Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Moč denarja
»Denar je sveta vladar!« je že nekoliko oguljen rek, ki pa se vedno znova potrjuje. Žal tudi na takih področjih življenja, kjer bi to najmanj želeli in pričakovali. Nekoč je bila vloga denarja nekoliko drugačna od današnje. Denar ni bil samo dokaz lastništva nad dušami in telesi prebivalcev posameznih pokrajin, ampak je bil tudi nekak medijski prenašalec sporočil, kdo in kdaj je prevzel vrhovno oblast in se oklical za državnega monarha. Ko je bil Karel Veliki leta 800 kronan za prvega cesarja, je nastala tudi prva srednjeveška državna tvorba – Sveto rimsko cesarstvo. Od takrat naprej lahko govorimo o srednjem veku.
Srednjeveška kovnica denarja, 2017.
foto: Royalmintmuseum
Na slovenskem ozemlju lahko od prve polovice 12. stoletja, zaradi bližine ustanovitve kovnice denarja v Brežah na današnjem avstrijskem Koroškem, govorimo o začetkih denarništva. V tem času se je namreč slovensko ozemlje začelo delit med posvetne in cerkvene gospode. Denar, ki je nastajal v Brežah, je svoj razcvet doživel v 13. stoletju, ko je tudi na drugih slovenskih območjih nastala cela vrsta kovnic, ki so bile namenjene predvsem trgovini z vzhodom, z Ogrsko, te novce pa lahko najdemo v posameznih zakladnih najdbah vse do Turčije, saj so bili narejeni iz zelo kakovostnega srebra, nam je povedal dr. Andrej Šemrov, vodja Numizmatičnega kabineta v Narodnem muzeju Slovenije.
Ko si v srednjem veku rekel breški pfenig, breški denarič, je to pomenilo dobro srebro, srebro pa je v tistem času pomenilo nekaj več, bilo je valuta.
Zgodba o srednjeveških kovancih se je, kot rečeno, začela v prvi polovici 12. stoletja in se potem širila. Sem so prišli predstavniki mogočnih plemiških rodbin in na tem območju se je začelo tudi tekmovanje za večji nadzor nad ozemljem, med oglejskim patriarhatom in salzburško nadškofijo. Oba sta seveda imela svoje kovnice, pravi dr. Andrej Šemrov.
Srednjeveški denar, kovance, so tehtali.
foto: Museum of London.
Kakšne so bile srednjeveške kovačnice, kovnice denarja?
Dr. Andrej Šemrov nam je povedal, da so bile to: običajne kovačnice, nič posebnega. Ko je kovač stalil kovino je dobil srebrne palice, srebrne ingote, iz katerih je potem skoval plošče. Salzburški nadškofje so svoje novce najprej delali po vzoru regensburške marke, ki je bila sicer težja, kot breški novec. To so počeli s pomočjo pečatorezcev, ki so prihajali tako iz Regensburga, kot iz drugih nemških mest. Ti so najprej vrezali podobe, pečate in iz teh predlog so kovači izdelovali breški denar, osnova zanj je bila breška marka. Iz vsake srebrne plošče pa je moral kovač narediti 160 kovancev, ploščic, in vsaka je tehtala okoli 200 gramov. Teh ploščic potem ni brusil ampak jih je obdelal, z najmanj desetimi udarci s kladivom, kar je zahtevalo veliko dela, saj je bilo teh kovancev ogromno. To je bilo celodnevno delo, kovač je bil verjetno za to tudi plačan, najbrž kar z denarjem, ki ga je koval. Tako vidimo, da so bili v teh postopkih izjemno pomembni pečatorezci, ki so hodili iz kraja v kraj in vrezovali motive kovancev v kovna orodja. Taki potujoči pečatorezci so prihajali predvsem v manjše kovnice. Veliki kovnice pa so imele stalno zaposlene "svoje" pečatorezce. Ti so potem vrezovali motive, in kovači so jih nato kovali po zaporedjih, včasih je prišlo do zmešnjave, v teh zaporedjih, kar poznamo pri izdelavi kovancev tudi danes. Kljub temu, da lahko rečemo, da je bila tehnologija relativno primitivna, pa je treba vedeti, da je kovač, ki v 13. stoletju podkuje konja, po osnovni tehnologiji enak današnjemu kovaču.
