Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Od zbadljivke do pozitivke...
Letos se bomo spominjali najrazličnejših pomembnih dogodkov in oseb, ki so zaznamovali domačo in svetovno zgodovino. Pri nas se bomo spomnili 100-te obletnice smrti velikega slovenskega književnika Ivana Cankarja. In v Cankarjevem letu se bo veliko dogajalo v njegovem rojstnem kraju Vrhniki in po vsej Sloveniji. Spomine na njegovo življenje in delo bodo obujali v številnih ustanovah in zavodih, na takih in drugačnih prireditvah.
Mi bomo obudili spomin na ''enajsto šolo pod mostom'', ki jo je proslavil in ji dal nov pomen z opisom v zbirki črtic Moje življenje. Pred njim pa je » enajsta šola na Vrhniki« veljala za zbadljivko, ki so jo očitno poznali daleč naokrog. O »enajsti šoli« in pomenu podobnih zbadljivk bomo govorili v oddaji Sledi časa.
V oddaji lahko slišimo kako poteka vodenje posameznikov in organiziranih skupin po Cankarjevi poti, kjer je pomembna točka prav "enajsta šola pod mostom", kar nam je slikovito opisal turistični vodnik Damjan Debevec.
Doc. dr. Nataša Jakop, jezikoslovka, nam je opisala pomen zbadljivk, zakaj te nastanejo, kako jih jezikoslovci obravnavajo in razlagajo. Pove tudi v katerih slovarjih lahko najdemo izraz "enajsta šola."
Dr. Katarina Šrimpf Vendramin je etnologinja, ki nam je predstavila pomen zbadljivk tako kot jih vidijo in raziskujejo etnologi, folkloristi. Pri tem je navedla primere medsosedskih, medkrajevnih in meddržavnih zbadljivk.
"Odkritje!"
Na izraz »enajsta šola na Vrhniki« je med svojim raziskovalnim delom naletel zgodovinar dr. Boris Golec, ko je pregledoval dokumente višnjegorskega mestnega arhiva. To je bilo zanj majhen čudež. Dr. Boris Golec je v razpravi iz leta 2008 zapisal:
»V enem izmed poltretje stoletje starih mestnih spisov sem uzrl nekaj povsem nepričakovanega – omembo enajste šole na Vrhniki. Odkritje sámo pravzaprav ne bi bilo nič tako nenavadnega, ko ne bi šlo za dokument iz davnega leta 1744, torej kar 170 let pred nastankom enajste šole, ki jo je tik pred izbruhom prve svetovne vojne literarno ovekovečil Ivan Cankar v spominih na svoje predšolsko otroštvo.« Konec navedka.
Torej frazem-besedna zveza ''enajsta šola'' ni prišel izpod peresa Cankarja. Nekdaj je bila to zbadljivka, povezana s poimenovanjem letnikov rednega šolanja. Pri tem je bila enajsta stopnja ''najvišja'', vendar ni zares obstajala. Razlog, da jo je ljudski glas povezal prav z Vrhniko, je lahko dvojen: bodisi zaradi stereotipa o domišljavih Vrhničanih bodisi zaradi kakšne resnične, toda pozabljene smešne prigode. Ivan Cankar je zbadljivki, ki je merila na prevzetnost in nevednost Vrhničanov, v literarnem delu iz leta 1914 odvzel porogljivost. Frazi je pripisal pomen »pridobivanje življenjskih izkušenj pri otrocih zunaj šole in družine«. Ta pomen se je do danes uveljavil in ustalil v slovenski frazeologiji, njegov prvotni posmehljivi pomen pa je utonil v pozabo. Podoben pomen kot vrhniška enajsta šola ima ta izraz v tako imenovani visoki šoli v podeželskem kraju Gablitz pri Dunaju.
