Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Iznajdljivost v težkih časih
Danes v naši državi praznujemo dan državnosti, s katerim zaznamujemo spomin na 25. junij 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Na ta dan sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, sicer slavnostno razglašeni naslednji dan, 26. junija, na Trgu republike v Ljubljani. Dva dni pozneje, 27. junija, se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri je Slovenija obranila neodvisnost. V oddaji bomo šli po sledeh knjige docenta dr. Draga Paplerja, kjer je opisana izjemna vloga elektrodistribucijskih podjetij v času osamosvojitve. Prikazane so okoliščine in pričevanja očividcev in udeležencev, vse to pa je dopolnjeno z bogatim fotografskim in drugim dokumentarnim gradivom.
Toda kako se je vse začelo v naši državi, predvsem kako je bilo na Zgornjem Gorenjskem? Povelje o premestitvi orožja Teritorialne obrambe Slovenije v vojašnice JLA je bilo pika na i v zgodbi o osamosvojitvi Slovenije. Do takrat je Teritorialna obramba spadala pod oborožene sile JLA in so zato le-te teritorialcem poveljevale. Tudi na Gorenjskem je bila slika podobna, se prelomnih let 1990/91 spominja Janez Koselj, predsednik območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Zgornje Gorenjske. Takrat so se odločili, da povelja o premestitvi orožja ne bodo izpolnili kar čez noč.
Razmere v državi so se seveda vse bolj zaostrovale in začeli so tajno oboroževati posamezne enote, pove Janez Koselj, posebno v času, ko je JLA zahtevala, naj ji izročijo sezname nabornikov. Takrat so v Radovljici oborožili alpski izvidniški vod. Ključen na Zgornjem Gorenjskem je bil spopad za mejni prehod Karavanke, kjer sta bila poveljstvo JLA in glavnina Zvezne policije.
Zelo konkretno sodelovanje Teritorialne obrambe in podjetij se je pokazalo pri skrivanju orožja v Hidroelektrarni Savica. Janez Koselj, predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Zgornja Gorenjska, je orisal dogodke iz obdobja priprav in vojne za Slovenijo pred 25. leti. V Bohinju, kjer je bilo shranjeno orožje, strelivo in druga materialno tehnična sredstva bohinjskih enot Teritorialne obrambe (v kletnih prostorih sedanje stavbe Občine Bohinj), so pričeli s fizičnim varovanjem v nedeljo, 29. junija 1990. Po Koseljevih besedah se je varovanje izvajalo do 5. ali 6. decembra 1990, pred tem pa so v poznih večernih urah 27. novembra 1990 skladišče izpraznili in vsa sredstva prepeljali v tajna skladišča. Najpomembnejše je bilo v HE Savica, za skladiščenje za več enot TO pa so bila še pri Erlahu v Srednji vasi, pri Kajžarju v Podjelju in na Voglu ( vir: revija Naš stik-www.nas-stik.si/1/.../Na-stavbi-HE-Savica-odslej-ugledno-spominsko-obelezje.aspx).
Dosežki, ki ženejo
Tja, kjer sem se rodil, odraščal in živel,
me spomini, poti in dogodki vežejo ter vedno znova vodijo!
Tja kamor me vodi srce,
se vedno rad vračam!
Docent dr. Drago Papler se je rodil 3. julija 1960 v Kranju. V zgodnjem otroštvu je živel na Brezjah pri Tržiču, mlada leta je preživel v Naklem pri Kranju, družino si je ustvaril v Seničnem pri Tržiču in zgradil hišo na Mlaki pri Kranju, kjer sedaj živi in deluje.
Ima šest poklicev, po izobrazbi ima interdisciplinarna znanja: doktor znanosti, magister gospodarski inženir, univerzitetni diplomirani ekonomist, diplomirani gospodarski inženir, inženir elektroenergetike in inženir kmetijstva in krajine.
Večkrat reče, da je po miselnosti kmet, po duši pa novinar in publicist. Kmet je zanj najbolj univerzalni poklic, kjer moraš obvladovati vse od setve do žetve in na koncu je potrebno pridelke še prodati. Blizu mu je publicistika. Vsi ga poznajo kot novinarja, a to je edini poklic, ki ga nima, se pa z njim največkrat istoveti. Novinarstvo in publicistika ga spremljata vse življenje kot izrazna in ustvarjalna dopolnitev kot protiutež poklicni raznolikosti v gospodarstvu.
V 35-letni poklicni karieri je deloval na treh področjih v skupini Elektro Gorenjska: v distribuciji (1980-2000), v prodaji električne energije (2001-2006) in v proizvodnji električne energije (od leta 2006 dalje). V Elektru Gorenjska je 20 let deloval na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij. Po odprtju trga z električno energijo se je ukvarjal z marketingom in prodajo. Od leta 2006 je bil vodja Službe za investicije in razvoj v družbi Gorenjske elektrarne, kjer mu je bil ob rednem vzdrževanju obstoječih elektrarn cilj izgradnja novih proizvodnih naprav na obnovljive vire energije.
"Podjetje so ljudje", je Papler zapisal v prvi knjigi o Elektru Gorenjska 1990-2000 in to vseskozi poudarja skozi delo, ustvarjalnost in odnose. V Elektru Gorenjska, kjer se je zaposlil leta 1980 kot elektrotehnik, je deloval 20 let na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij distribucijskega omrežja. Od ustanovitve Sindikata Elektro Gorenjska v okviru Sindikata distribucije Slovenije, povezanega v Svet gorenjskih sindikatov, je deloval kot poverjenik za Elektro Kranj, sodeloval je v Svetu delavcev in mu predsedoval ter kot predstavnik zaposlenih sodeloval v Nadzornem svetu podjetja.
