Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Svila danes nima več tako prestižne vloge, kot jo je imela nekoč, ko je bila predvsem domena visokih posvetnih in duhovnih vladarjev in avtoritet. To dokazuje tudi podatek, da je bilo treba v davnih časih za kilogram svile odšteti kilogram zlata. Tehnologija izdelave svile ali svilogojstvo pa je bila kar nekaj tisočletij skrbno varovana skrivnost, dokler ni, lahko bi rekli, zaradi "klasičnega industrijskega vohunstva in tihotapstva" postala laže dostopna večjemu krogu prebivalstva. V Slovenijo so sviloprejke dobivali iz Italije, in to v času vladavine Marije Terezije, ki je spodbujala tovrstno gospodarsko dejavnost. To je bilo obdobje monokultur in tisti, ki so bili pripravljeni zasaditi murve in se ukvarjati s svilogojstvom, so bili nagrajeni. Zato se je nad to panogo počasi navdušilo tudi kmečko prebivalstvo. Najprej pa so se s tem ukvarjali v premožnejših družinah, v katerih so imeli večje potrebe po svili. Konec 17. stoletja in v začetku 18. pa je pri nas napočila zlata doba svilogojstva.
Prihod sviloprejk pa ni bil nekaj preprostega. Dokler se ni nihče spraševal, kako nastane svila, ni bilo potrebe pa prenosu tehnologije – pozneje, ko se je izkazalo, da je svila produkt gosenic, pa se je to spremenilo. Prenos sviloprejk in tudi murvovih dreves so opravili misijonarji. Ti so skrili tako jajčeca gosenic sviloprejk kot semena murv v bambusove palice. Prvi poskus gojenja v Evropi je sicer padel v vodo, ker so namesto semen murve posadili jajčeca sviloprejk. Ko so spoznali svojo zmoto so počasi ugotovili tudi, da je najugodnejše območje za gojenje sviloprejk mediteranski prostor, saj so le-te občutljive za vlago in nizke temperature.
Sviloprejke so "potovale"tudi po kopnem, ne samo po morju, po tako imenovani "svilni poti". Ta pot je šla iz Indije skozi Turčijo, v Španijo, Italijo in naše kraje, pove Uša Lover kulturna antropologinja, poznavalka zelišč, doma iz Koprivnega na italijanski strani Goriških Brd.
Sviloprejke so gojili predvsem na Primorskem in današnjem Goriškem, pa tudi v Prekmurju, na Dolenjskem in v predalpskih dolinah, čeprav je bilo tam več težav. Za sviloprejke je bilo treba zasaditi murve, saj jedo samo murvovo listje. Murve sicer niso bile težavne, bolj sviloprejke, ki so občutljive za mraz, zato so zanje primernejše nižine, recimo Prekmurje. Na hribovitih predelih so jih sicer vzgojili, vendar so se pojavile bolezni in nizke temperature, zaradi katerih murve niso pravočasno vzbrstele in za sviloprejke ni bilo hrane, tako da so poginile.
Tudi to, sicer zelo razširjeno panogo, pa so pretresale številne težave. Na prelomu 19. stoletja ni bilo burno le zaradi vojn, ampak tudi zato, ker je na evropske trge počasi začela prihajati tudi azijska svila. To prej ni bilo mogoče, saj so v Evropi lahko prodajali in kupovali le evropsko, ki je bila dražja. Poleg tega je zaradi vojn zmanjkalo delovne sile. Po koncu I. svetovne vojne je območje Goriške prišlo pod Italijo, ki je spodbujala svilogojstvo. Vendar je trajalo kar nekaj časa, preden so ljudje obnovili svoja v vojni porušena domovanja in obdelovalne površine. Med vojno so veliko murvovih dreves požgali zaradi kurjave, zato je bilo treba obnoviti tudi nasade murv. Sčasoma so se stvari sicer normalizirale, vendar je prišla II. svetovna vojna, ki je razvoj spet ustavila. Pa ne popolnoma. Še vedno so trgovali s sviloprejkami, nekateri so prodajali jajčeca gosenic, drugi murvovo listje. Poleg vojn so na svilogojstvo vplivala prva sintetična vlakna, ki so postala konkurenca svilenim tkaninam, svoje pa je naredil tudi, kot rečeno, vstop cenejše azijske svile, še doda Uša Lover.