Vrhniška enajsta šola
''Enajsta šola'' je bila na bregu in v plitvini Ljubljanice, pod mostom, čez katerega vodi cesta z Vrhnike v Borovnico. Bila je priljubljeno zbirališče vrhniških otrok, ki so iz Ljubljanice potegnili najrazličnejše predmete in si z igrami krajšali čas. Cankar je o ''enajsti šoli'' menil takole:
''Mnogokaj sem študiral v svojem življenju, ali toliko bogate in koristne učenosti, kakor jo daje svojim učencem enajsta šola pod mostom, nisem zadobil nikjer in nikoli. Enajsta šola, Bog s teboj! Milo se mi stori, kadar se spomnim nate, zibel življenja in spoznanja.'' (Ivan Cankar, Moje življenje)
Zloženka TIC Vrhnika.
foto: TIC Vrhnika.
Dostop do "enajste šole", desno pod most, Vrhnika, 1910.
foto: Arhiv Damjan Debevec.
Damjan Debevec opozarja, da bi se morda lahko vprašali, ali ni ta slovita enajsta šola povezana s čolnarji. Pod mostom je bilo nekoč slavno vrhniško pristanišče in tudi neki članek namiguje, da predavanj pod mostom ni več, ker ni več čolnarjev, ki bi jih izvajali. Kakor koli že, naj tudi vas kdaj pa kdaj prevzame duh enajste šole. Po drugi strani pa nekateri opozarjajo, da bi bila lahko zbadljivka povezana z vrhniškimi furmani, ki so se zbirali v znameniti gostilni Mantova.
900 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Od zbadljivke do pozitivke...
Letos se bomo spominjali najrazličnejših pomembnih dogodkov in oseb, ki so zaznamovali domačo in svetovno zgodovino. Pri nas se bomo spomnili 100-te obletnice smrti velikega slovenskega književnika Ivana Cankarja. In v Cankarjevem letu se bo veliko dogajalo v njegovem rojstnem kraju Vrhniki in po vsej Sloveniji. Spomine na njegovo življenje in delo bodo obujali v številnih ustanovah in zavodih, na takih in drugačnih prireditvah.
Mi bomo obudili spomin na ''enajsto šolo pod mostom'', ki jo je proslavil in ji dal nov pomen z opisom v zbirki črtic Moje življenje. Pred njim pa je » enajsta šola na Vrhniki« veljala za zbadljivko, ki so jo očitno poznali daleč naokrog. O »enajsti šoli« in pomenu podobnih zbadljivk bomo govorili v oddaji Sledi časa.
V oddaji lahko slišimo kako poteka vodenje posameznikov in organiziranih skupin po Cankarjevi poti, kjer je pomembna točka prav "enajsta šola pod mostom", kar nam je slikovito opisal turistični vodnik Damjan Debevec.
Doc. dr. Nataša Jakop, jezikoslovka, nam je opisala pomen zbadljivk, zakaj te nastanejo, kako jih jezikoslovci obravnavajo in razlagajo. Pove tudi v katerih slovarjih lahko najdemo izraz "enajsta šola."
Dr. Katarina Šrimpf Vendramin je etnologinja, ki nam je predstavila pomen zbadljivk tako kot jih vidijo in raziskujejo etnologi, folkloristi. Pri tem je navedla primere medsosedskih, medkrajevnih in meddržavnih zbadljivk.
"Odkritje!"
Na izraz »enajsta šola na Vrhniki« je med svojim raziskovalnim delom naletel zgodovinar dr. Boris Golec, ko je pregledoval dokumente višnjegorskega mestnega arhiva. To je bilo zanj majhen čudež. Dr. Boris Golec je v razpravi iz leta 2008 zapisal:
»V enem izmed poltretje stoletje starih mestnih spisov sem uzrl nekaj povsem nepričakovanega – omembo enajste šole na Vrhniki. Odkritje sámo pravzaprav ne bi bilo nič tako nenavadnega, ko ne bi šlo za dokument iz davnega leta 1744, torej kar 170 let pred nastankom enajste šole, ki jo je tik pred izbruhom prve svetovne vojne literarno ovekovečil Ivan Cankar v spominih na svoje predšolsko otroštvo.« Konec navedka.