Delavska participacija je bila njegov moto pri koordinacijskem sodelovanju med več sindikati v podjetju in v svetu delavcev kot organom vseh zaposlenih. V njegovem mandatu predsednika Sveta delavcev Elektro Gorenjska (2003-2006) in predsednika Sveta delavcev Gorenjskih elektrarn (2010-2014) je bil med drugim podpisan Participacijski dogovor o sodelovanju med Svetom delavcev in upravo podjetja ter sprejeta nova sistemizacija delovnih mest ter razširjeno vsebinsko področno delovanje z večjo vključitvijo zaposlenih v pododbore.
Nenehno iskanje novih izzivov mu je postala stalnica na delovnem in poklicnem področju. V Elektru Gorenjska je 20 let deloval na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij. Deloval je v pripravi investicij novih visokonapetostnih daljnovodov, kablovodov in transformatorskih postaj ter nizkonapetostnega omrežja od predizmer, priprave predračunov, pogodb za izvajanje, nadzora gradenj in obračuna. Po odprtju trga z električno energijo se je ukvarjal z marketingom in prodajo. Od leta 2006 je bil vodja službe in kasneje organizacijske enote za investicije in razvoj v podjetju Gorenjske elektrarne, kjer mu je bil ob rednem vzdrževanju obstoječih elektrarn cilj izgradnja novih proizvodnih naprav na obnovljive vire energije. Med drugim je vodil projekt prenove hidroelektrarne Lomščica, izgradnjo prvih sončnih elektrarn, vpeljal prodajo ekološkega energenta - lesnih peletov, vodil promocijske, osveščevalne in izobraževalne projekte ter organiziral Forum obnovljivih virov energije. V podjetje je kot svetovalec za raziskave in razvoj ter predstavnik vodstva za kakovost vpeljal projekt uvajanja sistema vodenja kakovosti po standardu ISO 9001:2008 leta 2014 in leta 2016 implementiral v sistem še standard ISO 50001:2011 za upravljanje z energijo.
Z vztrajnostjo je prehodil študijsko pot od elektrotehnika do doktorja znanosti in deluje na akademskem področju. Z raziskavami deluje na področju znanosti, kot docent je vključen v pedagoško delo na višjih, visokih in podiplomskih izobraževalnih programih. Kot predavatelj in mentor sodeluje na področju ekonomije in energetike na Visoki šoli za trajnostni razvoj B & B in na Višji strokovni šoli ICES. Nadaljuje s študijem na drugem doktoratu znanosti v programu Poslovne vede na Fakulteti za komercialo in poslovne vede. Sodeluje kot predavatelj na konferencah, vodi projekte trajnostnega razvoja in sodeluje v znanstveno-raziskovalnih projektih. Sodeluje v Strokovnem združenju za kakovost in odličnost ter v Slovenskem združenju elektroenergetikov CIGRE-CIRED, kjer je bil 23. maja 2017 imenovan za zaslužnega člana.
Posebno pozornost posveča zgodovini elektrifikacije in razvoju elektroenergetike, domoznanskim in kulturnim vsebinam. Zadnja monografija z naslovom Elektro Gorenjska in osamosvojitvena vojna leta 1991, ki je izšla januarja 2017, je tretja samostojna avtorjeva knjiga in dvajseta knjiga v soavtorstvu, ki zaokroža njegovo tematsko širino publicističnega, strokovnega in znanstvenega dela, je zapisano v obrazložitvi predlagatelja Sindikata Elektra Gorenjska in utemeljitvi sklepa podeljevalca Sveta gorenjskih sindikatov.
Publicistika mu je način življenja. Bil je urednik glasil, regijske televizije in zbornikov. Ustvarja filmska in fotografska dela. Pripravil je več projekcij in razstav s tematskimi ciklusi. Kot publicist je v 35 letih objavil več tisoč poljudnih in strokovnih člankov ter televizijskih oddaj. Poročal je o dogodkih na elektroenergetskih napravah za strokovni časopis slovenskega elektrogospodarstva Elgo, današnji Naš stik in revijo EGES – energetika, gospodarstvo, ekologija skupaj. Njegova bibliografija obsega 30 izvirnih znanstvenih člankov, 200 prispevkov na konferencah, pet znanstvenih monografij, doktorsko disertacijo, osem strokovnih knjig s področja elektroenergetike, obnovljivih virov energije in trajnostnega razvoja ter sedem zgodovinskih domoznanskih knjig in zbornikov.
Sopotja je moto njegove umetniške ustvarjalnosti v besedi, fotografiji in na filmu. Pripravil je več samostojnih fotografskih in dokumentarnih razstav, sodeluje pri pripravi skupinskih projektov in z idejami povezuje meddruštveno ljubiteljsko kulturno in turistično dejavnost.
Priznanja so dosežki, ki ženejo. Za uspešne in učinkovite raziskovalne, razvojne, izobraževalne in promocijske projekte je prejel več priznanj: nagrado Srečko Kosovel Univerze na Primorskem (2007), priznanje energetski menedžer (2008) za prvonagrajeni sonaravni projekt 2008, Trimovo raziskovano nagrado za magistrsko delo Primerjava razvojnih učinkov obnovljivih virov energije (2009), državno nagrado za prispevek k trajnostnemu razvoju družbe (2009), posebno priznanje za razvoj in promocijo okolju prijazne proizvodnje elektrike (2010), pohvalo za uspešno izveden projekt oziroma aktivnosti pri delu Slovenskega združenja elektroenergetikov CIGRE-CIRED (2013), prvomajsko priznanje za »Dosežke, ki ženejo« Sveta gorenjskih sindikatov (2017).
