Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na območju Kapiteljske njive v Novem mestu so letos, že 31. leto po vrsti, potekala znanstvena raziskovanja prazgodovinskega grobišča. Doslej so izkopali že 51 gomil s 1100 skeletnimi grobovi iz starejše in več kot 720 žganih grobov iz mlajše železne dobe ter več kot 320 žganih grobov iz pozne bronaste dobe. Kakšni so letošnji rezultati, kakšne so bile najdbe, kaj nam povedo in kdo so bili ljudje, ki so nekoč živeli na tem področju, o tem v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Lončena posoda, ki je bila priložena v grobove kot pridatek, v katerem je bila shranjena pijača ali hrana kot popotnica umrlim v onostranstvo.
913 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Na območju Kapiteljske njive v Novem mestu so letos, že 31. leto po vrsti, potekala znanstvena raziskovanja prazgodovinskega grobišča. Doslej so izkopali že 51 gomil s 1100 skeletnimi grobovi iz starejše in več kot 720 žganih grobov iz mlajše železne dobe ter več kot 320 žganih grobov iz pozne bronaste dobe. Kakšni so letošnji rezultati, kakšne so bile najdbe, kaj nam povedo in kdo so bili ljudje, ki so nekoč živeli na tem področju, o tem v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Lončena posoda, ki je bila priložena v grobove kot pridatek, v katerem je bila shranjena pijača ali hrana kot popotnica umrlim v onostranstvo.
Pred več kot desetimi leti so med pospravljanjem podstrešja najstarejše hiše v Selščku pri Cerknici našli skromen gledališki listek, ki je vabil na ogled gledališke igre v štirih dejanjih z naslovom "Ne v Ameriko!". Igro, ki je bila potem krstno uprizorjena 6. decembra leta 1914, je napisal župnik Josip Lavtižar v začetku dvajsetega stoletja, ko je Amerika pri nas veljala za tako imenovano obljubljeno deželo. Gledališka predstava je bila tako nekakšen propagandno obarvan opomin, ki naj bi mlade fante in dekleta prepričal, da naj se ne odpravljajo "s trebuhom za kruhom čez veliko lužo", saj se marsikatero takšno potovanje na drugi konec sveta slabo konča. V Kulturno družabnem središču Menišija v Begunjah pri Cerknici so igro ob stoletnici njene premiere ponovno preselili na odrske deske in jo še dodatno aktualizirali v kontekstu novodobnega "bega možganov" iz Slovenije v svet. Po sledeh porumenelega vabila za ogled gledališkega dogodka pred stotimi leti se je odpravil Bojan Leskovec.
Med arheološkimi izkopavanji, ki v Novem mestu potekajo že od konca 19. stoletja, so doslej odkrili 53 zemljenih gomil s skoraj tisoč grobovi iz starejše železne dobe. Med najdbami je tudi devet okrašenih bronastih situl, za katere strokovnjaki pravijo, da so vrhunski dosežek železnodobne Evrope. Situlski spomeniki Novega mesta kažejo na posebnosti tega območja, njihovo število pa priča tudi o gospodarskem vzponu družbe na tem prostoru. Kakšna je situlska umetnost, kaj bronaste vedrice - situle pripovedujejo, kako so izdelane ter kaj ob njih izvemo o takratni družbi in življenju, bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Petra Medved.
Se še spomnite filma Dan pozneje? To je film, ki je prikazoval, kakšen naj bi bil svet dan po jedrskem spopadu. Mi smo se vprašali, kakšna je domovina 24 let pozneje, 24 let po plebiscitu. Pravzaprav smo se omejili le na del samostojne Slovenije, tisti, ki meji na Hrvaško. In še to smo skrčili na tiste mejne točke, o katerih smo nekoč veliko govorili. Vprašali smo se torej, kako ljudje v Razkrižju, na Trdinovem vrhu in v Piranskem zalivu razmišljajo ob obletnici plebiscita. Leta 1990 se je velika večina Slovencev odločila za samostojno državo. Toda ta plebiscitna odločitev je bila le prvi korak, korak, ki je bil podlaga za oblikovanje svoje države v polnem pomenu besede. Kaj pa o naslednjih korakih mlade države menijo ljudje, ki so bili najbolj neposredno prizadeti na omenjenih območjih. Jih je država dovolj zavarovala, se je zavzela za njih ali jih prepustila toku samovolje? Nosijo v sebi veselje in ponos ali grenkobo? O tem bo tekla beseda v Sledeh časa, ki jih je pripravil Jurij Popov.
