Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Templjarji burijo duhove, odkar so bili uničeni. Po bogatem izročilu naj bi bili navzoči tudi v naših krajih, otipljivih listinskih dokazov za to pa še ni.
Bajeslovni zakladi jeruzalemskega templja, odkritje svetega grala in uničenje vojaškega viteškega reda templjarjev so teme, ki že vse od renesanse vzbujajo zanimanje svetovne javnosti. Teorije zarote so se razbohotile in razplamtele in očitno se bo to nadaljevalo. V hiperinflaciji najrazličnejših zgodb, namigov, posploševanja in prirejanja dejstev zgodovinarji še vedno odkrivajo nove podatke in počasi dopolnjujejo mozaik zgodbe o križarjih, križarskih vojnah in usodi vojaških viteških redov, predvsem templjarskega. Ti so v obdobju največjega razcveta imeli pomembno vlogo ne le v tako imenovani sveti deželi, ampak tudi v tedanji Evropi. Žal konkretnih, dokumentiranih listin s podatki o tem, ali so bili navzoči tudi na Slovenskem, ni. Je pa toliko bolj živo ljudsko izročilo o templjarjih na Krasu, v okolici Lokve, Komna, Rodika, v Vipavski dolini in na Repentabru na italijanski strani. Te zgodbe in zgodovinske podatke o templjarjih bomo spoznali v oddaji Sledi časa.
Viteza.
foto: Contando Estrelas.
Dr. Miha Kosi, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, je višji znanstveni sodelavec, urednik zbirke Thesaurus memoriae, član uredniškega odbora Kronike, časopisa za krajevno zgodovino.
Jasna Majda Peršolja, slovenska zgodovinarka in etnologinja.
Tako imenovani vojaški viteški redovi so del evropske zgodovine, ki ga imenujemo križarske vojne. Gre za vrsto procesov v evropski zgodovini, ki so se začeli konec 11. stoletja in trajali vse do 16. – to je mogoče malo manj znano. Vendar pa v ta okvir sodijo tudi najrazličnejši vojaški pohodi proti krivovercem, proti Turkom. Ti procesi so zaznamovali del visokega srednjega veka in ves pozni srednji vek.
V zgodovini križarskih vojn imata posebno mesto zgodovina in razvoj viteških redov, ki so nastajali v neposredni povezavi s križarskim gibanjem in so bili v stoletju in pol svojega obstoja neposredno vezani na križarske državice in druge krščanske posesti, ki so nastale v Palestini ob koncu prve križarske vojne na prelomu iz 11. v 12. stoletje. Dr. Miha Kosi nam je povedal, da so bili takrat glavni trije viteški redovi; prvi so bili templjarji, drugi ivanovci ali malteški vitezi in tretji nemški viteški red, ki je bil najbolj navzoč v naših krajih.
Največjo pozornost v zadnjih desetletjih pa so zagotovo vzbudili templjarji, predvsem zaradi krutosti, s katero so vladajoči, zlasti francoski kralj ob podpori takratnega papeža uničili ta red. Že od nekdaj so s tem povezane različne teorije zarot, literarne uspešnice, filmske upodobitve in še marsikaj.
Na spletni strani Wikipedije lahko preberemo zanimive podatke o templjarjih, med drugmi tudi o legendi o uničenju reda.
| Latinski izvirnik | Slovenski prevod |
|---|---|
|
|
Ob pomanjkanju zgodovinskih dejstev, ki bi bila podprta s konkretnimi listinami, pa je na Krasu še danes zelo živo in slikovito ljudsko izročilo o templjarjih. Tega je zbirala Jasna Majda Peršolja, upokojena profesorica zgodovine, ki je leta 2002 v samozaložbi izdala knjigo Templjarske pravce. Kot nam je povedala, se je z izročilom o templjarjih srečala že v otroštvu.
Templjarska hiša v Lokvi, 2016.
foto: Lea Kalc Furlanič.
Zbiranje izročila in objava njene knjige o templjarskih pravljicah je Jasno Majdo Peršolja pripeljalo do novodobnih templjarjev, prostozidarjev. Tako je obiskala ložo v Trstu, kjer so bili navdušeni nad njenim delom.
Dr. Miha Kosi nam je v oddaji povedal, da sicer pozna izročilo o templjarjih na področju Lokve, zbranega gradiva Jasne Majde Peršolja pa še ni prebral. Tako tudi meni, da za zdaj listninski viri in drugo arhivsko gradivo še ne potrjujejo tega izročila. To pa ne pomeni, da templjarjev na Slovenskem ni bilo. Nasprotno o tem govorijo nekateri odkriti sekundarni viri.
Sicer pa novodobni templjarji delujejo tudi v naših krajih.