Vir: http://www.gek.si/podjetje/501700028/doc_dr_Drago_Papler
http://www.elektro-gorenjska.si/resources/files/pdf/knjige/DP_knjiga_za_web.pdf
http://www.gorenjci.si/osebe/papler-drago/994/
Dodatek
http://www.gek.si/info/601200110/V_hidroelektrarni_Savica_je_bilo_tajno_skladisce_orozja
http://www.gek.si/info/601200117/Gorenjska_elektroenergetika_med_vojno_za_Slovenijo_1991_opisana_v_zborniku
http://www.gek.si/info/601200132/Knjiga_Elektro_Gorenjska_in_osamosvojitvena_vojna_leta_1991
http://www.gek.si/info/601200134/Predavanje_o_pomenu_elektroenergetske_infrastrukture_in_predstavitev_nove_knjige
Docent dr. Drago Papler je sodeloval na 3. konferenci VIVUS 14. in 15. november 2014 v organizaciji Biotehniškega centra Naklo. Takrat je v svojem prispevku med drugim zapisal: "Zavedanje lastnih korenin je spoznavanje osebnostnih lastnosti, prepozna vanje sposobnosti in socialnih razmer. Predniki so to nazorno povedali s pregovorom, da 'jabolko ne pade daleč od drevesa' in 'Kri ni voda'. Ohranjanje dediščine prednikov je poslanstvo vsakega rodu. Trije moški potomci po Jožetu Paplerju (dva sinova Drago in Jožef ter vnuk Simon) iz Naklega smo posadili tri drevesa Paplerjev bobovec v Seničnem za Martinovo leta 2011. Drevesne sadike smo dobili iz Kozjanskega narodnega parka. Ker se je eno drevo posušilo, sva Drago in Simon Papler spomladi 2014 posadila nova tri drevesa Paplerjevega bobovca. Sadike sem kupil v Sadjarskem društvu Borovnica pri predsedniku Rudiju Cerku in z njim naredil intervju."
Fran PAPLER _Gorenjski glas 13-01-2012 str 16
908 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Iznajdljivost v težkih časih
Danes v naši državi praznujemo dan državnosti, s katerim zaznamujemo spomin na 25. junij 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Na ta dan sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, sicer slavnostno razglašeni naslednji dan, 26. junija, na Trgu republike v Ljubljani. Dva dni pozneje, 27. junija, se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri je Slovenija obranila neodvisnost. V oddaji bomo šli po sledeh knjige docenta dr. Draga Paplerja, kjer je opisana izjemna vloga elektrodistribucijskih podjetij v času osamosvojitve. Prikazane so okoliščine in pričevanja očividcev in udeležencev, vse to pa je dopolnjeno z bogatim fotografskim in drugim dokumentarnim gradivom.
Toda kako se je vse začelo v naši državi, predvsem kako je bilo na Zgornjem Gorenjskem? Povelje o premestitvi orožja Teritorialne obrambe Slovenije v vojašnice JLA je bilo pika na i v zgodbi o osamosvojitvi Slovenije. Do takrat je Teritorialna obramba spadala pod oborožene sile JLA in so zato le-te teritorialcem poveljevale. Tudi na Gorenjskem je bila slika podobna, se prelomnih let 1990/91 spominja Janez Koselj, predsednik območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Zgornje Gorenjske. Takrat so se odločili, da povelja o premestitvi orožja ne bodo izpolnili kar čez noč.
Razmere v državi so se seveda vse bolj zaostrovale in začeli so tajno oboroževati posamezne enote, pove Janez Koselj, posebno v času, ko je JLA zahtevala, naj ji izročijo sezname nabornikov. Takrat so v Radovljici oborožili alpski izvidniški vod. Ključen na Zgornjem Gorenjskem je bil spopad za mejni prehod Karavanke, kjer sta bila poveljstvo JLA in glavnina Zvezne policije.
Zelo konkretno sodelovanje Teritorialne obrambe in podjetij se je pokazalo pri skrivanju orožja v Hidroelektrarni Savica. Janez Koselj, predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Zgornja Gorenjska, je orisal dogodke iz obdobja priprav in vojne za Slovenijo pred 25. leti. V Bohinju, kjer je bilo shranjeno orožje, strelivo in druga materialno tehnična sredstva bohinjskih enot Teritorialne obrambe (v kletnih prostorih sedanje stavbe Občine Bohinj), so pričeli s fizičnim varovanjem v nedeljo, 29. junija 1990. Po Koseljevih besedah se je varovanje izvajalo do 5. ali 6. decembra 1990, pred tem pa so v poznih večernih urah 27. novembra 1990 skladišče izpraznili in vsa sredstva prepeljali v tajna skladišča. Najpomembnejše je bilo v HE Savica, za skladiščenje za več enot TO pa so bila še pri Erlahu v Srednji vasi, pri Kajžarju v Podjelju in na Voglu ( vir: revija Naš stik-www.nas-stik.si/1/.../Na-stavbi-HE-Savica-odslej-ugledno-spominsko-obelezje.aspx).
Dosežki, ki ženejo
Tja, kjer sem se rodil, odraščal in živel,
me spomini, poti in dogodki vežejo ter vedno znova vodijo!
Tja kamor me vodi srce,
se vedno rad vračam!
