Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kjer so doma skrivnosti
Klevevž. Zanimivo in nekoliko skrivnostno ime nas kar samo kliče, da bi poiskali njegove sledi v času in prostoru, ki sta tako blizu, a hkrati tako daleč. »Ko domačini rečejo Klevevž, pomislijo na sotesko, grad, jamo, potok Raduljo z brzicami, topli izvir, kopanje v bazenčku, kmetijsko posestvo, mlin, pripovedi iz preteklosti in tako naprej. Obiskovalci Klevevža so presenečeni, saj ne pričakujejo toliko različnih, na splošno malo znanih naravnih in kulturnih znamenitosti na tako majhnem prostoru, hkrati pa jim je žal, da na grad spominjajo le še razvaline in da so pripadajoča gospodarska poslopja v tako žalostnem stanju,« tako je leta 2009 zapisala urednica zbornika o Klevevžu Majda Pungerčar.
In danes? Slika se od nastanka zapisa ni spremenila na bolje. Ta izjemno zanimivi prostor je postal tarča pogosto brezobzirnih obiskovalcev, ki se vedejo v slogu – vse je naše, smeti pa vaše! Zato ni čudno, da jih nekateri domačini imenujejo kar »horde«. Drugi pa se zavzemajo za strpen odnos do prišlekov, s katerimi se je treba pogovoriti in jih seznaniti z vrednostjo in občutljivostjo tega območja.
Območje Klevevža je v Občini Šmarješke Toplice, ki leži na stičišču dinarskih podolij, ravnikov in planot s panonskim gričevjem. Ta stik se kaže predvsem v termalnih izvirih, v raznovrstnih kamninah, razgibanem površju, rastlinskem in živalskem svetu in še čem. To območje je znano predvsem po termalnem izviru Šmarješke Toplice, ki so ga začeli izrabljati v zdraviliške namene že leta 1792.
Na Občini Šmarješke Toplice so že pripravili prostorske pogoje, s katerimi so zagotovili površine za turizem na področju Klevevža oziroma drugega termalnega izvira v tej občini. To področje je še vedno eno od področij, kjer bi se lahko razvijal kakovosten turizem. Tako pravi županja Občine Šmarješke Toplice mag. Bernardka Krnc, ki izpostavi načrte za soustvarjanje visoko kakovostnega turizma v Klevevžu. Tako bi na 32 ha velikem območju uredili: grajsko središče- kjer bi šlo za revitalizacijo stavbne dediščine in poslovni turizem, hotelsko središče z visoko kakovostnim hotelom, in za apartmajsko naselje-kjer bi ohranjali kulturno dediščino dolenjskih zidanic.
Županja je ob tem povedala, da so imeli stik s poslovneži iz Dubaja, ki so se leta 2008 zanimali za projekte oživitve Klevevža. Žal takrat Občina še ni imela urejenih prostorskih dokumentov.
Na območju Klevevža je razmeroma manj znani izvir pod razvalinami starodavnega gradu. Ostanki tega nekoč mogočnega gradu stojijo na strmi skali nad sotesko potoka Radulja. Ta se pod stenami izliva v majhno jezero, ki so ga nekoč uporabljali za akumulacijsko zajetje za stari klevevški mlin. Ob jezeru je Klevevška toplica, to je obzidan manjši bazen, v katerem je topla voda vse leto. Nad tem jezerom in brzicami je v stenah vhod v razvejen jamski sistem, v Gornjo in Spodnjo Klevevško jamo. V zadnji pa termalna voda prodre iz globin in tako imamo v jami toplico, ki je edinstvena zanimivost slovenskega, pa tudi evropskega kraškega podzemlja.
Julija 1987 je jamarjem Jamarskega kluba Železničar uspelo prosto preplavati luknjo v jezercu s termalno vodo v Spodnji Klevevški jami in izmeriti okoli 80 metrov novih rovov, jeseni pa sta Ciril Mlinar-Cic in Marko Krašovec preplavala sifon, skozi katerega priteka voda v Spodnjo Klevevško jamo. Prodrla sta okoli 200 metrov daleč po zelo blatnem rovu. V naslednji akcij pa sta Ciril Mlinar-Cic in Tomaž Hočevar-Fric dosegla sifon. Rov je sedaj preiskan v dolžini 300 metrov, so zapisali v reviji Naše jame, Ljubljana, 1989, št. 31. Stran 73-79, Jamarska zveza Slovenije.
Območje sodi pod okrilje gradu Klevevž, ki je doživel žalostno usodo številnih uničenih, oropanih, zažganih in podrtih gradov med drugo svetovno vojno in predvsem po njej. Naš sogovornik zgodovinar dr. Stane Granda je v zborniku iz leta 2009 zapisal:
Prof. dr. Stane Granda
"Današnji obiskovalec slovenske grajske arhitekture bo težko razumel, zakaj tukajšnji domačini takšen pomen dajejo gradu, ki je po partizanskem požigu 1942. leta skorajda izginil z obličja zemlje in ko njegov pomen in vlogo v tukajšnjem prostoru dajejo slutiti le še mogočna gospodarska poslopja. Odgovor je pravzaprav enostaven. Grad Klevevž je kraljeval nad svetom, ki je bil obljuden že v kameni dobi, o tem govore najdbe v kraških jamah v dolini pod njim. Grad je nastal po volji freisinških, to je današnjih muenchenskih škofov, in je pomenil tudi neposreden stik z Evropo; dajal je torej evropskost tukajšnjemu svetu in ljudem, bil pa je tudi gospodarsko-upravno središče ozemlja, ki je v preteklosti pomenilo veliko več kot danes. Isto velja tudi za tukajšnje pridelke, recimo vino."
