Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Svila danes nima več tako prestižne vloge, kot jo je imela nekoč, ko je bila predvsem domena visokih posvetnih in duhovnih vladarjev in avtoritet. To dokazuje tudi podatek, da je bilo treba v davnih časih za kilogram svile odšteti kilogram zlata. Tehnologija izdelave svile ali svilogojstvo pa je bila kar nekaj tisočletij skrbno varovana skrivnost, dokler ni, lahko bi rekli, zaradi "klasičnega industrijskega vohunstva in tihotapstva" postala laže dostopna večjemu krogu prebivalstva. V Slovenijo so sviloprejke dobivali iz Italije, in to v času vladavine Marije Terezije, ki je spodbujala tovrstno gospodarsko dejavnost. To je bilo obdobje monokultur in tisti, ki so bili pripravljeni zasaditi murve in se ukvarjati s svilogojstvom, so bili nagrajeni. Zato se je nad to panogo počasi navdušilo tudi kmečko prebivalstvo. Najprej pa so se s tem ukvarjali v premožnejših družinah, v katerih so imeli večje potrebe po svili. Konec 17. stoletja in v začetku 18. pa je pri nas napočila zlata doba svilogojstva.
Prihod sviloprejk pa ni bil nekaj preprostega. Dokler se ni nihče spraševal, kako nastane svila, ni bilo potrebe pa prenosu tehnologije – pozneje, ko se je izkazalo, da je svila produkt gosenic, pa se je to spremenilo. Prenos sviloprejk in tudi murvovih dreves so opravili misijonarji. Ti so skrili tako jajčeca gosenic sviloprejk kot semena murv v bambusove palice. Prvi poskus gojenja v Evropi je sicer padel v vodo, ker so namesto semen murve posadili jajčeca sviloprejk. Ko so spoznali svojo zmoto so počasi ugotovili tudi, da je najugodnejše območje za gojenje sviloprejk mediteranski prostor, saj so le-te občutljive za vlago in nizke temperature.
Sviloprejke so "potovale"tudi po kopnem, ne samo po morju, po tako imenovani "svilni poti". Ta pot je šla iz Indije skozi Turčijo, v Španijo, Italijo in naše kraje, pove Uša Lover kulturna antropologinja, poznavalka zelišč, doma iz Koprivnega na italijanski strani Goriških Brd.
Sviloprejke so gojili predvsem na Primorskem in današnjem Goriškem, pa tudi v Prekmurju, na Dolenjskem in v predalpskih dolinah, čeprav je bilo tam več težav. Za sviloprejke je bilo treba zasaditi murve, saj jedo samo murvovo listje. Murve sicer niso bile težavne, bolj sviloprejke, ki so občutljive za mraz, zato so zanje primernejše nižine, recimo Prekmurje. Na hribovitih predelih so jih sicer vzgojili, vendar so se pojavile bolezni in nizke temperature, zaradi katerih murve niso pravočasno vzbrstele in za sviloprejke ni bilo hrane, tako da so poginile.
Tudi to, sicer zelo razširjeno panogo, pa so pretresale številne težave. Na prelomu 19. stoletja ni bilo burno le zaradi vojn, ampak tudi zato, ker je na evropske trge počasi začela prihajati tudi azijska svila. To prej ni bilo mogoče, saj so v Evropi lahko prodajali in kupovali le evropsko, ki je bila dražja. Poleg tega je zaradi vojn zmanjkalo delovne sile. Po koncu I. svetovne vojne je območje Goriške prišlo pod Italijo, ki je spodbujala svilogojstvo. Vendar je trajalo kar nekaj časa, preden so ljudje obnovili svoja v vojni porušena domovanja in obdelovalne površine. Med vojno so veliko murvovih dreves požgali zaradi kurjave, zato je bilo treba obnoviti tudi nasade murv. Sčasoma so se stvari sicer normalizirale, vendar je prišla II. svetovna vojna, ki je razvoj spet ustavila. Pa ne popolnoma. Še vedno so trgovali s sviloprejkami, nekateri so prodajali jajčeca gosenic, drugi murvovo listje. Poleg vojn so na svilogojstvo vplivala prva sintetična vlakna, ki so postala konkurenca svilenim tkaninam, svoje pa je naredil tudi, kot rečeno, vstop cenejše azijske svile, še doda Uša Lover.
