Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tržnice, neskočnost srečevanj
Ob besedi tržnica si pogosto predstavljamo živopisno podobo stojnic z najrazličnejšimi pridelki, izdelki in še marsičem. V večjih urbanih središčih je obisk tržnice del vsakodnevnih opravil. V manjših krajih pa je tržnica odprta le ob koncu tedna. Ne glede na to, kakšen je urnik, je tržnica kraj, kjer srečujemo znance, prijatelje. Na njej kupujemo ali prodajamo. In kot so zapisali na straneh Tolminskega muzeja, na tržnici si izmenjujemo recepte, iščemo nasvete, se pogovarjamo o vremenu, politični in gospodarski situaciji ali včerajšnji televizijski oddaji.
Tržnice imajo torej več pomenov - od družbenega do gospodarskega in turističnega. To so prostori komunikacije, družabnosti, tu poteka večplastna interakcija med kupci, prodajalci ali samo opazovalci. Kako so prebivalci Gornjega Posočja prodajali svoje izdelke in pridelke takrat, ko tržnic pri nas še ni bilo in sta bila najbližja trga v Gorici in Čedadu? O tem in o različnih oblikah trgovanja na našem območju pripoveduje slovenski del muzejske razstave, ki sta jo pripravila Etnografski muzej Istre/Museo Etnografico dell'Istria iz Pazina in Pomorski i povijesni muzej Hrvatskog primorja Rijeka v sodelovanju s Tolminskim muzejem.
Trgovanje na območju Zgornjega Posočja se je začelo že v prazgodovini, ko je tudi tu tekla pomembna trgovska pot, o čemer pričajo arheološki ostanki v grobovih, ki jih odkrivajo arheologi. Grobni dodatki, kamor sodijo tudi jantarne kroglice, in predvsem grška keramika, kažejo, da so tja prišli iz uvoza. Popotniki, trgovci, ki so potovali po tej poti, so s seboj prinašali tudi svojo kulturo in kulturo staroselcev prenašali drugam. Trgovina je vedno ne samo menjava blaga, ampak je tudi vedno menjava kulturnih dobrin, spoznavanje novih krajev, kar povzroči spremembe na posameznih območjih. To velja tudi za Posočje. Več podatkov o trgovanju je iz recimo temu novejših obdobij, nam je predstavila Karla Kofol, etnologinja, kustosinja in pedagoginja v Tolminskem muzeju.
V Tolminskem muzeju imajo zanimivo potujočo razstavo Tržnica – trebuh mesta, ki je nastala kot plod sodelovanja Etnografskega muzeja iz Pazina in Zgodovinskega muzeja z Reke. Obe ustanovi sta to razstavo postavili že leta 2015 in od takrat je prepotovala velik del nekdanje skupne države. Povsod, kjer so jo gostili, pa so ji dodali še svoje raziskave in poglede na tržnice in trgovanje. V Tolminski muzej so to razstavo povabili zaradi univerzalnega sporočila, ki ga prinaša.
Kmetija Klinkon- Sirarstvo Kramar, sodi med sodobne kmetije. Imajo svojo stojnico enkrat tedensko v Kopru, kjer prihajajo stalni kupci. Doma imajo trgovinico, ki jo obiščejo predvsem različni turisti, ki potujejo po Tolminskem. Pa ne samo ti, sem hodijo tudi domačini in gostje z vse Slovenije pove Barbara Klinkon, ki skupaj z možem vodi kmetijo. Tretji način prodaje je preko velikih trgovskih podjetij. Tu pa je še mlekomat.
V zadnjem času so zelo aktualna prizadevanja za prenovitev osrednjih tržnic v velikih mestih. To se je zgodilo v Mariboru, v Celju in še kje in prodajalci in kupci nad novostmi niso najbolj navdušeni. Velik zalogaj bo tudi prenova osrednje tržnice v Ljubljani, kjer so zadeve še posebno vroče. In kaj o tem meni etnolog dr. Janez Bogataj? Po njegovem vsaka sprememba sproži določene posledice. Če so zadeve strokovno vodene in ne pod vplivom "občanskih" iniciativ, je vse lahko dobro izpeljano. Ljubljanska tržnica potrebuje prenovo. Strokovno ne vidi ovire, da bi bila tržnica delno zaprta v času prenove. Žal pri nas strokovna mnenja zelo malo veljajo.