Docent dr. Drago Papler se je rodil 3. julija 1960 v Kranju. V zgodnjem otroštvu je živel na Brezjah pri Tržiču, mlada leta je preživel v Naklem pri Kranju, družino si je ustvaril v Seničnem pri Tržiču in zgradil hišo na Mlaki pri Kranju, kjer sedaj živi in deluje.
Ima šest poklicev, po izobrazbi ima interdisciplinarna znanja: doktor znanosti, magister gospodarski inženir, univerzitetni diplomirani ekonomist, diplomirani gospodarski inženir, inženir elektroenergetike in inženir kmetijstva in krajine.
Večkrat reče, da je po miselnosti kmet, po duši pa novinar in publicist. Kmet je zanj najbolj univerzalni poklic, kjer moraš obvladovati vse od setve do žetve in na koncu je potrebno pridelke še prodati. Blizu mu je publicistika. Vsi ga poznajo kot novinarja, a to je edini poklic, ki ga nima, se pa z njim največkrat istoveti. Novinarstvo in publicistika ga spremljata vse življenje kot izrazna in ustvarjalna dopolnitev kot protiutež poklicni raznolikosti v gospodarstvu.
V 35-letni poklicni karieri je deloval na treh področjih v skupini Elektro Gorenjska: v distribuciji (1980-2000), v prodaji električne energije (2001-2006) in v proizvodnji električne energije (od leta 2006 dalje). V Elektru Gorenjska je 20 let deloval na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij. Po odprtju trga z električno energijo se je ukvarjal z marketingom in prodajo. Od leta 2006 je bil vodja Službe za investicije in razvoj v družbi Gorenjske elektrarne, kjer mu je bil ob rednem vzdrževanju obstoječih elektrarn cilj izgradnja novih proizvodnih naprav na obnovljive vire energije.
"Podjetje so ljudje", je Papler zapisal v prvi knjigi o Elektru Gorenjska 1990-2000 in to vseskozi poudarja skozi delo, ustvarjalnost in odnose. V Elektru Gorenjska, kjer se je zaposlil leta 1980 kot elektrotehnik, je deloval 20 let na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij distribucijskega omrežja. Od ustanovitve Sindikata Elektro Gorenjska v okviru Sindikata distribucije Slovenije, povezanega v Svet gorenjskih sindikatov, je deloval kot poverjenik za Elektro Kranj, sodeloval je v Svetu delavcev in mu predsedoval ter kot predstavnik zaposlenih sodeloval v Nadzornem svetu podjetja.
Delavska participacija je bila njegov moto pri koordinacijskem sodelovanju med več sindikati v podjetju in v svetu delavcev kot organom vseh zaposlenih. V njegovem mandatu predsednika Sveta delavcev Elektro Gorenjska (2003-2006) in predsednika Sveta delavcev Gorenjskih elektrarn (2010-2014) je bil med drugim podpisan Participacijski dogovor o sodelovanju med Svetom delavcev in upravo podjetja ter sprejeta nova sistemizacija delovnih mest ter razširjeno vsebinsko področno delovanje z večjo vključitvijo zaposlenih v pododbore.
Nenehno iskanje novih izzivov mu je postala stalnica na delovnem in poklicnem področju. V Elektru Gorenjska je 20 let deloval na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij. Deloval je v pripravi investicij novih visokonapetostnih daljnovodov, kablovodov in transformatorskih postaj ter nizkonapetostnega omrežja od predizmer, priprave predračunov, pogodb za izvajanje, nadzora gradenj in obračuna. Po odprtju trga z električno energijo se je ukvarjal z marketingom in prodajo. Od leta 2006 je bil vodja službe in kasneje organizacijske enote za investicije in razvoj v podjetju Gorenjske elektrarne, kjer mu je bil ob rednem vzdrževanju obstoječih elektrarn cilj izgradnja novih proizvodnih naprav na obnovljive vire energije. Med drugim je vodil projekt prenove hidroelektrarne Lomščica, izgradnjo prvih sončnih elektrarn, vpeljal prodajo ekološkega energenta - lesnih peletov, vodil promocijske, osveščevalne in izobraževalne projekte ter organiziral Forum obnovljivih virov energije. V podjetje je kot svetovalec za raziskave in razvoj ter predstavnik vodstva za kakovost vpeljal projekt uvajanja sistema vodenja kakovosti po standardu ISO 9001:2008 leta 2014 in leta 2016 implementiral v sistem še standard ISO 50001:2011 za upravljanje z energijo.
Z vztrajnostjo je prehodil študijsko pot od elektrotehnika do doktorja znanosti in deluje na akademskem področju. Z raziskavami deluje na področju znanosti, kot docent je vključen v pedagoško delo na višjih, visokih in podiplomskih izobraževalnih programih. Kot predavatelj in mentor sodeluje na področju ekonomije in energetike na Visoki šoli za trajnostni razvoj B & B in na Višji strokovni šoli ICES. Nadaljuje s študijem na drugem doktoratu znanosti v programu Poslovne vede na Fakulteti za komercialo in poslovne vede. Sodeluje kot predavatelj na konferencah, vodi projekte trajnostnega razvoja in sodeluje v znanstveno-raziskovalnih projektih. Sodeluje v Strokovnem združenju za kakovost in odličnost ter v Slovenskem združenju elektroenergetikov CIGRE-CIRED, kjer je bil 23. maja 2017 imenovan za zaslužnega člana.