Razvoj sviloprejk od jajčec do svile so spremljali, raziskovali in dokumentirali učenci Osnovne šole Dobrovo v Goriških Brdih, pod mentorstvom Alojza Vuge, ki je tudi avtor spodnjih fotografij.
Na Osnovni šoli Dobrovo v Gorških Brdih so organizirali precej raziskovalnih akcij in projektov, v katerih so sodelovali učenci sedmih in osmih razredov. Tudi učenci na nižjih stopnjah, v 5. in 6. razredu, so večkrat pokazali veliko zanimanje za to, da bi sodelovali pri kakšnem raziskovalnem projektu. Vodstvo šole, pod vodstvom že pokojnega Petra Stresa, jim je ustreglo in tako so leta 1996 sodelovali pri raziskovalni nalogi: Svilogojstvo. To je predlagal upokojeni učitelj Alojz Vuga, ki je takrat opozoril, da je ta gospodarska dejavnost na Goriškem že zamrla.
Pri samem gojenju so sodelovali štirje učenci in sin Alojza Vuge, ki je bil mlajši. Sviloprejka je navajena jesti tudi popoldne, zvečer, čez konec tedna, zato je moral biti ob gosenicah stalno nekdo navzoč. Več učencev so skušali vključiti tudi v terensko raziskavo o svilogojstvu, ki so jo potem opravili z anketnimi listi. Učencem, ki so anketirali na terenu so pripravili vprašanja, ki so bila mogoče malo nerodno zastavljena, in zato so dobili zelo različne odgovore – recimo, ko so spraševali ljudi koliko se jih je ukvarjalo s svilogojstvom, so v posameznih vaseh to spraševali učenci različnih starosti in zato so dobili tudi popolnoma različne odgovore. Ti podatki potem niso bili uporabni. V Brdih je 45 vasi in iz skoraj vsake vasi je bil vsaj en učenec, ki je to zbiral, vendar za strokovno uporabo podatki niso bili primerni. V redkih vaseh brez šolarjev pa ankete niso opravili.
Učenci, ki so sviloprejke gojili, pa so se sproti učili, da te ne smejo dobiti mokrega ali uvelega listja, da mora biti v prostoru tišina in podobno. Prostor za gojenje so zelo težko našli – v zasebnih hišah to ni bilo mogoče, v šoli pa je bil za to najprimernejši šolski arhiv. Učenci so svoja opažanja pri gojenju sviloprejke in rezultate svojih raziskav predstavili vsem učencem od prvega do osmega razreda, sviloprejke-gosenice, in kokone pa so pokazali tudi otrokom v vrtcu.
Prav gotovo je fotodokumentacija takih stvari zanimiva za Šolsko kroniko, posneli pa so tudi video, vendar ne z namenom, da bi to postal resen film – bolj je šlo za interno dokumentacijo, ki bi jo lahko uporabili pri pouku, je povedal Alojz Vuga. Kasneje pa je iz tega vseeno nastal "dokumentarni film, ali zapis".
O svilogojstvu obstaja kar nekaj poljudnih in strokovnih zapisov, v nekaterih muzejih imajo občasne razstave, fotografski material in drugo dokumentarno gradivo. V svetovnem merilu omenimo Kitajski nacionalni muzej svile, pa Libanonski muzej svile, muzej v Yokohami, muzej ob jezeru Como,v Italiji, in še bi lahko naštevali.
911 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Svila danes nima več tako prestižne vloge, kot jo je imela nekoč, ko je bila predvsem domena visokih posvetnih in duhovnih vladarjev in avtoritet. To dokazuje tudi podatek, da je bilo treba v davnih časih za kilogram svile odšteti kilogram zlata. Tehnologija izdelave svile ali svilogojstvo pa je bila kar nekaj tisočletij skrbno varovana skrivnost, dokler ni, lahko bi rekli, zaradi "klasičnega industrijskega vohunstva in tihotapstva" postala laže dostopna večjemu krogu prebivalstva. V Slovenijo so sviloprejke dobivali iz Italije, in to v času vladavine Marije Terezije, ki je spodbujala tovrstno gospodarsko dejavnost. To je bilo obdobje monokultur in tisti, ki so bili pripravljeni zasaditi murve in se ukvarjati s svilogojstvom, so bili nagrajeni. Zato se je nad to panogo počasi navdušilo tudi kmečko prebivalstvo. Najprej pa so se s tem ukvarjali v premožnejših družinah, v katerih so imeli večje potrebe po svili. Konec 17. stoletja in v začetku 18. pa je pri nas napočila zlata doba svilogojstva.