Srebrokovač, zlatar, restavrator Johann Christoph Steidl Porenta se pri svojem delu velikokrat sreča s predmeti iz srednjega veka, to so predvsem predmeti, namenjeni cerkveni rabi. Naleti pa seveda tudi na srednjeveške kovance.
Kakšna je kakovost teh kovancev?
Johann Christoph Steidl Porenta pove, da je to odvisno od kod ti kovanci prihajajo, kdo je bil naročnik, kakšna je kvaliteta srebra, pa tudi koliko je srebra v predmetu ali v kovancu. Od tega je odvisno kakšni bodo pogoji za restavriranje. Bolj ko je srebro čisto manjši so problemi.
Kaj pa je največja težava pri restavriranju tako starih kovancev? Glavni problem pri starih kovancih, če gledamo izkopanine, je to, da se je struktura materiala spremenila in zato postane kovina krhka, pravi Johann Christoph Steidl Porenta.
Zelo zanimivo je, da do danes niso odkrili niti ene kovnice. Ko so recimo v 19. stoletju, v Celju, v bližini spodnjega ali novega celjskega dvora, v centru mesta, kopali jarek za kanalizacijo, so sicer našli talilne lončke, vendar še do danes ne morejo potrditi, da je šlo res za kovnico, dr. Andrej Šemrov.
Izkopali smo ljubljanski grad, nismo našli, izkopali smo Rajhenburg pri Krškem, nikjer ni teh ostankov, nimamo niti enega kovnega orodja, morda je v kakšni zasebni zbirki, ni pa to javno znano.
Kovno orodje za izdelovanje srednjeveških kovancev, 2017.
foto: Royalmintmuseum
Za slovensko numizmatiko je zanimivo, da se v srednjem veku na našem ozemlju pojavi veliko kovnic denarja, pove Urban Mate predsednik Numizmatičnega društva Slovenije.
Kdo zbira srednjeveške kovance?
Urban Mate pravi, da spada srednjeveška numizmatika v to najbolj ozko slovensko numizmatiko, ki ji popularno rečemo Slovenica, zaradi tega, ker so kovanci tudi nastajali na našem ozemlju. Sicer so jih kovali bolj tuji plemiči in cerkvena gospoda, kovnice pa so bile dejansko tu, na ožjem in širšem slovenske ozemlju. Vsakdo, ki zbira te kovance mora zato poznati tudi naše kovnice. To so predvsem starejši numizmatiki, vendar je presenečen ker pozna kar nekaj mlajših, ki se s tem ukvarjajo.
Ker pisnih virov primanjkuje, tudi kovnic niso še našli, je to problem za zbiralce? Mate potrdi, da ima srednjeveška numizmatika ravno ta problem, da če ni napisa na kovancu, potem je težko določiti iz katere kovnice je. Te pa sicer določajo s primerjavo pečatov, simboliko, kovnim gospodom, vendar je tu še veliko odprtih vprašanj za numizmatiko. Mogoče se bo kakšno vprašanje kmalu razrešilo, še posebno, ker sedaj na veliko odkrivajo srednjeveške novce na Madžarskem.
Za konec dodajam še seznam kovnic in primerke kovancev, ki so jih tam kovali. Ta seznam je skrbno pripravil Marko Žgajnar numizmatik in poslovodja v trgovini Masta Trade.
Marko Žgajnar, članek Finance, 17.06.2007, avtorica Aleksandra Vagaja.
foto: www.finance.si
911 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Moč denarja
»Denar je sveta vladar!« je že nekoliko oguljen rek, ki pa se vedno znova potrjuje. Žal tudi na takih področjih življenja, kjer bi to najmanj želeli in pričakovali. Nekoč je bila vloga denarja nekoliko drugačna od današnje. Denar ni bil samo dokaz lastništva nad dušami in telesi prebivalcev posameznih pokrajin, ampak je bil tudi nekak medijski prenašalec sporočil, kdo in kdaj je prevzel vrhovno oblast in se oklical za državnega monarha. Ko je bil Karel Veliki leta 800 kronan za prvega cesarja, je nastala tudi prva srednjeveška državna tvorba – Sveto rimsko cesarstvo. Od takrat naprej lahko govorimo o srednjem veku.