Posebno pozornost posveča zgodovini elektrifikacije in razvoju elektroenergetike, domoznanskim in kulturnim vsebinam. Zadnja monografija z naslovom Elektro Gorenjska in osamosvojitvena vojna leta 1991, ki je izšla januarja 2017, je tretja samostojna avtorjeva knjiga in dvajseta knjiga v soavtorstvu, ki zaokroža njegovo tematsko širino publicističnega, strokovnega in znanstvenega dela, je zapisano v obrazložitvi predlagatelja Sindikata Elektra Gorenjska in utemeljitvi sklepa podeljevalca Sveta gorenjskih sindikatov.
Publicistika mu je način življenja. Bil je urednik glasil, regijske televizije in zbornikov. Ustvarja filmska in fotografska dela. Pripravil je več projekcij in razstav s tematskimi ciklusi. Kot publicist je v 35 letih objavil več tisoč poljudnih in strokovnih člankov ter televizijskih oddaj. Poročal je o dogodkih na elektroenergetskih napravah za strokovni časopis slovenskega elektrogospodarstva Elgo, današnji Naš stik in revijo EGES – energetika, gospodarstvo, ekologija skupaj. Njegova bibliografija obsega 30 izvirnih znanstvenih člankov, 200 prispevkov na konferencah, pet znanstvenih monografij, doktorsko disertacijo, osem strokovnih knjig s področja elektroenergetike, obnovljivih virov energije in trajnostnega razvoja ter sedem zgodovinskih domoznanskih knjig in zbornikov.
Sopotja je moto njegove umetniške ustvarjalnosti v besedi, fotografiji in na filmu. Pripravil je več samostojnih fotografskih in dokumentarnih razstav, sodeluje pri pripravi skupinskih projektov in z idejami povezuje meddruštveno ljubiteljsko kulturno in turistično dejavnost.
Priznanja so dosežki, ki ženejo. Za uspešne in učinkovite raziskovalne, razvojne, izobraževalne in promocijske projekte je prejel več priznanj: nagrado Srečko Kosovel Univerze na Primorskem (2007), priznanje energetski menedžer (2008) za prvonagrajeni sonaravni projekt 2008, Trimovo raziskovano nagrado za magistrsko delo Primerjava razvojnih učinkov obnovljivih virov energije (2009), državno nagrado za prispevek k trajnostnemu razvoju družbe (2009), posebno priznanje za razvoj in promocijo okolju prijazne proizvodnje elektrike (2010), pohvalo za uspešno izveden projekt oziroma aktivnosti pri delu Slovenskega združenja elektroenergetikov CIGRE-CIRED (2013), prvomajsko priznanje za »Dosežke, ki ženejo« Sveta gorenjskih sindikatov (2017).
Vir: http://www.gek.si/podjetje/501700028/doc_dr_Drago_Papler
http://www.elektro-gorenjska.si/resources/files/pdf/knjige/DP_knjiga_za_web.pdf
http://www.gorenjci.si/osebe/papler-drago/994/
Dodatek
http://www.gek.si/info/601200110/V_hidroelektrarni_Savica_je_bilo_tajno_skladisce_orozja
http://www.gek.si/info/601200117/Gorenjska_elektroenergetika_med_vojno_za_Slovenijo_1991_opisana_v_zborniku
http://www.gek.si/info/601200132/Knjiga_Elektro_Gorenjska_in_osamosvojitvena_vojna_leta_1991
http://www.gek.si/info/601200134/Predavanje_o_pomenu_elektroenergetske_infrastrukture_in_predstavitev_nove_knjige
Docent dr. Drago Papler je sodeloval na 3. konferenci VIVUS 14. in 15. november 2014 v organizaciji Biotehniškega centra Naklo. Takrat je v svojem prispevku med drugim zapisal: "Zavedanje lastnih korenin je spoznavanje osebnostnih lastnosti, prepozna vanje sposobnosti in socialnih razmer. Predniki so to nazorno povedali s pregovorom, da 'jabolko ne pade daleč od drevesa' in 'Kri ni voda'. Ohranjanje dediščine prednikov je poslanstvo vsakega rodu. Trije moški potomci po Jožetu Paplerju (dva sinova Drago in Jožef ter vnuk Simon) iz Naklega smo posadili tri drevesa Paplerjev bobovec v Seničnem za Martinovo leta 2011. Drevesne sadike smo dobili iz Kozjanskega narodnega parka. Ker se je eno drevo posušilo, sva Drago in Simon Papler spomladi 2014 posadila nova tri drevesa Paplerjevega bobovca. Sadike sem kupil v Sadjarskem društvu Borovnica pri predsedniku Rudiju Cerku in z njim naredil intervju."
