tega so iskali vire ledu na področju Alp in na Trnovskem gozdu. Poleg tega pa so bile za pridobivanje ledu znane tudi kraške jame na planotah Snežnika, Kočevskih gozdov in Hrušice.
Mala Lazna,razcep z Paradano.
Na Notranjskem in v preostalih predelih naše države pa so zime dovolj ostre in so led veliko laže in ceneje sekali na zaledenelih rekah, jezerih in bajerjih. Potem so ga shranili v posebej za to zgrajenih kleteh; v njih je zdržal vse leto in gostilničarji in mesarji so ga uporabljali za shranjevanje živil. Za ledarstvo je bil zanimiv Trnovski gozd, predvsem Paradana, in na drugi strani območje Nanosa, pravi dr. Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni.
Povedal je, da sta ti območji, Trnovski gozd in Nanos, postali zanimivi za ledarstvo šele po dograditvi cest. Iz Nanosa so led prenašali v Vipavo, porabili pa so ga tudi za pašo na nanoški planoti. Še večji zagon pa je ledarstvu dala železnica; takrat se je pokazala prednost ledene jame Paradane v Trnovskem gozdu.
Vhod v jamo Paradano je na nadmorski višini 1.100 metrov. Leži v kotanji, v kateri se zadržuje hladen zrak. Tam je bil prvič na svetu opisan pojav toplotnega in vegetacijskega obrata. Opazili so, da leži v kotanjah hladen zrak in da se zato tudi vegetacija spreminja. Globlje ko gremo proti dnu kotanje, bolj se spreminja, saj je tam zelo hladno. Moralo pa bi biti obrnjeno. To so po pravici najprej pripisali toplotnemu obratu, geografi pa so k temu dodali še lego vhoda. Vendar pa se to ne sklada z dejstvi. Leta 1880 je namreč naravoslovec Fugger z znanjem fizike in termike ugotovil, da se led v jamah ne more obdržati vse leto, če ni močne zračne cirkulacije, ki v hladni polovici leta deluje, v topli pa ne.
Vhodni del Paradane.
foto: Drago Korenč.
Ledena sveča.
Ledeno tihožitje.
Ledarstvo je kot posebnost poniknilo v zgodovino z razvojem modernih strojev, ki so začeli izdelovati led. Ta je poleg soli ( pa tudi sladkorja) zagotovo eden najpomembnejših konzervansov, ki so jih ljudje uporabljali stoletja dolgo. Največji razcvet pa je ledarstvo doživelo z razmahom industrijske revolucije. Takrat ledu niso uporabljali le za hranjenje živil, ampak so si z njim pomagali tudi ulični sladoledarji, poleg tega pa so takrat izumili hladilno pove Boris Blažko samostojni muzejski tehnik- oblikovalec iz Goriškega muzeja.
Društvo Doli- društvo za ohranjanje lokavskega izročila, deluje že 28 let. Najprej je bilo fantovska skupina, potem so se njegovi člani začeli ukvarjati z zbiranjem in ohranjanjem nesnovne dediščine, predvsem izročila furmanov. Zbrali so zadnja izročila mož, ki so tovore prevažali z vozovi. Na Trnovski planoti, ki je bila državni gozd, so se uveljavljali drugačni načini vožnje kot drugje po državi. To pa je pomenilo, da so v nekaterih pogledih celo prednjačili pri načinih vožnje lesa in drugih tovorov. Člani društva so te načine skušali obuditi, med njimi tudi prevoze ledu; vozili so ga v Postojno, Ajdovščino in drugam. Take furnge, furenge- ali prevozi so bili zelo zanimivi za ljudi, saj so led vozili poleti. Vendar pa ga niso smeli vzeti iz jam, saj jim tega Zavod za varstvo narave ni dovolil, ker so ledene jame v Paradani zaščitene in tudi ker led v jamah izginja.
Na fotografijah, ki so dodane, avtor je Boris Blažko, lahko vidimo celoten potek priprave, izdelave, in vožnje ledu.