Razvoj sviloprejk od jajčec do svile so spremljali, raziskovali in dokumentirali učenci Osnovne šole Dobrovo v Goriških Brdih, pod mentorstvom Alojza Vuge, ki je tudi avtor spodnjih fotografij.
Na Osnovni šoli Dobrovo v Gorških Brdih so organizirali precej raziskovalnih akcij in projektov, v katerih so sodelovali učenci sedmih in osmih razredov. Tudi učenci na nižjih stopnjah, v 5. in 6. razredu, so večkrat pokazali veliko zanimanje za to, da bi sodelovali pri kakšnem raziskovalnem projektu. Vodstvo šole, pod vodstvom že pokojnega Petra Stresa, jim je ustreglo in tako so leta 1996 sodelovali pri raziskovalni nalogi: Svilogojstvo. To je predlagal upokojeni učitelj Alojz Vuga, ki je takrat opozoril, da je ta gospodarska dejavnost na Goriškem že zamrla.
Pri samem gojenju so sodelovali štirje učenci in sin Alojza Vuge, ki je bil mlajši. Sviloprejka je navajena jesti tudi popoldne, zvečer, čez konec tedna, zato je moral biti ob gosenicah stalno nekdo navzoč. Več učencev so skušali vključiti tudi v terensko raziskavo o svilogojstvu, ki so jo potem opravili z anketnimi listi. Učencem, ki so anketirali na terenu so pripravili vprašanja, ki so bila mogoče malo nerodno zastavljena, in zato so dobili zelo različne odgovore – recimo, ko so spraševali ljudi koliko se jih je ukvarjalo s svilogojstvom, so v posameznih vaseh to spraševali učenci različnih starosti in zato so dobili tudi popolnoma različne odgovore. Ti podatki potem niso bili uporabni. V Brdih je 45 vasi in iz skoraj vsake vasi je bil vsaj en učenec, ki je to zbiral, vendar za strokovno uporabo podatki niso bili primerni. V redkih vaseh brez šolarjev pa ankete niso opravili.
Učenci, ki so sviloprejke gojili, pa so se sproti učili, da te ne smejo dobiti mokrega ali uvelega listja, da mora biti v prostoru tišina in podobno. Prostor za gojenje so zelo težko našli – v zasebnih hišah to ni bilo mogoče, v šoli pa je bil za to najprimernejši šolski arhiv. Učenci so svoja opažanja pri gojenju sviloprejke in rezultate svojih raziskav predstavili vsem učencem od prvega do osmega razreda, sviloprejke-gosenice, in kokone pa so pokazali tudi otrokom v vrtcu.
Prav gotovo je fotodokumentacija takih stvari zanimiva za Šolsko kroniko, posneli pa so tudi video, vendar ne z namenom, da bi to postal resen film – bolj je šlo za interno dokumentacijo, ki bi jo lahko uporabili pri pouku, je povedal Alojz Vuga. Kasneje pa je iz tega vseeno nastal "dokumentarni film, ali zapis".
O svilogojstvu obstaja kar nekaj poljudnih in strokovnih zapisov, v nekaterih muzejih imajo občasne razstave, fotografski material in drugo dokumentarno gradivo. V svetovnem merilu omenimo Kitajski nacionalni muzej svile, pa Libanonski muzej svile, muzej v Yokohami, muzej ob jezeru Como,v Italiji, in še bi lahko naštevali.
901 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Svila danes nima več tako prestižne vloge, kot jo je imela nekoč, ko je bila predvsem domena visokih posvetnih in duhovnih vladarjev in avtoritet. To dokazuje tudi podatek, da je bilo treba v davnih časih za kilogram svile odšteti kilogram zlata. Tehnologija izdelave svile ali svilogojstvo pa je bila kar nekaj tisočletij skrbno varovana skrivnost, dokler ni, lahko bi rekli, zaradi "klasičnega industrijskega vohunstva in tihotapstva" postala laže dostopna večjemu krogu prebivalstva. V Slovenijo so sviloprejke dobivali iz Italije, in to v času vladavine Marije Terezije, ki je spodbujala tovrstno gospodarsko dejavnost. To je bilo obdobje monokultur in tisti, ki so bili pripravljeni zasaditi murve in se ukvarjati s svilogojstvom, so bili nagrajeni. Zato se je nad to panogo počasi navdušilo tudi kmečko prebivalstvo. Najprej pa so se s tem ukvarjali v premožnejših družinah, v katerih so imeli večje potrebe po svili. Konec 17. stoletja in v začetku 18. pa je pri nas napočila zlata doba svilogojstva.