Fran PAPLER _Gorenjski glas 13-01-2012 str 16
Ljubljana je imela vsaj tri obzidja; prvi tak objekt, ki je varoval tudi prvo znano naselbino, je bil na grajskem griču. Glede na doslej odkrite arheološke ostanke naj bi šlo za utrjeno gradišče na vzpetini s precej dobro možnostjo obrambe z nasipi in lesenimi palisadami. Drugo pomembno obzidje je bilo postavljeno ob graditvi antične Emone, ki je bila skrbno načrtovano mesto, urejeno po pravilih rimskih merilcev in gradbincev. Emona je imela obzidje z dvojnimi obrambnimi jarki, zanimivo pa je, da so del tega vzhodnega obzidja v današnji Vegovi ulici uporabili tudi v srednjem veku. In srednjeveško obzidje Ljubljane bomo odkrivali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Izvorno pisno zgodovinsko besedilo Fredegerjeva kronika, ki izpričuje oblikovanje Samove t.i. plemenske zveze, čeprav danes raje govorimo le o Samovi zvezi, navaja čas in okoliščine njenega porajanja. Kraja ne tega zgodovinskega dogajanja ne poznamo, čeprav naj bi se to zgodilo leta 623, kar pomeni, da letos mineva 1400 let od takrat, ko se je ta vodja izkazal kot vladar zgodnjesrednjeveške slovanske entitete. Nekateri to zvezo, ki ni trajala dolgo, približno 35 let, imenujejo tudi kraljestvo ali država, čeprav v pravem in današnjem pomenu besede to ni mogla biti, je pa, tudi ob pomoči večkrat netočnih in pomanjkljivih virov, zanimivo slediti poznejšemu razvoju slovanskih, karantanskih državotvornih teženj. Sicer pa naj bi bil Samo frankovskega rodu, mož, ki bi lahko trgoval z orožjem in s sužnji. Slovani, ki se jim je pridružil, pa niso mogli več prenašati avarskega nasilja in davščin vseh vrst, zato je, kot je zapisano v kroniki iz 7. stoletja, v 40. letu vladarja Klotarja, prišlo do slovanskega upora proti zatiralcem.
Med prostori Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani - ki letos praznuje 100-letnico prvih predavanj - je poleg predavalnic, knjižnice in kabinetov tudi "skrivnostna" klet. Ta je do vrha napolnjena z najrazličnejšimi arheološkimi najdbami ter s pripomočki, ki te najdbe pomagajo razumeti in shraniti.
Letos mineva šestdeset let od rušilnega potresa, ki je julija 1963 porušil prestolnico takrat Republike Makedonije – Skopje. Potres je pomenil ne le kolaž v glavnem tragičnih človeških usod, temveč je spremenil gradbene standarde in vsodbudil potrebo po protipotresni gradnji. Mesto so nato bleščeče obnovili po merilih urbanizma in vrhunske arhitekture iz šestdesetih let dvajsetega stoletja. V sledeh časa, pa ob tej priložnosti zgodbi o potresu in v glavnem naključnih deležnikih ob njegovi obnovi, raziskujemo pa tudi zgodbo o prvi makedonski pesnici, ki je bila slovenskih korenin.
Piranska Punta, piranski svetilnik, Rt Madona. Katero od teh treh imen je pravo? Pirančani pravijo, da uporabljajo vsa tri imena, s tem da ko rečejo Punta, mislijo na ves polotok. Ko pa rečejo grem do svetilnika ali na Rt Madona, pa je jasno, da so mislili točno določeno točko na Punti. To sestavlja kompleks stavb, ki so nekaj posebnega, lepo oblikovanega in načrtovanega. Vse skupaj ima dolgo in zanimivo zgodbo. Tu je namreč svetilnik, ki je del nekdanjega obrambnega stolpa, ki je bil del srednjeveškega piranskega obzidja. Del kompleksa stavb je tudi srednjeveška cerkev Marije zdravja. Svetilnik je dobil današnjo podobo v 19. stoletju. Sestavljata ga osmerokotni kamniti stolp in hišica s stanovanjem za svetilničarja. Ta je tu bival do leta 1976, pozneje pa so nekaj časa tu ustvarjali umetniki, med njimi tudi kipar Janez Lenassi. Piransko Punto bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Radijska kukavica se je oglasila že leta 1928. Za uradni dan otvoritve Radia Ljubljana velja 28. oktober, dan, ko je minilo 10 let od razpada Avstro-Ogrske monarhije in ustanovitve skupne države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ljubljanska radijska postaja je sicer oddajala že sredi avgusta tega leta, uradno poskusno predvajanje pa se je začelo 1. septembra. Kakšen je bil prvi radijski studio, kakšna vsebina se je predvajala v prvih desetletjih radia in kako se je starejšemu bratu leta 1958 pridružila televizija? Kakšno poslanstvo je imel Radio Ljubljano, kakšnega ima RTV Slovenija? V Sledeh časa smo se potopili v zgodovino našega javnega nacionalnega radia, in - sicer v bolj skromnem obsegu - tudi televizije.
Gorske bukve. Najbrž bi marsikdo pomislil, da bomo govorili o kakšni redki drevesni vrsti, ki si zasluži posebno pozornost. Vendar pa to ne bo tako. Leta 1582 je župnijski vikar Andrej Recelj na Raki pri Krškem prevedel štajerski vinogradniški ali gorski zakon iz leta 1543. Recljev prevod pa je znan pod imenom Gorske bukve. To je najstarejše ohranjeno slovensko zakonsko besedilo in najobsežnejše ohranjeno slovensko besedilo kakega katoliškega avtorja iz obdobja, ko so slovenski protestanti vzpostavili slovenski knjižni jezik. Prinaša pa tudi bogato besedišče, ki ga je prevajalec črpal iz ljudskih izrazov v zvezi z vinogradništvom ter iz tradicije ustnega sodstva, zlasti gorskega prava, v okviru katerega se je izoblikovalo slovensko pravno izrazje. Tako so med drugim zapisali ob izidu kritičnih prepisov in jezikovnih posodobitev Gorskih bukev leta 2022. In o Gorskih bukvah bomo govorili tudi v oddaji Sledi časa, avtor je Milan Trobič.
