Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljudje so zahtevali korenite spremembe: od totalitarizma k odprti družbi, odpravo enopartijskega monopola in učinkovit nadzor oblastnih elit.
Leto 1968 velja za eno izmed najbolj burnih let v dvajsetem stoletju. Nekateri so ga zato poimenovali leto upanja in nasilja, drugi leto v katerem sta zamrznili dve pomladi – praška in pariška, tretji leto upanja in obupa ali pa nasilja in protestov. To je bilo resnično leto v katerem je bilo veliko nasilja, od atentatov v ZDA – na Roberta Kennedyja in Martina Lutra Kinga -, prek nasilja ameriških čet v vojni v Vietnamu, izstopa zlasti pokol velikega števila civilistov v My Laiju, v Londonderryju so se spopadli britanska vojska in pripadniki gibanja za državljanske pravice, kar pomeni začetek dolgoletnega severnoirskega konflikta in tako naprej. Omenili smo dve pomladi – praško in pariško.
Obe sodita v kategorijo upanja po širših družbenih spremembah. Poznejše analize so pokazale določeno podobnosti, vendar dogodka nista povezana bolj kot naključno. Tako tudi študentski nemiri v nekaterih drugih evropskih in ameriških mestih (Berlin, Varšava, Beograd, Berkley). Pariška pomlad je znana kot spontani začetek demonstracij študentov in intelektualcev, pozneje so se jim pridružili tudi delavci, ki se je iz začetnega konflikta na vodilni univerzi v Parizu Sorboni prelevila v zahtevo po korenitih spremembah v družbi: večji demokraciji in sprejemanju drugačnosti, zmanjševanju polarizacije sveta, kot posledici stanja iz konca druge svetovne vojne in hladne vojne, več strpnosti, več jamstva svetovnemu miru. Praška pomlad, ki se je začela pred majsko v Parizu, pa je pomenila izbruh tlečega dolgoletnega nezadovoljstva zaradi gospodarskega in vsesplošnega zaostajanja češkoslovaške družbe.
Ljudje so zahtevali korenite spremembe »od totalitarizma k odprti družbi, odpravo enopartijskega monopola in učinkovit nadzor oblastnih elit, večjo svobodo tiska in svobodo izražanja javnega mnenja ter graditev gospodarskega sistema, ki bi upošteval elemente socialističnega in tržnega gospodarstva.« Novo partijsko vodstvo na čelu z Aleksandrom Dubčkom in Ludvikom Svobodo, je pripravilo program reform, ki naj bi postopno v desetletnem obdobju uresničil vse te zahteve in tako bi se oblikoval češkoslovaški socialistični model, ki bi upošteval tradicijo in danosti te družbe.
Temu je odločno nasprotovalo sovjetsko partijsko in državno vodstvo, ki je načrtovane spremembe ocenilo kot kontrarevolucijo in kot grožnjo za obstoj socialističnega bloka. Ker so bila vsa prepričevanja češkoslovaškega vodstva naj reforme opusti zaman, so vojaške čete Sovjetske zveze, Poljske, Nemške demokratične republike, Madžarske in Bolgarije, vse so bile članice Varšavskega pakta, v noči z 20. na 21.avgust leta 1968 okupirale Češkoslovaško in z marionetnim režimom pod vodstvom Gustava Husa vzpostavile »prejšnje stanje«. Okupacija je zahtevala več kot 70 življenj, deželo pa je zajel val migracij, saj jo je v nekaj letih zapustilo več kot 300 tisoč ljudi, predvsem intelektualcev. Kaj je pomenila praška pomlad in kako je bila v dogajanje vpletena nekdanja Jugoslavija ter kako je to vplivalo na takratno Jugoslavijo in Slovenijo v Sledeh časa.
899 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ljudje so zahtevali korenite spremembe: od totalitarizma k odprti družbi, odpravo enopartijskega monopola in učinkovit nadzor oblastnih elit.
Leto 1968 velja za eno izmed najbolj burnih let v dvajsetem stoletju. Nekateri so ga zato poimenovali leto upanja in nasilja, drugi leto v katerem sta zamrznili dve pomladi – praška in pariška, tretji leto upanja in obupa ali pa nasilja in protestov. To je bilo resnično leto v katerem je bilo veliko nasilja, od atentatov v ZDA – na Roberta Kennedyja in Martina Lutra Kinga -, prek nasilja ameriških čet v vojni v Vietnamu, izstopa zlasti pokol velikega števila civilistov v My Laiju, v Londonderryju so se spopadli britanska vojska in pripadniki gibanja za državljanske pravice, kar pomeni začetek dolgoletnega severnoirskega konflikta in tako naprej. Omenili smo dve pomladi – praško in pariško.
