240 let prvega vzpona na najvišjo goro Slovenije

26. avgusta letos bo minilo 240 let od prvega vzpona na Triglav. Simbol slovenstva je danes predvsem po zaslugi Jakoba Aljaža dostopen tako rekoč vsem. Najhitrejši nanj pridejo celo v nekaj urah, z njega so v drugi polovici minulega stoletja celo smučali. A ta relativno prijazna podoba najvišje točke Slovenije je varljiva. Preden so nanj naredili zavarovane poti, minirali ključni greben in na njem postavili sloviti Aljažev stolp, je bila ta gora dostopna zgolj najboljšim plezalcem. Čisto posebna pa je zgodba prvega pristopa na simbol slovenstva. Po sledeh zgodovinskega prvega vzpona na Triglav se je s sogovornikoma, sicer tudi plezalcema, podal Jure K. Čokl. Oddajo smo s sogovornikoma posneli v Planinskem muzeju v Mojstrani v času simpozija, s katerim so obeležili 240. obletnico prvega dokumentiranega pristopa na Triglav. Na simpoziju je sicer sodelovalo več kot 40 avtorjev, ki je pripravilo 36 prispevkov, v katerih so osvetlili pomen našega očaka.

S katere koli strani naše najvišje gore so naši predniki iskali pot proti vrhu, lahkih poti ni bilo. Niti kratkih. Skoraj vsako mesto na nekdaj divji, neraziskani gori je bilo nevarna uganka zase. Že sama misel na pristop na vrh je bila tako drzna, da si na glas o njej marsikdo sploh ni upal govoriti. A z uspehi v drugih slovenskih gorah je postalo jasno, da se bo prej ali slej nekdo opogumil in naredil tudi ta korak, pove alpinist dr. Peter Mikša z oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Zdravnik, alpinist in gorski reševalec ter dolgoletni raziskovalec slovenske zgodovine alpinizma France Malešič vidi v odločitvi, kdo vse bo poizkusil, tudi nacionalno komponento – trije izmed štirih mož so bili Kranjci, torej Slovenci, čeprav takrat naše države še ni bilo. Denar za samo odpravo in nagrado je priskrbel baron Žiga Zois, ki pa je imel poleg samega naskoka na vrh v mislih tudi druge cilje. Zanimalo ga je, ali se morda v triglavskem pogorju ne skrivajo rudnine ali minerali, kar ne preseneča, saj je bil fužinar.

Za boljšo predstavo, kako zelo zahteven je bil ta projekt, dr. Peter Mikša izpostavlja predvsem opremo, znanje plezanja, obutev in druge ključne dejavnike za vzpon tistega časa. A vse to v primerjavi z občutkom zmagoslavja kaj hitro utone v pozabo. Kaj so v trenutku, ko so kot prvi stali na vrhu Triglava, lahko samo ugibamo, doda France Malešič. A občutke, kot je moral biti ta, dobro pozna.

V sedanjosti bi primerljiv dosežek zbudil pozornost javnosti po vsem svetu. A v času prvega vzpona je bilo kaj takega nemogoče. Pa vendar so tudi štirje srčni možje poleg mesta v zgodovini dobili priznanje in zadoščenje za svoj neponovljivi dosežek. Primat v vodenju raziskovalcev na Triglav, kar je bila takrat nadvse dobičkonosna dejavnost.

Vendar je bilo njihovo dejanje pomembno predvsem pomembno z vidika kolektivne zavesti Slovencev. Najvišjo goro so prvi osvojili domačini. In tako se je rodila alpska identiteta Slovencev, ki je eden izmed temeljev našega naroda.