Prihod sviloprejk pa ni bil nekaj preprostega. Dokler se ni nihče spraševal, kako nastane svila, ni bilo potrebe pa prenosu tehnologije – pozneje, ko se je izkazalo, da je svila produkt gosenic, pa se je to spremenilo. Prenos sviloprejk in tudi murvovih dreves so opravili misijonarji. Ti so skrili tako jajčeca gosenic sviloprejk kot semena murv v bambusove palice. Prvi poskus gojenja v Evropi je sicer padel v vodo, ker so namesto semen murve posadili jajčeca sviloprejk. Ko so spoznali svojo zmoto so počasi ugotovili tudi, da je najugodnejše območje za gojenje sviloprejk mediteranski prostor, saj so le-te občutljive za vlago in nizke temperature.
Sviloprejke so "potovale"tudi po kopnem, ne samo po morju, po tako imenovani "svilni poti". Ta pot je šla iz Indije skozi Turčijo, v Španijo, Italijo in naše kraje, pove Uša Lover kulturna antropologinja, poznavalka zelišč, doma iz Koprivnega na italijanski strani Goriških Brd.
Sviloprejke so gojili predvsem na Primorskem in današnjem Goriškem, pa tudi v Prekmurju, na Dolenjskem in v predalpskih dolinah, čeprav je bilo tam več težav. Za sviloprejke je bilo treba zasaditi murve, saj jedo samo murvovo listje. Murve sicer niso bile težavne, bolj sviloprejke, ki so občutljive za mraz, zato so zanje primernejše nižine, recimo Prekmurje. Na hribovitih predelih so jih sicer vzgojili, vendar so se pojavile bolezni in nizke temperature, zaradi katerih murve niso pravočasno vzbrstele in za sviloprejke ni bilo hrane, tako da so poginile.
Tudi to, sicer zelo razširjeno panogo, pa so pretresale številne težave. Na prelomu 19. stoletja ni bilo burno le zaradi vojn, ampak tudi zato, ker je na evropske trge počasi začela prihajati tudi azijska svila. To prej ni bilo mogoče, saj so v Evropi lahko prodajali in kupovali le evropsko, ki je bila dražja. Poleg tega je zaradi vojn zmanjkalo delovne sile. Po koncu I. svetovne vojne je območje Goriške prišlo pod Italijo, ki je spodbujala svilogojstvo. Vendar je trajalo kar nekaj časa, preden so ljudje obnovili svoja v vojni porušena domovanja in obdelovalne površine. Med vojno so veliko murvovih dreves požgali zaradi kurjave, zato je bilo treba obnoviti tudi nasade murv. Sčasoma so se stvari sicer normalizirale, vendar je prišla II. svetovna vojna, ki je razvoj spet ustavila. Pa ne popolnoma. Še vedno so trgovali s sviloprejkami, nekateri so prodajali jajčeca gosenic, drugi murvovo listje. Poleg vojn so na svilogojstvo vplivala prva sintetična vlakna, ki so postala konkurenca svilenim tkaninam, svoje pa je naredil tudi, kot rečeno, vstop cenejše azijske svile, še doda Uša Lover.
Razvoj sviloprejk od jajčec do svile so spremljali, raziskovali in dokumentirali učenci Osnovne šole Dobrovo v Goriških Brdih, pod mentorstvom Alojza Vuge, ki je tudi avtor spodnjih fotografij.