Prva svetovna vojna je na nasprotne strani puškinih in topovskih cevi postavila može in fante iste civilizacije, globalno enakih kulturnih vzorcev ter široke krščanske verske opredelitve, čeprav je šlo pri tem za pripadnike različnih ločin. Skupno jim je bilo tudi praznovanje božiča. Ta je kot simbol novega rojstva oziroma rojstva "novega" imel na frontah še dodaten in globlji pomen "pričakovanja skorajšnjega konca trpljenja". Toda upanje med vojaki v strelskih jarkih je zaman vzplamtevalo kar štiri leta zapored in vselej ugasnilo že naslednji dan po "sveti noči tišine in miru", ko so spet zahrumeli topovi. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Doktor Fedja Košir je v eni izmed številk Idrijskih razgledov med drugim zapisal tudi tole: "Idrija je najstarejše slovensko rudarsko mesto. Toda ravno tako lahko rečemo, da je idrijska aglomeracija prvo moderno industrijsko naselje in potemtakem prototip modernega mesta na Slovenskem: mesta, ki kaže pot v prihodnost." V teh besedah se skriva razlog, da se je Jurij Popov odpravil v Idrijo poiskat vzroke za takšno trditev. Idrija se je resnično začela razvijati šele z zgodovinsko najdbo živega srebra. Zgodilo se je to okoli leta 1490, najbogatejšo žilo pa so našli skoraj dve desetletji pozneje, leta 1508. Takrat je bila usoda tega območja zapečatena - razvijal se bo rudnik in z njim mesto. Zato v tem kraju še danes poudarjajo: "Rudnik je mesto in mesto je Idrija." Petsto let delovanja rudnika kaže tudi petsto let harmoničnega razvoja gospodarske, socialne, kulturne in urbane komponente kraja. Vse to je vzrok za doslej največje mednarodno priznanje Idriji. Pred dvema letoma je bila namreč skupaj s špansko Almadéno vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine. V omenjenem španskem mestu je največji svetovni rudnik živega srebra, v Idriji pa drugi največji.
Narodno-zabavni glasbi posvečamo na naših programih veliko pozornosti, a iz glasbenih oddaj zaide le poredko. Drobce zgodovine tega samoniklega slovenskega fenomena smo sicer že večkrat obravnavali tudi v dokumentarnih programih, toda tiste oddaje so bolj ali manj sledile tako imenovanemu glavnemu toku narodno-zabavne glasbe. V tokratnih Sledeh časa pa bomo našo pozornost namenili manj znanemu, tako rekoč obrobnemu poglavju iz zgodovine tovrstne glasbe, ki jo je s svojim življenjem in delom predstavljal Franc Delčnjak - legendarni godec iz Saleške doline. In predvsem Delčnjakova usoda je navdihnila Marka Radmiloviča za pripravo oddaje z naslovom: Čreda v galopu.
Redko kje konji pomenijo toliko kot v Prlekiji, kjer ljudi že stoletja povezujejo kasaške dirke. Zgodovino ljutomerskega kasača boste spoznali skozi pripovedi članov ljutomerskega kasaškega kluba, ki letos praznuje 140 let. Z rejci bomo razmišljali o spoštljivem odnosu med človekom in konjem, o nenehni tekmovalni želji po izboljšavah in o vzgoji teh hitrih, vztrajnih in elegantnih konj.
