Dve življenji stare konjeniške šege

Med Slovenci v Ziljski dolini so pomemben del (ohranjanja) identitete verski prazniki, prepleteni s starimi ljudskimi šegami. Med njimi je za zunanjega obiskovalca najbolj atraktivno t. i. štéhvanje. Gre za konjeniško igro moči in spretnosti, katere korenine segajo daleč v preteklost. Ta šega manjšino na skrajnem severozahodnem delu slovenskega etničnega ozemlja spremlja že stoletja, po spletu nenavadnih naključij pa se je po drugi svetovni vojni usidrala tudi v vaseh ljubljanskega Posavja.

SLOVARČEK ZILJSKIH NAREČNIH IZRAZOV:

jáhovec = jezdec
fásəl = lesen sodček
kôcən = odeja
kráncəl = venček (nagrada za zmagovalca štehvanja)
žvák = udarec po sodčku
kuôləč = krajši železen kol, s katerim se udarja po sodčku
štéhvouc = udeleženec štehvanja
kónta = vaška fantovska skupnost
kóntouc = član fantovske skupnosti
déčla = dekle
ras = ziljska noša
žvèje = svileni okraski na šopkih, venčkih, noši in konjih