Prihod sviloprejk pa ni bil nekaj preprostega. Dokler se ni nihče spraševal, kako nastane svila, ni bilo potrebe pa prenosu tehnologije – pozneje, ko se je izkazalo, da je svila produkt gosenic, pa se je to spremenilo. Prenos sviloprejk in tudi murvovih dreves so opravili misijonarji. Ti so skrili tako jajčeca gosenic sviloprejk kot semena murv v bambusove palice. Prvi poskus gojenja v Evropi je sicer padel v vodo, ker so namesto semen murve posadili jajčeca sviloprejk. Ko so spoznali svojo zmoto so počasi ugotovili tudi, da je najugodnejše območje za gojenje sviloprejk mediteranski prostor, saj so le-te občutljive za vlago in nizke temperature.
Sviloprejke so "potovale"tudi po kopnem, ne samo po morju, po tako imenovani "svilni poti". Ta pot je šla iz Indije skozi Turčijo, v Španijo, Italijo in naše kraje, pove Uša Lover kulturna antropologinja, poznavalka zelišč, doma iz Koprivnega na italijanski strani Goriških Brd.
Sviloprejke so gojili predvsem na Primorskem in današnjem Goriškem, pa tudi v Prekmurju, na Dolenjskem in v predalpskih dolinah, čeprav je bilo tam več težav. Za sviloprejke je bilo treba zasaditi murve, saj jedo samo murvovo listje. Murve sicer niso bile težavne, bolj sviloprejke, ki so občutljive za mraz, zato so zanje primernejše nižine, recimo Prekmurje. Na hribovitih predelih so jih sicer vzgojili, vendar so se pojavile bolezni in nizke temperature, zaradi katerih murve niso pravočasno vzbrstele in za sviloprejke ni bilo hrane, tako da so poginile.
Tudi to, sicer zelo razširjeno panogo, pa so pretresale številne težave. Na prelomu 19. stoletja ni bilo burno le zaradi vojn, ampak tudi zato, ker je na evropske trge počasi začela prihajati tudi azijska svila. To prej ni bilo mogoče, saj so v Evropi lahko prodajali in kupovali le evropsko, ki je bila dražja. Poleg tega je zaradi vojn zmanjkalo delovne sile. Po koncu I. svetovne vojne je območje Goriške prišlo pod Italijo, ki je spodbujala svilogojstvo. Vendar je trajalo kar nekaj časa, preden so ljudje obnovili svoja v vojni porušena domovanja in obdelovalne površine. Med vojno so veliko murvovih dreves požgali zaradi kurjave, zato je bilo treba obnoviti tudi nasade murv. Sčasoma so se stvari sicer normalizirale, vendar je prišla II. svetovna vojna, ki je razvoj spet ustavila. Pa ne popolnoma. Še vedno so trgovali s sviloprejkami, nekateri so prodajali jajčeca gosenic, drugi murvovo listje. Poleg vojn so na svilogojstvo vplivala prva sintetična vlakna, ki so postala konkurenca svilenim tkaninam, svoje pa je naredil tudi, kot rečeno, vstop cenejše azijske svile, še doda Uša Lover.
Razvoj sviloprejk od jajčec do svile so spremljali, raziskovali in dokumentirali učenci Osnovne šole Dobrovo v Goriških Brdih, pod mentorstvom Alojza Vuge, ki je tudi avtor spodnjih fotografij.
Na Osnovni šoli Dobrovo v Gorških Brdih so organizirali precej raziskovalnih akcij in projektov, v katerih so sodelovali učenci sedmih in osmih razredov. Tudi učenci na nižjih stopnjah, v 5. in 6. razredu, so večkrat pokazali veliko zanimanje za to, da bi sodelovali pri kakšnem raziskovalnem projektu. Vodstvo šole, pod vodstvom že pokojnega Petra Stresa, jim je ustreglo in tako so leta 1996 sodelovali pri raziskovalni nalogi: Svilogojstvo. To je predlagal upokojeni učitelj Alojz Vuga, ki je takrat opozoril, da je ta gospodarska dejavnost na Goriškem že zamrla.