Na Osnovni šoli Dobrovo v Gorških Brdih so organizirali precej raziskovalnih akcij in projektov, v katerih so sodelovali učenci sedmih in osmih razredov. Tudi učenci na nižjih stopnjah, v 5. in 6. razredu, so večkrat pokazali veliko zanimanje za to, da bi sodelovali pri kakšnem raziskovalnem projektu. Vodstvo šole, pod vodstvom že pokojnega Petra Stresa, jim je ustreglo in tako so leta 1996 sodelovali pri raziskovalni nalogi: Svilogojstvo. To je predlagal upokojeni učitelj Alojz Vuga, ki je takrat opozoril, da je ta gospodarska dejavnost na Goriškem že zamrla.
Pri samem gojenju so sodelovali štirje učenci in sin Alojza Vuge, ki je bil mlajši. Sviloprejka je navajena jesti tudi popoldne, zvečer, čez konec tedna, zato je moral biti ob gosenicah stalno nekdo navzoč. Več učencev so skušali vključiti tudi v terensko raziskavo o svilogojstvu, ki so jo potem opravili z anketnimi listi. Učencem, ki so anketirali na terenu so pripravili vprašanja, ki so bila mogoče malo nerodno zastavljena, in zato so dobili zelo različne odgovore – recimo, ko so spraševali ljudi koliko se jih je ukvarjalo s svilogojstvom, so v posameznih vaseh to spraševali učenci različnih starosti in zato so dobili tudi popolnoma različne odgovore. Ti podatki potem niso bili uporabni. V Brdih je 45 vasi in iz skoraj vsake vasi je bil vsaj en učenec, ki je to zbiral, vendar za strokovno uporabo podatki niso bili primerni. V redkih vaseh brez šolarjev pa ankete niso opravili.
Učenci, ki so sviloprejke gojili, pa so se sproti učili, da te ne smejo dobiti mokrega ali uvelega listja, da mora biti v prostoru tišina in podobno. Prostor za gojenje so zelo težko našli – v zasebnih hišah to ni bilo mogoče, v šoli pa je bil za to najprimernejši šolski arhiv. Učenci so svoja opažanja pri gojenju sviloprejke in rezultate svojih raziskav predstavili vsem učencem od prvega do osmega razreda, sviloprejke-gosenice, in kokone pa so pokazali tudi otrokom v vrtcu.
Prav gotovo je fotodokumentacija takih stvari zanimiva za Šolsko kroniko, posneli pa so tudi video, vendar ne z namenom, da bi to postal resen film – bolj je šlo za interno dokumentacijo, ki bi jo lahko uporabili pri pouku, je povedal Alojz Vuga. Kasneje pa je iz tega vseeno nastal "dokumentarni film, ali zapis".
O svilogojstvu obstaja kar nekaj poljudnih in strokovnih zapisov, v nekaterih muzejih imajo občasne razstave, fotografski material in drugo dokumentarno gradivo. V svetovnem merilu omenimo Kitajski nacionalni muzej svile, pa Libanonski muzej svile, muzej v Yokohami, muzej ob jezeru Como,v Italiji, in še bi lahko naštevali.
Od leta 1900 do leta 1939, celih štirideset let, je v Ljubljani izhajala mladinska revija Zvonček, ki jo je ustanovil pesnik, pisatelj, esejist, dramatik, kritik, med drugim tudi mladinski pisatelj, sicer pa prosvetni delavec Engelbert Gangl. Sam jo je urejal do leta 1929. V devetnajsti številki, izdani januarja leta 1918, je izšel prvi del Vandotove mladinske povesti Kekec na hudi poti. To je prva izmed treh pripovedi o Kekcu, ki jih je napisal Kranjskogorčan Josip Vandot. Drugi dve sta Kekec na volčji sledi, izšla je leta 1922, in Kekec nad samotnim breznom iz leta 1924. Vse tri so bile objavljene v reviji Zvonček, in sicer vsaka v dvanajstih nadaljevanjih. V Mariboru, kjer je živel, preden so ga Nemci z družino vred izgnali v bližino Slavonskega Broda, je imel v rokopisni obliki pripravljeno že četrto pripoved o tem pogumnem pastirčku, vendar so ga zažgali skupaj s številnimi drugimi literarnimi osnutki in približno tri tisoč knjigami iz Vandotove osebne knjižnice. Pripovedke o pastirčku Kekcu so bile in ostale tako priljubljene, da so celo potisnile v ozadje zanimanje za drugo delo njihovega avtorja. Tako se zdi, da je Josip Vandot napisal le te tri mladinske pripovedi in z njim dosegel skoraj pravljični uspeh, kar pa ne drži. Manj znano je, da je bil najprej pesnik. Napisal je več kot dvesto pesmi, vse niso bile objavljene, veliko pesmi in črtic pa je že kot gimnazijec objavil v Domu in svetu. Njegov opus zajema tudi približno dvesto petdeset črtic in povesti. Pisal je tudi kritike, ocene in študije o mladinski literaturi. Med drugim je napisal tudi daljšo pripoved Begunci o primorskih rojakih, ki so morali zaradi bojev na soški fronti zapustiti svoje domove. Pred leti je bil objavljen tudi njegov dnevnik, ki ga je pisal do svoje tragične smrti v Trnjavski Kuti na Hrvaškem leta 1944. Umrl je kot žrtev bombardiranja, njegova žena, hči in vnukinja pa so bile ranjene, a so preživele. Kakšna je bila življenjska pot Josipa Vandota, desetega od dvanajstih otrok družine Vandot, in o tem, koliko je cenjen v slovenski literaturi in svojem rojstnem kraju, govori oddaja Jurija Popova Sledi časa, ki je bila deloma posneta tudi v Kekčevi deželi v Kranjski Gori.
