Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Miroslava Marija Štefanija Debelak se je rodila 26. decembra 1904 v Sarajevu. Bila je najmlajši otrok prvega slovenskega direktorja Jugoslovanske pošte, dr. Janka Debelaka. Drobna deklica je prva leta preživela v Sarajevu in Zadru, potem pa se je skupaj s starši preselila v Ljubljano. Študirala je na Likovni akademiji v Zagrebu, učila se je celo pri takih mojstrih, kot sta bila Šubic in Stele. Njena mladost je bila brezskrbna – njen oče je dobro zaslužil in spadali so v višje sloje tedanje družbe. V Ljubljani so živeli v meščanskem stanovanju nasproti hotela Slon, in dokler je Mira živela pri starših, ji pravzaprav ni manjkalo ničesar. Vedno bolj pa se je kazal njen nemirni duh – najprej se je kot 17-letnica včlanila v takrat ustanovljeno Turistovsko društvo Skala, potem se je po vsega dveh letih in nekaj mesecih po v naprej dogovorjeni poroki ločila od svojega moža, zamenjala celo svojo vero in odšla s svojim bodočim možem, boemskim slikarjem in prav tako plezalcem Edom Deržajem. Sliši se filmsko, a to je le začetek zgodbe o Miri Marko Debelak, ženski, zaradi katere alpinizem v Sloveniji ni bil nikoli več tak, kot je bil prej.
Morda danes alpinistke, ki so uspešne tako v športu kot tudi na drugih področjih in jih ni sram pokazati svoje ženske plati, ne izstopajo. A takrat so izstopale. In to zelo. Celo tako zelo, da se je njihovo početje marsikomu zdelo povsem nesprejemljivo. Zato je Mira Marko Debelak morala plezati bolje in više od svojih moških soplezalcev. In tudi je, doda dr. Peter Mikša z oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, avtor knjige Zgodovina slovenskega alpinizma. In pri tem ni nikoli nehala biti ženska, kar je bilo s stališča takratne generacije zares prej izjema kot pravilo, doda Marta Krejan, tudi sama plezalka, alpinistična inštruktorica ter članica uredniškega odbora Planinskega vestnika.
Medvojni čas je bil prav po zaslugi Mire Marko Debelak in Paule Jesih izjemno ploden, pove dr. Peter Mikša. Zato ni težko razumeti ljubosumja in škodoželjnosti moškega dela takratne plezalne elite, ki se ni mogel niti približno postaviti ob bok obema alpinistkama. Tako se pot Mire Marko Debelak razumljivo križa s potjo še ene vrhunske plezalke, Paule Jesih. Bili sta si povsem različni – Paula premožna in uspešna poslovna ženska, a nekoliko slabša plezalka, Mira žena slikarja, s katerim sta si morala za vzpone pogosto trgati od ust, a izjemna športnica. Obe pa neverjetno vztrajni in predani svojim plezalnim ciljem. Tudi za ceno medsebojnega prijateljstva.
Dušan Škodič, poznavalec slovenske gorniške zgodovine in pisatelj, član uredniškega odbora Planinskega vestnika, opozarja na redko kombinacijo, ki pa je bila pri Miri Marko Debelak očitna. Bila je izjemna plezalka in hkrati tudi izjemna publicistka. Malo kdo ve, da je bila nadarjena, šolana slikarka, ki je ustvarila zavidljivo zbirko risb gorskega cvetja z natančnimi opisi, kakršno bi ji lahko zavidal marsikateri botanik. Redko kdo tudi ve, da je bila prevajalka, ki je tekoče govorila kar štiri jezike, kar je bilo v tistem času osupljivo. Bila je izjemna smučarka, opravila je tudi nekaj zares prvovrstnih zimskih vzponov in spustov, med njimi je vredno omeniti vsaj presmučano večino triglavskega pogorja. In vendar je Mira Marko Debelak kot publicistka skoraj povsem prezrta.
Marta Krejan žal opaža, da plezalci pogosto napačno imenujejo njene prvenstvene smeri, kar se ji zdi nedopustno. Njena najbolj znana in hkrati tudi najbolj obiskana alpinistična smer v Veliki Mojstrovki, imenovana Smer Debelakove, se pogosto pojavlja kot Debelakova smer. Že iz spoštovanja do velike alpinistke bi se lahko bolj potrudili vsaj s poimenovanjem, doda.