Ob tem ne gre spregledati dejstva, da je Občina Šmarješke Toplice ohranila stike s potomci zadnjih lastnikov gradu Klevevž, družino Ulm. Danes sta živa še zadnja potomca, Liselotte Wita z Dunaja in njen brat Anton Ulm, ki živi na gradu Grosstaxen blizu avstrijsko-češke meje, kamor se je družina preselila po odhodu s Klevevža. Za ohranjanje stikov gre zasluga predvsem županji mag. Bernardki Krnc, ki jih je že dvakrat obiskala. Zelo zanimivo je, da je družina Ulm pred požigom leta 1942 uspela rešiti večino grajske opreme ( 14 železniških vagonov!) in jo odpeljala na svoj grad v Avstrijo. Kot je povedala županja, pa bodo ti stiki dali tudi rezultate v tem smislu, da bo zgodovino družine in posestvi Klevež lahko raziskovala študentka zgodovine in germanistike, ki je družino Ulm že obiskala.
Jože Perše je predsednik Domoznanskega društva Šmarjeta in tudi zanj je območje Klevevža izjemna naravna, kulturna in turistična znamenitost. Omenjeno društvo je uredilo tudi pohodne in sprehajalne poti na tem območju. O gradu in drugih zanimivostih prirejajo predavanja in razstave. Jože Perše se iz časov svoje mladosti spominja žalostnih ostankov zidov požganega gradu Klevevž, predvsem pa enkratnega grajskega parka, kjer so rasle eksotične rastline in drevesa. Otroci so se takrat brezskrbno podili po grajskem posestvu, in takrat so tam nad grajskimi gospodarskimi poslopji še živeli stanovalci.
Na grad in grajske pa še danes spominjajo različni spomini, pripovedke in izročilo. Tako naj bi žanjice nekoč žele na grajskih poljih. Neko popoldne pa je prišla k njim Mati božja. Na mah so vse prenehale z delom in se zagledale v čudovito gospo, grajski birič, valpet pa jih je začel poditi, češ kaj zijajo v "babo". Takoj ko je to izrekel je oslepel.
Izročila in spominov vezanega na grad in grajske gospode je še veliko pravi Jože Perše.
Domačini so grajske ohranili v lepem spominu. Kmetje, ki jim je čez zimo zmanjkalo krompirja, ali pšenice niso iz gradu nikoli odšli praznih rok. Za to kar so dobili pa so potem "oddelali" določeno delo na grajskem posestvu. Zadnja grofica, ki je živela na Klevevžu je zelo cenila slovensko domačo pesem in je zato večkrat obiskovala ženske, ki so plele na poljih in jih prosila, da ji zapojejo kakšno slovensko narodno. Danes domačini, predvsem ena izmed njih zelo vzorno skrbijo za družinsko grobnico zadnjih dveh rodbin, lastnic klevevškega gradu, Jombartov in Ulmov, na pokopališču ob cerkvi Karmelske Matere božje v Slapih.
Pri končnem delu soteske potoka Radulja je hioptermalni izvir, imenovan Klevevška Toplica. Temperatura znaša od 21 do 25 C in je nastal ob istem prelomu kot izvir v Šmarjeških Toplicah.
Potok Radulja s termalnim izvirom, geološkimi, rastlinskimi in živalskimi posebnostmi pod razvalinami gradu Klevevž je pomembno območje, ki ima več naravovarstvenih statusov, pove vodja organizacijske enote Zavoda RS za varstvo narave Novo mesto Barbara Kink.
Območje Klevevža je zelo občutljivo in ne prenese številnega obiska, še posebno če gre za tako imenovano divje kampiranje. Kakor koli že obračamo, bazen s termalno vodo so zgradili domačini sami in to ni javno kopališče.
Županja Občine Šmarješke Toplice mag. Bernardka Krnc ob tem doda, da kljub temu, da Občina ni neposredna lastnica območja izvira, skrbijo za čiščenje, pobiranje smeti, postavili so smetnjake.
Sledi, ki jih pušča v času in prostoru območje Klevevža, ostajajo. Na Občini upajo, da bodo našli skupen jezik tako z zasebnim lastnikom, ki je postal večinski lastnik tako ostalin gradu Klevevž, kot grajskega posestva, poslopij in drugih površin. Prav tako upajo, da bodo našli skupne poti z državo, s pristojnimi ministrstvi, vladnimi službami in skladi.
Ob koncu se postavljajo številna vprašanja, ki so značilna za podobna območja, kot je Klevevž. Zakaj je iskanje skupnih interesov med kapitalom, ki vse gleda le prek denarja, in pobudami, ki želijo prinesti dolgoročno dodano vrednost, tako težavno? Koliko Klevevžev bomo morali še žrtvovati, da se bomo prebudili in premagali birokratske ovire, spremenili vandalsko vedenje in spoznali, da so naravne in kulturne danosti bogastvo, ki smo ga dolžni ohraniti? Odgovore si lahko poišče vsakdo sam.
Dodajam še besedila, ki jih je pripravila dr. Nina Rman iz Geološkega zavoda Slovenije.