Pri samem gojenju so sodelovali štirje učenci in sin Alojza Vuge, ki je bil mlajši. Sviloprejka je navajena jesti tudi popoldne, zvečer, čez konec tedna, zato je moral biti ob gosenicah stalno nekdo navzoč. Več učencev so skušali vključiti tudi v terensko raziskavo o svilogojstvu, ki so jo potem opravili z anketnimi listi. Učencem, ki so anketirali na terenu so pripravili vprašanja, ki so bila mogoče malo nerodno zastavljena, in zato so dobili zelo različne odgovore – recimo, ko so spraševali ljudi koliko se jih je ukvarjalo s svilogojstvom, so v posameznih vaseh to spraševali učenci različnih starosti in zato so dobili tudi popolnoma različne odgovore. Ti podatki potem niso bili uporabni. V Brdih je 45 vasi in iz skoraj vsake vasi je bil vsaj en učenec, ki je to zbiral, vendar za strokovno uporabo podatki niso bili primerni. V redkih vaseh brez šolarjev pa ankete niso opravili.
Učenci, ki so sviloprejke gojili, pa so se sproti učili, da te ne smejo dobiti mokrega ali uvelega listja, da mora biti v prostoru tišina in podobno. Prostor za gojenje so zelo težko našli – v zasebnih hišah to ni bilo mogoče, v šoli pa je bil za to najprimernejši šolski arhiv. Učenci so svoja opažanja pri gojenju sviloprejke in rezultate svojih raziskav predstavili vsem učencem od prvega do osmega razreda, sviloprejke-gosenice, in kokone pa so pokazali tudi otrokom v vrtcu.
Prav gotovo je fotodokumentacija takih stvari zanimiva za Šolsko kroniko, posneli pa so tudi video, vendar ne z namenom, da bi to postal resen film – bolj je šlo za interno dokumentacijo, ki bi jo lahko uporabili pri pouku, je povedal Alojz Vuga. Kasneje pa je iz tega vseeno nastal "dokumentarni film, ali zapis".
O svilogojstvu obstaja kar nekaj poljudnih in strokovnih zapisov, v nekaterih muzejih imajo občasne razstave, fotografski material in drugo dokumentarno gradivo. V svetovnem merilu omenimo Kitajski nacionalni muzej svile, pa Libanonski muzej svile, muzej v Yokohami, muzej ob jezeru Como,v Italiji, in še bi lahko naštevali.
Nad Kojskim v Goriških brdih je podružnična romarska cerkvica sv. Križa na Taboru. Gotska cerkvica ima za Slovenijo nenavaden zvonik, ki spominja na majhno utrdbo. Zaključuje se s cinami, ki so značilne za Brda in v njej so zakladi izjemne umetniške vrednosti. Naključnega obiskovalca najprej premamijo sijaj dveh baročnih stranskih oltarjev in freske na stenah, toda pravi biser je glavni gotski krilni oltar iz leta 1515. To je edini in največji, skoraj popolnoma ohranjen gotski krilni oltar v Sloveniji. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Deblak iz hrastovega lesa je v Ljubljanici v osemdesetih letih prejšnjega stoletja našel potapljač Miro Potočnik. Minilo je kar 30 let, preden je tehnologija toliko napredovala, da so ga končno uspeli dvigniti in prenesti v restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Kaj se bo potem zgodilo z njim? Kako pomembna najdba je to in kaj je njena največja vrednost? Kaj se je dogajalo na tem področju nekoč in kaj so arheologi našli pod ostanki deblaka? Globoko v mulj in daleč v zgodovino se bo v oddaji Sledi časa s sogovorniki potopil Jure K. Čokl.
Sledi časa bomo nekoliko zapletli. V oddaji bo namreč tekla beseda o Koroški, vendar ne o pokrajini, ampak o cesti. Še podrobneje bo oddaja govorila o Rožu, Podjuni in Zili, vendar ne o "vencu treh dolin", temveč o treh bifejih. "Rož, Podjuna, Zila" je tudi naslov oddaje, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.