Vendarle pa njeno življenje še danes navdihuje mnoge in njeni dosežki so težko dosegljiva plezalna klasika, ki v očeh pravih ljubiteljev in poznavalcev tako naših sten kot tudi zgodovine ne bo nikoli zbledela. Žal se je njeno življenje zaradi bolezni končalo mnogo prezgodaj. Umrla je stara komaj 44 let, a odšla je dostojanstveno in pomirjena z usodo, ki ji v sicer razburljivem in polnem življenju ni prizanašala. Njen strah, da bo pozabljena, je bil tako popolnoma odveč.
913 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Miroslava Marija Štefanija Debelak se je rodila 26. decembra 1904 v Sarajevu. Bila je najmlajši otrok prvega slovenskega direktorja Jugoslovanske pošte, dr. Janka Debelaka. Drobna deklica je prva leta preživela v Sarajevu in Zadru, potem pa se je skupaj s starši preselila v Ljubljano. Študirala je na Likovni akademiji v Zagrebu, učila se je celo pri takih mojstrih, kot sta bila Šubic in Stele. Njena mladost je bila brezskrbna – njen oče je dobro zaslužil in spadali so v višje sloje tedanje družbe. V Ljubljani so živeli v meščanskem stanovanju nasproti hotela Slon, in dokler je Mira živela pri starših, ji pravzaprav ni manjkalo ničesar. Vedno bolj pa se je kazal njen nemirni duh – najprej se je kot 17-letnica včlanila v takrat ustanovljeno Turistovsko društvo Skala, potem se je po vsega dveh letih in nekaj mesecih po v naprej dogovorjeni poroki ločila od svojega moža, zamenjala celo svojo vero in odšla s svojim bodočim možem, boemskim slikarjem in prav tako plezalcem Edom Deržajem. Sliši se filmsko, a to je le začetek zgodbe o Miri Marko Debelak, ženski, zaradi katere alpinizem v Sloveniji ni bil nikoli več tak, kot je bil prej.
Morda danes alpinistke, ki so uspešne tako v športu kot tudi na drugih področjih in jih ni sram pokazati svoje ženske plati, ne izstopajo. A takrat so izstopale. In to zelo. Celo tako zelo, da se je njihovo početje marsikomu zdelo povsem nesprejemljivo. Zato je Mira Marko Debelak morala plezati bolje in više od svojih moških soplezalcev. In tudi je, doda dr. Peter Mikša z oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, avtor knjige Zgodovina slovenskega alpinizma. In pri tem ni nikoli nehala biti ženska, kar je bilo s stališča takratne generacije zares prej izjema kot pravilo, doda Marta Krejan, tudi sama plezalka, alpinistična inštruktorica ter članica uredniškega odbora Planinskega vestnika.
Medvojni čas je bil prav po zaslugi Mire Marko Debelak in Paule Jesih izjemno ploden, pove dr. Peter Mikša. Zato ni težko razumeti ljubosumja in škodoželjnosti moškega dela takratne plezalne elite, ki se ni mogel niti približno postaviti ob bok obema alpinistkama. Tako se pot Mire Marko Debelak razumljivo križa s potjo še ene vrhunske plezalke, Paule Jesih. Bili sta si povsem različni – Paula premožna in uspešna poslovna ženska, a nekoliko slabša plezalka, Mira žena slikarja, s katerim sta si morala za vzpone pogosto trgati od ust, a izjemna športnica. Obe pa neverjetno vztrajni in predani svojim plezalnim ciljem. Tudi za ceno medsebojnega prijateljstva.
Dušan Škodič, poznavalec slovenske gorniške zgodovine in pisatelj, član uredniškega odbora Planinskega vestnika, opozarja na redko kombinacijo, ki pa je bila pri Miri Marko Debelak očitna. Bila je izjemna plezalka in hkrati tudi izjemna publicistka. Malo kdo ve, da je bila nadarjena, šolana slikarka, ki je ustvarila zavidljivo zbirko risb gorskega cvetja z natančnimi opisi, kakršno bi ji lahko zavidal marsikateri botanik. Redko kdo tudi ve, da je bila prevajalka, ki je tekoče govorila kar štiri jezike, kar je bilo v tistem času osupljivo. Bila je izjemna smučarka, opravila je tudi nekaj zares prvovrstnih zimskih vzponov in spustov, med njimi je vredno omeniti vsaj presmučano večino triglavskega pogorja. In vendar je Mira Marko Debelak kot publicistka skoraj povsem prezrta.