Torej frazem-besedna zveza ''enajsta šola'' ni prišel izpod peresa Cankarja. Nekdaj je bila to zbadljivka, povezana s poimenovanjem letnikov rednega šolanja. Pri tem je bila enajsta stopnja ''najvišja'', vendar ni zares obstajala. Razlog, da jo je ljudski glas povezal prav z Vrhniko, je lahko dvojen: bodisi zaradi stereotipa o domišljavih Vrhničanih bodisi zaradi kakšne resnične, toda pozabljene smešne prigode. Ivan Cankar je zbadljivki, ki je merila na prevzetnost in nevednost Vrhničanov, v literarnem delu iz leta 1914 odvzel porogljivost. Frazi je pripisal pomen »pridobivanje življenjskih izkušenj pri otrocih zunaj šole in družine«. Ta pomen se je do danes uveljavil in ustalil v slovenski frazeologiji, njegov prvotni posmehljivi pomen pa je utonil v pozabo. Podoben pomen kot vrhniška enajsta šola ima ta izraz v tako imenovani visoki šoli v podeželskem kraju Gablitz pri Dunaju.
Vrhniška enajsta šola
''Enajsta šola'' je bila na bregu in v plitvini Ljubljanice, pod mostom, čez katerega vodi cesta z Vrhnike v Borovnico. Bila je priljubljeno zbirališče vrhniških otrok, ki so iz Ljubljanice potegnili najrazličnejše predmete in si z igrami krajšali čas. Cankar je o ''enajsti šoli'' menil takole:
''Mnogokaj sem študiral v svojem življenju, ali toliko bogate in koristne učenosti, kakor jo daje svojim učencem enajsta šola pod mostom, nisem zadobil nikjer in nikoli. Enajsta šola, Bog s teboj! Milo se mi stori, kadar se spomnim nate, zibel življenja in spoznanja.'' (Ivan Cankar, Moje življenje)
Zloženka TIC Vrhnika.
foto: TIC Vrhnika.
Dostop do "enajste šole", desno pod most, Vrhnika, 1910.
foto: Arhiv Damjan Debevec.
Damjan Debevec opozarja, da bi se morda lahko vprašali, ali ni ta slovita enajsta šola povezana s čolnarji. Pod mostom je bilo nekoč slavno vrhniško pristanišče in tudi neki članek namiguje, da predavanj pod mostom ni več, ker ni več čolnarjev, ki bi jih izvajali. Kakor koli že, naj tudi vas kdaj pa kdaj prevzame duh enajste šole. Po drugi strani pa nekateri opozarjajo, da bi bila lahko zbadljivka povezana z vrhniškimi furmani, ki so se zbirali v znameniti gostilni Mantova.
Pogosto ideologije, ali režimi, ali pa samo navadne zgodovinske okoliščine ljudi izbrišejo. Po navadi gre za posameznike, ki bi kakorkoli zmotili vodilno naracijo tistega trenutka, ali koga osramotili, ali spremenili razmišljanje javnosti, ali ogrozili prevladujoče mite. Tako tiste o ljudeh, kot tiste o dogodkih. V oddaji Sledi časa odkrivamo zgodb, ki je bila dolga desetletja preveč nerodna, da bi jo povedali. Gre za zgodbo o mlajšem bratu Karla Destovnika Kajuha, ki pa je zelo drugačna od znane usode našega narodnega junaka. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Franc Schreiner, spodnještajerski duhovnik in narodni buditelj, je izjemen pa hkrati, paradoksno, tudi tipičen predstavnik podeželskih kaplanov in župnikov, ki so si okoli leta 1900 na vso moč prizadevali v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmeta
Odprava tlačanstva, gradnja železnic in tovarn ter vzpon kapitalističnega gospodarskega sistema so sredi 19. stoletja vzpostavili čisto nov svet, ki ga naši predniki niso dobro razumeli. Kako so odgovorili na ta pretres?