Če kje, si v Sečoveljskih solinah preteklost in sedanjost podajata roko. Gre za ene zadnjih tradicionalnih mediteranskih solin. Tradicionalnih pomeni, da so se v zadnjih sedemsto letih spremenila samo oblačila solinarjev, vse drugo pa je ostalo enako. Pri tem mislimo na način pridelave soli. Res je tudi, da pri nas ni več nobenega tako življenjsko pomembnega živila, ki bi ga pridelovali na tako tradicionalni način kot sol v teh in strunjanskih solinah. Za pridobivanje soli v Sečoveljskih solinah so pomembne predvsem tri značilnosti; najprej pridelovanje soli na petoli, podlagi, ki jo solinarji uporabljajo od 14. stoletja naprej, zatem dnevno pobiranje soli in zdaj že opuščeno življenje v hišah sredi solin. Nekoč so namreč solinarji prišli na soline konec aprila, in sicer v svoje zidane solinarske hiše - nekoč jih je bilo tam okoli štiristo - in tam ostali do konca pobiranja soli, vsega skupaj približno pol leta. Ob vsem tem pa je znana tudi nekoliko protislovna resnica, "da se sol dela pozimi." Zakaj pozimi? Zato, ker je to čas v katerem se urejajo solna polja ali fondi, kjer bodo poleti pridobivali sol. Jurij Popov, ki je zgodbo o soli strnil v Sledi časa, se je ob tem vprašal tudi, kako to, da Sečoveljske soline niso na seznamu svetovne kulturne dediščine, oziroma, kako to, da niso vsaj med kandidati zanj.
Zaplaz je bil najprej grič, porasel z gozdom in grmovjem. Ljudsko izročilo pravi, da je na njem pobožen mož našel čudodelni kip Matere božje in ljudje so s prošnjami za pomoč v stiski začeli prihajati od blizu in daleč. Božja pot na Zaplaz je nastala v začetku 19. stoletja, podobno kot na Brezje. Zaplaz je skozi čas iz legende prerasel v eno najživahnejših romarskih središč na Slovenskem. Leta 2008 je postal osrednje romarsko svetišče novomeške škofije, v romarski cerkvi Matere božje pa so shranjene tudi relikvije našega drugega blaženega, Alojzija Grozdeta. V oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Petra Medved, se bomo sprehodili skozi zgodovino cerkve in romanja vanjo ter spoznali umetnike, ki so jo gradili in krasili..
Koliko zgodb skriva Plečnikov stadion za Bežigradom? Kako in zakaj je bil zgrajen in kaj je nekoč pomenil Ljubljani? Kako so ga doživljali navijači in kako Ljubljančani? Bo na njem še kdo kdaj zabil kakšen gol ali ga morda do zadnjega kotička napolnil s svojimi oboževalci? Sledi, ki jih je v času pustil ljubljanski nekdaj osrednji stadion, bo s sogovorniki iskal Jure K. Čokl.
Drugega decembra leta 1941 je flota pod poveljstvom japonskega admirala Isorokuja Jamamota sprejela šifrirano sporočilo "Splezajte na goro Niitaka", ki je bilo nepreklicen ukaz za napad Pearl Harbor. In čeprav je Američanom uspelo že vsaj nekaj dni pred tem dešifrirati tajne japonske šifre, je bil sedmega decembra napad na to ameriško tihomorsko oporišče za analitike in politike v Washingtonu "popolno presenečenje". Ob zori 16. julija leta 1945 so v puščavi v New Mexicu na jeklen stolp pri letalskem oporišču v Alamagordu postavili prvo atomsko napravo in jo sprožili. Dr. Robert Oppenheimer, vodja tega ameriškega tajnega pojekta, je ob pogledu na ognjeno kroglo, ki je osvetlila puščavo in na prvi srhljivi oblak v obliki gobe nad njo, citiral misel iz starega hindujskega epa: "Postal sem smrt, uničevalec svetov." Polkovnik Paul Tibbets ml., pilot letala Enola Gay, s katerega so 6. avgusta leta 1945 odvrgli atomsko bombo na Hirošimo, je prizor apokalipse po eksploziji takole opisal: "Tisto spodaj me je bolj spominjalo na kotel vrelega katrana, kot na karkoli drugega. Bilo je črno in vrelo je pod nami, na vrhu pa je plavala meglica sopare. Ko smo prileteli, smo videli mesto, ko smo se vrnili, ni bilo kaj videti." 15. avgusta, dan po brezpogojni kapitulaciji Japonske, je japonski cesar Hirohito v radijskem nagovoru ljudstvu med drugim dejal: "Sovražnik, ki je nedavno uporabil nečloveško bombo, nenehno zadaja nedolžnim ljudem hude rane in jih mori. Uničenje postaja neznansko veliko. Če bi nadaljevali vojno v teh okoliščinah, bi to pripeljalo ne samo do uničenja naroda, ampak tudi do konca človeške civilizacije." Štirje datumi, štirje citati, vmes pa tragično poglavje iz zgodovine človeštva, ki ga bomo, ob 70-letnici konca vojne na Pacifiku, orisali in osvetlili v oddaji Sledi časa.