Marta Krejan žal opaža, da plezalci pogosto napačno imenujejo njene prvenstvene smeri, kar se ji zdi nedopustno. Njena najbolj znana in hkrati tudi najbolj obiskana alpinistična smer v Veliki Mojstrovki, imenovana Smer Debelakove, se pogosto pojavlja kot Debelakova smer. Že iz spoštovanja do velike alpinistke bi se lahko bolj potrudili vsaj s poimenovanjem, doda.
Vendarle pa njeno življenje še danes navdihuje mnoge in njeni dosežki so težko dosegljiva plezalna klasika, ki v očeh pravih ljubiteljev in poznavalcev tako naših sten kot tudi zgodovine ne bo nikoli zbledela. Žal se je njeno življenje zaradi bolezni končalo mnogo prezgodaj. Umrla je stara komaj 44 let, a odšla je dostojanstveno in pomirjena z usodo, ki ji v sicer razburljivem in polnem življenju ni prizanašala. Njen strah, da bo pozabljena, je bil tako popolnoma odveč.
V srednji Soški dolini, skozi katero se vije Soča, ta smaragdni biser naravne lepote, je čas pustil sledi – bolje rečeno – rane. Kar bi morala narava ob reki le še nadgraditi in ljudem nuditi varno okolje, se v Anhovem ni zgodilo. Zgodilo se je ravno nasprotno. Zgodba cementarne, ki se vleče od prve polovice prejšnjega stoletja, se pravzaprav nadaljuje še danes. Nekatere bitke pa so izbojevane in to zaradi aktivizma ljudi, ki so znali razbrati brezkompromisnost kapitala, ki ne pozna nobenih meja in nobene človečnosti. Knjiga Jasmine Jerant Primer: Anhovo je zgodovinska, gospodarska, okoljska in politična kriminalka. Žal resnična. Knjiga je tudi povod za oddajo Sledi časa, s katero se bomo preselili na kraj dogajanja – v Anhovo.
Kakor velja, da na začetku slovstva zahodne civilizacije kot dva mogočna stebra stojita Iliada in Odiseja, tudi velja, da je iskanje mitskega mesta prav taka znanstvena in duhovna avantura kot samo vprašanje o izvoru obeh epov. Mogoče »Homersko vprašanje« ne obsega neposredno tudi vprašanja o obstoju in lokaciji Troje, a topografija Homerskega univerzuma je prav tako vznemirljiva kot znameniti verzi. Z izkopavanji v Mali Aziji pred zdaj že več kot 150 leti in Schliemannovimi odkritji se zdi, da smo Trojo našli, a argumentov in protiargumentov o resnični lokaciji legendarnega mesta je v znanstveni srenji še vedno dovolj. Oddaja Sledi časa, katere avtor je Marko Radmilovič, obuja spomin na iskanje Troje na dalmatinski obali že pred več kot 40 leti. Oddaja nosi naslov »Homerjevo slepo občinstvo«.
Čeprav večina ljudi s tesnobo posluša novice o vojnah, ki divjajo po svetu, so poročila polna različnih vesti o lokalnih in svetovnih konfliktih. Teh si danes ne moremo več predstavljati brez letalskih napadov ter vse bolj tudi dronov oziroma brezpilotnih letalnikov, s katerimi lahko iz kontrolne sobe, oddaljene tisoče kilometrov, vojska nabira informacije o sovražniku in izpelje tudi zračne napade. Razvoj vojaškega letalstva je torej pomembna tema vojaške zgodovine vsakega naroda. V tokratni oddaji Sledi časa, ki jo je pripravil Odin Kralj, raziskujemo začetke letalskih bojnih enot na našem območju.
Novo mesto ni samo gospodarska in kulturna prestolnica Dolenjske, ampak je imelo pomembno vlogo tudi v drugih zgodovinskih obdobjih. Eno najpomembnejših obdobij je bila zagotovo starejša železna doba ali halštat, ko je Novo mesto zaslovelo po odkritjih izjemno bogatih grobov s situlami, jantarnim okrasjem in drugimi grobnimi dodatki. Poleg tega pa so dozdajšnja arheološka odkritja pokazala, da je bilo Novo mesto tudi v mlajši železni dobi ali latenskem obdobju eno največjih najdišč ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Evropi. To potrjuje podatek, da je bilo na celotnem ozemlju odkritih 1400 grobov iz tega obdobja, od tega jih je samo v Novem mestu 720, in to na najdišču Kapiteljska njiva. Tu so našli tudi več kot 100 železnih mečev. V oddaji Sledi časa – njen avtor je Milan Trobič, bomo šli po sledeh starejše železne dobe ali halštata.