Za zgodbo o treh čeladah je bilo odločilno sodelovanje muzejev: Medobčinskega muzeja Kamnik, Dolenjskega muzeja Novo mesto in Narodnega muzeja Slovenije. Kamničani so namreč pripravili razstavo – Mamut po mamutu v Novem mestu, sledilo je poizvedovanje o negovski čeladi z Vrhpolja pri Kamniku, ta pa je spodbudila pogovore o čeladah, ki jih hrani dolenjski muzej. Tako je nastal projekt, imenovan Skrivnostne poti negovskih čelad, ki vsaka zase prinaša nenavadne poti, zgodbe in usode teh izjemnih halštatskih predmetov. Vse to so potem strnili v razstavo, ki so ji dodali katalog in kratke videofilme. V njih predstavijo usodo čelade iz Novega mesta, ki so jo nepridipravi ukradli. Dodani so posnetki, ki so nastali pri sinu znamenitega zbiratelja Sadnikarja, ki je pridobil čelado z Vrhpolja pri Kamniku. Tu pa je bila tudi predstavitev čelade s Kope nad Kompoljami, ki je nekoč krasila vodnjak v Lukovici. O teh čeladah izvemo več v oddaji Sledi časa.
Danes se zdi, da so najrazličnejše finančne afere stalnica v naši družbi in če del njih pristane le v drobnem tisku kakšne črne kronike, se v druge zaradi njihove razsežnosti ali posebnosti zlahka za nekaj dni ali tednov uprejo oči vse slovenske javnosti. Ta pojav pa ni nič tako zelo novega, še več, kljub temu da slovensko ozemlje nikoli ni bilo v samem središču kapitalističnih dejavnosti in denarnih tokov, se lahko skozi zgodovino »pohvalimo« s celo vrsto večjih finančnih škandalov. In enega prvih, ki je širše odmeval v slovenski javnosti, bomo zarisali v tokratnih Sledeh časa, kjer se bomo podali v 70. leta 19. stoletja, ko je Ljubljano dodobra pretresla finančna afera soproge lesnega trgovca Terezije Aristoteles, ki je na koncu pripeljala tudi do zelo odmevnega sodnega procesa. Pri zarisovanju te zgodbe, polne mešetark, visokih obresti, ponarejenih menic in ogorčenja, da so se tovrstnih mahinacij povrh vsega polotile ženske, nam bo pomagal asistent na Inštitutu za novejšo zgodovino dr. Ivan Smiljanić, ki je afero Terezije Aristoteles ter njen širši družbeno-zgodovinski kontekst popisal v članku za Zbornik Andreja Studna, ki je nedavno izšel pri Inštitutu za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Celje se ponaša z bogato in dobro ohranjeno zapuščino dveh fotografskih mojstrov. Prenovljena Fotohiša Pelikan je poseben muzejski prostor, ki v največji meri predstavlja življenje in delo fotografa Josipa Pelikana. V njej se je ustavil čas, muzealci so zelo tankočutno posegli v prenovo in uspelo jim je tisto, kar v takih primerih ne uspe vedno. Ohranili so sporočilo in dušo zanimive zgodbe, ki govori o življenju in ustvarjalnosti. Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Avtomobil, kot vse kaže, vozi proti križišču, na katerem se bo odločala njegova usoda: ali se bo spremenil v okolijsko nevtralno, ali vsaj do okolja prijazno napravo, ali pa ga bodo premagale druge oblike sodobne mobilnosti. Res je, da se to vprašanje za zdaj pojavlja samo v razvitem delu planeta in da se večina človeštva še vedno vozi v napol razpadajočih škatlah, ki jim je do vsebine njihovih izpuhov kaj malo mar. V oddaji Sledi časa pa nas Marko Radmilovič vodi do avtomobilske preteklosti, ko so bila vprašanja o ekološki ustreznosti zadnja na meniju tudi na naših tleh. Pomembnejša je bila poraba goriva, najpomembnejše pa je bilo, »kako do avta sploh priti«. Med sprehodom po zasebni zbirki starih jugoslovanskih avtomobilov bomo pogledali v jugoslovansko avtomobilsko preteklost, ne bomo pa se ustrašili niti avtomobilske prihodnosti.