Leto 2023 je za mestni kino Kinodvor izjemno pomembno. Nekdanji ponos jugoslovanskih kinodvoran praznuje tri obletnice: stoletnico delovanja kina na Kolodvorski, dvajset let art kina ter petnajst let Javnega zavoda Kinodvor in s tem delovanja Mestnega kina Kinodvor. Da je ta kinodvorana preživela vse do danes, si je nadela vrsto različnih podob: najprej je bila Kino Ljubljanski dvor, ki se je sredi tridesetih let preimenoval v Kino Sloga. Kasneje je Sloga postala erotični kino in sinonim za mehko erotiko. In to je ostala do leta 1992, ko je na isti lokaciji zaživel Kino Dvor in nazadnje današnji Mestni kino Kinodvor. Skozi njegovo rojstvo, odraščanje in zrela leta se je s sogovorniki sprehodil Jure K. Čokl.
Posebna obletnica mature Gimnazije so temelj našega srednješolskega sistema, čeprav nikoli ne potihnejo niti natolcevanja, da jih je preveč, maturanti pa nebodigatreba storilnostno naravnane družbe. Takšne obtožbe pa niso nove in v oddaji Sledi časa se bomo posvetili odločitvi o ukinitvi ene izmed slovenskih gimnazij, ki se je zgodila v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Čeprav so od takrat pretekla desetletja, pa nekdanji dijaki Klasične gimnazije Maribor niso pozabili. Ravno nasprotno. Poklonili so se ji z obsežno monografijo, ki so jo izdali pod pokroviteljstvom nekdaj konkurenčne šole, danes pa duhovne naslednice, Prve gimnazije Maribor.
Včasih o kom rečemo, da ima v življenju – krompir. Za agronoma Viktorja Repanška iz Kamnika je to veljalo vsaj dvopomensko. Veljal je namreč za vodilnega slovenskega in tedaj tudi jugoslovanskega strokovnjaka za vzgojo novih sort krompirja. Podrobnosti o njem in o njegovem delu pa prinašajo tokratne Sledi časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar.
Mučenje, okrutne javne usmrtitve, zažig obsojenk in obsojencev na grmadi, razčetverjenje, sekanje udov, javno sramotenje, vse to in še veliko podobnih dejanj je v imenu višjih ciljev, vere, zakona in reda, države in vladarja, opravljal rabelj ali krvnik. Mogoče se nam včasih zazdi, da je njegova vloga neki ostanek temačne preteklosti, vendar pa žal ni tako. Dokazov za to je veliko. In kdo je bil v tem nenehnem teatru groze rabelj ali krvnik? Poklic rablja je bil vezan na družinsko tradicijo in se je dedoval iz roda v rod. Tako lahko zasledimo, da so za svojo obrt imeli tudi svoje pečate. Vendar pa so jih skupaj z njihovimi sorodniki in nasledniki vse do 19. stoletja obravnavali kot nepoštene ljudi in so jim odrekali cehovske in meščanske pravice. Zato so morali bivati na obrobju mesta. Poleg tega, da so se jih ljudje bali, pa so se k njim zatekali po pomoč, saj so rabljem pripisoval magične moči. Rabljevo senco bomo odkrivali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Letos se s številnimi dogodki poklanjamo delu in liku izjemnega moža – Ivana Tavčarja. V slovensko zavest se je najbolj zasidral kot pisatelj povesti, romanov, črtic in novel, kot eden najpomembnejših literarnih ustvarjalcev realizma. Le kdo ne pozna Cvetja v jeseni, zgodovinskega romana Visoška kronika, romana Izza kongresa in drugih. Bil je tudi politik, z Ivanom Hribarjem sta bila glavna protagonista liberalnega tabora in s tem napredka slovenskega prostora, pa poslanec in deset let tudi ljubljanski župan. Bil je član, podpornik in ustanovitelj številnih društev, med drugim je bil predsednik prve slovenske kolesarske organizacije. V letošnjem Tavčarjevem letu obujamo spomin nanj in na njegov pečat slovenskemu prostoru. Ob izjemnem možu pa je stala izjemna ženska, njegova žena Franja.
V odjekih ukrajinske vojne pozabljamo, da so bile ravnice evropskega vzhoda prizorišče mnogih bitk, v katerih so izginjale cele generacije. Danes se še najdejo posamezniki, ki so se udeležili velike vojne, ki se je v Ukrajini in pozneje tudi v Rusiji razplamtela poleti 1942. Mnogi trdijo, da so prav ostaline tistih časov tudi vzrok za sedanji vojaški konflikt. Borci iz štiridesetih let prejšnjega stoletja pa niso svoje vojaške zgodbe končali na vzhodu, ampak jih je po vrnitvi čakala vojna tudi doma. Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa posluša zgodbo sto eno leto starega Leopolda Tavčarja.