Po drugi strani pa korenitim posegom v zelo občutljiv prostor nasprotujejo Civilna iniciativa Tržnice ne damo, in posamezniki, ki obljubama odgovornih ne verjamejo, in do tega imajo vso pravico. Kako se bo vse skupja odvilo je veliko vprašanje.
913 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Tržnice, neskočnost srečevanj
Ob besedi tržnica si pogosto predstavljamo živopisno podobo stojnic z najrazličnejšimi pridelki, izdelki in še marsičem. V večjih urbanih središčih je obisk tržnice del vsakodnevnih opravil. V manjših krajih pa je tržnica odprta le ob koncu tedna. Ne glede na to, kakšen je urnik, je tržnica kraj, kjer srečujemo znance, prijatelje. Na njej kupujemo ali prodajamo. In kot so zapisali na straneh Tolminskega muzeja, na tržnici si izmenjujemo recepte, iščemo nasvete, se pogovarjamo o vremenu, politični in gospodarski situaciji ali včerajšnji televizijski oddaji.
Tržnice imajo torej več pomenov - od družbenega do gospodarskega in turističnega. To so prostori komunikacije, družabnosti, tu poteka večplastna interakcija med kupci, prodajalci ali samo opazovalci. Kako so prebivalci Gornjega Posočja prodajali svoje izdelke in pridelke takrat, ko tržnic pri nas še ni bilo in sta bila najbližja trga v Gorici in Čedadu? O tem in o različnih oblikah trgovanja na našem območju pripoveduje slovenski del muzejske razstave, ki sta jo pripravila Etnografski muzej Istre/Museo Etnografico dell'Istria iz Pazina in Pomorski i povijesni muzej Hrvatskog primorja Rijeka v sodelovanju s Tolminskim muzejem.
Trgovanje na območju Zgornjega Posočja se je začelo že v prazgodovini, ko je tudi tu tekla pomembna trgovska pot, o čemer pričajo arheološki ostanki v grobovih, ki jih odkrivajo arheologi. Grobni dodatki, kamor sodijo tudi jantarne kroglice, in predvsem grška keramika, kažejo, da so tja prišli iz uvoza. Popotniki, trgovci, ki so potovali po tej poti, so s seboj prinašali tudi svojo kulturo in kulturo staroselcev prenašali drugam. Trgovina je vedno ne samo menjava blaga, ampak je tudi vedno menjava kulturnih dobrin, spoznavanje novih krajev, kar povzroči spremembe na posameznih območjih. To velja tudi za Posočje. Več podatkov o trgovanju je iz recimo temu novejših obdobij, nam je predstavila Karla Kofol, etnologinja, kustosinja in pedagoginja v Tolminskem muzeju.
V Tolminskem muzeju imajo zanimivo potujočo razstavo Tržnica – trebuh mesta, ki je nastala kot plod sodelovanja Etnografskega muzeja iz Pazina in Zgodovinskega muzeja z Reke. Obe ustanovi sta to razstavo postavili že leta 2015 in od takrat je prepotovala velik del nekdanje skupne države. Povsod, kjer so jo gostili, pa so ji dodali še svoje raziskave in poglede na tržnice in trgovanje. V Tolminski muzej so to razstavo povabili zaradi univerzalnega sporočila, ki ga prinaša.
Kmetija Klinkon- Sirarstvo Kramar, sodi med sodobne kmetije. Imajo svojo stojnico enkrat tedensko v Kopru, kjer prihajajo stalni kupci. Doma imajo trgovinico, ki jo obiščejo predvsem različni turisti, ki potujejo po Tolminskem. Pa ne samo ti, sem hodijo tudi domačini in gostje z vse Slovenije pove Barbara Klinkon, ki skupaj z možem vodi kmetijo. Tretji način prodaje je preko velikih trgovskih podjetij. Tu pa je še mlekomat.
V zadnjem času so zelo aktualna prizadevanja za prenovitev osrednjih tržnic v velikih mestih. To se je zgodilo v Mariboru, v Celju in še kje in prodajalci in kupci nad novostmi niso najbolj navdušeni. Velik zalogaj bo tudi prenova osrednje tržnice v Ljubljani, kjer so zadeve še posebno vroče. In kaj o tem meni etnolog dr. Janez Bogataj? Po njegovem vsaka sprememba sproži določene posledice. Če so zadeve strokovno vodene in ne pod vplivom "občanskih" iniciativ, je vse lahko dobro izpeljano. Ljubljanska tržnica potrebuje prenovo. Strokovno ne vidi ovire, da bi bila tržnica delno zaprta v času prenove. Žal pri nas strokovna mnenja zelo malo veljajo.