V časih, ko se počasi sesuva javno zdravstvo, se zdi smiselno ozreti v čase, ko zdravstva še ni bilo. Sploh pa ne javnega. Etnologi imajo z zdravstvom podobno veselje kot z vsemi vidiki človekovega življenja v preteklosti. Le da so razprave in dela na to temo zaradi težko dostopnih virov sorazmerno redki. Zato veseli pred kratkim obelodanjeno delo etnologinje dr.Mojce Ramšak, ki govori o zdravju in boleznih na Pohorju v predindustrijskem času. O tegobah minulih stoletij se ob premisleku k današnjim zdravstvenim stranpotem posvečamo v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Med imeni, ki so zaznamovala naše glavno mesto Ljubljano, je prav gotovo kipar Francesco Robba, ki ga večina pozna prav zaradi istoimenskega vodnjaka, ki stoji pred mestno hišo. Malo manj znano pa je, da najdemo njegova kiparska dela tudi v drugih krajih od Zagreba, Karlovca do Reke in v vasi na Pivškem, v Slavini. To je zelo zanimivo in presenetljivo, saj gre za vas, ki je, lahko bi rekli, v senci večjih središč, kot sta Pivka in Postojna. Toda Slavina je bila očitno nekoč zelo pomemba, da so lahko naročali take kiparske mojstrovine, kot so jih izdelovali v tedaj izjemno priznani delavnici Francesca Robbe. Ta baročni kipar se je rodil v Benetkah 1. maja 1689 v družini, v kateri so se, to pa še ni dokazano, nekateri predniki ukvarjali tudi s kamnoseštvom in kiparstvom. Robba se je skupaj s kiparjem iz Padove Jacobom Contierijem okrog leta 1720 pojavil v Ljubljani in tu tudi ostal. Poročil se je s Terezijo, hčerko kamnoseka Luke Misleja. Po njegovi smrti pa je Robba leta 1727 prevzel kamnoseško delavnico, v kateri je lahko sprejemal velika kamnoseška in kiparska naročila. Njegova dela nato najdemo v različnih krajih, med njimi tudi v vasi Slavina. Povezavo Robbe in omenjene pivške vasi bomo odkrivali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Kakšna so bila geopolitična razmerja moči v obdobju pred 1. septembrom leta 1939, ko se je začela Hitlerjeva invazija na Poljsko, in kakšen je bil razvoj dogodkov na stari celini v prvih dneh in tednih po okupaciji Poljske? Vse to in še več ob 80. obletnici začetka druge svetovne vojne analitično osvetljujemo v pogovoru z zgodovinarji z ljubljanske Filozofske fakultete in z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani.