Poleg templjarjev pa delujejo v Sloveniji še - Suvereni maletški viteški red in Križniški red. Najdemo pa tudi Viteški red Svetega Jurija in še bi lahko naštevali.
910 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Templjarji burijo duhove, odkar so bili uničeni. Po bogatem izročilu naj bi bili navzoči tudi v naših krajih, otipljivih listinskih dokazov za to pa še ni.
Bajeslovni zakladi jeruzalemskega templja, odkritje svetega grala in uničenje vojaškega viteškega reda templjarjev so teme, ki že vse od renesanse vzbujajo zanimanje svetovne javnosti. Teorije zarote so se razbohotile in razplamtele in očitno se bo to nadaljevalo. V hiperinflaciji najrazličnejših zgodb, namigov, posploševanja in prirejanja dejstev zgodovinarji še vedno odkrivajo nove podatke in počasi dopolnjujejo mozaik zgodbe o križarjih, križarskih vojnah in usodi vojaških viteških redov, predvsem templjarskega. Ti so v obdobju največjega razcveta imeli pomembno vlogo ne le v tako imenovani sveti deželi, ampak tudi v tedanji Evropi. Žal konkretnih, dokumentiranih listin s podatki o tem, ali so bili navzoči tudi na Slovenskem, ni. Je pa toliko bolj živo ljudsko izročilo o templjarjih na Krasu, v okolici Lokve, Komna, Rodika, v Vipavski dolini in na Repentabru na italijanski strani. Te zgodbe in zgodovinske podatke o templjarjih bomo spoznali v oddaji Sledi časa.
Viteza.
foto: Contando Estrelas.
Dr. Miha Kosi, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, je višji znanstveni sodelavec, urednik zbirke Thesaurus memoriae, član uredniškega odbora Kronike, časopisa za krajevno zgodovino.
Jasna Majda Peršolja, slovenska zgodovinarka in etnologinja.
Tako imenovani vojaški viteški redovi so del evropske zgodovine, ki ga imenujemo križarske vojne. Gre za vrsto procesov v evropski zgodovini, ki so se začeli konec 11. stoletja in trajali vse do 16. – to je mogoče malo manj znano. Vendar pa v ta okvir sodijo tudi najrazličnejši vojaški pohodi proti krivovercem, proti Turkom. Ti procesi so zaznamovali del visokega srednjega veka in ves pozni srednji vek.
V zgodovini križarskih vojn imata posebno mesto zgodovina in razvoj viteških redov, ki so nastajali v neposredni povezavi s križarskim gibanjem in so bili v stoletju in pol svojega obstoja neposredno vezani na križarske državice in druge krščanske posesti, ki so nastale v Palestini ob koncu prve križarske vojne na prelomu iz 11. v 12. stoletje. Dr. Miha Kosi nam je povedal, da so bili takrat glavni trije viteški redovi; prvi so bili templjarji, drugi ivanovci ali malteški vitezi in tretji nemški viteški red, ki je bil najbolj navzoč v naših krajih.
Največjo pozornost v zadnjih desetletjih pa so zagotovo vzbudili templjarji, predvsem zaradi krutosti, s katero so vladajoči, zlasti francoski kralj ob podpori takratnega papeža uničili ta red. Že od nekdaj so s tem povezane različne teorije zarot, literarne uspešnice, filmske upodobitve in še marsikaj.
Na spletni strani Wikipedije lahko preberemo zanimive podatke o templjarjih, med drugmi tudi o legendi o uničenju reda.
| Latinski izvirnik | Slovenski prevod |
|---|---|
|
|
Ob pomanjkanju zgodovinskih dejstev, ki bi bila podprta s konkretnimi listinami, pa je na Krasu še danes zelo živo in slikovito ljudsko izročilo o templjarjih. Tega je zbirala Jasna Majda Peršolja, upokojena profesorica zgodovine, ki je leta 2002 v samozaložbi izdala knjigo Templjarske pravce. Kot nam je povedala, se je z izročilom o templjarjih srečala že v otroštvu.
Templjarska hiša v Lokvi, 2016.
foto: Lea Kalc Furlanič.
Zbiranje izročila in objava njene knjige o templjarskih pravljicah je Jasno Majdo Peršolja pripeljalo do novodobnih templjarjev, prostozidarjev. Tako je obiskala ložo v Trstu, kjer so bili navdušeni nad njenim delom.
Dr. Miha Kosi nam je v oddaji povedal, da sicer pozna izročilo o templjarjih na področju Lokve, zbranega gradiva Jasne Majde Peršolja pa še ni prebral. Tako tudi meni, da za zdaj listninski viri in drugo arhivsko gradivo še ne potrjujejo tega izročila. To pa ne pomeni, da templjarjev na Slovenskem ni bilo. Nasprotno o tem govorijo nekateri odkriti sekundarni viri.
