Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V 18. stoletju se je začelo rečno pristanišče širiti, takrat so postavili, za tiste čase, moderno skladišče
Naša dežela je zaradi svoje geografske lege že od nekdaj križišče poti, ki vodijo iz osrednje Evrope proti jugu, od vzhodnih step do Sredozemskega morja, na zahod. Ta izjemna lega pa se ne kaže le v cestnih povezavah, ampak so pomembno vlogo odigrale tudi naše reke, predvsem Ljubljanica in Sava. Že konec 17. stoletja je Janez Vajkard Valvazor v knjigi Slava vojvodine Kranjske zapisal:
"reki Ljubljanica in Sava nosita veliko ladij, ki prevažajo najrazličnejše blago, ki prihaja iz Italije in je namenjeno vse do Siska; ista pot je bila tudi v obratni smeri. Vozilo se je podnevi in ponoči z majhnimi in velikimi ladjami. Delo so opravljali brodarji na ladji, ki so ladjo porivali z drogovi, da ne bi nasedla na obrežje. Ko je ladja vozila proti toku, so jo vlekli ljudje."
Valvazorjevi upodobitvi čolnarjenja in brodarstva.
foto: Kulturni center Litija.
Pozneje se je rečni promet še povečeval in v 18. stoletju se je začelo širiti tudi rečno pristanišče v Zalogu pri Ljubljani, kjer so takrat postavili, za tiste čase, moderno skladišče.
Povezanost človeka z rekama Savo in Ljubljanico, ki sta dajali kruh, a tudi grozili s poplavami, visoko vodo in uničenjem, je na vzhodnem delu Ljubljanske kotline prisotna že od pradavnine, že najmanj od časov bronaste in železne dobe, ko je nekje tu vodila tudi znamenita Jantarna pot.
Zalog pri Ljubljani je bil v zgodovini zelo pomemben kraj predvsem zaradi rečnega pristanišča, ladjedelnice in živahne trgovine tako s takratno celotno avstro-ogrsko monarhijo kot s turškim cesarstvom. Reki Sava in Ljubljanica sta namreč v zgodovini povezovali ljudi in s tem odprli pot živahni trgovini. Prav zaradi tega pristanišča je bil v Ljubljani zelo slovit in razvit žitni trg za celotno Kranjsko. Mag. Minka Jerebič: "Hiter razvoj pristanišča Zalog je narekovala trgovska rečna pot in tudi nagel razvoj mesta Ljubljane. Ladjedelnice so izdelovale vedno večje čolne, domačini so na poplavnem območju sadili konopljo, da so lahko zadovoljili potrebam vrvarskih delavnic, ki so izdelovale vrvi za potrebe pristanišča " ( vir; spletna stran; ruslaka.si).
Manjši kraji, ki so nastajali vzdolž obeh rek – Ljubljanice in Save, so v srednjem veku postali pomembni kraji, kjer se je začela razvijati najrazličnejša obrt in manufaktura, zgrajene so bile ladjedelnice, postavljeni številni mlini in žage, vse z namenom, da bi zagotovili nemoteno rečno trgovsko pot. Že v 17. in kasneje v 18. stoletju so začeli regulirati obe reki, ob desnem bregu Ljubljanice v Spodnjem Kašlju je začela nastajati vlečna pot, ki se je nadaljevala proti izlivu Ljubljanice v Savo, ta pa je potekala vse do Mokric ( vir; spletna stran; ruslaka.si).
Ob Ljubljanici.
foto: Vekoslav Kramarič-SEM:
Nakladanje čolna.
foto: Anton Šušteršič-SEM.
V pristanišču je bila prava mavrica najrazličnejših poklicev: od vlekarjev-ali vlačilcev – to je delavcev, ki so po rečni poti vlekli naložene ali prazne čolne proti toku, do fakinov-jekarjev – to pa so bili pa navadni delavci, ki so delali v pristanišču, prenašali tovor na ladjo ali pa jo razkladali.
Brod čez Savo v Dolu pri Ljubljani, SEM.
foto: Fran Vesel-SEM.