Obe sodita v kategorijo upanja po širših družbenih spremembah. Poznejše analize so pokazale določeno podobnosti, vendar dogodka nista povezana bolj kot naključno. Tako tudi študentski nemiri v nekaterih drugih evropskih in ameriških mestih (Berlin, Varšava, Beograd, Berkley). Pariška pomlad je znana kot spontani začetek demonstracij študentov in intelektualcev, pozneje so se jim pridružili tudi delavci, ki se je iz začetnega konflikta na vodilni univerzi v Parizu Sorboni prelevila v zahtevo po korenitih spremembah v družbi: večji demokraciji in sprejemanju drugačnosti, zmanjševanju polarizacije sveta, kot posledici stanja iz konca druge svetovne vojne in hladne vojne, več strpnosti, več jamstva svetovnemu miru. Praška pomlad, ki se je začela pred majsko v Parizu, pa je pomenila izbruh tlečega dolgoletnega nezadovoljstva zaradi gospodarskega in vsesplošnega zaostajanja češkoslovaške družbe.
Ljudje so zahtevali korenite spremembe »od totalitarizma k odprti družbi, odpravo enopartijskega monopola in učinkovit nadzor oblastnih elit, večjo svobodo tiska in svobodo izražanja javnega mnenja ter graditev gospodarskega sistema, ki bi upošteval elemente socialističnega in tržnega gospodarstva.« Novo partijsko vodstvo na čelu z Aleksandrom Dubčkom in Ludvikom Svobodo, je pripravilo program reform, ki naj bi postopno v desetletnem obdobju uresničil vse te zahteve in tako bi se oblikoval češkoslovaški socialistični model, ki bi upošteval tradicijo in danosti te družbe.
Temu je odločno nasprotovalo sovjetsko partijsko in državno vodstvo, ki je načrtovane spremembe ocenilo kot kontrarevolucijo in kot grožnjo za obstoj socialističnega bloka. Ker so bila vsa prepričevanja češkoslovaškega vodstva naj reforme opusti zaman, so vojaške čete Sovjetske zveze, Poljske, Nemške demokratične republike, Madžarske in Bolgarije, vse so bile članice Varšavskega pakta, v noči z 20. na 21.avgust leta 1968 okupirale Češkoslovaško in z marionetnim režimom pod vodstvom Gustava Husa vzpostavile »prejšnje stanje«. Okupacija je zahtevala več kot 70 življenj, deželo pa je zajel val migracij, saj jo je v nekaj letih zapustilo več kot 300 tisoč ljudi, predvsem intelektualcev. Kaj je pomenila praška pomlad in kako je bila v dogajanje vpletena nekdanja Jugoslavija ter kako je to vplivalo na takratno Jugoslavijo in Slovenijo v Sledeh časa.
Pred petnajstimi leti je sodelavec dokumentarno-feljtonskega uredništva Ivan Merljak pripravil oddajo o Rupnikovi liniji. Tedaj se je namreč začelo prvič tudi v javnosti govoriti o obsežnih sistemih fortifikacij, ki jih je kraljevina Jugoslavija postavljala na zahodni, Rapalski meji proti podobnim utrdbam, ki jih je Mussolinijev režim pospešeno gradil in jih grandiozno imenoval Alpski zid. Dolgo časa pa se ni posvečalo pozornosti podobnim fortifikacijam, ki jih imamo tudi na severni meji. Šele zadnja leta se začenja premikati tudi na tem področju in krona teh prizadevanj je obsežna monografija oziroma njen prvi del, ki jo pripravlja mariborski raziskovalec Aleš Zelenko. Oddajo Sledi časa o teh novih dognanjih je pripravil Marko Radmilovič.
Meje v Železni Kapli, Kortah, Solčavi, Tržiču, Lomu pod Storžičem in na Jezerskem so se ves čas spreminjale, s tem pa tudi zakoni in predpisi o čezmejnem prenašanju blaga. To pa ni odvrnilo ljudi od ilegalnega prehajanja meje, s katerim so si zagotovili dobrine za vsakdanje življenje. Te aktivnosti imenujemo tihotapljenje ali »švercanje«. Vse to so predstavili na dvojezični razstavi z naslovom Tihotapljenje čez Karavanke, ki je ob stoti obletnici koroškega plebiscita nastala v sklopu projekta CarintiJA 2020. V čezmejnem projektu so poleg Slovenskega prosvetnega društva »Zarja« iz Železne Kaple sodelovali še Center Rinka iz Solčave, KUD Jezersko in Tržiški muzej. Po opravljeni etnološki terenski raziskavi je razstavo pripravila Irena Destovnik, diplomirana etnologinja in sociologinja kulture, samostojna ustvarjalka na področju kulture – kustosinja, ki je bila do lanskega februarja skoraj poltretje desetletje stalna zunanja sodelavka Slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Več o tihotapljenju čez Karavanke pa v oddaji Sledi časa avtorja Milana Trobiča.