O oglarstvu lahko govorimo že v času tako imenovane prazgodovine, saj je imelo osnovno vlogo pri pridobivanju in taljenju kovin, kot so baker, bron in železo. Svojo vlogo pa je imelo oglje tudi v postopkih balzamiranja v egipčanski kulturi. Največji razcvet je v naših krajih doživelo oglarstvo v 19. stoletju, ko so se razvile fužine. Tako naj bi bilo leta 1826 na Jelovici kar 838 oglarskih kop ali kopišč. Oglje so kuhali na številnih območjihod Gorenjske, Kočevske do Dolenjske in Notranjske ter v Trnovskem gozdu, kjer so z ogljem oskrbovali zlasti rudnik živega srebra v Idriji. Z ogljem so trgovali v Trstu, Ljubljani in na Reki, odkupovali so ga različni trgovci in ga prodajali tudi v Furlaniji. Oglarstvo je kulturni pojav in je bilo nekoč pomemba dopolnilna gospodarska dejavnost, danes pa seveda nima več takega obsega kot nekoč. Je pa zanimiva popestritev turistične ponudbe, ko obiskovalci lahko spremljajo celoten postopek – od priprave lesa, kope do kuhanja oglja. O oglarstvu bomo govorili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Viri pričajo, da se je leta 1919 v Beltincih zbralo dvajset tisoč ljudi v podporo združitvi Prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. In se je slednje tudi zgodilo. Kaj se šele zgodi, če se v Prekmurju zbere štirideset tisoč ljudi. Marko Radmilovič v oddaji "Sledi časa," prinaša zgodbo o tej veliki manifestaciji, ki jo je raziskoval ravno na dan, ko se je v Beltincih mudil cvet slovenske politike.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Na pred kakšnim mesecem odkriti pološči Stanku Pirnatu v Mokronogu piše, da je bil notar in skladatelj, poglabljanje v njegovo kratko življenjsko pot, živel je le 40 let, pa kaže, da bi lahko vso njegovo življenjsko filozofijo in delovanje objeli v eni sami besedi rodoljub. Vse, kar je bil in počel, je namreč služilo predvsem rodoljubju. V obdobju, v katerem je živel in deloval, je ta beseda pomenila veliko več kot danes. Stanko Pirnat je študiral pravo na Dunaju in tam med drugim vodil tudi študentski pevski zbor, ki je prepeval le slovenske pesmi. Kot notarski pripravnik je delal v Ormožu, na Ptuju, v Ljubljani, Kranju in Brežicah, kot notar pa v Stični in Mokronogu. Kot državni uradnik se je zavzemal za aktivno uporabo slovenskega jezika. V vseh teh krajih pa je deloval v ali ustanavljal slovenska društva, ki jih je tudi finančno podpiral. Glasbeno se je udejstvoval že kot gimnazijec, pel je namreč na koru ljubljanske stolnice, saj je imel čudovit bariton. Tam ga je opazil in poučeval komponist Anton Foerster, pozneje tudi Matej Hubad, ki ga je navdušil za skladanje. Njegov glasbeni opus ni velik, na kar je vplivala bolezen, po vsej verjetnosti je imel trebušnega raka, res pa je, da so glasbeni strokovnjaki, na primer iz ljubljanske Glasben matice, od njega pričakovali pomemben prispevek. Res je tudi, da njegovo glasbeno delo še ni v celoti raziskano. Stanka Pirnata v pozabo ni pahnilo ideološko ali kakšno drugačno zanikanje ali mogoče le oporekanje vrednosti njegovega dela. Krivo je naključje, ki je iz povsem nepolitičnih razlogov vplivalo na odstranitev groba, v katerem je bil pokopan.
Nad Čopovo ulico v Ljubljani se dviguje mogočna bela zgradba Mestne hranilnice ljubljanske – prve slovenske bančne ustanove. Nastala je na višku slovenskega narodnega prebujanja in je na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje odigrala ključno vlogo pri poslovnem osamosvajanju in finančnem opismenjevanju Slovencev.
Vsaj na našem programu bomo spomin na vznemirjanje izpred petdesetih let, ko je posadka Apolla 11 poletela proti Luni, podaljšali še za teden. V oddaji Sledi časa nam Marko Radmilovič prinaša malo znano, ali vsaj že skoraj pozabljeno zgodbo o vlogi tedanje Jugoslavije pri tem veličastnem uspehu. Če izdamo – niti ni bila tako neznatna, kot bi dandanašnji pričakovali.