913 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Kjer so doma skrivnosti
Klevevž. Zanimivo in nekoliko skrivnostno ime nas kar samo kliče, da bi poiskali njegove sledi v času in prostoru, ki sta tako blizu, a hkrati tako daleč. »Ko domačini rečejo Klevevž, pomislijo na sotesko, grad, jamo, potok Raduljo z brzicami, topli izvir, kopanje v bazenčku, kmetijsko posestvo, mlin, pripovedi iz preteklosti in tako naprej. Obiskovalci Klevevža so presenečeni, saj ne pričakujejo toliko različnih, na splošno malo znanih naravnih in kulturnih znamenitosti na tako majhnem prostoru, hkrati pa jim je žal, da na grad spominjajo le še razvaline in da so pripadajoča gospodarska poslopja v tako žalostnem stanju,« tako je leta 2009 zapisala urednica zbornika o Klevevžu Majda Pungerčar.
In danes? Slika se od nastanka zapisa ni spremenila na bolje. Ta izjemno zanimivi prostor je postal tarča pogosto brezobzirnih obiskovalcev, ki se vedejo v slogu – vse je naše, smeti pa vaše! Zato ni čudno, da jih nekateri domačini imenujejo kar »horde«. Drugi pa se zavzemajo za strpen odnos do prišlekov, s katerimi se je treba pogovoriti in jih seznaniti z vrednostjo in občutljivostjo tega območja.
Območje Klevevža je v Občini Šmarješke Toplice, ki leži na stičišču dinarskih podolij, ravnikov in planot s panonskim gričevjem. Ta stik se kaže predvsem v termalnih izvirih, v raznovrstnih kamninah, razgibanem površju, rastlinskem in živalskem svetu in še čem. To območje je znano predvsem po termalnem izviru Šmarješke Toplice, ki so ga začeli izrabljati v zdraviliške namene že leta 1792.
Na Občini Šmarješke Toplice so že pripravili prostorske pogoje, s katerimi so zagotovili površine za turizem na področju Klevevža oziroma drugega termalnega izvira v tej občini. To področje je še vedno eno od področij, kjer bi se lahko razvijal kakovosten turizem. Tako pravi županja Občine Šmarješke Toplice mag. Bernardka Krnc, ki izpostavi načrte za soustvarjanje visoko kakovostnega turizma v Klevevžu. Tako bi na 32 ha velikem območju uredili: grajsko središče- kjer bi šlo za revitalizacijo stavbne dediščine in poslovni turizem, hotelsko središče z visoko kakovostnim hotelom, in za apartmajsko naselje-kjer bi ohranjali kulturno dediščino dolenjskih zidanic.
Županja je ob tem povedala, da so imeli stik s poslovneži iz Dubaja, ki so se leta 2008 zanimali za projekte oživitve Klevevža. Žal takrat Občina še ni imela urejenih prostorskih dokumentov.
Na območju Klevevža je razmeroma manj znani izvir pod razvalinami starodavnega gradu. Ostanki tega nekoč mogočnega gradu stojijo na strmi skali nad sotesko potoka Radulja. Ta se pod stenami izliva v majhno jezero, ki so ga nekoč uporabljali za akumulacijsko zajetje za stari klevevški mlin. Ob jezeru je Klevevška toplica, to je obzidan manjši bazen, v katerem je topla voda vse leto. Nad tem jezerom in brzicami je v stenah vhod v razvejen jamski sistem, v Gornjo in Spodnjo Klevevško jamo. V zadnji pa termalna voda prodre iz globin in tako imamo v jami toplico, ki je edinstvena zanimivost slovenskega, pa tudi evropskega kraškega podzemlja.
Julija 1987 je jamarjem Jamarskega kluba Železničar uspelo prosto preplavati luknjo v jezercu s termalno vodo v Spodnji Klevevški jami in izmeriti okoli 80 metrov novih rovov, jeseni pa sta Ciril Mlinar-Cic in Marko Krašovec preplavala sifon, skozi katerega priteka voda v Spodnjo Klevevško jamo. Prodrla sta okoli 200 metrov daleč po zelo blatnem rovu. V naslednji akcij pa sta Ciril Mlinar-Cic in Tomaž Hočevar-Fric dosegla sifon. Rov je sedaj preiskan v dolžini 300 metrov, so zapisali v reviji Naše jame, Ljubljana, 1989, št. 31. Stran 73-79, Jamarska zveza Slovenije.
Območje sodi pod okrilje gradu Klevevž, ki je doživel žalostno usodo številnih uničenih, oropanih, zažganih in podrtih gradov med drugo svetovno vojno in predvsem po njej. Naš sogovornik zgodovinar dr. Stane Granda je v zborniku iz leta 2009 zapisal:
Prof. dr. Stane Granda
"Današnji obiskovalec slovenske grajske arhitekture bo težko razumel, zakaj tukajšnji domačini takšen pomen dajejo gradu, ki je po partizanskem požigu 1942. leta skorajda izginil z obličja zemlje in ko njegov pomen in vlogo v tukajšnjem prostoru dajejo slutiti le še mogočna gospodarska poslopja. Odgovor je pravzaprav enostaven. Grad Klevevž je kraljeval nad svetom, ki je bil obljuden že v kameni dobi, o tem govore najdbe v kraških jamah v dolini pod njim. Grad je nastal po volji freisinških, to je današnjih muenchenskih škofov, in je pomenil tudi neposreden stik z Evropo; dajal je torej evropskost tukajšnjemu svetu in ljudem, bil pa je tudi gospodarsko-upravno središče ozemlja, ki je v preteklosti pomenilo veliko več kot danes. Isto velja tudi za tukajšnje pridelke, recimo vino."