Srednjeveška kovnica denarja, 2017.
foto: Royalmintmuseum
Na slovenskem ozemlju lahko od prve polovice 12. stoletja, zaradi bližine ustanovitve kovnice denarja v Brežah na današnjem avstrijskem Koroškem, govorimo o začetkih denarništva. V tem času se je namreč slovensko ozemlje začelo delit med posvetne in cerkvene gospode. Denar, ki je nastajal v Brežah, je svoj razcvet doživel v 13. stoletju, ko je tudi na drugih slovenskih območjih nastala cela vrsta kovnic, ki so bile namenjene predvsem trgovini z vzhodom, z Ogrsko, te novce pa lahko najdemo v posameznih zakladnih najdbah vse do Turčije, saj so bili narejeni iz zelo kakovostnega srebra, nam je povedal dr. Andrej Šemrov, vodja Numizmatičnega kabineta v Narodnem muzeju Slovenije.
Ko si v srednjem veku rekel breški pfenig, breški denarič, je to pomenilo dobro srebro, srebro pa je v tistem času pomenilo nekaj več, bilo je valuta.
Zgodba o srednjeveških kovancih se je, kot rečeno, začela v prvi polovici 12. stoletja in se potem širila. Sem so prišli predstavniki mogočnih plemiških rodbin in na tem območju se je začelo tudi tekmovanje za večji nadzor nad ozemljem, med oglejskim patriarhatom in salzburško nadškofijo. Oba sta seveda imela svoje kovnice, pravi dr. Andrej Šemrov.
Srednjeveški denar, kovance, so tehtali.
foto: Museum of London.
Kakšne so bile srednjeveške kovačnice, kovnice denarja?
Dr. Andrej Šemrov nam je povedal, da so bile to: običajne kovačnice, nič posebnega. Ko je kovač stalil kovino je dobil srebrne palice, srebrne ingote, iz katerih je potem skoval plošče. Salzburški nadškofje so svoje novce najprej delali po vzoru regensburške marke, ki je bila sicer težja, kot breški novec. To so počeli s pomočjo pečatorezcev, ki so prihajali tako iz Regensburga, kot iz drugih nemških mest. Ti so najprej vrezali podobe, pečate in iz teh predlog so kovači izdelovali breški denar, osnova zanj je bila breška marka. Iz vsake srebrne plošče pa je moral kovač narediti 160 kovancev, ploščic, in vsaka je tehtala okoli 200 gramov. Teh ploščic potem ni brusil ampak jih je obdelal, z najmanj desetimi udarci s kladivom, kar je zahtevalo veliko dela, saj je bilo teh kovancev ogromno. To je bilo celodnevno delo, kovač je bil verjetno za to tudi plačan, najbrž kar z denarjem, ki ga je koval. Tako vidimo, da so bili v teh postopkih izjemno pomembni pečatorezci, ki so hodili iz kraja v kraj in vrezovali motive kovancev v kovna orodja. Taki potujoči pečatorezci so prihajali predvsem v manjše kovnice. Veliki kovnice pa so imele stalno zaposlene "svoje" pečatorezce. Ti so potem vrezovali motive, in kovači so jih nato kovali po zaporedjih, včasih je prišlo do zmešnjave, v teh zaporedjih, kar poznamo pri izdelavi kovancev tudi danes. Kljub temu, da lahko rečemo, da je bila tehnologija relativno primitivna, pa je treba vedeti, da je kovač, ki v 13. stoletju podkuje konja, po osnovni tehnologiji enak današnjemu kovaču.
Srebrokovač, zlatar, restavrator Johann Christoph Steidl Porenta se pri svojem delu velikokrat sreča s predmeti iz srednjega veka, to so predvsem predmeti, namenjeni cerkveni rabi. Naleti pa seveda tudi na srednjeveške kovance.
Kakšna je kakovost teh kovancev?
Johann Christoph Steidl Porenta pove, da je to odvisno od kod ti kovanci prihajajo, kdo je bil naročnik, kakšna je kvaliteta srebra, pa tudi koliko je srebra v predmetu ali v kovancu. Od tega je odvisno kakšni bodo pogoji za restavriranje. Bolj ko je srebro čisto manjši so problemi.
Kaj pa je največja težava pri restavriranju tako starih kovancev? Glavni problem pri starih kovancih, če gledamo izkopanine, je to, da se je struktura materiala spremenila in zato postane kovina krhka, pravi Johann Christoph Steidl Porenta.
Zelo zanimivo je, da do danes niso odkrili niti ene kovnice. Ko so recimo v 19. stoletju, v Celju, v bližini spodnjega ali novega celjskega dvora, v centru mesta, kopali jarek za kanalizacijo, so sicer našli talilne lončke, vendar še do danes ne morejo potrditi, da je šlo res za kovnico, dr. Andrej Šemrov.
