Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljudje so zahtevali korenite spremembe: od totalitarizma k odprti družbi, odpravo enopartijskega monopola in učinkovit nadzor oblastnih elit.
Leto 1968 velja za eno izmed najbolj burnih let v dvajsetem stoletju. Nekateri so ga zato poimenovali leto upanja in nasilja, drugi leto v katerem sta zamrznili dve pomladi – praška in pariška, tretji leto upanja in obupa ali pa nasilja in protestov. To je bilo resnično leto v katerem je bilo veliko nasilja, od atentatov v ZDA – na Roberta Kennedyja in Martina Lutra Kinga -, prek nasilja ameriških čet v vojni v Vietnamu, izstopa zlasti pokol velikega števila civilistov v My Laiju, v Londonderryju so se spopadli britanska vojska in pripadniki gibanja za državljanske pravice, kar pomeni začetek dolgoletnega severnoirskega konflikta in tako naprej. Omenili smo dve pomladi – praško in pariško.
Obe sodita v kategorijo upanja po širših družbenih spremembah. Poznejše analize so pokazale določeno podobnosti, vendar dogodka nista povezana bolj kot naključno. Tako tudi študentski nemiri v nekaterih drugih evropskih in ameriških mestih (Berlin, Varšava, Beograd, Berkley). Pariška pomlad je znana kot spontani začetek demonstracij študentov in intelektualcev, pozneje so se jim pridružili tudi delavci, ki se je iz začetnega konflikta na vodilni univerzi v Parizu Sorboni prelevila v zahtevo po korenitih spremembah v družbi: večji demokraciji in sprejemanju drugačnosti, zmanjševanju polarizacije sveta, kot posledici stanja iz konca druge svetovne vojne in hladne vojne, več strpnosti, več jamstva svetovnemu miru. Praška pomlad, ki se je začela pred majsko v Parizu, pa je pomenila izbruh tlečega dolgoletnega nezadovoljstva zaradi gospodarskega in vsesplošnega zaostajanja češkoslovaške družbe.
Ljudje so zahtevali korenite spremembe »od totalitarizma k odprti družbi, odpravo enopartijskega monopola in učinkovit nadzor oblastnih elit, večjo svobodo tiska in svobodo izražanja javnega mnenja ter graditev gospodarskega sistema, ki bi upošteval elemente socialističnega in tržnega gospodarstva.« Novo partijsko vodstvo na čelu z Aleksandrom Dubčkom in Ludvikom Svobodo, je pripravilo program reform, ki naj bi postopno v desetletnem obdobju uresničil vse te zahteve in tako bi se oblikoval češkoslovaški socialistični model, ki bi upošteval tradicijo in danosti te družbe.
Temu je odločno nasprotovalo sovjetsko partijsko in državno vodstvo, ki je načrtovane spremembe ocenilo kot kontrarevolucijo in kot grožnjo za obstoj socialističnega bloka. Ker so bila vsa prepričevanja češkoslovaškega vodstva naj reforme opusti zaman, so vojaške čete Sovjetske zveze, Poljske, Nemške demokratične republike, Madžarske in Bolgarije, vse so bile članice Varšavskega pakta, v noči z 20. na 21.avgust leta 1968 okupirale Češkoslovaško in z marionetnim režimom pod vodstvom Gustava Husa vzpostavile »prejšnje stanje«. Okupacija je zahtevala več kot 70 življenj, deželo pa je zajel val migracij, saj jo je v nekaj letih zapustilo več kot 300 tisoč ljudi, predvsem intelektualcev. Kaj je pomenila praška pomlad in kako je bila v dogajanje vpletena nekdanja Jugoslavija ter kako je to vplivalo na takratno Jugoslavijo in Slovenijo v Sledeh časa.
900 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ljudje so zahtevali korenite spremembe: od totalitarizma k odprti družbi, odpravo enopartijskega monopola in učinkovit nadzor oblastnih elit.
