V 18. stoletju se je začelo rečno pristanišče širiti, takrat so postavili, za tiste čase, moderno skladišče

Naša dežela je zaradi svoje geografske lege že od nekdaj križišče poti, ki vodijo iz osrednje Evrope proti jugu, od vzhodnih step do Sredozemskega morja, na zahod. Ta izjemna lega pa se ne kaže le v cestnih povezavah, ampak so pomembno vlogo odigrale tudi naše reke, predvsem Ljubljanica in Sava. Že konec 17. stoletja je Janez Vajkard Valvazor v knjigi Slava vojvodine Kranjske zapisal:

"reki Ljubljanica in Sava nosita veliko ladij, ki prevažajo najrazličnejše blago, ki prihaja iz Italije in je namenjeno vse do Siska; ista pot je bila tudi v obratni smeri. Vozilo se je podnevi in ponoči z majhnimi in velikimi ladjami. Delo so opravljali brodarji na ladji, ki so ladjo porivali z drogovi, da ne bi nasedla na obrežje. Ko je ladja vozila proti toku, so jo vlekli ljudje."

Pristanišče

Pozneje se je rečni promet še povečeval in v 18. stoletju se je začelo širiti tudi rečno pristanišče v Zalogu pri Ljubljani, kjer so takrat postavili, za tiste čase, moderno skladišče.

Reki in življenje

Povezanost človeka z rekama Savo in Ljubljanico, ki sta dajali kruh, a tudi grozili s poplavami, visoko vodo in uničenjem, je na vzhodnem delu Ljubljanske kotline prisotna že od pradavnine, že najmanj od časov bronaste in železne dobe, ko je nekje tu vodila tudi znamenita Jantarna pot.

 Kraj

Zalog pri Ljubljani je bil v zgodovini zelo pomemben kraj predvsem zaradi rečnega pristanišča, ladjedelnice in živahne trgovine tako s takratno celotno avstro-ogrsko monarhijo kot s turškim cesarstvom. Reki Sava in Ljubljanica sta namreč v zgodovini povezovali ljudi in s tem odprli pot živahni trgovini. Prav zaradi tega pristanišča je bil v Ljubljani zelo slovit in razvit žitni trg za celotno Kranjsko. Mag. Minka Jerebič:  "Hiter razvoj pristanišča Zalog je narekovala trgovska rečna pot in tudi nagel razvoj mesta Ljubljane. Ladjedelnice so izdelovale vedno večje čolne, domačini so na poplavnem območju sadili konopljo, da so lahko zadovoljili potrebam vrvarskih delavnic, ki so izdelovale vrvi za potrebe pristanišča " ( vir; spletna stran; ruslaka.si).

Podobe pristanišča in okolice

Mavrica poklicev

V pristanišču je bila prava mavrica najrazličnejših poklicev: od vlekarjev-ali vlačilcev – to je delavcev, ki so po rečni poti vlekli naložene ali prazne čolne proti toku, do fakinov-jekarjev – to pa so bili pa navadni delavci, ki so delali v pristanišču, prenašali tovor na ladjo ali pa jo razkladali.

Tombas

Znameniti čoln za prevažanje tovorov je bil tombas. Ob pripravi knjige- Rečno pristanišče Zalog je mag. Minka Jerebič zapisala:  "Rdeča nit v knjigi bo vsekakor tovorna rečna ladja, ki so jo Kranjci imenovali »tombas«. Morda so bili Kranjci v tistem času res posebni ljudje, ki so jih v celotni habsburški monarhinji občudovali, največkrat, kot posebneže, toda prav oni so prepoznali skrivnosti, ki sta jih stoletja in stoletja skrivali reki. Našim prednikom je uspelo, pa čeprav jih je prihod »hlapona« potisnil v zgodovino, katere pa nikakor ne smemo pozabiti in se je sramovati. Je del nas in ponosni moramo preteklost podajati prihodnjim rodovom.."

Moč reke

Knjige

Bogato gradivo je mag. Marija Minka Jerebič zbrala v treh knjigah, prva je bila Rečno pristanišče Zalog, sledili pa sta še Ob bistrem potoku je mlin, cin, cin... Bejž, bejž, voda gre!

Sogovornice

Sogovornice v oddaji so: mag. Minka Jerebič, gospa Antonija Jereb in  gospa Majda Mihovec, ki so povedale kar nekaj zanimivih zgodb o rečnem pristanišču Zalog.

Čas teče

Čas je sledi največjega rečnega pristanišča na Kranjskem v Zalogu pri Ljubljani zabrisal. Nadomestil ga je velik betonski most, pred katerim stoji spominska tabla, ki govori o bogati preteklosti Zaloga in okoliških krajev. Toda ostali so spomini in izjemno arhivsko in drugo gradivo, ki bo zagotovo spodbudilo še kakšno knjigo o preteklosti, iz katere bi lahko črpali navdih tudi za sedanji čas.