Ob tem ne gre spregledati dejstva, da je Občina Šmarješke Toplice ohranila stike s potomci zadnjih lastnikov gradu Klevevž, družino Ulm. Danes sta živa še zadnja potomca, Liselotte Wita z Dunaja in njen brat Anton Ulm, ki živi na gradu Grosstaxen blizu avstrijsko-češke meje, kamor se je družina preselila po odhodu s Klevevža. Za ohranjanje stikov gre zasluga predvsem županji mag. Bernardki Krnc, ki jih je že dvakrat obiskala. Zelo zanimivo je, da je družina Ulm pred požigom leta 1942 uspela rešiti večino grajske opreme ( 14 železniških vagonov!) in jo odpeljala na svoj grad v Avstrijo. Kot je povedala županja, pa bodo ti stiki dali tudi rezultate v tem smislu, da bo zgodovino družine in posestvi Klevež lahko raziskovala študentka zgodovine in germanistike, ki je družino Ulm že obiskala.
Jože Perše je predsednik Domoznanskega društva Šmarjeta in tudi zanj je območje Klevevža izjemna naravna, kulturna in turistična znamenitost. Omenjeno društvo je uredilo tudi pohodne in sprehajalne poti na tem območju. O gradu in drugih zanimivostih prirejajo predavanja in razstave. Jože Perše se iz časov svoje mladosti spominja žalostnih ostankov zidov požganega gradu Klevevž, predvsem pa enkratnega grajskega parka, kjer so rasle eksotične rastline in drevesa. Otroci so se takrat brezskrbno podili po grajskem posestvu, in takrat so tam nad grajskimi gospodarskimi poslopji še živeli stanovalci.
Na grad in grajske pa še danes spominjajo različni spomini, pripovedke in izročilo. Tako naj bi žanjice nekoč žele na grajskih poljih. Neko popoldne pa je prišla k njim Mati božja. Na mah so vse prenehale z delom in se zagledale v čudovito gospo, grajski birič, valpet pa jih je začel poditi, češ kaj zijajo v "babo". Takoj ko je to izrekel je oslepel.
Izročila in spominov vezanega na grad in grajske gospode je še veliko pravi Jože Perše.
Domačini so grajske ohranili v lepem spominu. Kmetje, ki jim je čez zimo zmanjkalo krompirja, ali pšenice niso iz gradu nikoli odšli praznih rok. Za to kar so dobili pa so potem "oddelali" določeno delo na grajskem posestvu. Zadnja grofica, ki je živela na Klevevžu je zelo cenila slovensko domačo pesem in je zato večkrat obiskovala ženske, ki so plele na poljih in jih prosila, da ji zapojejo kakšno slovensko narodno. Danes domačini, predvsem ena izmed njih zelo vzorno skrbijo za družinsko grobnico zadnjih dveh rodbin, lastnic klevevškega gradu, Jombartov in Ulmov, na pokopališču ob cerkvi Karmelske Matere božje v Slapih.
Pri končnem delu soteske potoka Radulja je hioptermalni izvir, imenovan Klevevška Toplica. Temperatura znaša od 21 do 25 C in je nastal ob istem prelomu kot izvir v Šmarjeških Toplicah.
Potok Radulja s termalnim izvirom, geološkimi, rastlinskimi in živalskimi posebnostmi pod razvalinami gradu Klevevž je pomembno območje, ki ima več naravovarstvenih statusov, pove vodja organizacijske enote Zavoda RS za varstvo narave Novo mesto Barbara Kink.
Območje Klevevža je zelo občutljivo in ne prenese številnega obiska, še posebno če gre za tako imenovano divje kampiranje. Kakor koli že obračamo, bazen s termalno vodo so zgradili domačini sami in to ni javno kopališče.
Županja Občine Šmarješke Toplice mag. Bernardka Krnc ob tem doda, da kljub temu, da Občina ni neposredna lastnica območja izvira, skrbijo za čiščenje, pobiranje smeti, postavili so smetnjake.
Sledi, ki jih pušča v času in prostoru območje Klevevža, ostajajo. Na Občini upajo, da bodo našli skupen jezik tako z zasebnim lastnikom, ki je postal večinski lastnik tako ostalin gradu Klevevž, kot grajskega posestva, poslopij in drugih površin. Prav tako upajo, da bodo našli skupne poti z državo, s pristojnimi ministrstvi, vladnimi službami in skladi.
Ob koncu se postavljajo številna vprašanja, ki so značilna za podobna območja, kot je Klevevž. Zakaj je iskanje skupnih interesov med kapitalom, ki vse gleda le prek denarja, in pobudami, ki želijo prinesti dolgoročno dodano vrednost, tako težavno? Koliko Klevevžev bomo morali še žrtvovati, da se bomo prebudili in premagali birokratske ovire, spremenili vandalsko vedenje in spoznali, da so naravne in kulturne danosti bogastvo, ki smo ga dolžni ohraniti? Odgovore si lahko poišče vsakdo sam.
Dodajam še besedila, ki jih je pripravila dr. Nina Rman iz Geološkega zavoda Slovenije.
Med socializmom in kapitalizmom živijo spomini na tovarno, kot je še ne bilo. "Mati fabrika" ji še zdaj pravijo nekdanji zaposleni, strokovnjaki pa zbirajo koščke razbitih spominov in razbitih duš. Med nostalgijo in dejstvi, ki krožijo okoli ravenske železarne, se bo v oddaji Sledi časa sprehodil Marko Radmilovič.