Leto 1968 velja za eno izmed najbolj burnih let v dvajsetem stoletju. Nekateri so ga zato poimenovali leto upanja in nasilja, drugi leto v katerem sta zamrznili dve pomladi – praška in pariška, tretji leto upanja in obupa ali pa nasilja in protestov. To je bilo resnično leto v katerem je bilo veliko nasilja, od atentatov v ZDA – na Roberta Kennedyja in Martina Lutra Kinga -, prek nasilja ameriških čet v vojni v Vietnamu, izstopa zlasti pokol velikega števila civilistov v My Laiju, v Londonderryju so se spopadli britanska vojska in pripadniki gibanja za državljanske pravice, kar pomeni začetek dolgoletnega severnoirskega konflikta in tako naprej. Omenili smo dve pomladi – praško in pariško.
Obe sodita v kategorijo upanja po širših družbenih spremembah. Poznejše analize so pokazale določeno podobnosti, vendar dogodka nista povezana bolj kot naključno. Tako tudi študentski nemiri v nekaterih drugih evropskih in ameriških mestih (Berlin, Varšava, Beograd, Berkley). Pariška pomlad je znana kot spontani začetek demonstracij študentov in intelektualcev, pozneje so se jim pridružili tudi delavci, ki se je iz začetnega konflikta na vodilni univerzi v Parizu Sorboni prelevila v zahtevo po korenitih spremembah v družbi: večji demokraciji in sprejemanju drugačnosti, zmanjševanju polarizacije sveta, kot posledici stanja iz konca druge svetovne vojne in hladne vojne, več strpnosti, več jamstva svetovnemu miru. Praška pomlad, ki se je začela pred majsko v Parizu, pa je pomenila izbruh tlečega dolgoletnega nezadovoljstva zaradi gospodarskega in vsesplošnega zaostajanja češkoslovaške družbe.
Ljudje so zahtevali korenite spremembe »od totalitarizma k odprti družbi, odpravo enopartijskega monopola in učinkovit nadzor oblastnih elit, večjo svobodo tiska in svobodo izražanja javnega mnenja ter graditev gospodarskega sistema, ki bi upošteval elemente socialističnega in tržnega gospodarstva.« Novo partijsko vodstvo na čelu z Aleksandrom Dubčkom in Ludvikom Svobodo, je pripravilo program reform, ki naj bi postopno v desetletnem obdobju uresničil vse te zahteve in tako bi se oblikoval češkoslovaški socialistični model, ki bi upošteval tradicijo in danosti te družbe.
Temu je odločno nasprotovalo sovjetsko partijsko in državno vodstvo, ki je načrtovane spremembe ocenilo kot kontrarevolucijo in kot grožnjo za obstoj socialističnega bloka. Ker so bila vsa prepričevanja češkoslovaškega vodstva naj reforme opusti zaman, so vojaške čete Sovjetske zveze, Poljske, Nemške demokratične republike, Madžarske in Bolgarije, vse so bile članice Varšavskega pakta, v noči z 20. na 21.avgust leta 1968 okupirale Češkoslovaško in z marionetnim režimom pod vodstvom Gustava Husa vzpostavile »prejšnje stanje«. Okupacija je zahtevala več kot 70 življenj, deželo pa je zajel val migracij, saj jo je v nekaj letih zapustilo več kot 300 tisoč ljudi, predvsem intelektualcev. Kaj je pomenila praška pomlad in kako je bila v dogajanje vpletena nekdanja Jugoslavija ter kako je to vplivalo na takratno Jugoslavijo in Slovenijo v Sledeh časa.