Po drugi strani pa korenitim posegom v zelo občutljiv prostor nasprotujejo Civilna iniciativa Tržnice ne damo, in posamezniki, ki obljubama odgovornih ne verjamejo, in do tega imajo vso pravico. Kako se bo vse skupja odvilo je veliko vprašanje.
Vsak zmagovalec si po končanem spopadu vzame vojni plen, ki ga potem spominja na slavno zmago in ima nek simbolni pomen. Tako se je zgodilo tudi v primeru tako imenovanega plašča osmanskega vrhovnega poveljnika Hasan paše, ki so ga predelali v mašni plašč. V tem so duhovniki opravljali slavnostne maše ob spominu na znamenito bitko pri Sisku leta 1593, kjer so združene krščanske sile premagale številčnejšo turško vojsko. Ozadje tega spopada pa je bilo zapleteno. V tem času sta sicer habsburški cesar Rudolf II. in osmanski sultan sklenila premirje, vendar pa so osmanske sile, ki so bile v Bosni, to navidezno premirje izkoriščale za manjše akcije, s katerim so skušale širiti svoje vplivno območje in zasesti slabo branjene obmejne postojanke v Vojni krajini na Hrvaškem. To pa je pomenilo, da se v ozadju teh prask pripravlja nekaj velikega. Osmanski imperij sicer ni kazal odkrite želje po spopadu s habsburškim cesarstvom, ker so bile njihove sile usmerjene v spopade v Perziji, kamor so hoteli razširiti svoja ozemlja. Bistven premik na balkanski fronti, če jo lahko tako imenujemo, pa je bil, ko je poveljstvo nad silami v Bosni prevzel Hasan paša Predojević. In s tem se začne naša pot po sledeh njegovega plašča. Več o tem v oddaji sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana je v širši javnosti po krivici postala prepoznavna zaradi problematike prostorov v ljubljanskih Križankah. Od tam se bodo, kot je videti, morali v prihodnjem letu izseliti. Vendar to ni tema današnje oddaje Sledi časa. V njej se bomo posvetili zgodovini šole, ki je dala dom številnim mednarodno uveljavljenim umetnicam in umetnikom. Ljudem, ki so tej šoli dali dušo in se po dokončanem šolanju pogosto nanjo vračali kot profesorji. In seveda mladim umetnikom, ki so del te šole zdaj in dogajanje na in ob njej najbolj občutijo. V čisto poseben svet oblikovanja in fotografije se je skozi prizmo časa odpravil Jure K. Čokl.
Lev, kralj živali, je danes skoraj izključno afriška žival. V preteklosti pa je bilo drugače, zaradi česar so se levi za vekomaj usidrali v evropske in z njimi slovenske ikonografijo, simboliko, zgodbe in umetnost. Vse to pa so na naših tleh skozi zgodovino vedno znova utrjevale tudi žive živali v zverinjakih, menažerijah, cirkusih in živalskih vrtovih.