Življenja ni mogoče vedno krmariti, kot bi si želeli. Lahko se z nami igra skrivalnice in nas zapelje v neznano. Zakonca Foit, za povojni čas morda malo neobičajna češkoslovaška pustolovca, sta na svoji misiji, ki sta jo morala izpeljati v daljni Afriki po 2. svetovni vojni, doživela veliko vznemirljivih presenečenj, napeto dramaturgijo komedije, groteske in srhljivke obenem, predvsem pa veliko domotožja in neskončnega čakanja. Njuno potovanje, s katerega se nista vrnila na Češkoslovaško, ampak sta skupaj z izjemno afriško zbirko zatočišče našla v Sloveniji, se je podaljšalo za kar 23 let. Prvotni načrt, ki je vključeval enoletno bivanje med različnimi potomci prvotnih ljudstev, že kmalu ni bil več v njuni domeni. V takratnem belgijskem predelu Konga sta doživela incident, prišlo je do velikega nesporazuma in ostala sta brez osebnih dokumentov. Po dolgem času so ju gostoljubno sprejeli v Velenju, kjer še danes, po njuni smrti, ostaja njuna umetniška in antropološka afriška zbirka
Ob 390. obletnici turističnega obiska jame Vilenica in 60. obletnici delovanja Jamarskega društva Sežana, ki skrbi za to najstarejšo turistično jamo v Sloveniji, se je letos zvrstilo kar nekaj zanimivih in odmevnih prireditev ter akcij pri omenjeni jami in v njej. Vilenica je jama na Krasu. Njen razmeroma strmi vhod se odpira ob vznožju Starega Tabora, na robu zakraselega, uravnanega, tipičnega kraškega sveta na krednih apnencih med Lokvijo in Lipico. Domačini jamo poznajo že od nekdaj; vanjo so se zatekali pred turškimi roparskimi pohodi. Leta 1622 je lastnica zemljišča in jame postala plemenita rodbina Petač. Po navedbah v literaturi je začel nekaj let pozneje grof Petač dohodke od vstopnine v jamo deliti z lokavsko cerkvijo, leta 1660 pa je jamo obiskal avstrijski cesar Leopold I. Število obiskovalcev jame se je nato povečevalo in od leta 1821 do leta 1889 je bilo v vpisni knjigi že več kot 2000 obiskovalcev. To je za tiste čase presenetljivo veliko. Vilenica je bila odprta vse do leta 1920, ko je italijanska oblast jamo zaprla, prepovedali so tudi vsakršno zbiranje domačinov in plese v njej. Tu se zgodba o Vilenici nikakor ne konča; odkrivali jo bomo v oddaji Sledi čas, njen avtor je Milan Trobič.
Leta 2021 so člani kulturnega društva Blaž Potočnikova čitalnica iz Šentvida nad Ljubljano v Guncljah odprli Spominsko mizarnico, muzejsko sobo predstavitvijo predmetov, dokumentov in fotografij, posvečeno številnim generacijam mizarjev iz Šentvida in okoliških naselij.
Ko Slovenci ali iščemo ali poskušamo promovirati svojo identiteto, pogosto stavimo na napačne konje. Oziroma vse premalo izkoriščamo studence naše samobitnosti, ki so ostali pozabljeni v preteklosti. Ker davnina pripoveduje zgodbe veliko bolj skopo od bleščave sedanjosti, se namesto k tradiciji prepogosto oziramo h plehkosti vsakdana. A prav preteklost nam lahko pomaga najti v nas tisto samozavest, ki nas bo končno popeljala na pot razvoja in prosperitete. Tako za Janeza Žigo Valentina Popoviča na Slovenskem ni slišala živa duša. Razen nekaj posvečenih raziskovalcev in nekaj navdušenih prebivalcev Arclina pri Vojniku. V Sledeh časa, ki jih je že oktobra lani pripravil Marko Radmilovič, bo o tem nenavadnem znanstveniku prve polovice 18. st. slišalo še poslušalstvo Prvega programa Radia Slovenija.
El Capitan je ime največjega granitnega monolita na svetu, ki stoji nad vhodom v ameriški nacionalni park Yosemite. Da so prvič preplezali njegovo najslavnejšo smer, imenovano Nos, so prvi plezalci leta 1958 potrebovali kar 47 dni, pomagali pa so si z različnimi tehničnimi pripomočki. V njegovi steni je do danes izgubilo življenje 25 plezalk in plezalcev. Leta 1973 se je tja odpravila šestčlanska slovenska odprava, ki ni še nikoli prej plezala tako in še nikoli v tako veliki granitni steni. Vodja odprave Janez Gradišar ter člani Janez Dovžan, Miha Smolej, Janez Lončar - Šodr, Dušan Srečnik - Zobač in Nejc Zaplotnik so bili prvi, ki so plezali v tej legendarni steni. Z vodjo odprave Janezom Gradišarjem in članom odprave ter članom legendarnih Mojstranskih veveric Janezom Dovžanom se je o teh dogodkih pogovarjal Jure K. Čokl.
Na začetku letošnjega poletja je minilo 80 let od prihoda prvih zavezniških vojaških misij k enotam narodnoosvobodilne vojske. Kaj so zahodni zaveznik o razmerah v tedaj razkosani Jugoslaviji že vedeli in zakaj so se odločili za pomoč v orožju in opremi, ne pa tudi za izkrcanje na Jadranski obali ? Odgovor na to in več drugih vprašanj osem desetletij pozneje prinaša oddaja Sledi časa. Pripravil jo je Stane Kocutar.
V Parku vojaške zgodovine v Pivki se ponašajo z zelo zanimivim zgodovinskim predmetom, ki je odločilno vplival na potek in konec druge svetovne vojne. Gre za nemško šifrirno napravo, imenovano Enigma. Pivški muzej je tako postal eden redkih na svetu, ki javnosti predstavlja to skrivnostno napravo, ki so jo potapljači našli v razbitinah potopljene vojne ladje, nemškega minolovca, ob istrski obali. Skupaj z nekaj drugimi predmeti je Enigmo v 80. letih prejšnjega stoletja na površje prinesel potapljač Zvone Kralj. Leta 2020 jo je izročil kolegu Danijelu Germeku, ta pa jo je potem prinesel v Park vojaške zgodovine. Sledil je zelo zahteven konservatorski postopek, ki ga je opravil konservator Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije Aleš Jelinčič s pomočjo drugih strokovnjakov Mednarodnega centra za podvodno arheologijo v Zadru in Narodnega muzeja Slovenije. Po posegu so stroj razstavili in bo na ogled vsaj leto dni. Več o Enigmi pa v oddaji Sledi časa.
Neveljaven email naslov