Sicer pa novodobni templjarji delujejo tudi v naših krajih.
Poleg templjarjev pa delujejo v Sloveniji še - Suvereni maletški viteški red in Križniški red. Najdemo pa tudi Viteški red Svetega Jurija in še bi lahko naštevali.
Letošnje leto mineva tudi v znamenju 100. obletnice rojstva dr. Milka Matičetovega, etnologa, narodopisca, ki je širši javnosti znan po pravljicah Zverinice iz Rezije. Rodil se je leta 1919 v Koprivi na Krasu. Leta 1929 se je vpisal na gimnazijo v Kopru in se leto pozneje prepisal v Gorico. Tam je leta 1938 tudi maturiral. Nato je študiral klasično in moderno filologijo na univerzi v Padovi do leta 1943. Po kapitulaciji Italije se je pridružil borcem prekomorskih brigad in bil dodeljen prvi tankovski diviziji, za katero je uredil pet številk glasila Čelična - Jeklena pest. Po demobilizaciji iz Jugoslovanske ljudske armade leta 1945 se je zaposlil kot kustos v Etnografskem muzeju v Ljubljani, vendar je že leta 1952 postal prvi redno zaposleni član Inštituta za slovensko narodopisje pri SAZU-ju v Ljubljani. Tu je osnoval arhiv slovenskih ljudskih pripovedi. Doktoriral je leta 1955 s folklorno študijo Sežgani in prerojeni človek pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani. Med letoma 1975 in 1985 je bil upravnik na Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU, v letih od 1995 do 2008 pa predsednik njegovega znanstvenega sveta. Leta 1995 je postal izredni in 2001 redni član SAZU v razredu za filološke in literarne vede. Milko Matičetov je desetletja zbiral ljudsko gradivo predvsem v Reziji, zbral je več kot 3000 pravljic, raziskoval pa je tudi po drugih slovenskih pokrajinah, od Istre do Porabja. V oddaji Sledi časa bomo Milka Matičetovega, ki se je od nas poslovil leta 2014, spoznali nekoliko drugače, skozi spomine njegovih svojcev in znancev. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Že zdavnaj znana, pa tudi manj znana poglavja naše zgodovine zadnja leta dobivajo novo konotacijo. Pogosto dogodke ali ljudi izkopljemo iz pozabe, ne le več samo zaradi akademskega zanimanja, temveč tudi zaradi bolj prozaičnih razlogov. Na primer zaradi promocije različnih krajev, regij ali pokrajin. To pa ne pomeni, da je obujena zgodovina zato manj vredna ali manj žlahtna. To načelo se je nedavno uresničilo v majhni vaški dvorani na Goričkem, v kateri so naredili prvi korak pri obuditvi "krucev". Kdo ali kaj so bili, boste izvedeli ob poslušanju oddaje Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Berlinski zid oziroma po nemško Berliner Mauer je bil svojevrsten simbol železne zavese, ki je tisočem ljudi pomenil ločnico med obljubljenim boljšim življenjem na zahodu in ponekod kruto resničnostjo, ki so jo živeli na vzhodu. Pomenil je mejo med dvema ideologijama – socializmom na eni in kapitalizmom na drugi strani. Njegov konec pred skoraj natanko 30 leti je bil kamenček, ki je za seboj potegnil mogočen plaz, ki ga ni bilo več mogoče zaustaviti. Po 9. novembru 1989 stara celina ni bila nikoli več taka, kot je bila do tedaj. Jure K. Čokl je s sogovornikoma, ki sta bila v dogajanje vsak na svoj način vpeta neposredno, skušal odgovoriti na nekatera vprašanja, ki lahko pomagajo razumeti, zakaj se je zid podrl in kaj bi se zgodilo, če bi stal še danes.