Kakšni so bili videti mamuti, vemo prav zaradi najdb njihovih bolj ali manj ohranjenih okostij. V ponovitvi oddaje Sledi časa bomo tako pogledali v daljno preteklost in izvedeli, koliko in kakšne ostanke ene najbolj znanih izumrlih živali smo našli na naših tleh.
Vsi se strinjamo, da je civilizacija z ukrajinsko vojno naredila velik korak nazaj. A večjih dokazov kot generične krutosti vojne za te trditve nimamo. V oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič vodi v čas, ko sta bila, pa čeprav le za nekaj desetletij, človečnost in napredek osnovni vodili tudi v danes opustošenih pokrajinah evropskega vzhoda. Slovenci, ki danes sicer pasivno sodelujemo v velikem vojaškem spopadu, smo pred nekaj več kot stoletjem tja pošiljali može, ki so v tedanji carski Rusiji širili omiko in kulturo. O delovanju slovenskih profesorjev na ruskih gimnazijah v drugi polovici devetnajstega stoletja je izjemno malo znanega, usodo goriškega rojaka Štefana Široka pa razkriva tokratna oddaja Sledi časa.
Kositrarska obrt je bila ena najznačilnejših meščanskih obrti. Danes sta tehnika in način proizvodnje znana le še ožjemu krogu ljudi. Na slovenskih tleh je doživela svoj vrhunec in zaton med 17. in 19. stoletjem, na Celjskem pa s prihodom italijanske družine Stretti. Glede na to, da imajo v Pokrajinskem muzeju Celje kar precej predmetov iz kositra, so leta 2021 odprli občasno razstavo z naslovom Zloščeno do visokega sijaja, kositrno posodje iz muzejskih zbirk. Na njej so skupaj s katalogom prikazali del stanovanjskega inventarja iz 18. in 19. stoletja. Kositrno posodje in druge predmete hranijo tudi v Narodnem muzeju Slovenije in v mnogih drugih slovenskih muzejih. Kositer so imenovali tudi »srebro malega človeka«, saj se je ta s kositrnimi izdelki pravzaprav približal bogatejšim, predvsem plemiškim slojem. Več o kositru v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Zgodovina jazzovske glasbe je pri nas, kljub nespornemu dejstvu, da premoremo kopico izvrstnih glasbenikov, malo znana ali, bolje rečeno, slabo raziskana. zunaj zgodnjih let v tridesetih letih prejšnjega stoletja in pa povojnih jazzovskih zadreg se sodobnejši jazz rad pomete pod preprogo kot projekt posameznih glasbenikov ali festivalov. Malo je zato kriva narava glasbe same, saj se glasbeniki pogosto združujejo v skupine, ki so že v osnovi mišljene kot glasbeni projekti, zato toliko z večjim veseljem pozdravljamo sestave z dolgo in plodno jazzovsko zgodovino. Enega takšnih v oddaji Sledi časa opisuje Marko Radmilovič.
Desetega marca letos je minilo 80 let od manj znanega dogodka, ko so nemški nacisti v sodnih zaporih v Mariboru izbrali 25 talcev za usmrtitev. Med njimi je bil tudi Franc Žvan iz Zgornjih Hoč, ki je deset dni prej dopolnil 20 let. Ko je začutil vso stisko, je Franca nagovoril šest let starejši sojetnik, katoliški duhovnik Izidor Završnik z Gomilskega in ga v naslednjem trenutku zamenjal v vrsti za usmrtitev. Izidorja so ustrelili še isti dan, Franc Žvan je umrl leta 1997. V tokratnih Sledeh časa bomo obudili spomin na nepreklicno in dokončno odločitev mladega duhovnika, da zavestno izbere smrt, ki bi sicer doletela sojetnika.
Da je v politiki ogromno prevarantov, je splošno znano dejstvo, ki ga večkrat še olepšajo sodišča in zapori. Ampak sodobni slovenski politiki ter njihovi sateliti so prevaranti začetniki. Brez prave ideje ali načrta goljufajo na bazični ravni, ko se ponudi priložnost, kar je po navadi takrat, ko javnost gleda stran. Zato godi zgodba o prevarantu, ki je politiko vzel zgolj kot platformo, kot odskočno desko, svoje rabote pa je ponesel daleč preko meja današnje Slovenije. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič pripoveduje zgodbo o nenavadnem mehaniku iz okolice Laškega, ki mu je bilo ime Alojz Novak.