Trnovska planota je bila državni gozd, ki je spadal pod avstro-ogrsko mornarico. Poraba lesa je bila zato velika. Ob tem so bile tudi ledenice državne in led so lahko izkoriščali le s koncesijo, za to pa je bilo treba plačati davek. Ta led ni bil porabljen za potrebe sladoledarjev, ampak je bil namenjen za ladje.
Boris Blažko opozori, da so tedaj rekli, da so ta led vozili v Aleksandrijo, v Egipt. Tja so izvažali hlajenje in tam so potem vodo iz staljenega ledu prodali.
Tako so morali ladijske hladilne komore napolniti z velikimi količinami ledu. Ko je prišlo naročilo, so trnovski »furmani« vse noči vozili led v pristanišče, dokler niso napolnili ladje ali skladišča. Vozili so ga ponoči, pri tem so ga izolirali, za to pa so uporabljali cerade, vejevje in listje. Če je bilo povpraševanje veliko, so ga lomili tudi iz kalov in ga vozili iz skladišč ali shramb. V Tihi dolini, na Predmeji, je recimo še ohranjena shramba za led.
Najbolj znani družini, ki sta obogateli z ledom oziroma vodo, sta bili po domače Štemč in Ferluga. Gospodarja sta sezonsko najemala delavce za spravilo ledu. Tega so redkeje sekali, raje so ga žagali, saj so potrebovali bloke. Led so vlekli s posebnimi kleščami in kljukami. V Paradani je obstajala tudi dvižna naprava zanj. Vse skupaj je bilo namreč zelo nevarno, vendar pa Boris Blažko za smrtne žrtve ne ve. Led so naložili na vozove in odpeljali naprej; to so delali poleti, pozimi pa ne. Na Predmeji obstaja tudi brezno, v katerega so ljudje shranili pridelke kot v vaško kaščo.
913 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Celotno obrobje severno-italijanske ravnine, pa tudi Vipavske doline je bilo vpeto v trgovino z ledom. Ta je cvetela v prvi polovici 19. stoletja in s koncem prve svetovne vojne zamrla. Ponovno so jo začasno in na zelo omejenem področju Trnovskega gozda oživeli v začetku 50-let minulega stoletja. Potrebe po ledu so bile zelo velike, in v zimskem času, niso mogli skladiščiti ledu iz rek ali jezer, ker ga je bilo preprosto premalo. Zaradi tega so iskali vire ledu na področju Alp in na Trnovskem gozdu. Poleg tega pa so bile za pridobivanje ledu znane tudi kraške jame na planotah Snežnika, Kočevskih gozdov in Hrušice.
Mala Lazna,razcep z Paradano.
Na Notranjskem in v preostalih predelih naše države pa so zime dovolj ostre in so led veliko laže in ceneje sekali na zaledenelih rekah, jezerih in bajerjih. Potem so ga shranili v posebej za to zgrajenih kleteh; v njih je zdržal vse leto in gostilničarji in mesarji so ga uporabljali za shranjevanje živil. Za ledarstvo je bil zanimiv Trnovski gozd, predvsem Paradana, in na drugi strani območje Nanosa, pravi dr. Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni.
Povedal je, da sta ti območji, Trnovski gozd in Nanos, postali zanimivi za ledarstvo šele po dograditvi cest. Iz Nanosa so led prenašali v Vipavo, porabili pa so ga tudi za pašo na nanoški planoti. Še večji zagon pa je ledarstvu dala železnica; takrat se je pokazala prednost ledene jame Paradane v Trnovskem gozdu.
Vhod v jamo Paradano je na nadmorski višini 1.100 metrov. Leži v kotanji, v kateri se zadržuje hladen zrak. Tam je bil prvič na svetu opisan pojav toplotnega in vegetacijskega obrata. Opazili so, da leži v kotanjah hladen zrak in da se zato tudi vegetacija spreminja. Globlje ko gremo proti dnu kotanje, bolj se spreminja, saj je tam zelo hladno. Moralo pa bi biti obrnjeno. To so po pravici najprej pripisali toplotnemu obratu, geografi pa so k temu dodali še lego vhoda. Vendar pa se to ne sklada z dejstvi. Leta 1880 je namreč naravoslovec Fugger z znanjem fizike in termike ugotovil, da se led v jamah ne more obdržati vse leto, če ni močne zračne cirkulacije, ki v hladni polovici leta deluje, v topli pa ne.