V zadnjem času so se vrstile obletnice, ki so tako ali drugače označevale trideseto obletnico osamosvojitve Slovenije. Obletnice pa so lahko tudi drugačne. Posebno skrbno so ljubitelji glasbe označevali pol stoletja prelomnih dogodkov, ki so bili vezani na skupino The Beatles in njen vpliv na globalno kulturo. Pred nekaj leti se je razširila vest, da so arhivarji založbe Apple izkopali petdeset let stare, nikoli objavljene filmske in avdioposnetke, ki so nastali med snemanjem zadnjega albuma skupine, naslovljenega Let it be. V oddaji Sledi časa torej o Beatlih. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Napoved: Rapalsko mejo oziroma rapalsko obdobje uvrščamo v čas med prvo in drugo svetovno vojno. Konec prve svetovne vojne je Italija izsilila podpis mirovnega sporazuma, ki ji je dal pravno osnovo za zasedbo dela razpadajoče avstro-ogrske monarhije, to pa je bil večinoma zahodni del nastajajoče države, pozneje Kraljevine SHS. Leta 1920 so tako podpisali Rapalsko pogodbo, s katero je Italija dosegla razmejitev, ki se je ujemala z njenimi strateškimi željami in cilji. Tako si je zavarovala Padsko nižino in dobila tretjino slovenskega etničnega ozemlja, Istro in del Dalmacije, v zameno pa je priznala Kraljevino SHS. Negativne posledice te pogodbe je trpelo predvsem slovensko prebivalstvo, saj je bilo odrezano od drugega slovenskega ozemlja. Posledice so čutili tudi prebivalci Istre in dela Dalmacije. Še pred pojavom fašizma v Italiji so se na zasedenih območjih začeli raznarodovalni pritiski, ki so se pozneje še stopnjevali. Nova meja je globoko zarezala v življenje ljudi, v samo identiteto naroda, v gospodarstvo in vsa druga področja. Nastajanje nove meje, zgodbe, povezane z njo, bomo spoznali prek zapisa v knjigi, planinskem vodniku Meja na razvodnici. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Kako so zadruge na prelomu v 20. stoletje postale prevladujoča organizacijska oblika v slovenskem gospodarstvu
Po končani drugi svetovni vojni so zmagovalci razvili svoje prapore in zažgali sovražnikove ter se odpravili krpati počeno civilizacijo. A vse ni šlo povsem gladko. Po vsem svetu posamezniki ali pa cele skupine konca vojne iz takšnih ali drugačnih razlogov niso hoteli priznati. V Jugoslaviji so skoraj desetletje po koncu v gozdovih še vedno životarile skupine, ki se nikakor niso mogle sprijazniti s komunističnim prevzemom oblasti. Zgodbo o prav filmskem junaku, ki se je spoprijel s temi tolpami, prinaša oddaja Sledi časa. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
V oddaji Sledi časa bomo se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od preostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznoliki, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, mnoge kulture in civilizacije so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, v nasprotju s statusno višje postavljenimi starimi ljudmi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo Otto Gerdina.
V oddaji Sledi časa bomo se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od ostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznoliki, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, mnoge kulture in civilizaciji so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, za razliko od statusno višje postavljenih starih ljudi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo Otto Gerdina, raziskovalec s Fakultete za družbene vede, ki se večkrat naslanja na oba dela monografije Simone de Beavoir, eseja o starosti: Stališče zunanjosti in Biti v svetu. Spraševali se bomo, ali je starot še vedno nekaj kar je treba sramotno prikrivati, in še, ali je tudi mladost marginalizirana, tako kot starost?
Čas nastajanja in pionirsko obdobje železniških povezav na slovenskem ozemlju je pripoved, ki pritegne. V zavesti številnih je slika razvoja od parnih lokomotiv do hitrih vlakov in ni naključje, da je tudi Evropska unija železniškim povezavam v letošnjem letu namenila posebno pozornost. Tokratne Sledi časa prinašajo vpogled v začetek železniške zgodbe na Slovenskem s posebnim poudarkom na Prekmurju, kjer najstarejši še pomnijo vlak, imenovan »Gorička Mariška«.
V Narodnem muzeju Slovenije so izdali obsežno monografijo z naslovom Oklepi, njen avtor je dr. Tomaž Lazar, muzejski svetovalec v Narodnem muzeju Slovenije. To je prva izvirna tako obsežna študija v slovenskem jeziku, ki podrobneje pojasnjuje razvoj oklepa in njegovo uporabo od visokega srednjega veka do konca 17. stoletja. Kataloško predstavitev predmetov iz muzejske zbirke dopolnjuje pregled pisnih in likovnih virov iz slovenskega prostora. Poseben poudarek je namenjen tudi tehnologiji in konstrukciji različnih vrst zaščitne opreme – tako z vidika eksperimentalne arheologije in sodobnih rekonstrukcij kot metalurških analiz izbranih eksponatov. O tej zares pomembni in temeljni monografiji in vsebinah, ki jih prinaša, bomo govorili v oddaji Sledi časa- njen avtor je Milan Trobič.
V nedeljskih popoldnevih se na milijone gledalcev nagnete pred televizijski zaslon. Večina je sicer moških, ampak motociklistične dirke, kot jih poznamo zadnjih nekaj desetletij, so globalen športni spektakel, namenjam gledalcem vseh starosti in obeh spolov. Malo teh gledalcev pa se zaveda, da smo bili nekaj časa zraven tudi Slovenci. Več v oddaji Sledi časa avtorja Marka Radmiloviča.