Izkopali smo ljubljanski grad, nismo našli, izkopali smo Rajhenburg pri Krškem, nikjer ni teh ostankov, nimamo niti enega kovnega orodja, morda je v kakšni zasebni zbirki, ni pa to javno znano.
Kovno orodje za izdelovanje srednjeveških kovancev, 2017.
foto: Royalmintmuseum
Za slovensko numizmatiko je zanimivo, da se v srednjem veku na našem ozemlju pojavi veliko kovnic denarja, pove Urban Mate predsednik Numizmatičnega društva Slovenije.
Kdo zbira srednjeveške kovance?
Urban Mate pravi, da spada srednjeveška numizmatika v to najbolj ozko slovensko numizmatiko, ki ji popularno rečemo Slovenica, zaradi tega, ker so kovanci tudi nastajali na našem ozemlju. Sicer so jih kovali bolj tuji plemiči in cerkvena gospoda, kovnice pa so bile dejansko tu, na ožjem in širšem slovenske ozemlju. Vsakdo, ki zbira te kovance mora zato poznati tudi naše kovnice. To so predvsem starejši numizmatiki, vendar je presenečen ker pozna kar nekaj mlajših, ki se s tem ukvarjajo.
Ker pisnih virov primanjkuje, tudi kovnic niso še našli, je to problem za zbiralce? Mate potrdi, da ima srednjeveška numizmatika ravno ta problem, da če ni napisa na kovancu, potem je težko določiti iz katere kovnice je. Te pa sicer določajo s primerjavo pečatov, simboliko, kovnim gospodom, vendar je tu še veliko odprtih vprašanj za numizmatiko. Mogoče se bo kakšno vprašanje kmalu razrešilo, še posebno, ker sedaj na veliko odkrivajo srednjeveške novce na Madžarskem.
Za konec dodajam še seznam kovnic in primerke kovancev, ki so jih tam kovali. Ta seznam je skrbno pripravil Marko Žgajnar numizmatik in poslovodja v trgovini Masta Trade.
Marko Žgajnar, članek Finance, 17.06.2007, avtorica Aleksandra Vagaja.
foto: www.finance.si
El Capitan je ime največjega granitnega monolita na svetu, ki stoji nad vhodom v ameriški nacionalni park Yosemite. Da so prvič preplezali njegovo najslavnejšo smer, imenovano Nos, so prvi plezalci leta 1958 potrebovali kar 47 dni, pomagali pa so si z različnimi tehničnimi pripomočki. V njegovi steni je do danes izgubilo življenje 25 plezalk in plezalcev. Leta 1973 se je tja odpravila šestčlanska slovenska odprava, ki ni še nikoli prej plezala tako in še nikoli v tako veliki granitni steni. Vodja odprave Janez Gradišar ter člani Janez Dovžan, Miha Smolej, Janez Lončar - Šodr, Dušan Srečnik - Zobač in Nejc Zaplotnik so bili prvi, ki so plezali v tej legendarni steni. Z vodjo odprave Janezom Gradišarjem in članom odprave ter članom legendarnih Mojstranskih veveric Janezom Dovžanom se je o teh dogodkih pogovarjal Jure K. Čokl.
Na začetku letošnjega poletja je minilo 80 let od prihoda prvih zavezniških vojaških misij k enotam narodnoosvobodilne vojske. Kaj so zahodni zaveznik o razmerah v tedaj razkosani Jugoslaviji že vedeli in zakaj so se odločili za pomoč v orožju in opremi, ne pa tudi za izkrcanje na Jadranski obali ? Odgovor na to in več drugih vprašanj osem desetletij pozneje prinaša oddaja Sledi časa. Pripravil jo je Stane Kocutar.