Vhodni del Paradane.
foto: Drago Korenč.
Ledena sveča.
Ledeno tihožitje.
Ledarstvo je kot posebnost poniknilo v zgodovino z razvojem modernih strojev, ki so začeli izdelovati led. Ta je poleg soli ( pa tudi sladkorja) zagotovo eden najpomembnejših konzervansov, ki so jih ljudje uporabljali stoletja dolgo. Največji razcvet pa je ledarstvo doživelo z razmahom industrijske revolucije. Takrat ledu niso uporabljali le za hranjenje živil, ampak so si z njim pomagali tudi ulični sladoledarji, poleg tega pa so takrat izumili hladilno pove Boris Blažko samostojni muzejski tehnik- oblikovalec iz Goriškega muzeja.
Društvo Doli- društvo za ohranjanje lokavskega izročila, deluje že 28 let. Najprej je bilo fantovska skupina, potem so se njegovi člani začeli ukvarjati z zbiranjem in ohranjanjem nesnovne dediščine, predvsem izročila furmanov. Zbrali so zadnja izročila mož, ki so tovore prevažali z vozovi. Na Trnovski planoti, ki je bila državni gozd, so se uveljavljali drugačni načini vožnje kot drugje po državi. To pa je pomenilo, da so v nekaterih pogledih celo prednjačili pri načinih vožnje lesa in drugih tovorov. Člani društva so te načine skušali obuditi, med njimi tudi prevoze ledu; vozili so ga v Postojno, Ajdovščino in drugam. Take furnge, furenge- ali prevozi so bili zelo zanimivi za ljudi, saj so led vozili poleti. Vendar pa ga niso smeli vzeti iz jam, saj jim tega Zavod za varstvo narave ni dovolil, ker so ledene jame v Paradani zaščitene in tudi ker led v jamah izginja.
Na fotografijah, ki so dodane, avtor je Boris Blažko, lahko vidimo celoten potek priprave, izdelave, in vožnje ledu.
Trnovska planota je bila državni gozd, ki je spadal pod avstro-ogrsko mornarico. Poraba lesa je bila zato velika. Ob tem so bile tudi ledenice državne in led so lahko izkoriščali le s koncesijo, za to pa je bilo treba plačati davek. Ta led ni bil porabljen za potrebe sladoledarjev, ampak je bil namenjen za ladje.
Boris Blažko opozori, da so tedaj rekli, da so ta led vozili v Aleksandrijo, v Egipt. Tja so izvažali hlajenje in tam so potem vodo iz staljenega ledu prodali.
Tako so morali ladijske hladilne komore napolniti z velikimi količinami ledu. Ko je prišlo naročilo, so trnovski »furmani« vse noči vozili led v pristanišče, dokler niso napolnili ladje ali skladišča. Vozili so ga ponoči, pri tem so ga izolirali, za to pa so uporabljali cerade, vejevje in listje. Če je bilo povpraševanje veliko, so ga lomili tudi iz kalov in ga vozili iz skladišč ali shramb. V Tihi dolini, na Predmeji, je recimo še ohranjena shramba za led.