Tokratne Sledi časa namenjamo spominu na književnika, prevajalca, urednika in politika Edvarda Kocbeka. Ob koncu septembra je minilo 120 let od njegovega rojstva, ob obletnici pa se je spomin nanj vrnil tudi kot tema maturitetnega eseja, saj je njegova zbirka novel Strah in pogum poleg Jančarjevega dela In ljubezen tudi temeljno gradivo za razmislek na tokratno maturitetno temo »Človek na razpotjih časa«.
Histerija prostočasne zabave, ki pravi, da je greh delati nič, se je prenesla tudi na dopust. Predvsem poletni meseci ob morskih obalah, nekoč namenjeni brezdelju, so postali aktivni. Kolesa, najrazličnejše priprave za vodne športe, celo igre z žogo ali loparjem v poletni pripeki. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič odvija klopčič poletne zabave, ki se je začela daleč v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je tudi ob naših obalah pristala jadralna deska. Z današnjega stališča se zdi, da gre za obrobno poletno zabavo, ki jo je povozil čas, a okoli leta 1985, pa tudi prej in nekoliko pozneje, je bila to obmorska moda, ki si je zaslužila naziv neverjetnega fenomena, tako po množičnosti kot po zraščenosti s športom, industrijo in tudi specifično kulturo, ki se je spletla okoli jadralcev.
Če bi se danes za nekaj dni odpravili v Buenos Aires, bi si verjetno tam med najbolj znamenitimi stavbami argentinske prestolnice ogledali tudi stadion nogometnega kluba Boca Juniors, imenovan La Bombonera, ter velikansko in arhitekturno fascinantno tržnico Abasto. In vendar ob tem morda ne bi niti vedeli, da gre za zgradbi, ki ju je zasnoval naš rojak, arhitekt Viktor Sulčič. Kako je fant, rojen slovenskim staršem v Križu pri Trstu, postal eden najbolj pomembnih arhitektov Buenos Airesa v času med obema svetovnima vojnama, nam bosta za tokratne Sledi časa pomagala zarisati umetnostna zgodovinarka dr. Irene Mislèj, ki je Sulčiča spoznala v svojem otroštvu v Argentini, kasneje pa je o njem napisala doktorsko nalogo in pripravila prvo veliko razstavo njegovih del, ter arhitekt Matej Mljač, ki je pred leti prav tako tako zasnoval fotografsko razstavo Sulčičevih del, ki je vključevala celo načrt obnove znamenitega stadiona. Oddajo je pripravila Alja Zore.
V ljudskem izročilu so pustili izredno močan pečat tako imenovani turški ali osmanski vpadi, ki so bili od začetka 15. do konca 16. stoletja eno najtemnejših obdobij slovenske zgodovine. Spominov na te krute čase je veliko. Mi bomo odkrivali enega izmed njih: uspešno obrambo zgodnje novoveškega Maribora. V septembrskih dneh leta 1532 je junaška četa Mariborčanov pod vodstvom mestnega sodnika Krištofa Willenrainerja uspešno kljubovala napadom armade turškega ali osmanskega sultana Sulejmana. Ta je svoje sile usmeril v drugi poskus zavzetja Dunaja, vendar so bile njegove čete pri mestu Kuseg poražene. Iz zapisa, ki je nastal pred 90 leti, beremo, da so se prve turške ali osmanske čete pred Mariborom pojavile že 16. septembra 1532. Opustošile so vso okolico, zlasti Ptujsko polje, v nekaj dneh pa se je okoli mesta zbrala Sulejmanova armada. Turki so od obkoljenih meščanov zahtevali prehod skozi mesto in visok vojni davek. Mestni sodnik Willenrainer je ta poziv odklonil, čeprav so ga številni preplašeni meščani prosili, naj ugodi sultanovi želji. Turki so trikrat naskočili utrdbe, branilci pa so vse napade srečno odbili. O teh napadih, branilcih in vprašanjih, ki jih to dogajanje odpira, pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Raznovrstno in pisano balkansko mitološko bogastvo je skupaj z drugimi bogatimi slovanskimi mitološkimi zakladi – razen v svetu prevladujoče izvrstne ruske teorije mita in pravljic – premalo obravnavano, meni dr. Svetlana Slapšak.