Ob vsesplošnem navdušenju ob svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah, ki prvič poteka pri nas v Sloveniji, v Planici, se bomo vprašali, zakaj se naša smučarska terminologija tako razlikuje od izrazov, ki jih za smučanje in smučke uporabljajo drugi narodi. Odgovor je jasen: zaradi bloškega smučanja, ki ga bomo spoznali v prihodnjih minutah v oddaji Sledi časa. In čeprav bloško smučanje, sodobno smučanje in smučarski skoki v Planici nimajo veliko skupnih točk, so vseeno povezani … O smučanju, bloškem in sodobnem torej, v oddaji Sledi časa.
V Pokrajinskem muzeju v Celju so ob 650. obletnici drugega povišanja Žovneških/Celjskih v grofe Celjske odprli novo razstavo z naslovom Žovneški postanejo grofje Celjski avtorja mag. Damirja Žeriča. Na razstavi so postavili v ospredje pomembni listini iz 14. stoletja, o prvem in drugem povišanju. Ob tej priložnosti je izšla tudi nova knjiga avtorja razstave z istoimenskim naslovom. Kot poudarjajo v muzeju, je zgodba o svobodnih gospodih Žovneških, pozneje grofih in knezih Celjskih, zgodba o najpomembnejši plemiški rodbini, kar jih je imelo matične posesti in sedež na današnjem slovenskem ozemlju. Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Humor in satira sredi terorja V zadnjih letih in mesecih sledimo povečanju tako zanimanja kot tudi produkcije humornih in satiričnih vsebin. Pa ne le v medijih. Cvetijo komiki, gledališke predstave in televizijske serije, ki življenje obravnavajo z manj resne plati. Ali je to reakcija na usodnost in dramatičnost našega trenutka? Teoretiki odgovarjajo z da, hkrati pa si zelo težko razložijo, da humor in satira ne ponikneta niti takrat, ko je umrljivemu človeku najtežje… Oddaja Sledi časa nas vodi v čas pred približno osmimi desetletji, ko je bilo slovenstvo obsojeno na izginotje, a so se kljub temu posamezniki, v najtežjih mogočih okoliščinah, šalili.
Sledi časa s primerom Prešernovega dne razgrinjajo različne vidike razumevanja tega, kako se državni prazniki vzpostavljajo, kako se ohranjajo in kakšno vlogo imajo za vse nas - člane državnih skupnosti.
V Mestnem muzeju v Idriji so leta 2016 pripravili občasno razstavo- Dame in čipke, ki je dala širši vpogled v meščanski sloj prebivalstva; ki ga do tedaj v izrazito delavskem, rudarskem mestu niso raziskovali. Sledilo je terensko delo kustosinj, ki sta dobili podatke od dedičev nekdanjih meščanskih družin, saj nekateri še vedno hranijo pravo bogstvo pisnih podatkov in tudi osebnih predmetov. Poleg tega sta veliko informacij oziroma pisnih virov o idrijskih meščanih pridobili iz fondov idrijske enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Tako se je občasna razstava spremenila v del stalne razstave, ki jo krasijo predmeti, pisni viri in številne fotografije. Več o idrijskih meščanih v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. .
Dr. Ivan Turk je bil dolgoletni profesor računovodstva na ljubljanski ekonomski fakulteti in eden najpomembnejših slovenskih ekonomistov preteklega stoletja, ki pa ni bil ravno pogosto v središču naših pogledov: po eni verjetno strani zaradi svojega zelo strogega, zaprtega in odljudnega značaja, po drugi pa zaradi za marsikoga na videz dolgočasne vede, s katero se je ukvarjal. Življenje tega izjemno nenavadnega znanstvenika, ki se je s povsem neverjetno zagnanostjo, preciznostjo in sistematično lotil vsakega področja - od mladostnega igranja violine in viole, kasnejšega oblikovanja slovenske in jugoslovanske računovodske vede, pa celo do predpisovanja najmanjših podrobnosti v vsakdanjem življenju lastne družine - nam bosta v tokratnih Sledeh časa pomagala predstaviti njegova doktoranda, dolgoletna sodelavca in prijatelja: dr. Slavka Kavčič, ki je z Ivanom Turkom delala na Ekonomski fakulteti, ter direktor Slovenskega inštituta za revizijo dr. Marjan Odar, ki je z njim sodeloval predvsem v okviru svoje institucije. Pred mikrofonom pa gostimo tudi soavtorja biografije Ivana Turka z naslovom Od viole do pisalnega stroja, od not do kontov, dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka.
