Ljudje so zahtevali korenite spremembe: od totalitarizma k odprti družbi, odpravo enopartijskega monopola in učinkovit nadzor oblastnih elit.

Leto 1968 velja za eno izmed najbolj burnih let v dvajsetem stoletju. Nekateri so ga zato poimenovali leto upanja in nasilja, drugi leto v katerem sta zamrznili dve pomladi – praška in pariška, tretji leto upanja in obupa ali pa nasilja in protestov. To je bilo resnično leto v katerem je bilo veliko nasilja, od atentatov v ZDA – na Roberta Kennedyja in Martina Lutra Kinga -, prek nasilja ameriških čet v vojni v Vietnamu, izstopa zlasti pokol velikega števila civilistov v My Laiju, v Londonderryju so se spopadli britanska vojska in pripadniki gibanja za državljanske pravice, kar pomeni začetek dolgoletnega severnoirskega konflikta in tako naprej. Omenili smo dve pomladi – praško in pariško.

Obe sodita v kategorijo upanja po širših družbenih spremembah. Poznejše analize so pokazale določeno podobnosti, vendar dogodka nista povezana bolj kot naključno. Tako tudi študentski nemiri v nekaterih drugih evropskih in ameriških mestih (Berlin, Varšava, Beograd, Berkley). Pariška pomlad je znana kot spontani začetek demonstracij študentov in intelektualcev, pozneje so se jim pridružili tudi delavci, ki se je iz začetnega konflikta na vodilni univerzi v Parizu Sorboni prelevila v zahtevo po korenitih spremembah v družbi: večji demokraciji in sprejemanju drugačnosti, zmanjševanju polarizacije sveta, kot posledici stanja iz konca druge svetovne vojne in hladne vojne, več strpnosti, več jamstva svetovnemu miru. Praška pomlad, ki se je začela pred majsko v Parizu, pa je pomenila izbruh tlečega dolgoletnega nezadovoljstva zaradi gospodarskega in vsesplošnega zaostajanja češkoslovaške družbe.

Ljudje so zahtevali korenite spremembe »od totalitarizma k odprti družbi, odpravo enopartijskega monopola in učinkovit nadzor oblastnih elit, večjo svobodo tiska in svobodo izražanja javnega mnenja ter graditev gospodarskega sistema, ki bi upošteval elemente socialističnega in tržnega gospodarstva.« Novo partijsko vodstvo na čelu z Aleksandrom Dubčkom in Ludvikom Svobodo, je pripravilo program reform, ki naj bi postopno v desetletnem obdobju uresničil vse te zahteve in tako bi se oblikoval češkoslovaški socialistični model, ki bi upošteval tradicijo in danosti te družbe.

Temu je odločno nasprotovalo sovjetsko partijsko in državno vodstvo, ki je načrtovane spremembe ocenilo kot kontrarevolucijo in kot grožnjo za obstoj socialističnega bloka. Ker so bila vsa prepričevanja češkoslovaškega vodstva naj reforme opusti zaman, so vojaške čete Sovjetske zveze, Poljske, Nemške demokratične republike, Madžarske in Bolgarije, vse so bile članice Varšavskega pakta, v noči z 20. na 21.avgust leta 1968 okupirale Češkoslovaško in z marionetnim režimom pod vodstvom Gustava Husa vzpostavile »prejšnje stanje«. Okupacija je zahtevala več kot 70 življenj, deželo pa je zajel val migracij, saj jo je v nekaj letih zapustilo več kot 300 tisoč ljudi, predvsem intelektualcev. Kaj je pomenila praška pomlad in kako je bila v dogajanje vpletena nekdanja Jugoslavija ter kako je to vplivalo na takratno Jugoslavijo in Slovenijo v Sledeh časa.