V množici zgodb, ki si jih pripovedujemo vsak dan, se najdejo tudi takšne, v katerih nekomu s premetenostjo uspe prelisičiti sistem in se ob tem še okoristiti. Če jih poslušamo pozorneje, nam veliko povedo tudi o nas samih in o naših skritih fantazijah, da bi podrli ustaljeni družbeni red inse uprli korporacijam, oblastem in drugim družbenim avtoritetam. Te zgodbe, ki spremljajo človeštvo že od pradavnine, pripoveduje oddaja Sledi časa.
Zbirateljstvo ima tudi na Slovenskem dolgo in bogato zgodovino in je nastalo enako kot drugod po svetu ter ima podobno usodo. Pred leti so pri nas delali popis zasebnih zbirk in ugotovili, da jih je veliko, če ne največ v Posočju in na Koroškem. Verjetno je največ tako imenovanih kmečkih muzejev. Ni pa nujno. Zato smo se odpravili na teren, da bi ugotovili, kakšne so razmere vsaj v delu Slovenije, seveda tudi na Koroškem in v Posočju. Jurij Popov je skušal ugotoviti, kakšno je življenje tamkajšnjih zasebnih zbirk in v kakšnem razmerju so do javnih.
Aprila letos je minilo 145 let od ustanovitve Dunajskega kasaškega kluba, ki velja za najstarejši tovrstni klub v Evropi. Pet mesecev in dva dni pozneje so v Ljutomeru – med križema na Lokavskem polju in Globetkinem mostu – priredili prve konjske dirke. Bile so uspešno izvedene in dobro obiskane, zato so Prleki konec avgusta 1874 poslali dopis Štajerski kmetijski družbi v Gradcu. V njem je Avgust pl. Schenkel, predsednik ljutomerske podružnice te družbe, pojasnil, da je bil na zborovanju tamkajšnjih rejcev konj sprejet sklep, da bodo za izboljšanje kakovosti konjereje in prepoznavnosti ljutomerskega konjskega trga vsako leto pripravili tekmo z enovpregami. Društvo za dirkanje s kobilami v kasu, predhodnik današnjega Kasaškega kluba Ljutomer, je bilo registrirano maja 1875 – dobro leto za Dunajskim. Letos bo tako minilo 145 let od prvih konjeniških prireditev v Ljutomeru, zato bomo v Sledeh časa obiskali muzej Ljutomerski kasač in se ustavili ob najpomembnejših postajah tega športa v obdobju zadnjega nekaj manj kot poldrugega stoletja.
Minilo je 120 let od rojstva Ivana Rudolfa, manj znanega primorskega rojaka, ki se je rodil in živel v obdobju, polnem usodnih izzivov. Ko se ga spominjamo danes, govorimo o zavednem Slovencu, o borcu za severno in zahodno mejo, o obveščevalcu zahodnih protifašističnih sil, oblikovalcu prekomorskih vojaških enot, liberalcu in demokratu. Oddajo sledi časa o njegovem delu in življenju je pripravil Jurij Popov.
V mesecu, ko praznujemo prvo obletnico svetovnega dneva čebel, Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa pripravlja miniserijo o teh neverjetnih žuželkah. V eni prejšnjih oddaj nam je predstavil ključna imena slovenskega čebelarstva, v tokratni pa nas pelje po sledeh obrti, ki je bila neposredno vezana na čebelarstvo. Pred nekaj meseci so namreč v Slovenskem etnografskem muzeju postavili celotno Svečarsko in lectarsko delavnico, ki jo je družina Krbavčič dolga desetletja vodila na Trubarjevi cesti v Ljubljani. O postavitvi, pa tudi preteklem in zdajšnjem trenutku svečarstva in medarstva v oddaji Sledi časa.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Dr. Ignacij Knoblehar se je rodil 6. julija 1819 v Škocjanu na Dolenjskem. Že kot sedemnajstletni mladenič je zelo rad prebiral misijonska pisma Frederika Ireneja Barage, odločitev, da bo tudi sam postal misijonar, pa je v njem dozorela leta 1837, ko je kot gimnazijec v Novem mestu poslušal Baragovo pridigo. Po študiju na liceju v Ljubljani se je leta 1839 vpisal na ljubljansko bogoslovje in potem šolanje nadaljeval v Rimu, kjer je bil leta 1845 posvečen v duhovnika. Čez dve leti je prvič stopil na afriška tla in leta 1848 postal apostolski vikar v Kartumu, kjer je bila ustanovljena prva od treh Knobleharjevih misijonskih postaj v Sudanu. V porečju Nila je nato deloval celo desetletje ter poleg pastoralnega dela z domačini in prizadevanj za odpravo suženjstva veliko svojega časa namenjal tudi raziskovanju in opisovanju etnografskih značilnosti »dežele ob robu ekvatorja«. Izdal je tudi knjigo »Potovanje po beli reki« in zbiral etnološke predmete med ljudstvi v južnem Sudanu, domačini pa so ga poimenovali Abuna Soliman, kar v prevodu pomeni »naš oče Salomon«.