Znameniti čoln za prevažanje tovorov je bil tombas. Ob pripravi knjige- Rečno pristanišče Zalog je mag. Minka Jerebič zapisala: "Rdeča nit v knjigi bo vsekakor tovorna rečna ladja, ki so jo Kranjci imenovali »tombas«. Morda so bili Kranjci v tistem času res posebni ljudje, ki so jih v celotni habsburški monarhinji občudovali, največkrat, kot posebneže, toda prav oni so prepoznali skrivnosti, ki sta jih stoletja in stoletja skrivali reki. Našim prednikom je uspelo, pa čeprav jih je prihod »hlapona« potisnil v zgodovino, katere pa nikakor ne smemo pozabiti in se je sramovati. Je del nas in ponosni moramo preteklost podajati prihodnjim rodovom.."
Bogato gradivo je mag. Marija Minka Jerebič zbrala v treh knjigah, prva je bila Rečno pristanišče Zalog, sledili pa sta še Ob bistrem potoku je mlin, cin, cin... Bejž, bejž, voda gre!
Sogovornice v oddaji so: mag. Minka Jerebič, gospa Antonija Jereb in gospa Majda Mihovec, ki so povedale kar nekaj zanimivih zgodb o rečnem pristanišču Zalog.
Čas je sledi največjega rečnega pristanišča na Kranjskem v Zalogu pri Ljubljani zabrisal. Nadomestil ga je velik betonski most, pred katerim stoji spominska tabla, ki govori o bogati preteklosti Zaloga in okoliških krajev. Toda ostali so spomini in izjemno arhivsko in drugo gradivo, ki bo zagotovo spodbudilo še kakšno knjigo o preteklosti, iz katere bi lahko črpali navdih tudi za sedanji čas.
900 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
V 18. stoletju se je začelo rečno pristanišče širiti, takrat so postavili, za tiste čase, moderno skladišče
Naša dežela je zaradi svoje geografske lege že od nekdaj križišče poti, ki vodijo iz osrednje Evrope proti jugu, od vzhodnih step do Sredozemskega morja, na zahod. Ta izjemna lega pa se ne kaže le v cestnih povezavah, ampak so pomembno vlogo odigrale tudi naše reke, predvsem Ljubljanica in Sava. Že konec 17. stoletja je Janez Vajkard Valvazor v knjigi Slava vojvodine Kranjske zapisal:
"reki Ljubljanica in Sava nosita veliko ladij, ki prevažajo najrazličnejše blago, ki prihaja iz Italije in je namenjeno vse do Siska; ista pot je bila tudi v obratni smeri. Vozilo se je podnevi in ponoči z majhnimi in velikimi ladjami. Delo so opravljali brodarji na ladji, ki so ladjo porivali z drogovi, da ne bi nasedla na obrežje. Ko je ladja vozila proti toku, so jo vlekli ljudje."
Valvazorjevi upodobitvi čolnarjenja in brodarstva.
foto: Kulturni center Litija.
Pozneje se je rečni promet še povečeval in v 18. stoletju se je začelo širiti tudi rečno pristanišče v Zalogu pri Ljubljani, kjer so takrat postavili, za tiste čase, moderno skladišče.
Povezanost človeka z rekama Savo in Ljubljanico, ki sta dajali kruh, a tudi grozili s poplavami, visoko vodo in uničenjem, je na vzhodnem delu Ljubljanske kotline prisotna že od pradavnine, že najmanj od časov bronaste in železne dobe, ko je nekje tu vodila tudi znamenita Jantarna pot.
Zalog pri Ljubljani je bil v zgodovini zelo pomemben kraj predvsem zaradi rečnega pristanišča, ladjedelnice in živahne trgovine tako s takratno celotno avstro-ogrsko monarhijo kot s turškim cesarstvom. Reki Sava in Ljubljanica sta namreč v zgodovini povezovali ljudi in s tem odprli pot živahni trgovini. Prav zaradi tega pristanišča je bil v Ljubljani zelo slovit in razvit žitni trg za celotno Kranjsko. Mag. Minka Jerebič: "Hiter razvoj pristanišča Zalog je narekovala trgovska rečna pot in tudi nagel razvoj mesta Ljubljane. Ladjedelnice so izdelovale vedno večje čolne, domačini so na poplavnem območju sadili konopljo, da so lahko zadovoljili potrebam vrvarskih delavnic, ki so izdelovale vrvi za potrebe pristanišča " ( vir; spletna stran; ruslaka.si).