Domačija Rus je z razvojem gospodarskih dejavnosti dobivala vedno lepši zunanji videz. Iz male domačije je postala prava veleposestniška hiša z gospodarskimi poslopji ter pomožnimi objekti. Največji razcvet je doživela v času, ko so jo upravljali bratje Rus, saj so s svojim znanjem in strogostjo ter spoštovanjem vrednot nanjo prinesli velik razvoj v gospodarskem, kmetijskem in finančnem smislu ter družabnem življenju v samem kraju. V tem času je domačija Rus dobila novo notranjo podobo: notranjost vrat se je zvišala, zunanji balkoni so dobili oboke v vseh treh nadstropjih in na gangu oz. balkonu, v vsakem nadstropju so postavili stranišče. Na kmetijskem področju so postali lastniki in upravitelji veliko gozdov in kmetijskih zemljišč v okolici. Na gospodarskem področju so postali lastniki parne žage v Domžalah in lastniki starega gradu nad Kamnikom. Ko danes vstopimo v hišo, dobimo občutek, da se je v njej čas ustavil. Ko smo snemali oddajo, nas je kot pred veliko leti sprejela Alojzija Mihelčič, ki je nekoč bila gospodinjska pomočnica pri ‘gospodu ravnatelju’, Franciju Rusu. S Tanjo Šubelj sta nas popeljali skozi sobe, ki jih v vaškem okolju ne bi nikoli pričakovali. A vendarle so opremljene tako, da tvorijo zanimivo celoto, ki govori o prefinjenem okusu, ki razume lokalno miselnost na eni in se spogleduje z meščansko miselnostjo na drugi strani. Sledi časa je iskal Jure K. Čokl.
Slovensko letalstvo ima pestro zgodovino. Od pionirskih letalskih dosežkov do presežkov sodobne izdelave letal. V stotih letih od Edvarda Rusjana in njegovih letal Eda do Panthere Iva Boscarola in njegove konstruktorske ekipe, ki v svetu nima prave primerjave, se je zvrstilo na desetine jadralnih in motornih letal slovenskih konstruktorjev, med njimi Stanka Bloudka, Antona Kuhlja, Borisa Cijana in drugih. Prav tako smo lahko ponosni na predvojne delavnice in obrate ter tudi na povojne tovarne za izdelavo letal Libis in Elan. Pika na i pa je ajdovsko podjetje Pipistrel s svojimi naprednimi in vizionarskimi letali, ki v letalstvu podirajo meje mogočega. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Hermanov brlog, prvi in edini otroški muzej pri nas, je star že dvajset let. Rojstni dan bo slavil brez torte. Tudi pihanja svečk ne bo. Upravljavci tega muzeja, ki je sicer del Muzeja novejše zgodovine v Celju, verjamejo, da je vsak dan, ko jih obiščejo otroci, njihovi starši in pedagogi, praznik. Obiskovalcev je vsako leto povprečno deset tisoč, doslej torej dvesto tisoč. Muzej od začetka sledi temeljnemu poslanstvu, ki so ga opredelili takole: "Naše najmlajše na spontan in njim prilagojen način seznanjati s preteklostjo, svetom, ki jih obdaja, in s spremembami, ki jih prinaša čas." Muzej vabi k uporabi vseh čutov, od tipa, vida in vonja do sluha, na številnih delavnicah pa spodbuja predvsem ustvarjalnost najmlajših. V teh letih so imeli odmevne razstave, ena najboljših je bila posvečena denarju. Niso je mogli v celoti podreti, otroci so namreč zahtevali, da ohranijo banko, ki tako še danes deluje. Muzej je ob jubileju obiskal Jurij Popov in v njem posnel oddajo Sledi časa.
Tokrat se v Sledeh časa ne bomo ukvarjali s svetniškim življenjem maloazijskega svetnika Pankracija. Niti ne z majskimi ledenimi možmi. Oddaja, ki jo pripravlja Marko Radmilovič, bo govorila o svetišču. O cerkvi na naši severni meji, katere zgodovina in usoda je nekaj posebnega med vsemi slovenskimi cerkvami. Gre namreč za sakralni objekt, ki je v svoji stoletni zgodovini doživel tako slavo kot tudi propad in skrunitve. V naši pripovedi pa bomo osvetlili tudi poglavja, ko je bila ta cerkev svetišče, pribežališče, hlev in turistični objekt ?