Začenja se novo šolsko leto, zato bomo v oddaji Sledi časa opisali nekaj posebnosti šolske oblačilne kulture v preteklosti. V današnjem času se nekateri sprašujete, ali se učenci, pa tudi učitelji, za šolo oblačijo manj primerno. Tudi misel o poenotenju oziroma tako imenovani šolski uniformi vedno znova oživi, a kaj kmalu tudi ponikne. Najintenzivnejše ideje o šolskih uniformah so nedavno pretresale slovenski prostor. Junija leta 2014 je ministrstvo za šolstvo predstavilo rezultate ankete med učenci, starši in šolniki. Anketiranih je bilo več kot 20 tisoč. Večina anketirancev se je takrat izrekla proti uniformam. Kako pa je bilo v preteklosti?
V današnji oddaji Sledi časa bomo obiskali Rudnik Sitarjevec v Litiji, ki sodi med polimineralna rudišča z izjemno mineraloško pestrostjo. Je eno najbogatejših najdišč različnih mineralov v evropskem in svetovnem merilu. V njem so jih našli več kot šestdeset. Kakšna je zgodovina rudnika, ki je danes urejen v sodoben podzemni muzej in se ponaša tudi s tem, da je edini znani prostor rastočih limonitnih kapnikov v Srednji Evropi. V rudnik Sitarjevec se je odpravila Petra Medved.
Skoraj ne mine dan, da ne bi mediji poročali o požaru v naravnem okolju, ki se širi kje na planetu. Poleti so na severni polobli v nevarnosti tudi države, ki imajo velike gozdnate površine ali ležijo ob podnebnim spremembam izpostavljeni geografski širini. Slovenija izpolnjuje oba pogoja in požari poleti postajajo tudi naša realnost. Slovenci smo se z njimi srečali verjetno že v prazgodovini, a uspešno boriti proti njim smo se začeli pred nekaj desetletji, ko je gasilcem na kopnem na pomoč priskočilo tudi gašenje iz zraka. O teh prvih pionirjih, ki so se nad požare spustili v krhkih in na silo modificiranih letalih, govori oddaja Sledi časa.
Dejavniki, ki narekujejo izbiro najustreznejšega zakonskega partnerja ali partnerke, se skozi zgodovino vedno znova spreminjajo. Vsako obdobje ima svoje specifike, na katere seveda močno vplivajo širša družbena, ekonomska in politična dogajanja. Tako je bilo tudi v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja, ko se je slovenski prostor demokratiziral, nacionaliziral in industrializiral, vsi takratni izobraženci pa so obilo brali tudi romantično ljubezensko poezijo. Kako je torej pred stoletjem in več tedanji javni diskurz na Slovenskem obravnaval idealnega partnerja? Kako so v sfero zasebnega, intimnega izbiranja najustreznejšega življenjskega sopotnika posegali dejavniki, ki jih praviloma štejemo za neosebne, javne? Kaj lahko iz konkretnih poročnih strategij ljubljanske premoženjske oziroma izobraženske elite razberemo o materialnem in predstavnem svetu teh ljudi? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja nam v tokratnih Sledeh časa pomagata iskati zgodovinarki doc. dr. Irena Selišnik in doc. dr. Ana Cergol Paradiž, obe s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Pogosto ideologije, ali režimi, ali pa samo navadne zgodovinske okoliščine ljudi izbrišejo. Po navadi gre za posameznike, ki bi kakorkoli zmotili vodilno naracijo tistega trenutka, ali koga osramotili, ali spremenili razmišljanje javnosti, ali ogrozili prevladujoče mite. Tako tiste o ljudeh, kot tiste o dogodkih. V oddaji Sledi časa odkrivamo zgodb, ki je bila dolga desetletja preveč nerodna, da bi jo povedali. Gre za zgodbo o mlajšem bratu Karla Destovnika Kajuha, ki pa je zelo drugačna od znane usode našega narodnega junaka. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Franc Schreiner, spodnještajerski duhovnik in narodni buditelj, je izjemen pa hkrati, paradoksno, tudi tipičen predstavnik podeželskih kaplanov in župnikov, ki so si okoli leta 1900 na vso moč prizadevali v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmeta
Odprava tlačanstva, gradnja železnic in tovarn ter vzpon kapitalističnega gospodarskega sistema so sredi 19. stoletja vzpostavili čisto nov svet, ki ga naši predniki niso dobro razumeli. Kako so odgovorili na ta pretres?