Manjši kraji, ki so nastajali vzdolž obeh rek – Ljubljanice in Save, so v srednjem veku postali pomembni kraji, kjer se je začela razvijati najrazličnejša obrt in manufaktura, zgrajene so bile ladjedelnice, postavljeni številni mlini in žage, vse z namenom, da bi zagotovili nemoteno rečno trgovsko pot. Že v 17. in kasneje v 18. stoletju so začeli regulirati obe reki, ob desnem bregu Ljubljanice v Spodnjem Kašlju je začela nastajati vlečna pot, ki se je nadaljevala proti izlivu Ljubljanice v Savo, ta pa je potekala vse do Mokric ( vir; spletna stran; ruslaka.si).
Ob Ljubljanici.
foto: Vekoslav Kramarič-SEM:
Nakladanje čolna.
foto: Anton Šušteršič-SEM.
V pristanišču je bila prava mavrica najrazličnejših poklicev: od vlekarjev-ali vlačilcev – to je delavcev, ki so po rečni poti vlekli naložene ali prazne čolne proti toku, do fakinov-jekarjev – to pa so bili pa navadni delavci, ki so delali v pristanišču, prenašali tovor na ladjo ali pa jo razkladali.
Brod čez Savo v Dolu pri Ljubljani, SEM.
foto: Fran Vesel-SEM.
Znameniti čoln za prevažanje tovorov je bil tombas. Ob pripravi knjige- Rečno pristanišče Zalog je mag. Minka Jerebič zapisala: "Rdeča nit v knjigi bo vsekakor tovorna rečna ladja, ki so jo Kranjci imenovali »tombas«. Morda so bili Kranjci v tistem času res posebni ljudje, ki so jih v celotni habsburški monarhinji občudovali, največkrat, kot posebneže, toda prav oni so prepoznali skrivnosti, ki sta jih stoletja in stoletja skrivali reki. Našim prednikom je uspelo, pa čeprav jih je prihod »hlapona« potisnil v zgodovino, katere pa nikakor ne smemo pozabiti in se je sramovati. Je del nas in ponosni moramo preteklost podajati prihodnjim rodovom.."
Bogato gradivo je mag. Marija Minka Jerebič zbrala v treh knjigah, prva je bila Rečno pristanišče Zalog, sledili pa sta še Ob bistrem potoku je mlin, cin, cin... Bejž, bejž, voda gre!
Sogovornice v oddaji so: mag. Minka Jerebič, gospa Antonija Jereb in gospa Majda Mihovec, ki so povedale kar nekaj zanimivih zgodb o rečnem pristanišču Zalog.
Čas je sledi največjega rečnega pristanišča na Kranjskem v Zalogu pri Ljubljani zabrisal. Nadomestil ga je velik betonski most, pred katerim stoji spominska tabla, ki govori o bogati preteklosti Zaloga in okoliških krajev. Toda ostali so spomini in izjemno arhivsko in drugo gradivo, ki bo zagotovo spodbudilo še kakšno knjigo o preteklosti, iz katere bi lahko črpali navdih tudi za sedanji čas.