Slovenski alpinizem, nekoč so ga imenovali turistika, je že štiri desetletja v samem svetovnem vrhu. Jurij Popov se je v Sledeh časa vprašal, kdaj in kje se je začela in kakšna je bila pot , ki ga je pripeljala v ta položaj. Nedvomno se je začela z osvojitvijo prvega izmed mnogih izjemnih vrhov slovenskih Alp - Storžičem leta 1758. Že naslednje leto beležimo prvi pristop na Grintovec, leta 1778 pa še na Triglav. Za zgodovino slovenskega alpinizma je ključna tudi Triglavska severna stena, ena izmed največjih v Alpah, saj meri 4 kilometre v širino in enega v višino. Pa vendar prvi slovenski alpinist in eden od pionirjev modernega alpinizma na sploh Valentin Stanič, ni najprej preplezal te stene. V 19. stoletju je opravil vrsto izvirnih in drznih vzponov, tudi zimskih, znan pa je tudi kot eden prvih samohodnikov. Za prvo obdobje slovenskega alpinizma je značilen izrazit nacionalni naboj, saj so si naši alpinisti najprej prizadevali preplezati vse tiste smeri v naših Alpah, ki so jih prej že preplezali tujci, predvsem Nemci in Avstrijci. Na seznamu svetovnega alpinizma sta posebej zapisani tudi izjemni medvojni alpinistki Mira Marko Debeljak in Pavla Jesih, ki sta plezali v moško-ženski navezi, vendar večinoma prvi v navezi. Rodovi izvrstnih slovenskih plezalcev so se po drugi svetovni vojni vrstili eden za drugim. To je bila posledica predvsem odlične organizacije tako pohodništva kot alpinizma, načrtnega šolanja in ne nazadnje razvoja gorske reševalne službe. Po ustanovitvi komisije za tuja gorstva so naši alpinisti začeli načrtno obiskovati Himalajo in si tam začrtali pot v sam svetovni alpinistični vrh. Hkrati pa so v domačih gorah reševali probleme, ki jih prej ni bilo mogoče. Seznam vrhunskih slovenskih plezalk in plezalcev zapisanih v knjigi Zgodovina slovenskega alpinizma, sicer zajema samo 37 imen, toda to je vrh ledene gore imenovane slovenski alpinizem. Dokaz za svetovni ugled našega alpinizma je navsezadnje tudi število zlatih cepinov, najimenitnejšega alpin
Nad Kojskim v Goriških brdih je podružnična romarska cerkvica sv. Križa na Taboru. Gotska cerkvica ima za Slovenijo nenavaden zvonik, ki spominja na majhno utrdbo. Zaključuje se s cinami, ki so značilne za Brda in v njej so zakladi izjemne umetniške vrednosti. Naključnega obiskovalca najprej premamijo sijaj dveh baročnih stranskih oltarjev in freske na stenah, toda pravi biser je glavni gotski krilni oltar iz leta 1515. To je edini in največji, skoraj popolnoma ohranjen gotski krilni oltar v Sloveniji. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Deblak iz hrastovega lesa je v Ljubljanici v osemdesetih letih prejšnjega stoletja našel potapljač Miro Potočnik. Minilo je kar 30 let, preden je tehnologija toliko napredovala, da so ga končno uspeli dvigniti in prenesti v restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Kaj se bo potem zgodilo z njim? Kako pomembna najdba je to in kaj je njena največja vrednost? Kaj se je dogajalo na tem področju nekoč in kaj so arheologi našli pod ostanki deblaka? Globoko v mulj in daleč v zgodovino se bo v oddaji Sledi časa s sogovorniki potopil Jure K. Čokl.
Sledi časa bomo nekoliko zapletli. V oddaji bo namreč tekla beseda o Koroški, vendar ne o pokrajini, ampak o cesti. Še podrobneje bo oddaja govorila o Rožu, Podjuni in Zili, vendar ne o "vencu treh dolin", temveč o treh bifejih. "Rož, Podjuna, Zila" je tudi naslov oddaje, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.
Če kje, si v Sečoveljskih solinah preteklost in sedanjost podajata roko. Gre za ene zadnjih tradicionalnih mediteranskih solin. Tradicionalnih pomeni, da so se v zadnjih sedemsto letih spremenila samo oblačila solinarjev, vse drugo pa je ostalo enako. Pri tem mislimo na način pridelave soli. Res je tudi, da pri nas ni več nobenega tako življenjsko pomembnega živila, ki bi ga pridelovali na tako tradicionalni način kot sol v teh in strunjanskih solinah. Za pridobivanje soli v Sečoveljskih solinah so pomembne predvsem tri značilnosti; najprej pridelovanje soli na petoli, podlagi, ki jo solinarji uporabljajo od 14. stoletja naprej, zatem dnevno pobiranje soli in zdaj že opuščeno življenje v hišah sredi solin. Nekoč so namreč solinarji prišli na soline konec aprila, in sicer v svoje zidane solinarske hiše - nekoč jih je bilo tam okoli štiristo - in tam ostali do konca pobiranja soli, vsega skupaj približno pol leta. Ob vsem tem pa je znana tudi nekoliko protislovna resnica, "da se sol dela pozimi." Zakaj pozimi? Zato, ker je to čas v katerem se urejajo solna polja ali fondi, kjer bodo poleti pridobivali sol. Jurij Popov, ki je zgodbo o soli strnil v Sledi časa, se je ob tem vprašal tudi, kako to, da Sečoveljske soline niso na seznamu svetovne kulturne dediščine, oziroma, kako to, da niso vsaj med kandidati zanj.