Najbolj znani družini, ki sta obogateli z ledom oziroma vodo, sta bili po domače Štemč in Ferluga. Gospodarja sta sezonsko najemala delavce za spravilo ledu. Tega so redkeje sekali, raje so ga žagali, saj so potrebovali bloke. Led so vlekli s posebnimi kleščami in kljukami. V Paradani je obstajala tudi dvižna naprava zanj. Vse skupaj je bilo namreč zelo nevarno, vendar pa Boris Blažko za smrtne žrtve ne ve. Led so naložili na vozove in odpeljali naprej; to so delali poleti, pozimi pa ne. Na Predmeji obstaja tudi brezno, v katerega so ljudje shranili pridelke kot v vaško kaščo.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Naslov današnje oddaje je: Bojeviti posebnež. Ne gre za posameznika, ampak za vsem dobro znano žival, gospodarja dvorišča in kurnika: petelina. Ta ima izredno bogato simboliko, ki je že od nekdaj povezana s tem spremenljivim likom. Poznale so ga že najstarejše kulture in ga povezovale s soncem. Poleg tega je njegovo kikirikanje pregnalo najrazličnejše demone noči, vampirje in zle duhove in zato je bil že od nekdaj simbol svetlobe in rojstva novega dne. Ob tem so ljudi nagovarjale še številne druge lastnosti petelina, predvsem močna seksualna energija, bojevitost in budnost. Petelin je tudi simbol blaginje, zato ne preseneča prepričanje, da kdor ima kipec petelina, privabi v hišo srečo, zdravje in bogastvo. Na drugi strani pa ga povezujejo tudi s pretiranim pohlepom, izbruhi silovite jeze in poželenjem. Včasih so za koga rekli, da se preveč petelini, šopiri. Fantovske družbe, ki so se velikokrat tudi steple, so označevali za mlade petelinčke. Vloga in pomen petelina pa sta se od omenjenih davnih časov do današnjih dni zelo spreminjala in zato je petelin zelo skrivnostna, pa vendar tako domača in znana žival. Nastopa tudi v pregovorih, recimo: Na svojem gnojišču je petelin gospod ali Uboga hiša, pred katero koklje pojejo in petelin molči. Ko govorimo o petelinu, lahko naštejmo nekaj krajev, ki nosijo ime po njem, recimo Petelinje na Pivškem, Petelinjek in podobno. Med tistimi, ki petelina še posebno slavijo, pa je seveda Šentjernej na Dolenjskem, v katerem je petelin glavni, če lahko tako rečemo. Več o petelinu v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Danes bi, če bi bilo vse prav, veselo pustovali. Nekateri sicer menijo, da gre za preostanek nekdanje folklore, ki je sicer imela globoke in smiselne korenine, zdaj, ko je dobila sodobno preobleko, pa je postala zelo površinska in posledica tega sta razbrzdanost in pijančevanje. Pustne šege in navade so v preteklosti različne posvetne in cerkvene oblasti poskušale zatreti, vendar je slovenska pustna dediščina ostala pestra in bogata. Tokrat v oddaji Sledi časa o nekaterih vidikih pustnih praznovanj z nekoliko drugačnimi pogledi na Cerkljansko laufarijo.
V med strokovnjaki nadvse pomembni publikaciji Christianity and Monasticism (Krščanstvo in meništvo) je bila pred nedavnim objavljena raziskava, skupaj z zemljevidom, o puščavniški naselbini v Wadi Naggatu. Pod mogočnimi »Škrlatnimi gorami«, puščavskim gorskim masivom v centralni »Vzhodni puščavi«, so prvi raziskovalci sicer že pred dvema stoletjema našli puščavniško cerkev, ki jo je nekdo kasneje označil kot »najbolj odmaknjen kraj božjega čaščenja na planetu«! A šele nedavne raziskave slovenskega filozofa in raziskovalca dr. Jana Ciglenečkega so v bližini cerkve odkrile tudi nekaj samotišč, ki so jih puščavniki uporabljali v četrtem stoletju našega štetja. To pomembno in redko odkritje, ki si je zaslužilo tudi prestižno objavo, je le eno v okvirih projekta, ki sta ga dr.Ciglenečki in slovenski fotograf, delujoč v Egiptu, Matjaž Kačičnik opravila v letih 2018/19. O njunih raziskavah v Egiptu govori oddaja Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Prva svetovna vojna se je končala. Družbena ureditev, v kateri so se znašli naši predniki, se je znova spremenila: Avstro-Ogrske ni bilo več, nastala je država SHS. Posledice vojne so občutili tudi tisti, ki so jih povezovale gore: poti so bile poškodovane, številne koče so pogorele. Slovensko planinsko društvo (SPD) je svojo novo usmeritev videlo v gospodarski dejavnosti, kar pa ni bilo po godu mladi generaciji, ki je želela v gorah iskati predvsem športne izzive. 2. februarja 1921 se je rodil Turistovski klub Skala, ki je spremenil zgodovino slovenskega alpinizma in močno vplival na razvoj in usmeritev te dejavnosti pri nas. Zakaj je pritegnil mlade ljudi povsem različnih nazorov, zajemal tako številna področja in kakšna bi bila njegova vloga, če bi obstajal še danes, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.