V Parku vojaške zgodovine v Pivki se ponašajo z zelo zanimivim zgodovinskim predmetom, ki je odločilno vplival na potek in konec druge svetovne vojne. Gre za nemško šifrirno napravo, imenovano Enigma. Pivški muzej je tako postal eden redkih na svetu, ki javnosti predstavlja to skrivnostno napravo, ki so jo potapljači našli v razbitinah potopljene vojne ladje, nemškega minolovca, ob istrski obali. Skupaj z nekaj drugimi predmeti je Enigmo v 80. letih prejšnjega stoletja na površje prinesel potapljač Zvone Kralj. Leta 2020 jo je izročil kolegu Danijelu Germeku, ta pa jo je potem prinesel v Park vojaške zgodovine. Sledil je zelo zahteven konservatorski postopek, ki ga je opravil konservator Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije Aleš Jelinčič s pomočjo drugih strokovnjakov Mednarodnega centra za podvodno arheologijo v Zadru in Narodnega muzeja Slovenije. Po posegu so stroj razstavili in bo na ogled vsaj leto dni. Več o Enigmi pa v oddaji Sledi časa.
V oddaji Sledi časa se bomo vrnili k izdelku, ki je bil nekoč nujen in nepogrešljiv v vsakem gospodinjstvu, danes pa je skoraj pozabljen. Govorili bomo o apnu. Pridobivanje, gašenje, hramba in uporaba apna so bili pojmi, ki so bili našim prednikom domači in nujni za življenje. Čeprav je vsaka domačija imela svojo apneno jamo, kjer so hranili gašeno apno, pa je bilo žganje apna umetnost, ki je bila mogoča le na območjih z veliko čim kakovostnejšega apnenca. In eno takih je v Sloveniji gorski hrbet Paškega Kozjaka. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Ob Cesti 27. aprila v Ljubljani, predelu, ki ga imenujemo Rožna dolina, stoji kar nekaj mogočnih hiš, lahko jim rečemo zgodovinske vile, ki že po ohranjeni arhitekturi pričajo o nekdanjem meščanskem življenju v Ljubljani. Maja leta 2021 je svoja vrata odprla prenovljena Vila Zlatica, družinsko domovanje Ivana Hribarja, enega najbolj pomembnih županov naše prestolnice. Hribar – svobodomiselni liberalec, bančnik, politik, diplomat in publicist, zagovornik Zedinjene Slovenije in slovanstva nasploh, je zaslužen za marsikatero mestno pridobitev – pravzaprav je Ljubljano po potresu leta 1895 iz dolge vasi povzdignil v sodobno mesto. Vila nosi ime njegove hčerke Zlatice, ki je v njej živela do smrti leta 2000. Hišo z ostalim imetjem je zapustila Mestnemu muzeju Ljubljana z željo, da se ohrani spomin na njenega očeta. Po obsežni in skrbni prenovi je njena želja izpolnjena. Vila Zlatica je danes muzej in tudi sedež Foruma slovanskih kultur. Vilo spoznavamo prek vodenja Leona Božiča.
O tem, kdaj in kako se je oblikovala slovenska nacionalna zavest ter zakaj je bil ta proces vse prej kot samoumeven, so ob dnevu državnosti razmišljali antropolog dr. Božidar Jezernik ter zgodovinarja dr. Jernej Kosi in dr. Rok Stergar
Kaj pomeni občansko raziskovanje? Odgovor na to vprašanje prinaša obsežen zbornik v dveh knjigah, ki je nastal v Žireh in ga je uredil tamkajšnji domačin, akademik dr. Zdravko Mlinar. Ta je na letnem sociološkem srečanju leta 2019 dal pobudo, da bi tudi pri nas prevzeli koncept in se pridružili gibanju z imenom citizen science, ki se hitro širi v Evropski uniji in drugod. To angleško besedno zvezo najustrezneje prevedemo "občansko raziskovanje" oziroma "občanska znanost". In v Žireh je nato nastalo eno največjih književnih del o tem kraju, občini in ljudeh. Pri tem je sodeloval velik krog ljudi, ki so opisali svoje poklicno in nepoklicno raziskovanje, svoje znanje, dejavnosti, spomine in še marsikaj. V zborniku tako s svojimi avtorskimi članki sodeluje skupaj 150 avtorjev in soavtorjev različnih starosti, od osnovnošolcev in srednješolcev, študentov ter aktivnega prebivalstva do upokojencev različnih stopenj izobrazbe, tudi vrhunskih strokovnjakov različnih profilov in interesov. Več o tem izjemnem književnem podvigu in projektu občanskega raziskovanja pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Pregled starih obredov, šeg in navad ob rojstvu, s katerimi so še pred stoletjem na slovenskem podeželju nad otroka in mater klicali zdravje, srečo in blagostanje ter ju varovali pred zlimi silami, ki so nanju prežale od vsepovsod.