Jeseni leta 1920 so na železniški postaji v Ljubljani izstopili mornariški častnik s tropsko čelado na glavi, mlada Japonka v kimonu, dva otroka, oblečena po evropski modi in osem majhnih kužkov, pekinžanov. Če gre za dogodek, ki bi pozornost nedvomno vzbudil tudi danes, pa je bil za Ljubljano pred dobrim stoletjem, ko je bilo stikov med oddaljenimi deželami toliko manj, to resnično neobičajen prizor. Še toliko bolj, ker - kot bomo videli - ni šlo le za kakšne ekscentrične turiste, ki bi se po nekem slučaju odločili obiskati prvo Jugoslavijo in jo po nekaj tednih tudi zapustili, ampak za zakonca, ki sta se v Ljubljano iz Pekinga preselila za stalno, s seboj pa privlekla tudi na desetine kubikov redkega kitajskega pohištva in umetnin, ki vse do danes tvorijo največjo zbirko tovrstnih predmetov pri nas.
V Sloveniji imamo mnogo pomnikov, ki nas opominjajo na našo burno, pogosto nasilno, še pogosteje pa tragično preteklost. Mnogi teh pomnikov so tudi padli: ali v prah ali v pozabo, ko so se družbene okoliščine spremenile. A odnos do kulture spomina je odnos do lastne preteklosti, se pravi, odnos do temin časa, iz katerih prihajamo in ki nas je oblikoval v to, kar smo. Obstaja način, da spomine ujamemo v obliko, ki ni do nikogar žaljiva in ki se ne podreja muham vsakokratne ideologije ali preferencam voditeljev naroda. Če smo del narave, kot radi gromoglasno poudarjamo v trenutkih skromnosti, se lahko naš spomin ujame tudi v naravi. In prav to je uspelo nekemu profesorju in danes njegovim potomcem na posestvu v Petanjcih v občini Tišina. Marko Radmilovič je obiskal eno izmed spominskih prireditev, ki se skozi vse leto odvijejo v Vrtu spominov in tovarištva v Petanjcih.
Da posameznik lahko veliko stori za koristi širše skupnosti in sočloveka, velja tako za preteklost kot za sedanjost, pa tudi za prihodnost. Ker pa se zgodovina včasih vede mačehovsko, so nekateri posamezniki in posameznice pogosto izrinjeni iz kolektivnega spomina. Prav zato bomo v prihodnji oddaji Sledi časa obudili spomin na gospodarstvenico, mecenko in dobrotnico Josipino Hočevar, povezano tako z Radovljico, v kateri je bila rojena, kot tudi s Krškim in okolico, v kateri je živela. Bogata gospa je razdajala svoje premoženje pomoči potrebnim. V njeni oporoki iz leta 1910 je bilo zapisano tudi to, da namenja 200 tisoč goldinarjev za graditev in vzdrževanje radovljiškega doma za otroke brez družin, ki bodo v tem domu dobili domačo nego, vzgojo in znanje. Pa pojdimo na začetek njene zgodbe.
Včasih imajo najobičajnejše stvari dolgo in zapleteno zgodovino. To še posebno velja za nesnovno dediščino. Na primer otroška pesmica o Hudi mravljici. Postala je tako običajna, tako zelo del vsakega odraščanja, da se skoraj nihče več ne vpraša, od kod je mravljica prišla in kdo jo je, ne navsezadnje, ustvaril. Prevladujoče prepričanje je, da gre za ljudsko blago, za ljudsko pesmico, nastalo nekoč v globinah časa, ko so pastirji še gnali na pašo. A nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Huda mravljica je avtorska pesem v pravem pomenu besede, saj je v peti obliki združila dva mojstra svojega poklica. A nič od tega se ni bi zgodilo, če ne bi v Slovenskih Konjicah živela nenavadna družina, po sledovih katere se v oddaji Sledi časa odpravlja Marko Radmilovič.