Od priseljenskega delavca prek literarnega zvezdnika do političnega izobčenca
Spomenica iz leta 1920 je prvi celostni slovenski naravovarstveni program. Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu za Slovenijo jo je predložil takratni začasni pokrajinski vladi za Slovenijo in v njej postavil konkretne zahteve za zavarovanje ogroženih rastlinskih in živalskih vrst ter kraških jam in razglasitev sedmih konkretnih območij. Med temi je bil omenjen tudi pragozd kneza Windischgraetza nad Lokanjo vasjo pri Oplotnici na Pohorju. Tega gozda danes ni več, vzela ga je potreba po lesu ob udarniškem koncu štiridesetih let prejšnjega stoletja. Tedaj se niso kaj prida ozirali na častitljive gozdne sestoje, ki so rastli stoletja in jim je začetek slovenskega naravovarstvenega razuma namenil nujno varovanje. Te Sledi časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar, bodo na Pohorju iskale izginulo in opozorile na tisti del žive narave, ki je tako redek, da se moramo razveseliti vsakega osebka in mu še naprej zagotavljati življenjski prostor.
Sneg je bistven. Že stoletja v decembru zapade in marca skopni. Bolj ali manj. Ta ritem se nam je vsadil v gene, postal je del našega bitja in zadnja leta, ko so zime da bog pomagaj, smo nervozni in si lažemo, da še dobro, da ga ni, ker so ceste suhe. Poleg tega je sneg slovenskemu narodu dal identiteto, ga osamosvojil in udržavotvoril. Govorimo seveda o smučanju. Pa ne o kakršnem koli smučanju, temveč o zlati dobi slovenskega smučanja, ki se je začela sredi sedemdesetih let in nato skozi osemdeseta in prvo polovico devetdesetih krepko preoblikovala nas Slovence kot danes samostojen narod. O smučanju, ki se je v športu pretvorilo v lepilo nacionalne tvarine, je bilo prelitega že veliko črnila, v Sledeh časa pa prinašamo zgodbo, ki je večini poslušalcev povsem neznana. Skupaj s takrat še skromno reprezentanco odhajamo avgusta na smučanje v Argentino. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič
V obdobju novega leta sta združena čas, ki beži, in čas, ki se ponavlja. Zato tokratna oddaja Sledi časa razmišlja o času kot eni temeljnih kategorij človekovega dojemanja sveta in svojega mesta v njem.