O rojstvu, razgibanem življenju in smrti prve ljubljanske »nesramne« hiše, ki je vse od svojega nastanka ob koncu 19. stoletja burila duhove Ljubljančanov - tako njenih rednih obiskovalcev, kot tistih, ki so tovrstno legalizacijo "nečiste" dejavnosti strogo obsojali
V Sledeh časa se podajamo v drugo polovico devetnajstega stoletja, ko si je porajajoče slovenstvo iskalo prostor pod soncem opotekajoče se monarhije. V Radgonskem kotu, danes pozabljenem delu nekoč celovitega etničnega prostora, je živel posestnik po imenu Mihael Hois. Sledili bomo njegovemu življenju skozi drobne zapise o položaju posestva, tako prihodkih in odhodkih, kot tudi delovni sili, ki jih je desetletja vztrajno pisal v knjigo ali, bolje rečeno, zvezek. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Studenice so kraj v občini Poljčane, v dolini reke Dravinje in ob vznožju kraškega pogorja Boč. Trg Studenice se je razvil v srednjem veku, potem ko je tu v 13. stoletju nastal samostanski kompleks. Najprej je bil ustanovljen špital s cerkvijo, namenjen duhovne in telesne pomoči potrebnim, pozneje pa je bila ustanova spremenjena v ženski samostan dominikank. Ta je nato skozi stoletja doživljal vzpone in padce, dokler ga niso v okviru tako imenovanih jožefinskih reform leta 1782 ukinili. Kompleks je po tem zamenjal več lastnikov, leta 1885 pa so ga kupile članice ženskega nunskega reda magdalenk, ki so začele z obnovo poslopij, poškodovanih v velikem požaru, ki je v Studenicah izbruhnil leta 1788. Samostan in posest so nato leta 1941 zasegli Nemci, med vojno pa je bil del kompleksa požgan. Po drugi svetovni vojni je bil samostan nacionaliziran in je kljub temu, da je bil poseljen, počasi propadal, nato so ga po izpeljani denacionalizaciji vrnili redu magdalenk, ki so ga dale v upravljanje mariborski škofiji, od leta 2001 tudi lastnici. Vendar se tu zgodba ne konča. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič
Pomurski muzej Murska Sobota je osrednji pokrajinski muzej za varovanje premične in nesnovne dediščine. Od leta 1955 je v renesančnem gradu sredi mestnega parka. Po sobanah, ki prinašajo vpogled v življenje na vasi, gradove, versko in etnično pestro Pomurje, v različnih obdobjih pred in med drugo svetovno vojno in po njej, smo se sprehodili ob posebni priložnosti, gostovanju drugega predizbora Festivala Slovenskega šansona v Gledališču Park v Murski Soboti. Med predmeti v Pomurskem muzeju je tudi radijski sprejemnik iz 50. let 20. stoletja, ki so ga sestavili v delavnici Rafimus v Murski Soboti.
Pred petnajstimi leti je sodelavec dokumentarno-feljtonskega uredništva Ivan Merljak pripravil oddajo o Rupnikovi liniji. Tedaj se je namreč začelo prvič tudi v javnosti govoriti o obsežnih sistemih fortifikacij, ki jih je kraljevina Jugoslavija postavljala na zahodni, Rapalski meji proti podobnim utrdbam, ki jih je Mussolinijev režim pospešeno gradil in jih grandiozno imenoval Alpski zid. Dolgo časa pa se ni posvečalo pozornosti podobnim fortifikacijam, ki jih imamo tudi na severni meji. Šele zadnja leta se začenja premikati tudi na tem področju in krona teh prizadevanj je obsežna monografija oziroma njen prvi del, ki jo pripravlja mariborski raziskovalec Aleš Zelenko. Oddajo Sledi časa o teh novih dognanjih je pripravil Marko Radmilovič.
Meje v Železni Kapli, Kortah, Solčavi, Tržiču, Lomu pod Storžičem in na Jezerskem so se ves čas spreminjale, s tem pa tudi zakoni in predpisi o čezmejnem prenašanju blaga. To pa ni odvrnilo ljudi od ilegalnega prehajanja meje, s katerim so si zagotovili dobrine za vsakdanje življenje. Te aktivnosti imenujemo tihotapljenje ali »švercanje«. Vse to so predstavili na dvojezični razstavi z naslovom Tihotapljenje čez Karavanke, ki je ob stoti obletnici koroškega plebiscita nastala v sklopu projekta CarintiJA 2020. V čezmejnem projektu so poleg Slovenskega prosvetnega društva »Zarja« iz Železne Kaple sodelovali še Center Rinka iz Solčave, KUD Jezersko in Tržiški muzej. Po opravljeni etnološki terenski raziskavi je razstavo pripravila Irena Destovnik, diplomirana etnologinja in sociologinja kulture, samostojna ustvarjalka na področju kulture – kustosinja, ki je bila do lanskega februarja skoraj poltretje desetletje stalna zunanja sodelavka Slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Več o tihotapljenju čez Karavanke pa v oddaji Sledi časa avtorja Milana Trobiča.