60 let od jugoslovanskega sodelovanja v obsežni akciji reševanja spomenikov stare Nubije, ki jo je kmalu zatem poplavilo akumulacijsko jezero Asuanskega visokega jezu
Danes so čevlji z visoko peto simbol ženske mode, pogled v zgodovino pa razkriva, da so pete sprva svoje mesto našle v moški garderobi. Pred približno 400 leti so jih zaradi funkcionalnosti pri jahanju konjev nosili moški. Pozneje je višina pet, skupaj z dolžino konice čevljev, nakazovala ugled moškega, ki jih je nosil. Danes čevlji z visoko peto predstavljajo ženskost, eleganco, samozavest in privlačnost, če nanje pogledamo s kritičnega feminističnega vidika, pa predstavljajo patriarhalnost in objektivizirajo žensko telo. V oddaji Sledi časa se bomo ozrli v zgodovino čevljev z visoko peto, v simboliko obutve v ljudskih pravljicah ter v kulturne in modne ideale, ki se skozi čas prav tako spreminjajo in so odvisni od okolja. O tem je pred časom veliko zanimivega izvedela Darja Pograjc.
Slovenske dežele so bile v viharnem obdobju prehoda iz srednjega v novi vek, od konca 15. do začetka 16. stoletja, na prepihu. Prebivalci so zelo trpeli zaradi turških vpadov, saj se je Otomansko cesarstvo v tistem obdobju še vedno krepilo in širilo. Kar nekaj srednjeveških držav na območju jugovzhodne Evrope je dokončno prišlo pod njihov nadzor. Zato so prebivalci tedanje Kranjske, Štajerske in Koroške zahtevali odločnejše posredovanje oblasti in plemstva, da bi lahko organizirali učinkovit odpor in obrambno strategijo proti tako imenovani turški nevarnosti. Hkrati pa je bil to tudi čas, ko sta se še vedno bojevali za prevlado Beneška republika in Habsburška monarhija. Med letoma 1508 in 1516 je namreč, delno na naših tleh in v naši neposredni bližini, divjala tako imenovana avstrijska ali habsburško-beneška vojna. Plemstvo in oblastniki so ob tem podložnikom odrejali nove dajatve in bremena, recimo davek na prevoze za potrebe vojaške oskrbe v omenjeni vojni. Poleg tega so kmete omejevali pri kmečki trgovini; če vsemu povedanemu prištejemo še naravne katastrofe, slabe letine, nalezljive bolezni in verske spopade, ni čudno, da so se podložniki začeli upirati. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Nekateri predmeti, gospodinjski pripomočki so med njimi na prvem mestu, so postali tako običajni, da se o njih ne sprašujemo več. Pa bi se morali. Mnoge naprave, ki jih danes uporabljamo v gospodinjstvu, niso tako spektakularne, kot so nova tehnološka čudesa, ali recimo avtomobili in podobno tehnološko razviti stroji. A njihov vpliv na razvoj družbe, lahko zapišemo: celo civilizacije kot take, je neprecenljiv. Eden takih danes samoumevnih aparatov, ki je pretresel družbo do obisti, je pralni stroj. Če hočemo v celoti razumeti revolucijo, ki jo je prineslo strojno pranje perila, se moramo vsaj za trenutek potopiti v čas ročnega pranja. O dejavnosti, o katere posebnih pogojih in naporih danes starejši poskušajo ponovno seznaniti mlade generacije, govori tudi tokratna oddaja Sledi časa. Pripravil jo je Marko Radmilovič.