Letos praznujemo 2000 let nastanka Emone, rimske naselbine na tleh današnje Ljubljane. Nastala je tam, kjer se stikajo prastare poti, ki so vodile na zahod proti Aquilei ali Ogleju in naprej v Rim, na vzhod proti Sisciji ali današnjemu Sisku in na sever proti Celei in Petovii ali današnjima Celju in Ptuju. In seveda naprej proti Dunaju, kjer je bila takrat skrajna meja rimskega cesarstva. Toda: je bila Emona znotraj obzidja vojaško ali trgovsko naselje? In kaj je bilo zunaj? Zakaj je nastala in zakaj propadla? Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Poljska »zlata generacija« alpinistov je bila v svojem času že sama po sebi »razred zase«. Uspehi, ki so jih dosegali predvsem z zimskimi pristopi na najvišje vrhove sveta, so še danes mejnik mogočega. Izmed njih je posebej izstopal Jerzy 'Jurek' Kukuczka, srečno poročen oče dveh otrok, rojen v poljskih Katovicah. V samo osmih letih mu je le dva meseca po legendarnem Reinholdu Messnerju uspelo osvojiti krono Himalaje - vseh 14 osemtisočakov. Messner je za to potreboval 16 let. Poleg tega je Jurek 11 osemtisočakov preplezal po prvenstvenih smereh, kar štiri izmed njih pa je osvojil v zimskem času. Skoraj natanko deset let po svojem prvem vzponu na osemtisočaka je na isti gori ostal za vedno. Lhotse je postal zadnje počivališče človeka, ki je nekoč zapisal: »Sanjal sem o vrhu, ki je bil nekje nad mano in v sanjah sem čutil, da ga lahko dosežem. Zunaj je divjal snežni vihar in s soplezalcem sva bila v zasilnem bivaku ujeta že tretji dan. V polsnu sem se odločil. Jutri bo lep dan in uspelo nama bo. Ko me je zjutraj prebudila tišina, sem počasi odkopal okno bivaka, odmaknil nahrbtnik in pokukal ven. Sijalo je sonce, nad nama pa je bil vrh. Minulo noč sem pomislil, da bova morda tukaj ostala za vedno. Očitno sem se moral najprej odločiti sam. In sem se. Bogovi, recimo jim tako, so očitno samo čakali na mojo odločitev. Čez eno uro sva bila na grebenu in nato v še treh na vrhu. Takrat sem spoznal, da moraš vrh najprej preplezati v sebi, šele nato lahko ponižno pričakuješ, da te bo sprejel v svoj svet.« V čas zlate generacije alpinistov se bo v Sledeh časa s sogovorniki odpravil Jure Čokl.
Avtor: Marko Radmilovič. Na Primorskem je znan, drugje malo manj. Od rojstva pisatelja in zdravnika Bogomirja Magajne je minilo 110 let. Avtor je pokoni že od šestdesetih let prejšnjega stoletja, nekateri njegovi liki pa so še vedno živi. Oziroma bi morali biti živi. Vse bolj. Več v Sledeh časa Marka Radmiloviča z naslovom: Brkonja Čeljustnik, kje si, ko te najbolj potrebujemo?
Koliko časa je minilo od ustanovitve Emone, zgodovinske predhodnice Ljubljane? Je minilo 2000 ali precej več let? Če upoštevamo dokaze, ki jih je mogoče šteti za zgodovinska dejstva, potem sta Emono, pravzaprav Colonio Iulio Emono leta 14 ustanovila rimski cesar Avgust in njegov posinovljenec Tiberij. Takrat naj bi na delu ozemlja današnjega mesta dala zgraditi večji objekt, najverjetneje mestno utrdbo, ki naj bi imela 26 stolpov. Če pa se ozremo samo na mitsko preteklost Emone oziroma današnje Ljubljane, potem moramo letnico njenega nastanka iskati v povezavi s poznorimskimi zapisi mita o argonavtih. Prvi je na to povezavo opozoril ljubljanski zgodovinar, govornik in duhovnik Janez Ludvik Schönleben v svojem delu Aemona Vindicata leta 1674 in pozneje še v delu Corniola antiqua et nova leta 1681. Oprl se je na pisanje poznoantičnih piscev Sozomena in Zosima. Ta dva sta pisala, da je Emono ustanovil Jazon, potem ko je z argonavti ukradel zlato runo in se tod vračal domov. Schönleben je izračunal, da se je to zgodilo leta 1222 pred našim štetjem (471 let pred ustanovitvijo Rima). Povezava med Jazonovo Emono in Ljubljano je v 17. stoletju navduševala več zgodovinarjev, med njimi tudi Valvasorja in Linharta. Še najbolj se je uveljavil mit, po katerem je Jazon pred ustanovitvijo mesta najprej ubil zmaja, ki je postal Ljubljanski zmaj in je od Valvasorja naprej v mestnem grbu postavljen na grajski stolp. Prav o teh mitih bo govor v Sledeh časa Jurija Popova.
