Miroslava Marija Štefanija Debelak se je rodila 26. decembra 1904 v Sarajevu. Bila je najmlajši otrok prvega slovenskega direktorja Jugoslovanske pošte, dr. Janka Debelaka. Drobna deklica je prva leta preživela v Sarajevu in Zadru, potem pa se je skupaj s starši preselila v Ljubljano. Študirala je na Likovni akademiji v Zagrebu, učila se je celo pri takih mojstrih, kot sta bila Šubic in Stele. Njena mladost je bila brezskrbna – njen oče je dobro zaslužil in spadali so v višje sloje tedanje družbe. V Ljubljani so živeli v meščanskem stanovanju nasproti hotela Slon, in dokler je Mira živela pri starših, ji pravzaprav ni manjkalo ničesar. Vedno bolj pa se je kazal njen nemirni duh – najprej se je kot 17-letnica včlanila v takrat ustanovljeno Turistovsko društvo Skala, potem se je po vsega dveh letih in nekaj mesecih po v naprej dogovorjeni poroki ločila od svojega moža, zamenjala celo svojo vero in odšla s svojim bodočim možem, boemskim slikarjem in prav tako plezalcem Edom Deržajem. Sliši se filmsko, a to je le začetek zgodbe o Miri Marko Debelak, ženski, zaradi katere alpinizem v Sloveniji ni bil nikoli več tak, kot je bil prej.

Morda danes alpinistke, ki so uspešne tako v športu kot tudi na drugih področjih in jih ni sram pokazati svoje ženske plati, ne izstopajo. A takrat so izstopale. In to zelo. Celo tako zelo, da se je njihovo početje marsikomu zdelo povsem nesprejemljivo. Zato je Mira Marko Debelak morala plezati bolje in više od svojih moških soplezalcev. In tudi je, doda dr. Peter Mikša z oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, avtor knjige Zgodovina slovenskega alpinizma. In pri tem ni nikoli nehala biti ženska, kar je bilo s stališča takratne generacije zares prej izjema kot pravilo, doda Marta Krejan, tudi sama plezalka, alpinistična inštruktorica ter članica uredniškega odbora Planinskega vestnika.

Medvojni čas je bil prav po zaslugi Mire Marko Debelak in Paule Jesih izjemno ploden, pove dr. Peter Mikša. Zato ni težko razumeti ljubosumja in škodoželjnosti moškega dela takratne plezalne elite, ki se ni mogel niti približno postaviti ob bok obema alpinistkama. Tako se pot Mire Marko Debelak razumljivo križa s potjo še ene vrhunske plezalke, Paule Jesih. Bili sta si povsem različni – Paula premožna in uspešna poslovna ženska, a nekoliko slabša plezalka, Mira žena slikarja, s katerim sta si morala za vzpone pogosto trgati od ust, a izjemna športnica. Obe pa neverjetno vztrajni in predani svojim plezalnim ciljem. Tudi za ceno medsebojnega  prijateljstva.

Dušan Škodič, poznavalec slovenske gorniške zgodovine in pisatelj, član uredniškega odbora Planinskega vestnika, opozarja na redko kombinacijo, ki pa je bila pri Miri Marko Debelak očitna. Bila je izjemna plezalka in hkrati tudi izjemna publicistka. Malo kdo ve, da je bila nadarjena, šolana slikarka, ki je ustvarila zavidljivo zbirko risb gorskega cvetja z natančnimi opisi, kakršno bi ji lahko zavidal marsikateri botanik. Redko kdo tudi ve, da je bila prevajalka, ki je tekoče govorila kar štiri jezike, kar je bilo v tistem času osupljivo. Bila je izjemna smučarka, opravila je tudi nekaj zares prvovrstnih zimskih vzponov in spustov, med njimi je vredno omeniti vsaj presmučano večino triglavskega pogorja. In vendar je Mira Marko Debelak kot publicistka skoraj povsem prezrta.

Marta Krejan žal opaža, da plezalci pogosto napačno imenujejo njene prvenstvene smeri, kar se ji zdi nedopustno. Njena najbolj znana in hkrati tudi najbolj obiskana alpinistična smer v Veliki Mojstrovki, imenovana Smer Debelakove, se pogosto pojavlja kot Debelakova smer. Že iz spoštovanja do velike alpinistke bi se lahko bolj potrudili vsaj s poimenovanjem, doda.

Vendarle pa njeno življenje še danes navdihuje mnoge in njeni dosežki so težko dosegljiva plezalna klasika, ki v očeh pravih ljubiteljev in poznavalcev tako naših sten kot tudi zgodovine ne bo nikoli zbledela. Žal se je njeno življenje zaradi bolezni končalo mnogo prezgodaj. Umrla je stara komaj 44 let, a odšla je dostojanstveno in pomirjena z usodo, ki ji v sicer razburljivem in polnem življenju ni prizanašala. Njen strah, da bo pozabljena, je bil tako popolnoma odveč.