Zaplaz je bil najprej grič, porasel z gozdom in grmovjem. Ljudsko izročilo pravi, da je na njem pobožen mož našel čudodelni kip Matere božje in ljudje so s prošnjami za pomoč v stiski začeli prihajati od blizu in daleč. Božja pot na Zaplaz je nastala v začetku 19. stoletja, podobno kot na Brezje. Zaplaz je skozi čas iz legende prerasel v eno najživahnejših romarskih središč na Slovenskem. Leta 2008 je postal osrednje romarsko svetišče novomeške škofije, v romarski cerkvi Matere božje pa so shranjene tudi relikvije našega drugega blaženega, Alojzija Grozdeta. V oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Petra Medved, se bomo sprehodili skozi zgodovino cerkve in romanja vanjo ter spoznali umetnike, ki so jo gradili in krasili..
Koliko zgodb skriva Plečnikov stadion za Bežigradom? Kako in zakaj je bil zgrajen in kaj je nekoč pomenil Ljubljani? Kako so ga doživljali navijači in kako Ljubljančani? Bo na njem še kdo kdaj zabil kakšen gol ali ga morda do zadnjega kotička napolnil s svojimi oboževalci? Sledi, ki jih je v času pustil ljubljanski nekdaj osrednji stadion, bo s sogovorniki iskal Jure K. Čokl.
Drugega decembra leta 1941 je flota pod poveljstvom japonskega admirala Isorokuja Jamamota sprejela šifrirano sporočilo "Splezajte na goro Niitaka", ki je bilo nepreklicen ukaz za napad Pearl Harbor. In čeprav je Američanom uspelo že vsaj nekaj dni pred tem dešifrirati tajne japonske šifre, je bil sedmega decembra napad na to ameriško tihomorsko oporišče za analitike in politike v Washingtonu "popolno presenečenje". Ob zori 16. julija leta 1945 so v puščavi v New Mexicu na jeklen stolp pri letalskem oporišču v Alamagordu postavili prvo atomsko napravo in jo sprožili. Dr. Robert Oppenheimer, vodja tega ameriškega tajnega pojekta, je ob pogledu na ognjeno kroglo, ki je osvetlila puščavo in na prvi srhljivi oblak v obliki gobe nad njo, citiral misel iz starega hindujskega epa: "Postal sem smrt, uničevalec svetov." Polkovnik Paul Tibbets ml., pilot letala Enola Gay, s katerega so 6. avgusta leta 1945 odvrgli atomsko bombo na Hirošimo, je prizor apokalipse po eksploziji takole opisal: "Tisto spodaj me je bolj spominjalo na kotel vrelega katrana, kot na karkoli drugega. Bilo je črno in vrelo je pod nami, na vrhu pa je plavala meglica sopare. Ko smo prileteli, smo videli mesto, ko smo se vrnili, ni bilo kaj videti." 15. avgusta, dan po brezpogojni kapitulaciji Japonske, je japonski cesar Hirohito v radijskem nagovoru ljudstvu med drugim dejal: "Sovražnik, ki je nedavno uporabil nečloveško bombo, nenehno zadaja nedolžnim ljudem hude rane in jih mori. Uničenje postaja neznansko veliko. Če bi nadaljevali vojno v teh okoliščinah, bi to pripeljalo ne samo do uničenja naroda, ampak tudi do konca človeške civilizacije." Štirje datumi, štirje citati, vmes pa tragično poglavje iz zgodovine človeštva, ki ga bomo, ob 70-letnici konca vojne na Pacifiku, orisali in osvetlili v oddaji Sledi časa.
Domačija Rus je z razvojem gospodarskih dejavnosti dobivala vedno lepši zunanji videz. Iz male domačije je postala prava veleposestniška hiša z gospodarskimi poslopji ter pomožnimi objekti. Največji razcvet je doživela v času, ko so jo upravljali bratje Rus, saj so s svojim znanjem in strogostjo ter spoštovanjem vrednot nanjo prinesli velik razvoj v gospodarskem, kmetijskem in finančnem smislu ter družabnem življenju v samem kraju. V tem času je domačija Rus dobila novo notranjo podobo: notranjost vrat se je zvišala, zunanji balkoni so dobili oboke v vseh treh nadstropjih in na gangu oz. balkonu, v vsakem nadstropju so postavili stranišče. Na kmetijskem področju so postali lastniki in upravitelji veliko gozdov in kmetijskih zemljišč v okolici. Na gospodarskem področju so postali lastniki parne žage v Domžalah in lastniki starega gradu nad Kamnikom. Ko danes vstopimo v hišo, dobimo občutek, da se je v njej čas ustavil. Ko smo snemali oddajo, nas je kot pred veliko leti sprejela Alojzija Mihelčič, ki je nekoč bila gospodinjska pomočnica pri ‘gospodu ravnatelju’, Franciju Rusu. S Tanjo Šubelj sta nas popeljali skozi sobe, ki jih v vaškem okolju ne bi nikoli pričakovali. A vendarle so opremljene tako, da tvorijo zanimivo celoto, ki govori o prefinjenem okusu, ki razume lokalno miselnost na eni in se spogleduje z meščansko miselnostjo na drugi strani. Sledi časa je iskal Jure K. Čokl.