Teme iz druge svetovne vojne so v najrazličnejših dokumentarnih medijih priljubljene še danes. Predvsem gre za velikanski, globalen spopad, ki je ob tragediji vsega človeštva prinesel tudi mnoga drobna junaštva ali pa osebne tragedije, ki so se tkale v spomine posameznikov, njihovih družin ali pa celih narodov. Ker pa je bilo dogajanje tako široko razvejeno, so mnogi dogodki vegavemu človeškemu spominu ušli, uradna zgodovinska znanost pa se enostavno z vso materijo, tudi po osmih desetletjih, ni sposobna spopasti. Zato so nekatere zgodbe iz vojnega časa ostale nepovedane in eno izmed njih, kolikor to dopušča radijski medij, razkrijemo v oddaji Sledi časa. Gre za skrivnost Dolge njive oziroma zavezniško pomoč iz zraka.
V naslednje pol ure se bomo vrnili v daljno preteklost in poskušali razumeti, kaj nam pripovedujejo kamnine. Obiskali bomo eno pomembnejših naravoslovnih zbirk v Sloveniji – Geološko zbirko Oddelka za geologijo, ki je razstavljena v stavbi Montanistika, v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. Zbirka zajema približno 25.000 vzorcev mineralov, kamnin, rud, fosilov, stratigrafskih vzorcev in kostnega gradiva. Kako je zbirka nastala, kakšen pomen ima in kaj je njeno poslanstvo, je v oddaji Sledi časa poizvedovala Petra Medved.
Že kar nekaj let je minilo od takrat, ko so lutkovni umetniki Mini teatra v Ljubljani na oder postavili predstavo Tinček Petelinček. Pred premiernim dogodkom 9. januarja 2004 so zapisali, da bodo v njej uporabili ročne lutke, ki jim pravimo lileki. Navajajo, da je etnolog Niko Kuret, raziskovalec predliterarnih oblik in ljudskega gledališča, opisal te tradicionalne ljudske lutke kot “tipično slovensko-kajkavsko lutkovno gledališče”. Izvirne slovenske lileke (lutke strašila) so po večini uporabljali na tradicionalnih šaljivih sejmih ali na poročnih in drugih slavjih. Oživitev lilekov nima primere v evropskem lutkarstvu, zato so takrat avtorji te predstave zanikali trditev, da naj Slovenija ne bi imela dediščine v lutkarstvu. Več o slabo preučenih lilekih izveste v oddaji Sledi časa. Gost je Robert Waltl.
Žičniške naprave že dolgo niso popularne samo na smučiščih. Povedano drugače; smučišča so njihovo prvotno uporabo celo zakamuflirala, saj je po svetu veliko zgodnjih gondol vozilo prav do svetišč, kamor še danes prevažajo na stotine turistov ali vernikov. Pa še nekaj se je zgodilo medtem. Sodobni »mega polisi«, ki se dušijo v prometni brezizhodnosti, so se začeli zavedati ekološke brezmadežnosti, odlične izrabe prostora in neinvazivnosti za javni prostor, ki jo ponujajo žičniške naprave. Po mnogih svetovnih velemestih množično gradijo gondole, ki tako nimojo več samo turistično-rekreacijskega poslanstva. Postajajo del javnega transporta in če kaj, je prihodnost zelene mobilnosti v zraku pod napetimi jeklenicami … Sledi časa gredo z gondolo na Sveto goro, sprevodnik je Marko Radmilovič.
Da je nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu, je teza tistih, ki so prepričani, da so najpomembnejše ne-postranske stvari na svetu vsakovrstne vojne, politika, država, družba in podobno. Velika večina ljudi tega planeta bi brez dvoma raje sedela na stadionih ali se sama podila za žogo, kot pa bila žrtev najrazličnejših usodnih dogajanj. Nogomet je torej najpomembnejša bistvena stvar na svetu in tisti, ki to negirajo iz verski, ideoloških ali humanitarnih razlogov, so že zdavnaj v manjšini. V času svetovnega prvenstva je prav, da se na zgodovino nogometa uzremo tudi v oddaji, ki sledi času. Tokrat se bo zgodilo nekaj neverjetnega, saj se bo Marko Radmilovič, navijač Maribora, poglobil v poetično zgodovino ljubljanskega nogometa.
Neveljaven email naslov