Najpomembnejše plačilno sredstvo razvitega denarnega gospodarstva v rimskem cesarstvu so bili kovanci. Rimske kovance uvrščajo med najpomembnejše zgodovinske dokaze o dogajanju v tistem času. Vse od nastanka prvih kovancev (okoli 275 pr. n. št.) pa do konca dobe rimskega cesarstva nam le ti pričajo o takratnih aktualnih napisih, s katerimi so postali nosilci informacij ljudstvu. Sporočali so pomembne dogodke, kazali portrete cesarjev ali pozivali k podpori državi. Naš izraz "denar" izvira iz rimskega srebrnika Denariusa. Katere so najpomembnejše novčne najdbe na območju antične Emone? Kdo si je z zakladom velikih zlatnikov v Emoni kupil politično zvestobo? Kako so rimski novci vplivali na poznejši razvoj denarja na našem ozemlju? Po sledi rimskih denarnih tokov v Emoni, današnji Ljubljani, gremo v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Februarska katastrofa v naših gozdovih je pozornost javnosti nekoliko bolj usmerila v to "zeleno bogastvo naše dežele". Toda večina Slovenk in Slovencev najpomembnejših mehanizmov delovanja gozdov še vedno ne pozna dovolj, prav tako pa večji del javnosti tudi bolj malo ve o bogati zgodovina njihovega izkoriščanja in skrbi zanje. No, med tako imenovane pionirje, ko gre za razumevanje vloge in pomena naših gozdov, uvrščajo strokovnjaki Mavricija Scheyerja. Ta češki priseljenec, ki je življenje posvetil posavskim gozdovom in mestu Radeče, prihaja počasi najprej v lokalno zavest Posavja, s tokratnimi Sledmi časa Marka Radmiloviča pa tudi v nacionalni spomin Slovencev.
Maribor v zadnjih letih izgublja sloves »mesta trte in vina«. Predvsem po zaslugi opuščenih vinogradov v mestu in bližnji okolici, s čimer izginja nekoč opevana lepa mestna veduta. Za razliko od Maribora so v nekaterih evropskih mestih takšno dragocenost prepoznali in na njej celo zgradili imidž mesta. Nemško mesto Stuttgart, denimo, je eno tistih, ki na vinski zgodbi gradi turizem, z vinom se čutijo povezani tudi v avstrijski prestolnici Dunaj, mestni vinograd je ponos starodavnega Ptuja in čeprav na prvi pogled slovenska prestolnica nima prav veliko z vinogradništvom, pa tam že lep čas razmišljajo, da bi na grajskem hribu zasadili mestni vinograd. Razlike in podobnosti je v omenjenih mestih za oddajo Sledi časa poiskala Nataša Kuhar. Foto: Nataša Kuhar
Čeprav je glasbena skupina Mladi levi nastala v obdobju revolucionarnih sprememb na področju tako imenovane popularne glasbe in kljub temu, da si je dala ime po sloviti knjigi upora Irwina Showa, je vendarle to bila od vsega začetka drugačna glasbena skupina. Ni nastala iz tako imenovanih garažnih bendov, ki so v 60-ih letih prejšnjega stoletja zveneli iz vsake druge garaže. Gre za glasbeno skupino, ki so jo sestavljali uspešni, uveljavljeni in glasbeno zelo dobro podkovani člani. Med njimi omenimo Jerneja Podboja, Petra Hudobivnika, Matjaža Deva, Petra Ugrina, Dušana Kajzerja, Toneta Janšo, Tomaža Habeta, Bora Gostišo, Jerneja Junga in Janeza Bončino. Od leta 1966 do leta 1975 se je v zasedbi zvrstilo 16 glasbenikov. Sem štejemo tako pevce kot glasbenike. Svojo glasbeno pot je ansambel končal pred štirimi desetletji, danes pa znova pridno vadi in se pripravlja na svoj prvi koncert ob vrnitvi. Jurij Popov se je vprašal, zakaj vrnitev in kakšno vlogo so imeli Mladi levi v dinamičnih šestdesetih letih prejšnjega stoletja in na podlagi zbranih odgovorov in razmišljanj pripravil oddajo Sledi časa.