Za zgodbo o treh čeladah je bilo odločilno sodelovanje muzejev: Medobčinskega muzeja Kamnik, Dolenjskega muzeja Novo mesto in Narodnega muzeja Slovenije. Kamničani so namreč pripravili razstavo – Mamut po mamutu v Novem mestu, sledilo je poizvedovanje o negovski čeladi z Vrhpolja pri Kamniku, ta pa je spodbudila pogovore o čeladah, ki jih hrani dolenjski muzej. Tako je nastal projekt, imenovan Skrivnostne poti negovskih čelad, ki vsaka zase prinaša nenavadne poti, zgodbe in usode teh izjemnih halštatskih predmetov. Vse to so potem strnili v razstavo, ki so ji dodali katalog in kratke videofilme. V njih predstavijo usodo čelade iz Novega mesta, ki so jo nepridipravi ukradli. Dodani so posnetki, ki so nastali pri sinu znamenitega zbiratelja Sadnikarja, ki je pridobil čelado z Vrhpolja pri Kamniku. Tu pa je bila tudi predstavitev čelade s Kope nad Kompoljami, ki je nekoč krasila vodnjak v Lukovici. O teh čeladah izvemo več v oddaji Sledi časa.
Danes se zdi, da so najrazličnejše finančne afere stalnica v naši družbi in če del njih pristane le v drobnem tisku kakšne črne kronike, se v druge zaradi njihove razsežnosti ali posebnosti zlahka za nekaj dni ali tednov uprejo oči vse slovenske javnosti. Ta pojav pa ni nič tako zelo novega, še več, kljub temu da slovensko ozemlje nikoli ni bilo v samem središču kapitalističnih dejavnosti in denarnih tokov, se lahko skozi zgodovino »pohvalimo« s celo vrsto večjih finančnih škandalov. In enega prvih, ki je širše odmeval v slovenski javnosti, bomo zarisali v tokratnih Sledeh časa, kjer se bomo podali v 70. leta 19. stoletja, ko je Ljubljano dodobra pretresla finančna afera soproge lesnega trgovca Terezije Aristoteles, ki je na koncu pripeljala tudi do zelo odmevnega sodnega procesa. Pri zarisovanju te zgodbe, polne mešetark, visokih obresti, ponarejenih menic in ogorčenja, da so se tovrstnih mahinacij povrh vsega polotile ženske, nam bo pomagal asistent na Inštitutu za novejšo zgodovino dr. Ivan Smiljanić, ki je afero Terezije Aristoteles ter njen širši družbeno-zgodovinski kontekst popisal v članku za Zbornik Andreja Studna, ki je nedavno izšel pri Inštitutu za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Celje se ponaša z bogato in dobro ohranjeno zapuščino dveh fotografskih mojstrov. Prenovljena Fotohiša Pelikan je poseben muzejski prostor, ki v največji meri predstavlja življenje in delo fotografa Josipa Pelikana. V njej se je ustavil čas, muzealci so zelo tankočutno posegli v prenovo in uspelo jim je tisto, kar v takih primerih ne uspe vedno. Ohranili so sporočilo in dušo zanimive zgodbe, ki govori o življenju in ustvarjalnosti. Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Avtomobil, kot vse kaže, vozi proti križišču, na katerem se bo odločala njegova usoda: ali se bo spremenil v okolijsko nevtralno, ali vsaj do okolja prijazno napravo, ali pa ga bodo premagale druge oblike sodobne mobilnosti. Res je, da se to vprašanje za zdaj pojavlja samo v razvitem delu planeta in da se večina človeštva še vedno vozi v napol razpadajočih škatlah, ki jim je do vsebine njihovih izpuhov kaj malo mar. V oddaji Sledi časa pa nas Marko Radmilovič vodi do avtomobilske preteklosti, ko so bila vprašanja o ekološki ustreznosti zadnja na meniju tudi na naših tleh. Pomembnejša je bila poraba goriva, najpomembnejše pa je bilo, »kako do avta sploh priti«. Med sprehodom po zasebni zbirki starih jugoslovanskih avtomobilov bomo pogledali v jugoslovansko avtomobilsko preteklost, ne bomo pa se ustrašili niti avtomobilske prihodnosti.
Neveljaven email naslov