Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Oddelek za konserviranje in restavriranje Narodnega muzeja Slovenije praznuje 60 let, a skrb za materialno dediščino je seveda še starejša
V Narodnem muzeju Slovenije je na ogled razstava V dobrih rokah, ki so jo pripravili ob 60. obletnici ustanovitve oddelka za konserviranje in restavriranje v tem muzeju. To seveda ne pomeni, da se je skrb za slovensko materialno dediščino začela šele takrat, vendar leto 1959 vsekakor pomeni mejnik na področju restavriranja v tej najstarejši muzejski ustanovi pri nas. Kakšno je bilo delo restavratorjev v Narodnem muzeju Slovenije nekoč, kakšno je danes? Kaj sploh delajo konservatorji – restavratorji in katera etična načela upoštevajo? V pogovoru z njimi so se izrisali značilnosti in posebnosti restavratorskega dela, zgodovina tega muzejskega oddelka in razvoj slovenskega muzejskega restavratorstva skozi čas.
Najpomembnejša načela, ki jim sledijo tisti, ki v muzeju skrbijo za predmete, ki govorijo o naši preteklosti, so odstranljivost materialov, ki jih dodajajo, minimalno poseganje v predmet, uporaba neinvazivnih metod raziskovanja in zagotavljanje ustreznih pogojev pri shranjevanju in razstavljanju. Mag. Nataša Nemeček, koordinatorka razstave V dobrih rokah:
“Spoštujemo originalno materijo, jo skušamo ohranjati, konservirati, restavrirati tako, da bo služila še prihodnjim generacijam, in ne potvarjati njenega videza.”
Danes ima oddelek 10 zaposlenih, ki skrbijo za okoli 270 tisoč enot gradiva arheološkega in kulturnozgodovinskega porekla, deluje pa na dveh lokacijah. Pred 10 leti so tako z dodatnimi prostori v stavbi na ploščadi Metelkova rešili prostorsko zagato. Dolgo časa so se namreč spoprijemali z neprimernimi delovnimi razmerami, nezadostno opremo in premajhnim številom zaposlenih glede na zahtevnost arheološkega in kulturnozgodovinskega gradiva, je v zborniku, ki so ga pripravili ob razstavi, zapisala mag. Nataša Nemeček. Začetki muzejskega restavratorstva pri nas segajo v konec 19. stoletja, ko je bil kot prvi preparator leta 1880 zaposlen Ferdinand Schulz. Do ustanovitve oddelka leta 1959 so za muzejsko gradivo skrbelo le posamezni konservatorji-restavratorji, predmete so dajali v obdelavo tudi restavratorjem v drugih muzejih. S prihodom Nade Sedlar leta 1958 pa je stroka dobila bolj znanstvene temelje.
“Ona je začetnica bolj znanstvenega, strokovnega pristopa h konserviranju – restvariranju muzejskega gradiva. Izobraževala se je namreč v številnih evropskih restavratorskih delavnicah. Na nas je izjemno vplivala restavratorska delavnica rimsko-germanskega muzeja v Mainzu, že Nada Sedlar se je tam šolala. Ona je postavila osnovne temelje za razvoj stroke, upeljala je nove sintetične materiale, ki so se začeli takrat pojavljati, in vzpostavila metodologijo dela na dveh ključnih področjih našega dela: arheološkem in kulturnozgodovinskim.”
Muzejsko restavratorstvo se je od takrat seveda razvijalo naprej, veliko novosti so prinesle naravoslovne raziskave, področje preventivnega konserviranja in nova tehnologija. Vse to smo odkrivali skupaj s sogovorniki, ki v Narodnem muzeju Slovenije skrbijo za različna podpodročja konserviranja – restavriranja: mag. Natašo Nemeček (kulturnozgodovinska kovina, sestavljeni materiali, numizmatika), dr. Evo Menart (naravoslovne raziskave), Irmo Langus Hribar (slike, polikromirana plastika in pozlata), Sonjo Perovšek (arheološka kovina), Miranom Pflaumom (kopistika, kamen in keramika) in Igorjem Ravbarjem (orožje, eksperimentalna arheologija).
Vabljeni, da si ogledate galerijo fotografij, na katerih smo naše sogovornike ujeli med delom.
910 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddelek za konserviranje in restavriranje Narodnega muzeja Slovenije praznuje 60 let, a skrb za materialno dediščino je seveda še starejša
V Narodnem muzeju Slovenije je na ogled razstava V dobrih rokah, ki so jo pripravili ob 60. obletnici ustanovitve oddelka za konserviranje in restavriranje v tem muzeju. To seveda ne pomeni, da se je skrb za slovensko materialno dediščino začela šele takrat, vendar leto 1959 vsekakor pomeni mejnik na področju restavriranja v tej najstarejši muzejski ustanovi pri nas. Kakšno je bilo delo restavratorjev v Narodnem muzeju Slovenije nekoč, kakšno je danes? Kaj sploh delajo konservatorji – restavratorji in katera etična načela upoštevajo? V pogovoru z njimi so se izrisali značilnosti in posebnosti restavratorskega dela, zgodovina tega muzejskega oddelka in razvoj slovenskega muzejskega restavratorstva skozi čas.