Plonkanje je - plonkanje. Kakor ena in ena je - dve. Pojav, enkraten sam zase in sam po sebi, ali učeno latinsko - sui generis. Tu ni slepomišljenja ali narobe razumljenega početja. Ni sinonim za nič drugega kot za tisto, kar dejansko je. Plonkanje vsekakor sodi tudi med naše najžlahtnejše spomine na mladost. Kdor nikoli ni plonkal, je zapravil del življenja. Tako kot tisti, ki ni izkusil zaljubljenosti in doživel ljubezni. Ne glede na rezultat, seveda. Tudi plonkanje je dejanje upanja, pri tem pa končni izid ni nikoli že v naprej "zaprmej" določen. Je pa plonkanje odsev izredno močne možganske aktivnosti, čeprav nikoli ne vemo, ali je ta aktivnost usmerjena pravilno ali narobe. Avtorju oddaje, Ivanu Merljaku, to še zdaj "ni jasno" ...
Minilo je 110 let odkar se je pri Svetem Juriju ob Ščavnici rodil književnik, prevajalec, urednik in politik Edvard Kocbek. Njegovo življenje je bilo posvečeno književnosti in s političnemu delu. Oboje ima svoje častilce in tiste, ki bi ga pribili na križ. Njegovo življenje je usodno zaznamoval povojni režim, v katerem je doživel preobrat od snovalca povojne politike do tistega, ki ga je ta politika nadzorovala. V Sledeh časa, ki jih pripravlja Stane Kocutar, bodo o Edvardu Kocbeku govorili ljudje, ki so ga osebno poznali, pa tudi takšni, ki jim je Kocbekova misel vtisnila globok pečat.
Frank Troha Rihtarjev je bil slovenski izseljenski pisatelj, ki je v Novi svet odšel, da bi zaslužil nekaj denarja in se potem vrnil domov na Notranjsko. Vendar je skoraj sedem naslednjih desetletji ostal v Barbertonu v ameriškem Ohiu. Že leta 1921 je začel sodelovati s slovenskimi izseljenskimi časopisi. Največ prispevkov je objavil v Glasu naroda, Slovensko-amerikanskem koledarju ter v Novi dobi. Največja spodbuda na njegovi ustvarjalni poti pa je bil pisateljev obisk v domovini leta 1928. Literarni zgodovinarji pravijo, da Trohova pisateljska namera najbolj prepričljivo in najpogosteje povezuje spominsko spodbudo in epski zapis. Troha je do nedavnega spadal med pozabljene slovenske izseljenske pisatelje. Spoznali ga bomo v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
V nizu oddaj o prvi svetovni vojni, ki jih ob stoti obletnici začetka "velike vojne" pripravljajo v dokumentarno feljtonskem uredništvu Radia Slovenija, se bomo tokrat odpravili na vzhod naše domovine. Kajti torišče bojev v tej vojni je bilo resda na skrajnem zahodu slovenskega etničnega ozemlja, toda tudi pokrajine Spodnje Štajerske, kot so jih poimenovali takrat, so morale plačevati svoj "vojni davek". Zanimivo dogajanje tistega časa nam bo v oddaji Sledi časa predstavil Marko Radmilovič, ki je zato med drugim obiskal tudi priložnostno razstavo v Univerzitetni knjižnici Maribor.