Dostop do zdravstvene oskrbe je za tiste, ki živijo v odmaknjenih krajih, še vedno zelo otežen. Še posebno če govorimo o ranljivih skupinah prebivalstva. Zato so si ljudje že od nekdaj pomagali sami ali pa so se zatekali k domačim zdravilkam in zdravilcem. Ti so jim skušali olajšati težave z zdravilnimi zelišči in med drugim tudi z magičnimi pripomočki, kot so recimo zagovori in uroki. Zato ni čudno, da je bilo zdravilk in zdravilcev na podeželju precej, predvsem zato, ker ljudje niso imeli dostopa do uradnih zdravnikov. Če pa so do zdravnika le nekako prišli, je bil vsak obisk pri njem zelo drag, tega pa si revni prebivalci niso mogli privoščiti. Tudi obiski zdravnikov na domu so bili bolj ali manj redki, odvisno od socialnega, premoženjskega statusa bolnika. Pa vendar lahko v zadnjih 100 letih naletimo na vrsto zdravnikov, ki so svoje delo opravljali predvsem na terenu. Danes so terenske zdravnike zamenjali družinski, ki delajo v zdravstvenih ustanovah in se med dežurstvi odpravijo tudi na teren. Tam pa svoje delo vestno opravljajo tudi patronažne sestre in bratje. In po sledeh zdravstva na terenu bomo šli v današnji oddaji Sledi časa; njen avtor je Milan Trobič.
Ob vseh kataklizmičnih prerokbah zadnjih časov je najbolj zanimiva tista, ki govori o koncu sveta zaradi izumrtja čebel. Da bi mogočni človeški rod izumrl, ker bi prej k izumrtju prisilil čebele, se zdi skoraj neverjetno, a če že ne gre verjeti čebelarjem, gre mogoče verjeti soodvisnosti kot glavnemu principu narave. V tednu, ko čebele po najuspešnejši akciji slovenske diplomacije v njeni zgodovini doživljajo svoj globalni trenutek, se v oddaji Sledi časa podajamo v preteklost. Pa ne v preteklost čebel – te so na planetu dlje kot človek – temveč v zgodovino čebelarstva. Slovenskega čebelarstva. Nekaj ikon je splošno znanih povprečno informiranemu Slovencu, kdo pa so še ljudje, ki so zgradili slovenske panje?
Pred slabimi tridesetimi leti je potekala zadnja seja Zveznega zbora Skupščine Jugoslavije, ki je imela hkrati še zbor republik in pokrajin. Leta 1991 se je vrenje v nekdanji državi približevalo vrelišču zato nesoglasij ter sovražnosti, ki so pripeljale do krvavega razpada nekdaj skupne države, ni bilo več mogoče zaustaviti. Osmega maja letos so se v Ljubljani srečali nekateri slovenski delegati, ki so sestavljali delegacijo v zveznem zboru, v katerem je bilo po 30 predstavnikov iz vsake republike in po 20 iz obeh avtonomnih pokrajin. Čeprav so spomini v skoraj treh desetletjih že nekoliko zbledeli, so v večurnem klepetu razmišljali o viharnih časih in tudi o prizadevanjih slovenske delegacije, da bi se jugoslovanska kriza rešila drugače. Nekatera pričevanja bodo osvežila spomin v današnji oddaji Sledi časa. Pripravil jo je Marjan Rogelj. .
Neveljaven email naslov