Kakšni so bili videti mamuti, vemo prav zaradi najdb njihovih bolj ali manj ohranjenih okostij. V ponovitvi oddaje Sledi časa bomo tako pogledali v daljno preteklost in izvedeli, koliko in kakšne ostanke ene najbolj znanih izumrlih živali smo našli na naših tleh.
Vsi se strinjamo, da je civilizacija z ukrajinsko vojno naredila velik korak nazaj. A večjih dokazov kot generične krutosti vojne za te trditve nimamo. V oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič vodi v čas, ko sta bila, pa čeprav le za nekaj desetletij, človečnost in napredek osnovni vodili tudi v danes opustošenih pokrajinah evropskega vzhoda. Slovenci, ki danes sicer pasivno sodelujemo v velikem vojaškem spopadu, smo pred nekaj več kot stoletjem tja pošiljali može, ki so v tedanji carski Rusiji širili omiko in kulturo. O delovanju slovenskih profesorjev na ruskih gimnazijah v drugi polovici devetnajstega stoletja je izjemno malo znanega, usodo goriškega rojaka Štefana Široka pa razkriva tokratna oddaja Sledi časa.
Kositrarska obrt je bila ena najznačilnejših meščanskih obrti. Danes sta tehnika in način proizvodnje znana le še ožjemu krogu ljudi. Na slovenskih tleh je doživela svoj vrhunec in zaton med 17. in 19. stoletjem, na Celjskem pa s prihodom italijanske družine Stretti. Glede na to, da imajo v Pokrajinskem muzeju Celje kar precej predmetov iz kositra, so leta 2021 odprli občasno razstavo z naslovom Zloščeno do visokega sijaja, kositrno posodje iz muzejskih zbirk. Na njej so skupaj s katalogom prikazali del stanovanjskega inventarja iz 18. in 19. stoletja. Kositrno posodje in druge predmete hranijo tudi v Narodnem muzeju Slovenije in v mnogih drugih slovenskih muzejih. Kositer so imenovali tudi »srebro malega človeka«, saj se je ta s kositrnimi izdelki pravzaprav približal bogatejšim, predvsem plemiškim slojem. Več o kositru v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Zgodovina jazzovske glasbe je pri nas, kljub nespornemu dejstvu, da premoremo kopico izvrstnih glasbenikov, malo znana ali, bolje rečeno, slabo raziskana. zunaj zgodnjih let v tridesetih letih prejšnjega stoletja in pa povojnih jazzovskih zadreg se sodobnejši jazz rad pomete pod preprogo kot projekt posameznih glasbenikov ali festivalov. Malo je zato kriva narava glasbe same, saj se glasbeniki pogosto združujejo v skupine, ki so že v osnovi mišljene kot glasbeni projekti, zato toliko z večjim veseljem pozdravljamo sestave z dolgo in plodno jazzovsko zgodovino. Enega takšnih v oddaji Sledi časa opisuje Marko Radmilovič.
Desetega marca letos je minilo 80 let od manj znanega dogodka, ko so nemški nacisti v sodnih zaporih v Mariboru izbrali 25 talcev za usmrtitev. Med njimi je bil tudi Franc Žvan iz Zgornjih Hoč, ki je deset dni prej dopolnil 20 let. Ko je začutil vso stisko, je Franca nagovoril šest let starejši sojetnik, katoliški duhovnik Izidor Završnik z Gomilskega in ga v naslednjem trenutku zamenjal v vrsti za usmrtitev. Izidorja so ustrelili še isti dan, Franc Žvan je umrl leta 1997. V tokratnih Sledeh časa bomo obudili spomin na nepreklicno in dokončno odločitev mladega duhovnika, da zavestno izbere smrt, ki bi sicer doletela sojetnika.
Neveljaven email naslov