Velika ali prva svetovna vojna 1914 - 1918 je med drugim odigrala tudi nepričakovano vlogo velike opismenjevalke. Znano je, da so bile velike armade sestavljene večinoma iz ne- in polpismenih vojakov. To se je do konca vojne močno spremenilo. Količina pisem in dopisnic, dnevnikov in spominov na veliko vojno je povzročila to, da je ta vojna postala natančno in obilno dokumentirana. Glede na to, da je bil spomin na prvo svetovno vojno dolgo časa potisnjen v ozadje, predvsem zaradi hujše in bolj tragične druge svetovne vojne, so mnogi pisni spomini šele v zadnjih desetletjih prišli na dan. Tako se pri vseh narodih, vpletenih v prvo svetovno vojno, iz leta v leto množijo publikacije, ki sodijo predvsem v to kategorijo dokumentiranja prve velike svetovne morije. S podstrešij so med ljudi začele prihajati fotografije, dopisnice, pisma in številni dnevniki, ki natančno opisujejo vojne okoliščine, kot so jih videli in doživeli posamezniki in družine. Poleg faktografskih podatkov vsebujejo tudi čustvene odzive na negotovost ob vpokolicih sinov in mož, odhodu v begunstvo, odzive na sporočila o smrti ali izginotju najdražjih in podobno. Kot poudarja avtor oddaje Sledi časa, Jurij Popov, je to največja vrednost tovrstnih spominov, saj se le redko dajo voditi propagandnim strojem vpletenih držav in kažejo najbolj intimno, najbolj človeško izkušnjo, povezano s to nesmiselno vojno.
»Človek meri čas, čas meri človeka.« »Ura ni naš gospodar.««Kot senca preminejo naši dnevi.« »Štejem le vedre ure, druge pa prezrem.« To je le nekaj zanimivih napisov s približno 300 sončnih ur, ki so pri nas posejane po več kot 200 slovenskih krajih. Številne so na pročeljih stavb naslikane tudi kot freske, ki jih lahko krasijo različni motivi: krajine, prizori vasic s cerkvico v središču, oblaki, sonce, angeli, devica Marija, svetniki in druge božje osebe ter cvetice, grbi mest ali plemiških družin, utrinki iz kmečkega življenja, zmaji in še bi lahko naštevali. Na pragu jesenskega enakonočja in ob slovesu letošnjega deževnega poletja, ki sončnim uram res ni bilo naklonjeno, bomo v Sledeh časa govorili o urah, ki »nemo tiktakajo« …
S priključitvijo Primorske k matični domovini se je skoraj v celoti uresničilo hrepenenje primorskih Slovencev, da bi živeli z rojaki v skupni državi. Sliko popolnosti je skalilo dejstvo, da je del slovenskega etničnega ozemlja na Goriškem in Tržaškem, pa tudi v videmskem zaledju, ostal v tuji državi. Pomen priključitve so jeseni leta 1947 poudarili na velikem ljudskem zborovanju v Lijaku pri Ajševici na Goriškem. S priključitvijo so začeli tudi formalno graditi Novo Gorico. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Apaško polje je v preteklosti veljalo kot ena slovenskih žitnic. Podjetnost tamkajšnjih prebivalcev pa za pregovorno in pred stoletjem so zgradili poseben rečni rokav oziroma umetni potok iz reke Mure, ki je bil namenjen izključno mlinarstvu. Na potoku je zrastlo 11 mlinov in kanal si je v tistih krajih kmalu pridobil legendarni status. Po vojni je propadel, danes pa se ga zanesenjaki s pomočjo občine spet trudijo obuditi. Več v Sledeh časa Marka Radmiloviča.
Ženskam, ki so v letih pred in po drugi svetovni vojni želele plezati enakovredno kot moški, ni bilo prizaneseno. Morale so biti vsaj tako dobre ali še boljše od moških soplezalcev, da so jih slednji sploh jemali resno in so bile tako upravičene do udeležbe na odpravah. Kljub normalni fizično pogojeni manjši moči so se izkazale za enakovredne, nekatere pa so vse to presegle in dokazale, da vrhunsko plezanje ni odvisno od spola. Če smo Slovenci lahko upravičeno ponosni na Paulo Jesih, Miro Marko Debelak, Marijo Štremfelj, Marijo Frantar in druge vrhunske alpinistke v zlatih letih alpinizma, so Poljaki vse to in morda še več na Wando Rutkiewicz. Slednja je v kontekstu časa, v katerem je živela, dosegla neverjetne uspehe -nato pa je skrivnostno izginila na osemtisočaku Kančenzengi. Po sledeh Wande Rutkiewicz se je med najvišje vrhove sveta odpravil Jure Čokl.
Neveljaven email naslov