Najpomembnejša načela, ki jim sledijo tisti, ki v muzeju skrbijo za predmete, ki govorijo o naši preteklosti, so odstranljivost materialov, ki jih dodajajo, minimalno poseganje v predmet, uporaba neinvazivnih metod raziskovanja in zagotavljanje ustreznih pogojev pri shranjevanju in razstavljanju. Mag. Nataša Nemeček, koordinatorka razstave V dobrih rokah:
“Spoštujemo originalno materijo, jo skušamo ohranjati, konservirati, restavrirati tako, da bo služila še prihodnjim generacijam, in ne potvarjati njenega videza.”
Danes ima oddelek 10 zaposlenih, ki skrbijo za okoli 270 tisoč enot gradiva arheološkega in kulturnozgodovinskega porekla, deluje pa na dveh lokacijah. Pred 10 leti so tako z dodatnimi prostori v stavbi na ploščadi Metelkova rešili prostorsko zagato. Dolgo časa so se namreč spoprijemali z neprimernimi delovnimi razmerami, nezadostno opremo in premajhnim številom zaposlenih glede na zahtevnost arheološkega in kulturnozgodovinskega gradiva, je v zborniku, ki so ga pripravili ob razstavi, zapisala mag. Nataša Nemeček. Začetki muzejskega restavratorstva pri nas segajo v konec 19. stoletja, ko je bil kot prvi preparator leta 1880 zaposlen Ferdinand Schulz. Do ustanovitve oddelka leta 1959 so za muzejsko gradivo skrbelo le posamezni konservatorji-restavratorji, predmete so dajali v obdelavo tudi restavratorjem v drugih muzejih. S prihodom Nade Sedlar leta 1958 pa je stroka dobila bolj znanstvene temelje.
“Ona je začetnica bolj znanstvenega, strokovnega pristopa h konserviranju – restvariranju muzejskega gradiva. Izobraževala se je namreč v številnih evropskih restavratorskih delavnicah. Na nas je izjemno vplivala restavratorska delavnica rimsko-germanskega muzeja v Mainzu, že Nada Sedlar se je tam šolala. Ona je postavila osnovne temelje za razvoj stroke, upeljala je nove sintetične materiale, ki so se začeli takrat pojavljati, in vzpostavila metodologijo dela na dveh ključnih področjih našega dela: arheološkem in kulturnozgodovinskim.”
Muzejsko restavratorstvo se je od takrat seveda razvijalo naprej, veliko novosti so prinesle naravoslovne raziskave, področje preventivnega konserviranja in nova tehnologija. Vse to smo odkrivali skupaj s sogovorniki, ki v Narodnem muzeju Slovenije skrbijo za različna podpodročja konserviranja – restavriranja: mag. Natašo Nemeček (kulturnozgodovinska kovina, sestavljeni materiali, numizmatika), dr. Evo Menart (naravoslovne raziskave), Irmo Langus Hribar (slike, polikromirana plastika in pozlata), Sonjo Perovšek (arheološka kovina), Miranom Pflaumom (kopistika, kamen in keramika) in Igorjem Ravbarjem (orožje, eksperimentalna arheologija).
Vabljeni, da si ogledate galerijo fotografij, na katerih smo naše sogovornike ujeli med delom.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ob koncu minulega leta so v Zavrhu pri Lenartu v Slovenskih goricah predstavili pomembno pridobitev. V kraju kjer Turistično društvo Rudolf Maister – Vojanov že desetletja skrbi za ohranjanje spomina na tega pomembnega rojaka, ki je tja prihajal na počitnice so odkupili in s pomočjo evropskega projekta dokončno obnovili nekdanjo Štupičevo vilo. Gre za enega najuspešnejših občinskih projektov, v katerega so vložili več kot pol milijona evrov. V manj kot treh mesecih po otvoritvi, se je tam zvrstili veliko obiskovalcev, v toplem delu leta pa jih pričakujejo še več.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Med današnjim sprehodom v preteklost, ki ga ob nedeljah ponuja oddaja Sledi časa, se vračamo v sedemnajsto stoletje. Obdobje, ki je za našo civilizacijo prelomno, iz pozabe obujamo z zgodbo o nenavadni ženski, katere del življenja se je odvijal tudi v naših krajih. Marko Radmilovič nas seznanja z aristokratinjo Elizabeto Katarino von Galler, ki jo še danes jo pomnimo kot »vražjo Lizo«!
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Kdaj praznik umre? Splošno mnenje med praznovalci je, da takrat, ko je konec praznovanja. A če na smrt praznikov pogledamo širše, denimo bolj človeško, ugotovimo, da imamo kup mrtvih praznikov. Se pravi praznikov, ki se ne pojavijo vsako leto, vsako leto zaživijo in vsako leto umrejo. Praznikov, ki so mrtvi ves čas. Ki bi se jim morali spominjati na praznik prvega novembra. Praznikov, mrtvih in hladnih, kot je človeška pozaba. Nekaj teh preminulih praznikov se bomo spomnili v tokratni oddaji.