Potem ko je nacistična okupacijska oblast zasedla Gorenjsko, Mežiško dolino, Spodnjo Štajersko s severnim delom Dolenjske in del Prekmurja se je začel množični izgon prebivalstva, ki naj bi potekal v štirih valovih in zajel od 220.000 do 260.000 Slovencev. Statistično vzeto so nacisti namenili izgon vsakemu tretjemu Slovencu, ki je živel pod nemško okupacijo. Z okupiranih ozemelj so v letih 1941 - 1945 izgnali 63.000 Slovencev, in to največ v nemška izgnanska taborišča, kar 45.000, na Hrvaško 10.000, v Srbijo 7500, približno 17.000 Slovencev pa je pred izgonom pobegnilo v Ljubljansko pokrajino in drugam. Po končani vojni so se začeli izgnanci vračati na svoje domove, več kot 2400 pa jih je za vedno ostalo v tuji zemlji. Vračanje v domovino je bilo dolgotrajno. Veliko izgnanih se je vrnilo šele v jeseni 1945. Doma so našli večinoma izropane hiše in neobdelana polja. V tokratnih Sledeh časa, ki jih pripravlja Stane Kocutar, bodo o izgnanstvu in predvsem o poti domov spregovorili tedanji otroci, ki še po več kot sedmih desetletjih pomnijo vse grozote eksodusa.
Slovenci nimamo "prave filmske industrije". Toda zgodnje obdobje slovenskega igranega filma v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja je obetalo tedanjemu Triglav filmu bleščečo prihodnost, največ zaradi filmskega studia na Fornačah v Piranu. Tam so posneli nekaj slovenskih filmov, še več pa koprodukcijskih z Nemci, Italijani in Američani iz slovitega Hollywooda. Teh filmov je bilo vsega skupaj več kot 50. Na Fornačah na Tartinijevem trgu in po piranskih ulicah so tedaj snemale največje filmske zvezde. Toda prva kriza naše filmski dejavnosti je sredi šestdesetih let najprej pokopala Triglav film, njegov naslednik, Viba film, pa ni nikdar našel dovolj posluha za studio, ki je kar precej oddaljen od Ljubljane. Tako ta dandanes pozabljen sameva in propada, ujet v spomine nekdanje slave. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Škocjanske jame so ene najbolj znamenitih na svetu. Od leta 1986 so tudi na UNESC-ovem seznamu svetovne kulturne in naravne dediščine. Prvi pisni viri o teh jamah segajo v antiko. O njih je pisal Pozidonij iz Apameje. Arheološke raziskave dokazujejo, da je človek bival v teh jamah že v neolitiku. Najdbe v Tominčevi jami, Ozki špilji in Jami na Prevali ali Mušji jami dokazujejo, da so bile pomembne ne le lokalno, ampak tudi regionalno. Najdbe povedo, da so jih nekoč imeli za vhod v skrivnostni podzemni svet, za vhod v Had. O Škocjanskih jamah je pisal tudi Valvasor, najdemo jih na najstarejših jamskih zemljevidih v Evropi in v številnih publikacijah. Žal je večina teh bodisi v Trstu bodisi na Dunaju. Pred približno dvesto leti se je začelo intenzivnejše raziskovanje Škocjanskih jam in traja še danes. Zato te jame tudi štejejo za zibelko speleologije. Trije ključni možje, zaslužni za razmah raziskovanja, so bili Joseph Marinitsch, Anton Hanke in Friedrich Müller. Seveda vse ob pomoči številnih hrabrih in drznih domačinov, ki so jim rekli preprosto jamski delavci. Zgodovina raziskovanja beleži tudi dva obiska pomembne avstrijske raziskovalke, ene redkih v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, Poldi Furich. V jame se je spustila leta 1921 in leta 1922. Škocjanske jame so tudi ene prvih turističnih jam na Slovenskem. V Sledeh časa bo Jurij Popov s sogovorniki pripravil prerez zgodovine raziskovanja tega edinstvenega jamskega sveta.
Kar trinajst obmejnih stražnic je štel Mariborski mejni odsek, kot se je imenovala obmejna enota Jugoslovanske armade. Vse od Gornje Radgone, prek Slovenskih goric pa tja do Kozjaka, kjer se je področje končalo s stražnico na Kapli, so se v junijskih dneh leta 1991 dogajale večje ali manjše drame. Zgodbe iz štirih stražnic oziroma karavel ter njihov bolj ali manj gladek prehod v roke nove slovenske oblasti, bo v Sledeh časa s sogovorniki opisal Marko Radmilovič.