Slovensko letalstvo ima pestro zgodovino. Od pionirskih letalskih dosežkov do presežkov sodobne izdelave letal. V stotih letih od Edvarda Rusjana in njegovih letal Eda do Panthere Iva Boscarola in njegove konstruktorske ekipe, ki v svetu nima prave primerjave, se je zvrstilo na desetine jadralnih in motornih letal slovenskih konstruktorjev, med njimi Stanka Bloudka, Antona Kuhlja, Borisa Cijana in drugih. Prav tako smo lahko ponosni na predvojne delavnice in obrate ter tudi na povojne tovarne za izdelavo letal Libis in Elan. Pika na i pa je ajdovsko podjetje Pipistrel s svojimi naprednimi in vizionarskimi letali, ki v letalstvu podirajo meje mogočega. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Hermanov brlog, prvi in edini otroški muzej pri nas, je star že dvajset let. Rojstni dan bo slavil brez torte. Tudi pihanja svečk ne bo. Upravljavci tega muzeja, ki je sicer del Muzeja novejše zgodovine v Celju, verjamejo, da je vsak dan, ko jih obiščejo otroci, njihovi starši in pedagogi, praznik. Obiskovalcev je vsako leto povprečno deset tisoč, doslej torej dvesto tisoč. Muzej od začetka sledi temeljnemu poslanstvu, ki so ga opredelili takole: "Naše najmlajše na spontan in njim prilagojen način seznanjati s preteklostjo, svetom, ki jih obdaja, in s spremembami, ki jih prinaša čas." Muzej vabi k uporabi vseh čutov, od tipa, vida in vonja do sluha, na številnih delavnicah pa spodbuja predvsem ustvarjalnost najmlajših. V teh letih so imeli odmevne razstave, ena najboljših je bila posvečena denarju. Niso je mogli v celoti podreti, otroci so namreč zahtevali, da ohranijo banko, ki tako še danes deluje. Muzej je ob jubileju obiskal Jurij Popov in v njem posnel oddajo Sledi časa.
Tokrat se v Sledeh časa ne bomo ukvarjali s svetniškim življenjem maloazijskega svetnika Pankracija. Niti ne z majskimi ledenimi možmi. Oddaja, ki jo pripravlja Marko Radmilovič, bo govorila o svetišču. O cerkvi na naši severni meji, katere zgodovina in usoda je nekaj posebnega med vsemi slovenskimi cerkvami. Gre namreč za sakralni objekt, ki je v svoji stoletni zgodovini doživel tako slavo kot tudi propad in skrunitve. V naši pripovedi pa bomo osvetlili tudi poglavja, ko je bila ta cerkev svetišče, pribežališče, hlev in turistični objekt ?
Potem ko je nacistična okupacijska oblast zasedla Gorenjsko, Mežiško dolino, Spodnjo Štajersko s severnim delom Dolenjske in del Prekmurja se je začel množični izgon prebivalstva, ki naj bi potekal v štirih valovih in zajel od 220.000 do 260.000 Slovencev. Statistično vzeto so nacisti namenili izgon vsakemu tretjemu Slovencu, ki je živel pod nemško okupacijo. Z okupiranih ozemelj so v letih 1941 - 1945 izgnali 63.000 Slovencev, in to največ v nemška izgnanska taborišča, kar 45.000, na Hrvaško 10.000, v Srbijo 7500, približno 17.000 Slovencev pa je pred izgonom pobegnilo v Ljubljansko pokrajino in drugam. Po končani vojni so se začeli izgnanci vračati na svoje domove, več kot 2400 pa jih je za vedno ostalo v tuji zemlji. Vračanje v domovino je bilo dolgotrajno. Veliko izgnanih se je vrnilo šele v jeseni 1945. Doma so našli večinoma izropane hiše in neobdelana polja. V tokratnih Sledeh časa, ki jih pripravlja Stane Kocutar, bodo o izgnanstvu in predvsem o poti domov spregovorili tedanji otroci, ki še po več kot sedmih desetletjih pomnijo vse grozote eksodusa.