Kje so med 2. svetovno vojno potekale meje med okupiranimi območji in kako so vplivale na ljudi
Nizu dokumentarnih oddaj od 90-letnici Radia in 60-letnici Televizije Slovenija bomo tokrat dodali še eno. Osvetlili bomo namreč zelo zanimivo zgodovino Oddajnega centra Krvavec, ki se je na 1740-ih metrih nadmorske višine začela pisati že pred več kot šestimi desetletji. Toda prvo oddajanje televizijskega signala z najviše ležečega oddajnega centra v Sloveniji ni potekalo s sedanje lokacije, ampak iz starega planinskega doma na Krvavcu, kamor so Siemensov oddajnik prepeljali z Ljubljanskega gradu. »In ker leta 1957 na Krvavec še ni bila speljana cesta, smo oddajnik najprej z volovsko vprego prepeljali do Kriške planine, ga tam razstavili, potem pa kar v nahrbtnikih in koših znosili do planinskega doma,« lahko med drugim preberemo v spominih enega izmed pionirjev Oddajnega centra Krvavec…
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Usoda bi se le težko bolj kruto poigrala z bratoma, ki sta močno zaznamovala svet Kamniško-Savinjskih Alp, pisateljstva in petja pred drugo svetovno vojno. Janez in Miro Gregorin sta bila vsak na svojem področju izjemno talentirana in kdo ve kaj vse bi lahko še skupaj dosegla, če ju ne bi leta 1942 ločila usoda, ki je zaznamovala že njuno otroštvo. Po njunih sledeh vseh vrst se je v oddaji Sledi časa podal Jure K. Čokl. Matiji Gregorinu in njegovi ženi Poloni se je prvorojenec Janez rodil 22. junija 1911, 2 dve leti za njim, 29. decembra, se jima je rodil še drugi otrok, Miro. Domače ime, ki so ga pri njihovi hiši uporabljali, je bilo Šteblaj, kasneje so namreč Janeza Gregorina klicali tudi Šteblajev Johan. Zelo zgodaj sta brata občutila, kako kruta je lahko usoda, pripoveduje upokojeni zdravnik dr. France Malešič, gorski reševalec in alpinist ter poznavalec zgodovine slovenskega alpinizma.
Uradno in slovesno odprtje Radia Ljubljana se je zgodilo 28. oktobra pred devetdesetimi leti. Radio je začel redno poskusno oddajati 1. septembra s prenosom odprtja ljubljanskega jesenskega velesejma. Popoldne istega dne sta književnika Fran Saleški Finžgar in Oton Župančič prvič poslala v eter slovensko besedo. Že od začetka je naš Radio oddajal več, kot je bilo dogovorjeno, saj se je program začel že opoldne in je trajal do polnoči. Devetdeset let pozneje smo z vami 24 ur na dan in v današnji oddaji Sledi časa je večina redakcij, ki sestavljajo živ organizem Radia, k današnjemu jubileju dodala svoj košček mozaika. Tokratne Sledi časa na svojevrsten način povzemajo 90 let Radia Slovenija.
Pisalo se je leto 1331, bil je avgust, pozno poletje torej, ko je prihrumelo neznano število »križarjev« iz Čedada na Kobariško in tam posekalo sveto drevo in s kamni zasulo sveti vodnjak, dve naravoverski znamenji, ki so jih domačini častili po božje, pa ju ne bi smeli. Kraji so bili že pol stoletja pokristjanjeni, ta tako imenovani križarski pohod pa je bil zadnji v zgodovini našega današnjega ozemlja.
Letos obhajamo 150 obletnico prvega slovenskega tabora v Ljutomeru in 170 obletnico programa Zedinjena Slovenija v za svetovno ureditev revolucionarnem letu 1848. Obdobje slovenskega narodnega prebujanja je pomenilo tudi razmah zborovskega petja pri nas. To pa je neposredno povezano, saj je zaradi svojega skupinskega “značaja” in utemeljenosti v “ljudskem” prepevanje dalo ključen prispevek k vzpostavitvi takrat novih konceptov naroda in Slovenstva. Tokratna oddaja Sledi časa bo vlogo petja v procesih narodnega prebujanja osvetlila skozi pisanje slovenskega časopisja 19. stoletja, ki je te procese spremljalo iz neposredne bližine in jih komentiralo v skladu s sočasnimi idejnimi tokovi. Hkrati pa bo raziskala kako, če sploh, to obdobje odmeva v sodobni slovenski pevski dejavnosti. Na to vprašanje bosta pomagala odgovoriti sogovornika, katerih življenje je s petjem prežeto: Mihela Jagodic, strokovna svetovalka za vokalno glasbo na Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, in pevec Janez Triler, član Slovenskega okteta.
Neveljaven email naslov