Avtor: Ivan Merljak. 27. april 1941 ni samo dan ustanovitve Protiimperialistične fronte, poznejše Osvobodilne fronte - OF, kar danes slavimo kot dan upora proti okupatorju, marveč tudi dan, ko so italijanske okupacijske oblasti priključile zasedeno ozemlje h kraljevini Italiji in ga poimenovale Ljubljanska pokrajina. Poleg že po prvi svetovni vojni priključene Primorske je obsegala še južni del osrednje Slovenije z Ljubljano do reke Save ter Dolenjsko in Kočevsko. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Letos mineva sto let od začetka prve svetovne vojne, vojne, ki so jo iz različnih razlogov poimenovali "velika". Ta vojna je bila pozneje, predvsem zaradi druge, potisnjena v ozadje in zato premalo analizirana. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je preučevanje tega spopada doživelo renesanso, ki še traja. Ta vojna je prinesla dehumanizacijo družb, militarizacijo, uveljavljanje tako imenovane vojne diktature, vodilno vlogo medijev pri propagandnih namenih, totalitarizacijo, spreminjanje odnosa do življenja in smrti in med drugim spreminjanje vloge žensk in otrok. Prinesla je tudi nastanek velikih armad, razvoj orožja za množično uničevanje in med drugim letalstva. Mogoče se zdi protislovno, toda ta vojna je vplivala tudi na razmah pismenosti, zato je precej dobro dokumentirana tudi v pismih, razglednicah, spominskih dnevnikih in v podobnih zapisih. V Sledeh časa Jurija Popova o tej temi bomo govorili predvsem o različnih pogledih na vzroke za veliko vojno in o razmerah v Evropi in svetu pred njenim izbruhom.
avtor: Dušan Berne Tudi kadar dandanes pomislimo na uporabo vojaškega letalstva med prvo svetovno vojno, se nam največkrat v misli nehote prikrade že skoraj stoletje star medvojni propagandni stereotip o zračnih bitkah svojeglavih, drznih in praviloma samotarskih letalskih asov na krovu tresočih se letečih strojev, ki tam nekje pod oblaki bijejo nekakšne viteške dvoboje. In če se nam ime Manfred von Richthofen mogoče ni vtisnilo dovolj globoko v spomin, pa je tam zelo verjetno ostal njegov vzdevek Rdeči baron, ki naj bi sam sestrelil kar 80 sovražnih letal. Toda, kot opozarjajo zgodovinarji in strokovnjaki, "se zračna vojna prve svetovne vojne ni bila toliko na nebu, ampak predvsem z neba. Z neba, na katerem so se srečevali težki trimotorni bombniki in vodljivi zrakoplovi, pa baloni za opazovanje ter ranljiva letala za prepoznavanje in usmerjanje topniškega ognja. Torej ljudje in sredstva, katerih delovanje je bilo sistematsko, vsakdanje in daleč proč od luči slave ?"
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
O soški fronti je bilo že veliko napisanega in povedanega. Zato je med drugim tudi tako imenovani širši javnosti znano, da so združene avstro-ogrske in nemške sile v 12. ofenzivi prebile fronto in pregnale italijansko vojsko vse tja do reke Piave. Najnovejše raziskave zgodovinskih dejstev in študije premikov nemških čet na fronti pa so slovenskim zgodovinarjem in utrdboslovcem omogočile razumeti ''čudež pri Kobaridu'', kot so mnogi poimenovali preboj fronte in pri tem še zlasti veliko vlogo takrat mladega, še niti ne 26-letnega nemškega generala Erwina Johannesa Eugena Rommla. Prav on naj bi namreč imel eno ključnih vlog pri preboju, a so ga, verjetno predvsem zaradi njegove mladosti, pri navajanju zaslug za zmago doslej povsem prezrli. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Neveljaven email naslov