»Pa smo okrog,« je rekel star cigan in izključil vrtiljak blaznosti, ki nas je zavrtel 365-krat okrog večne osi življenja. Bili smo tako zelo zasedeni, da tega nismo niti opazili! Nekajkrat smo rekli: »Je že prvi maj?« ... »Je že dopust?« In nekajkrat smo rekli: »Madona, kako čas leti.« Ves čas pa smo vili pandemične roke k nebu … In smo spet na začetku. Ker smo preživeli leto, ne da bi ugotovili, kaj se je v resnici zgodilo, se ga, razumljivo, danes več ne spominjamo. Na srečo pa nacionalne ustanove kolektivnega spomina, kamor spada tudi naš Radio, vsakič znova poskrbijo, da se vsaj za trenutek spomnite, kaj hudiča se je dogajalo v letu 2020. Lažje boste zakoračili v 2021, ko boste rekli »Ja, ja, tako je bilo!« Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Tudi neskončni hodniki velikih hotelov skrivajo svoje zgodbe. Prav je, da se jim posvetimo tudi v času, ko turizem diha na škrge in so hoteli zaprti. V oddaji Sledi časa se bomo spomnili Grand hotela Adelsberg, ki je nekoč stal na mestu, kjer danes stoji dijaški dom Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna. Zgradili so ga pred pred 145 leti in je bil eden najimenitnejših hotelov svojega časa na Kranjskem, primerljiv s Parkhotelom Mallnar na Bledu, hotelom St. Johann v Bohinju ter Grandhotelom Union v Ljubljani. Hotel z imenitnim parkom z alejo kostanjev so propagirali kot zračne toplice, v turističnih vodnikih Thomasa Cooka ga je bilo moč najti že na tretji strani, celo pred švicarskimi hoteli. Hotel so obiskovale kronane glave, denimo švedski kralj, slovel pa je tudi po izvrstni francoski kuhinji. Prva svetovna vojna prinese začetek konca slavnih hotelskih let, petične turiste zamenjajo visoki častniki, saj se v hotelu naseli poveljstvo soške fronte. Spomine na grand hotel, ki ga več ni, bomo obudili v reprizi oddaje Sledi časa, ki jo je pripravil Bojan Leskovec.
Petinsedemdeset let, osemsto številk, več tisoč sodelujočih avtorjev in likovnih ustvarjalcev, brez katerih si otroške in mladinske literature sploh ne gre zamisliti, in več milijonov bralcev … Ciciban, najstarejša otroška revija pri nas, je imela v najboljših letih več kot sto tisoč izvodov naklade. Danes je ta številka, tudi zaradi mlajšega bratca Cicidoja, ki je začel izhajati leta 1998, veliko nižja, kljub temu pa vsa ta leta ostaja zakladnica kakovostnih umetniških vsebin in didaktičnega gradiva za otroke.
V decembru ima obdarovanje, lahko bi rekli, »domovinsko pravico« in je sestavni del vsakdanjega življenja. Za manjše ali večje pozornosti poskrbimo sami ali pa to skrb prepustimo trem dobrim možem, Miklavžu, Božičku in dedku Mrazu. Ti pa imajo poleg funkcije obdarovanja še veliko skupnega, in del tega bomo spoznali v današnji oddaji. Šli bomo namreč po sledeh palice, ki jo ob drugih simbolih nosijo trije možje. Gre za škofovsko palico. V spisih so namreč med insignijami, ki jih prejme škof ob posvečenju, tudi pastirske palice. Te so vnesene v bogoslužje kot neki praktičen predmet. Tega uporablja človek, ki ima avtoriteto, ta pa je povezana s starostjo tega človeka. Eden od zapisov namreč pravi, da stari človek hodi po treh in ta tretja noga je palica. V liturgičnem smislu pa je pomen palice treba iskati v Svetem pismu, kjer je opis palice recimo v enem od psalmov - Gospod je moj pastir. V tej omembi pa se skriva tudi podoba Mojzesa, ki je ob videnju gorečega grma kot pastir pasel ovce. Pozneje je Mojzes svoje ljudstvo izpeljal iz Egipta in to ljudstvo vodil s svojo pastirsko palico. Z njo je v puščavi udaril po skali in iz nje je pritekla voda, kar kaže na zakramentalni vidik. Vendar pa palica ni samo krščanski in judovski simbol, najdemo jo v starodavnih prazgodovinskih kulturah na vzhodu in na zahodu. Več o simbolnem pomenu palice pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Leta 1966 sta Ante Mahkota in Peter Ščetinin tehnično preplezala do takrat nerešljiv alpinistični problem – obraz sfinge v Severni triglavski steni. S tem sta izpolnila sanje celotne generacije in na svoj način končala tako imenovano 'železno dobo' slovenskega alpinizma. Miniti je moralo skoraj 30 let, da je naslednja generacija naredila korak naprej – obraz sfinge sta v jeseni leta 1995 kot prva prosto preplezala Gregor Kresal in Miha Kajzelj.