Kje so med 2. svetovno vojno potekale meje med okupiranimi območji in kako so vplivale na ljudi
Nizu dokumentarnih oddaj od 90-letnici Radia in 60-letnici Televizije Slovenija bomo tokrat dodali še eno. Osvetlili bomo namreč zelo zanimivo zgodovino Oddajnega centra Krvavec, ki se je na 1740-ih metrih nadmorske višine začela pisati že pred več kot šestimi desetletji. Toda prvo oddajanje televizijskega signala z najviše ležečega oddajnega centra v Sloveniji ni potekalo s sedanje lokacije, ampak iz starega planinskega doma na Krvavcu, kamor so Siemensov oddajnik prepeljali z Ljubljanskega gradu. »In ker leta 1957 na Krvavec še ni bila speljana cesta, smo oddajnik najprej z volovsko vprego prepeljali do Kriške planine, ga tam razstavili, potem pa kar v nahrbtnikih in koših znosili do planinskega doma,« lahko med drugim preberemo v spominih enega izmed pionirjev Oddajnega centra Krvavec…
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Usoda bi se le težko bolj kruto poigrala z bratoma, ki sta močno zaznamovala svet Kamniško-Savinjskih Alp, pisateljstva in petja pred drugo svetovno vojno. Janez in Miro Gregorin sta bila vsak na svojem področju izjemno talentirana in kdo ve kaj vse bi lahko še skupaj dosegla, če ju ne bi leta 1942 ločila usoda, ki je zaznamovala že njuno otroštvo. Po njunih sledeh vseh vrst se je v oddaji Sledi časa podal Jure K. Čokl. Matiji Gregorinu in njegovi ženi Poloni se je prvorojenec Janez rodil 22. junija 1911, 2 dve leti za njim, 29. decembra, se jima je rodil še drugi otrok, Miro. Domače ime, ki so ga pri njihovi hiši uporabljali, je bilo Šteblaj, kasneje so namreč Janeza Gregorina klicali tudi Šteblajev Johan. Zelo zgodaj sta brata občutila, kako kruta je lahko usoda, pripoveduje upokojeni zdravnik dr. France Malešič, gorski reševalec in alpinist ter poznavalec zgodovine slovenskega alpinizma.
Uradno in slovesno odprtje Radia Ljubljana se je zgodilo 28. oktobra pred devetdesetimi leti. Radio je začel redno poskusno oddajati 1. septembra s prenosom odprtja ljubljanskega jesenskega velesejma. Popoldne istega dne sta književnika Fran Saleški Finžgar in Oton Župančič prvič poslala v eter slovensko besedo. Že od začetka je naš Radio oddajal več, kot je bilo dogovorjeno, saj se je program začel že opoldne in je trajal do polnoči. Devetdeset let pozneje smo z vami 24 ur na dan in v današnji oddaji Sledi časa je večina redakcij, ki sestavljajo živ organizem Radia, k današnjemu jubileju dodala svoj košček mozaika. Tokratne Sledi časa na svojevrsten način povzemajo 90 let Radia Slovenija.
Pisalo se je leto 1331, bil je avgust, pozno poletje torej, ko je prihrumelo neznano število »križarjev« iz Čedada na Kobariško in tam posekalo sveto drevo in s kamni zasulo sveti vodnjak, dve naravoverski znamenji, ki so jih domačini častili po božje, pa ju ne bi smeli. Kraji so bili že pol stoletja pokristjanjeni, ta tako imenovani križarski pohod pa je bil zadnji v zgodovini našega današnjega ozemlja.
Letos obhajamo 150 obletnico prvega slovenskega tabora v Ljutomeru in 170 obletnico programa Zedinjena Slovenija v za svetovno ureditev revolucionarnem letu 1848. Obdobje slovenskega narodnega prebujanja je pomenilo tudi razmah zborovskega petja pri nas. To pa je neposredno povezano, saj je zaradi svojega skupinskega “značaja” in utemeljenosti v “ljudskem” prepevanje dalo ključen prispevek k vzpostavitvi takrat novih konceptov naroda in Slovenstva. Tokratna oddaja Sledi časa bo vlogo petja v procesih narodnega prebujanja osvetlila skozi pisanje slovenskega časopisja 19. stoletja, ki je te procese spremljalo iz neposredne bližine in jih komentiralo v skladu s sočasnimi idejnimi tokovi. Hkrati pa bo raziskala kako, če sploh, to obdobje odmeva v sodobni slovenski pevski dejavnosti. Na to vprašanje bosta pomagala odgovoriti sogovornika, katerih življenje je s petjem prežeto: Mihela Jagodic, strokovna svetovalka za vokalno glasbo na Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, in pevec Janez Triler, član Slovenskega okteta.