Slovenci nimamo "prave filmske industrije". Toda zgodnje obdobje slovenskega igranega filma v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja je obetalo tedanjemu Triglav filmu bleščečo prihodnost, največ zaradi filmskega studia na Fornačah v Piranu. Tam so posneli nekaj slovenskih filmov, še več pa koprodukcijskih z Nemci, Italijani in Američani iz slovitega Hollywooda. Teh filmov je bilo vsega skupaj več kot 50. Na Fornačah na Tartinijevem trgu in po piranskih ulicah so tedaj snemale največje filmske zvezde. Toda prva kriza naše filmski dejavnosti je sredi šestdesetih let najprej pokopala Triglav film, njegov naslednik, Viba film, pa ni nikdar našel dovolj posluha za studio, ki je kar precej oddaljen od Ljubljane. Tako ta dandanes pozabljen sameva in propada, ujet v spomine nekdanje slave. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Škocjanske jame so ene najbolj znamenitih na svetu. Od leta 1986 so tudi na UNESC-ovem seznamu svetovne kulturne in naravne dediščine. Prvi pisni viri o teh jamah segajo v antiko. O njih je pisal Pozidonij iz Apameje. Arheološke raziskave dokazujejo, da je človek bival v teh jamah že v neolitiku. Najdbe v Tominčevi jami, Ozki špilji in Jami na Prevali ali Mušji jami dokazujejo, da so bile pomembne ne le lokalno, ampak tudi regionalno. Najdbe povedo, da so jih nekoč imeli za vhod v skrivnostni podzemni svet, za vhod v Had. O Škocjanskih jamah je pisal tudi Valvasor, najdemo jih na najstarejših jamskih zemljevidih v Evropi in v številnih publikacijah. Žal je večina teh bodisi v Trstu bodisi na Dunaju. Pred približno dvesto leti se je začelo intenzivnejše raziskovanje Škocjanskih jam in traja še danes. Zato te jame tudi štejejo za zibelko speleologije. Trije ključni možje, zaslužni za razmah raziskovanja, so bili Joseph Marinitsch, Anton Hanke in Friedrich Müller. Seveda vse ob pomoči številnih hrabrih in drznih domačinov, ki so jim rekli preprosto jamski delavci. Zgodovina raziskovanja beleži tudi dva obiska pomembne avstrijske raziskovalke, ene redkih v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, Poldi Furich. V jame se je spustila leta 1921 in leta 1922. Škocjanske jame so tudi ene prvih turističnih jam na Slovenskem. V Sledeh časa bo Jurij Popov s sogovorniki pripravil prerez zgodovine raziskovanja tega edinstvenega jamskega sveta.
Kar trinajst obmejnih stražnic je štel Mariborski mejni odsek, kot se je imenovala obmejna enota Jugoslovanske armade. Vse od Gornje Radgone, prek Slovenskih goric pa tja do Kozjaka, kjer se je področje končalo s stražnico na Kapli, so se v junijskih dneh leta 1991 dogajale večje ali manjše drame. Zgodbe iz štirih stražnic oziroma karavel ter njihov bolj ali manj gladek prehod v roke nove slovenske oblasti, bo v Sledeh časa s sogovorniki opisal Marko Radmilovič.
Leta 1895 je avstro-ogrsko kmetijsko ministrstvo napotilo na Kranjsko mladega agronoma praške in dunajske šole. Pisal se je Bohuslav Skalicky. Pomagal naj bi pri obnovi vinogradov, ki jih je uničujoče napadla trtna uš. Delo je uspešno končal, postal vinarski nadzornik, kmetijski svetnik, zet ravnatelja kmetijske šole na Grmu pri Novem mestu Riharda Dolenca in kasneje tudi sam ravnatelj te šole. Leta 1908 je v Pragi organiziral razstavo "pravilno šolanih kranjskih vin", kar je pospešilo vinsko trgovino med deželama. Leta 1924 je Bohuslav Skalicky napisal prvi sodobni učbenik kletarstva v slovenskem jeziku v 20. stoletju. V Sledeh časa bomo osvetlili njegovo delo in izvedeli, kako se je 120 let po prihodu na Kranjsko znova vrnil v zavest rojstnega kraja Cerekvice nad Bystřicu pri znamenitem Hradcu Královém na severu Češke ter kraja svojega delovanja - našega Novega mesta. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
V oddaji Sledi časa, ki bo prepletena tudi z elementi dokumentarnega eseja, nas Marko Radmilovič vodi v Kumanovo. V čas pred več kot tridesetimi leti, ko je v tem dandanes medijsko izpostavljenem mestu, preživel približno leto dni kot branilec tedanje države. V oddaji, v kateri bo tekla beseda tudi o poznejših vojnih zločincih na eni ter tudi o političnih zapornikih na drugi strani, ne bo šlo toliko za poskus razumevanja težav sedanje Makedonije, ampak bomo skušali ovreči vsaj delček stereotipov o vzrokih za nekdanje in morebitne prihodnje balkanske morije, ki so se zasejali prav v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
V noči s 23. na 24. maj leta 1915 se je prva svetovna vojna tudi dejansko preselila na del današnjega slovenskega ozemlja. Italija je, kot je obljubila silam antante v tajnem Londonskem sporazumu 26. aprila 1915, napovedala vojno Avstro-Ogrski in ob polnoči prestopila skupno mejo nad Livekom. Za dvojno monarhijo je to bila že tretja fronta, potekala pa je od prelaza Stelvio na tromeji med Švico, Italijo in Avsto-Ogrsko čez Tirolsko Dolomite, Karnijske in Julijske Alpe ob reki Soči do njenega izliva v Jadransko morje. Dolga je bila 600 kilometrov, od tega je je približno 90 kilometrov - od Rombona do Tržaškega zaliva - potekalo tudi po delu našega današnjega ozemlja. Ta del poznamo pod imenom soška fronta. Takoj prvi dan vojne so italijanski bersaljerji na kolesih brez enega samega strela osvojili Kobarid, 29 mesecev pozneje pa je prav tako imenovani "čudež pri Kobaridu" oziroma 12. soška ofenziva prinesla njen konec. Že takoj prve dni so se začeli spopadi na Mrzlem vrhu, eni izmed treh klavnic prve svetovne vojne na naših tleh - poleg Mrzlega vrha še na Rdečem robu in Škabrijelu. Spopadi so potekali vseh 29 mesecev ali 888 dni, ne da bi se fronta premaknila z mesta. Kaj vse se je dogajalo prve dni soške fronte in kako je ta fronta zaznamovala naše kraje, bomo lahko slišali v Sledeh časa, ki jih pripravlja Jurij Popov.
Neveljaven email naslov