V javnosti iz leta 1990 praviloma izpostavljamo le armadno akcijo delne razorožitve in prevzema orožja Teritorialne obrambe. Ob tem pa – menda nenamerno – pozabljamo, da so dobro organizirane skupine spretnih in pogumnih iz varovanih armadnih skladišč odpeljale zajetne količine vojaške opreme in orožja. Pripadniki tedanje milice ter Manevrske strukture narodne zaščite so »ukraden« tovor prepeljali na skrivne lokacije, praviloma v skladišča posameznih podjetij in na kmetije, katerih lastniki so se strinjali, da nase prevzamejo breme tveganja. To je bil čas osebnih odločitev in velikega zaupanja med prebivalci in pripadniki slovenskih obrambnih sil. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Osemnajsto stoletje se je burno odvilo ne le na parketu cesarskih palač in po bojiščih po vsej Evropi, temveč tudi v vinogradih. Velike bolezni, napredek v znanosti, seveda pa tudi dostopnost vina in razvoj vinske trgovine so iz te pijače naredile to, kar poznamo danes. Ne le enega igralca na ne vedno veselem igrišču alkoholnih pijač, temveč vzvišeno, pesniško navdahnjeno in v mnogočem kulturno dobrino, ki se ji klanja ves omikan svet. Ob tem, da je vino tudi možna panoga znotraj tako zelo občutljivega kmetijstva, ni potrebno posebej poudarjati. Delček uvida v pisano zgodovino vinske trte nam prinaša oddaja Sledi časa, ki jo je avtor Marko Radmilovič naslovil »Martinovanje 2020!«
Pred 100 leti se je v kraju Grmada pri Trebnjem rodil pokojni ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Po študiju teologije in duhovniškem posvečenju je ostal v tujini. V domovino se je vrnil leta 1977 in bil tri leta pozneje imenovan na najvišji položaj v nadškofiji. Dr. Alojzij Šuštar je opravil pomembno delo, povezano z demokratičnimi procesi in poznejšim mednarodnim priznanjem Slovenije. Tokratno oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Ob besedah smrt, minevanje, pogreb, pokopališče se vsakdo izmed nas zdrzne. O teh poslednjih stvareh namreč zelo neradi govorimo, če pa že, je to takrat, ko umre eden izmed naših svojcev ali prijateljev. Neizogibnost slovesa je potem navzoča še dolgo, pogosto vse naše življenje, dokler tudi sami nismo postavljeni pred dokončno dejstvo, da smo na tem svetu le popotniki, ki jih čaka končni odhod. V teh prazničnih dneh so nam smrt in z njo povezane besede še posebno blizu. Marsikdo meni, da je tako prav, drugi spet temu nasprotujejo in si namesto obiska pokopališč in prižiganja svečk izberejo tako ali drugačno potovanje in oddih. V današnji oddaji ne bomo razmišljali o simbolnih pomenih smrti in pogrebnih šegah in navadah. Ne bomo ocenjevali, kakšna ekološka obremenitev so gore ostankov plastičnih sveč na pokopališčih, niti nas ne bo zanimalo, kako gledajo na smrt druge kulture, narodi in ljudstva. Zanimal nas bo čisto oseben stik s smrtjo, kot ga doživljajo tisti, ki jim je nekako blizu, kot poslanstvo, poklic, navdih za razmišljanje. Za nekatere sta smrt in minevanje nekaj popolnoma vsakdanjega. Njihov poklic je vezan na smrt in dogajanje v zvezi z njo. Spet drugi so se recimo odločili, da jim bo ta končni del vsakega človeškega življenja še posebno blizu, ne zaradi njihove lastne smrti, ampak tako, da spremljajo umirajoče in njihove svojce. In tu so tudi tisti, ki o smrti razmišljajo. O tem v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Neveljaven email naslov