Osrednji krščanski prazniki so spričo stoletij močno prisotnega katolištva na našem prostoru nedvomno na nek način postali del naše kulture in četudi se večina slovenskega prebivalstva danes ne poglablja v globlje sporočilo in obredje posameznih praznovanj, sta vsaj božič in velika noč trdno umeščena v naše koledarje. In vendar le malo vemo o zgodovini teh praznikov, ki tako samoumevno delijo naše leto. Na tokratno velikonočno nedeljo bomo torej oddajo Sledi časa posvetili zgodovini praznovanja največjega krščanskega praznika. Kdaj se praznovanje velike noči sploh začelo? Kako se je spreminjalo potem, ko je krščanstvo iz preganjane postalo najprej priznana in nato zapovedana religija Rimskega cesarstva? Kako so se tradicije praznovanja razlikovale v vzhodnem in v zahodnem krščanstvu, ki sta se z veliko shizmo v 11. stoletju tudi uradno ločila na katoliško in pravoslavno cerkev? Zakaj ti dve veji krščanstva velike noči sploh ne praznujeta na isti dan in kako se razlikujejo vsebinski poudarki v njunih liturgijah? Kako je z veliko nočjo v protestantizmu ter kakšno mesto ima v današnjih, sekulariziranih družbah? To so nekatera od vprašanj, o katerih sta za tokratne Sledi časa razmišljala teolog in duhovnik dr. Bogdan Dolenc ter teolog, rusist in zgodovinar dr. Simon Malmenvall, oba z ljubljanske Teološke fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Idiličen podeželski pejsaž s slovenskim čebelnjakom je razglednica, ki lahko obkroži svet, ki prikazuje red, ravnovesje, umeščenost v prostor, ki nam je blizu in sprejeta z družbenim konsenzom. Kaj pa prihod čebel v mesto in posledično čebelarjenje na strehah poslovnih stavb in kulturnih domov? So čebele res prišle v mesto, ali so morda iz mesta odšle na podeželje? Urbano čebelarjenje je relativno nov pojem, a vsebina, ki se skriva za njim ima dolgo tradicijo. "Več kot med" je naslov knjižne in filmske uspešnice, in je hkrati tudi neformalni slogan ljubljanskega društva Urbani čebelar, ki je nedavno obeležilo desetletnico svojega delovanja. Na začetku so se morali soočati s pomisleki, da bo mestni med črn od smoga in poln težkih kovin, da se čebele v mestu ne bodo dobro počutile in da bodo za povrh popikale meščane. V oddaji Sledi časa po sledeh sodobnega urbanega čebelarjenja v Ljubljani, Londonu in Berlinu.
Baron Žiga Zois plemeniti Edelstein je bil eden najpomembnejših slovenskih razsvetljencev, mecen, podjetnik, fužinar, zoolog, mineralog, botanik in najbogatejši Slovenec tistega časa. Med številnimi dejavnostmi, s katerimi se je ukvarjal, je bilo zelo pomembno njegovo zbiranje mineralov, rudnin in fosilov, saj je tako nastala njegova zbirka mineralov, ki je veljala za eno največjih v tedanji srednji Evropi. Zois je zbiral minerale na različne načine. Po očetu je podedoval železarne, fužine in rudnike in zato je marsikje iskal železovo rudo ali bobovec, ne samo na Gorenjskem, ampak tudi drugod po Sloveniji. Finančno je podpiral odprave na najvišje slovenske alpske vrhove, med njimi večkrat na Triglav. Poleg tega je, dokler mu je zdravje dopuščalo, potoval po svetu. Na teh potovanjih se je seznanjal z metodami taljenja železove rude, z morebitnimi novimi najdišči in podobno. Ob tem ni čudno, da so ga prevzeli kristali in minerali; to dokazuje njegova obširna zbirka mineralov, kamnin in kristalov, ki jo bomo predstavili v oddaji Sledi časa. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Kekec je eden največjih junakov ne samo naših mladosti, temveč slovenskega literarnega okolja sploh. Vztrajno že dolga desetletja polni otroška srca, kot literarni in tudi kot filmski lik, o njegovem avtorju pa je znanega manj. Nikoli ni bilo povsem natančno pojasnjeno, čemu se je Josip Vandot izmaknil pozornosti slovenske literarne zgodovine, a dejstvo, da se »mladinski« pisatelji ne morejo meriti s »ta zaresnimi«, pač ne zdrži kritične presoje. Tokratne Sledi časa odstirajo zanimivo in malo znano epizodo iz življenja Josipa Vandota, ki je nekaj zadnjih mesecev v domovini, preden so ga izselili, prebival v Mariboru. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Kolikokrat omenjamo, da živimo v prelomnih, kaotičnih, neobvladljivih, težkih in kritičnih časih? Dušijo nas odnosi, razslojenost, nestrpnost, grožnja vojnih spopadov, onesnažen zrak, posledice podnebnih sprememb. O tem razmišljamo in to tudi čutimo, izražamo se v jeziku in s čustvenimi odzivi.
Neveljaven email naslov