Sledi časa predstavljajo tragično zgodbo ameriške kitolovke Essex, ki se je v južnem Pacifiku leta 1820 potopila potem, ko jo je napadel kit in ji raztreščil premec. Člane posadke je nato v čolnih po odprtem morju premetavalo tri mesece, pri čemer so se za preživetje morali zateči tudi h kanibalizmu.
Ob 60. obletnici prve konference Gibanja neuvrščenih v Beogradu
Se še spominjate, kako čaroben je bil svet, ko ste se igrali kot otroci? Sploh če ste imeli srečo, da ste odraščali v bližini česa starodavnega, kot so na primer grajske ruševine. Tokratne Sledi časa kopljejo za zakladom, skritem v rovu pod gradom Šalek v Velenju, skupaj s številnimi generacijami tamkajšnjih domačinov.
Medtem ko se ves svet čudi, kako je lahko prišlo do kolapsa zavezniških vojska v Afganistanu, pečica posvečenih natančno ve, kaj in kako se je zgodilo. To so ameriški obveščevalci, ki so se, kar je danes skoraj pozabljeno, svoje obrti učili tudi v naših krajih. Zgodbo o njih pripoveduje Marko Radmilovič v oddaji »Sledi časa«.
V šestdesetih letih 20. stoletja je bila sprejeta odločitev, da se obsežen del slovenskega železniškega omrežja elektrificira. To je vodilo tudi v nakup večjega števila drugačnih vlakov, kot so do tedaj po večini vozili po slovenskih progah. Tako so k nam prišli elektromotorni vlaki, ki so jih izdelali na Poljskem, v tovarni Pafawag v Vroclavu. Uradna oznaka Slovenskih železnic in njihovih predhodnih organizacijskih enot v okviru Jugoslavije je bila "serija 311/315", med železničarji in kmalu tudi širše med potniki pa se je uveljavilo žargonsko poimenovanje gomulka. V oddaji Sledi večnosti bo velik poznavalec gomulk Andraž Briški Javor spregovoril o njihovi življenjski poti: o njihovem razvoju na Poljskem, tehničnih značilnostih in zunanjem izgledu, o postopku nakupa za Slovenijo, o desetletjih njihovega obratovanja tako na Poljskem kot pri nas, o njihovih zadnjih letih in o možnostih, da po aktivni službi gomulke postanejo del tehnične dediščine in najdejo svoje mesto v muzeju.
Dvaindvajsetega maja 1961 je na Prevaljah kinodvorana pokala po šivih. Na svečanem kulturnem dogodku, ki se ga je udeležil pisatelj France Bevk, ena od takratnih osrednjih slovenskih kulturnih osebnosti, so prvič podelili Prežihove bralne značke. Odlična zamisel, ki sta jo prepoznala in razvijala Leopold Suhodolčan, ravnatelj in že takrat znan pisatelj, ter profesor slovenskega jezika in književnosti Stanko Kotnik, se je po Sloveniji bliskovito širila. Bralna značka letos praznuje 6o let. Po vseh teh letih ne izgublja zagona. Ravno nasprotno. Ubira sodobne poti, hkrati pa ostaja zvesta osnovnemu poslanstvu – povezovanju knjig ter mladih bralk in bralcev.
Pozno 18. stoletje in prva desetletja 19. stoletja so tudi na Kranjsko prinesla nove pobude v oblikovanju vrtov. Razsvetljenski duh je s poudarjeno naklonjenostjo naravoslovju omogočil pravi razcvet, ki mu pri nas lahko najlepše sledimo ob pogledu na vrtove Jožefa barona Erberga in Žige barona Zoisa. Oba plemiča sta bila velika ljubitelja vrtne umetnosti, ponosna lastnika vrtov, ljubiteljska botanika, raziskovalca novega vrtnega sloga, predvsem pa samostojna avtorja vrtnih zasnov. Pri tem sta pokazala neizmerno zanimanje, ki ju je vodilo v tkanje stikov in iskanje vzorov od dežel Habsburške monarhije, do Francije, Anglije in celo prek širjav Sredozemskega morja vse do Južne Afrike. Tako je v spremnem besedilu, ob predavanju o neizmernem vrtnem svetu baronov Ergberg in Zois v Dolu pri Ljubljani in Brdu pri Kranju, zapisala docentka dr. Ines Babnik, asistentka z doktoratom na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. V oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, se bomo tako sprehodili skozi vrtove baronov Erberg in Zois.
Neveljaven email naslov