Zgodovino je mogoče zapisati na različne načine. Jurija Popova je pritegnil izviren zapis celotne bojne poti Gubčeve brigade med drugo svetovno vojno. Kot bo razkrila oddaja Sledi časa, takšnega zapisa nima nobena druga bojna enota na svetu. Kaj je izvirnega v tem zapisu?
Tok časa dogodke, ki so bili še nedavno izjemno prisotni, počasi nosi v pozabo. A včasih nas okoliščine dobesedno prisilijo v spominjanje. Oktobra leta 1941 se je v srbskem mestecu Kraljevo dogodil zločin. In če menite, kako bo današnja oddaja pogrevala večno temo o nasprotnikih med drugo svetovno vojno, se motite. Govorila bo o umetnosti…
Med množičnimi prireditvami, ki so imele in imajo etnološko, folkloristično ali etnografsko naravo, je predvsem v spominih malo starejših rodov zagotovo ostala Kmečka ohcet in njena poznejša naslednica Ohcet v Ljubljani. To so prvič organizirali leta 1966, pri tem pa nekateri opozarjajo, da se je Kmečka ohcet začela že leta 1965. Vendar je takrat šlo za zasebno poroko, ki pa je imela velik odmev in je bila nekakšna generalka za poznejšo Kmečko ohcet. Res ji je čez leto dni, 1966., sledila prva večja množična javna prireditev po II. svetovni vojni, ki so jo imenovali Kmečka ohcet. To so na podlagi dobrih izkušenj, pridobljenih z že omenjeno zasebno ohcetjo, organizirali iz turističnih potreb, ne zaradi želje, da bi ohranili spomin na kmečko poroko.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Miroslava Vilharja v slovenski literarni zgodovini največkrat omenjajo kot avtorja čitalniške dramatike in ponarodelih pesmi. Bil pa je tudi časnikar, politik, narodni buditelj in graščak.
Radijski medij je precej neprimeren za opisovanje fotografij, na srečo pa dovolj primeren za opisovanje fotografov. Te dni je v Mariboru odprta retrospektivna razstava fotografinje Inge Morath. Njen fotografski opus zna vsak ljubitelj fotografije “na izust”, tudi njeni, pogosto glamurozni biografski podatki so v osveščeni javnosti znani. Manj znana pa je njena povezanost s Slovenijo, predvsem z njenim severovzhodnim delom. Zanimivo, skoraj enkratno pričevanje moža, ki je poznal Inge, v tokratni oddaji!
V tokratni oddaji se bomo posvetili herbarijskim zbirkam, saj so del slovenske zgodovine, kulture in identitete. Herbarij je zbirka stisnjenih in posušenih rastlin opremljena z ustreznimi podatki. Herbarijske zbirke omogočajo trajno shranjevanje rastlin, med njimi tudi tistih, ki so zgodovinsko najpomembnejše - gre za tipske primerke - na katerih so bile opisane posamezne vrste in podvrste. Se v Sloveniji dovolj zavedamo pomena herbarijev? Kakšna je njihova uporabna vrednost? Kako pomagajo pri prepoznavanju rastlinskih vrst in kakšne raziskave se opravljajo na herbariziranih rastlinah ter kdo so bili začetniki preučevanja rastlinstva pri nas - o tem v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Letos praznujemo 240. obletnico prvega dokumentiranega pristopa na vrh Triglava. Od tistega obdobja očaka nismo pustili več pri miru. Ob dejstvu, da velja vzpon za neformalno potrditev narodnosti, je bilo kar nekaj vzponov na meji čudaštva, tudi bizarnosti. A vzpon iz oktobra leta 1961 je po svoji nenavadnosti in enkratnosti v samem vrhu. Več o podvigu planinskega bataljona takrat jugoslovanske vojske v Sledeh časa z naslovom Iz vseh topov!
Neveljaven email naslov