Leta 1895 je avstro-ogrsko kmetijsko ministrstvo napotilo na Kranjsko mladega agronoma praške in dunajske šole. Pisal se je Bohuslav Skalicky. Pomagal naj bi pri obnovi vinogradov, ki jih je uničujoče napadla trtna uš. Delo je uspešno končal, postal vinarski nadzornik, kmetijski svetnik, zet ravnatelja kmetijske šole na Grmu pri Novem mestu Riharda Dolenca in kasneje tudi sam ravnatelj te šole. Leta 1908 je v Pragi organiziral razstavo "pravilno šolanih kranjskih vin", kar je pospešilo vinsko trgovino med deželama. Leta 1924 je Bohuslav Skalicky napisal prvi sodobni učbenik kletarstva v slovenskem jeziku v 20. stoletju. V Sledeh časa bomo osvetlili njegovo delo in izvedeli, kako se je 120 let po prihodu na Kranjsko znova vrnil v zavest rojstnega kraja Cerekvice nad Bystřicu pri znamenitem Hradcu Královém na severu Češke ter kraja svojega delovanja - našega Novega mesta. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
V oddaji Sledi časa, ki bo prepletena tudi z elementi dokumentarnega eseja, nas Marko Radmilovič vodi v Kumanovo. V čas pred več kot tridesetimi leti, ko je v tem dandanes medijsko izpostavljenem mestu, preživel približno leto dni kot branilec tedanje države. V oddaji, v kateri bo tekla beseda tudi o poznejših vojnih zločincih na eni ter tudi o političnih zapornikih na drugi strani, ne bo šlo toliko za poskus razumevanja težav sedanje Makedonije, ampak bomo skušali ovreči vsaj delček stereotipov o vzrokih za nekdanje in morebitne prihodnje balkanske morije, ki so se zasejali prav v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
V noči s 23. na 24. maj leta 1915 se je prva svetovna vojna tudi dejansko preselila na del današnjega slovenskega ozemlja. Italija je, kot je obljubila silam antante v tajnem Londonskem sporazumu 26. aprila 1915, napovedala vojno Avstro-Ogrski in ob polnoči prestopila skupno mejo nad Livekom. Za dvojno monarhijo je to bila že tretja fronta, potekala pa je od prelaza Stelvio na tromeji med Švico, Italijo in Avsto-Ogrsko čez Tirolsko Dolomite, Karnijske in Julijske Alpe ob reki Soči do njenega izliva v Jadransko morje. Dolga je bila 600 kilometrov, od tega je je približno 90 kilometrov - od Rombona do Tržaškega zaliva - potekalo tudi po delu našega današnjega ozemlja. Ta del poznamo pod imenom soška fronta. Takoj prvi dan vojne so italijanski bersaljerji na kolesih brez enega samega strela osvojili Kobarid, 29 mesecev pozneje pa je prav tako imenovani "čudež pri Kobaridu" oziroma 12. soška ofenziva prinesla njen konec. Že takoj prve dni so se začeli spopadi na Mrzlem vrhu, eni izmed treh klavnic prve svetovne vojne na naših tleh - poleg Mrzlega vrha še na Rdečem robu in Škabrijelu. Spopadi so potekali vseh 29 mesecev ali 888 dni, ne da bi se fronta premaknila z mesta. Kaj vse se je dogajalo prve dni soške fronte in kako je ta fronta zaznamovala naše kraje, bomo lahko slišali v Sledeh časa, ki jih pripravlja Jurij Popov.
Ime boga Triglava se pojavlja med slovanskimi narodi vse Evrope. Trimužjat, Troglav, Terglau, Terglou, pri zahodnih, neslovanskih sosedih tudi Dreiherrnspitze in Corno Tre Signori. Imena, ki izpričujejo zgodbo božanstva, ki smo ga Slovenci v obliki gore vzeli kot enega izmed najbolj prepoznavnih narodnih simbolov. Kako je Triglav postal Slovencem tako pomemben simbol, kakšno vlogo je imel pri tem baron Žiga Zois, kakšna je bila tržna vrednost vrha te Slovencem svete gore leta 1895 in kaj nam pomeni danes? Pod njegovo severno steno se je v iskanju odgovorov podal Jure K. Čokl.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Neveljaven email naslov