Včasih se zdi, da je kdo pozabljen, pa v resnici ni. Mogoče nekaj časa ni v središču pozornosti, toda ob kakšnem posebnem dogodku pride na dan, da v resnici ni nikoli bil povsem izbrisan iz spomina. Za legendarnega kočevskega lutkarja Matijo Glada je bila to postavitev razstave o njegovem življenju in delu ter poimenovanje dvorane, v kateri je razstava, po njem. Že na samem začetku razstave obiskovalce pozdravijo njegove prve lutke Dedek, Babica, Žogica Nogica, Zdravnik in Mati Ježonka. Nekatere so stare 50 in več let. Vse lutke na razstavi je naredil sam. Najprej je delal marionete, najbolj zahtevne lutke, tako za izdelavo kot za vodenje, zatem triprstne in na koncu iz pene. Bil je deklica za vse. V Šeškovem domu, kjer je imel delavnico, je tudi stanoval z družino, tam je bil hišnik in predsednik tamkajšnjega kulturno-umetniškega društva, predvsem pa je bil lutkar. Poleg vsega je tudi novačil mlade lutkarje, jih učil voditi lutke, z njimi vadil posamezne igrice, ki jih je sam tudi režiral, sam je izbiral program in se nenehno izobraževal. Ljudje so ga poznali kot predanega in prijaznega človeka, najbolj pa otroci, ki so ga v Kočevju cukali za površnik in ga spraševali: »Stric, kdaj bodo spet lutke?« Matija Glad ni bil le lokalni lutkar, s svojimi 43 znanimi lutkami in več kot 40-imi uprizoritvami lutkovnih igric je sooblikoval tudi zgodovino slovenskega lutkarstva. Življenjsko pot je sklenil kot kipar v lesu. Njegovo življenje je v oddaji Sledi časa povzel Jurij Popov.
Dobra dva meseca po tistem, ko je regent Aleksander Karađorđević podpisal »Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani« in natanko na dan, ko je bil v mariborskem gledališču premierno odigran Jurčičev Tugomer, se je pri tedanji Sveti Barbari v Halozah, današnjih Cirkulanah, rodil Vladimir Bračič. Sojenice so mu namenile, da bo najprej učitelj in nato doktor znanosti, dobrega pol stoletja pozneje pa je postal rektor druge slovenske univerze – Univerze v Mariboru. V tokratnih Sledeh časa se bomo pomudili v rojstnem kraju dr. Vladimirja Bračiča in na Oddelku za geografijo mariborske Filozofske fakultete, ki jo je v podobi nekdanje Pedagoške akademije začel graditi skladno z leta 1975 ustanovljeno univerzo. Za nekdanjim rektorjem je ostal spoštljiv spomin, zajeten znanstveni opus… in še vedno živa lončnica v kabinetu sedanjega predstojnika oddelka. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Te dni se spominjamo vrhunca bitke, ki je v zgodovino odšla kot soška fronta. Meglenega oktobrskega jutra so namreč enote sil osi prebile italijanske linije v Soški dolini in nekoliko nenatančno je ta akcija znana kot "preboj pri Kobaridu". Čez nekaj dni se je zato zrušila vsa fronta, a zgodovina se je, sploh za Slovence, ki so živeli v zaledju fronte, kljub vsemu zavrtela v neprijazno smer. O bitki sami radi rečemo, da je bilo prelito že ogromno črnila, pa je ravno nasprotno. Tehtnih, predvsem vojaških študij je sorazmerno malo, čeprav se štabi raznih vojska v zadnjih sto letih še kako radi ozirajo na strategije in taktike, uporabljene na Soči. Več o tem prinaša oddaja Sledi časa, ki jo tokrat prijavlja Marko Radmilovič.
Letos je bilo veliko besed o Prekmurju. Je pač stoletnica priključitve Prekmurja k matični državi, to pa je jubilej, ki za nekaj časa vzbudi večjo pozornost. Brskanje po zgodovini kaže na krajino, ki je bila nekoč pozabljena od boga: revščina, nerazvito kmetijstvo in industrija, skromna izobrazba, izseljevanje, transportna nepovezanost navznoter in navzven in vse drugo, kar sodi k nižji stopnji razvitosti ali celo k nerazvitosti – vse to je pred sto leti krasilo krajino onkraj Mure. V začetku 20. stoletja še železnice ni imela. Prvo je dobila 26. junija 1907, ko so slovesno odprli progo Murska Sobota–Hodoš. Za krajino je ta proga pomenila veliko novost in je zbujala nemalo pozornosti. Vlak, ki je vozil po njej, je kmalu dobil ime Gorička Mariška. Danes Goričke Mariške kot železnega parnega vlaka ni več, je pa ohranjena v spominu ljudi in v številnih književnih zapisih. Nanjo spominja tudi parna lokomotiva pred prenovljeno železniško postajo v Murski Soboti, ki pa ni Mariška. Kje pa je ta? Nihče ne ve. Kot da bi izparela skupaj z vso paro, ki jo je do leta 1968 izpuščala v goričko ozračje. Nanjo spominja tudi rek: »Sopihaš kot Gorička Mariška.« Kaj je Gorička Mariška pomenila za krajino in kakšna je bila njena zgodovina od prvega do zadnjega piska, o tem bo govorila oddaja Sledi časa Jurija Popova.
Ribolov se je skozi tisočletja in stoletja iz ene najstarejših oblik človekovega črpanja naravnih virov za preživetje preobrazil v priljubljeni način preživljanja prostega časa. Oddaja razkriva, kako se je ta razvoj zgodil ob slovenskih rekah in jezerih.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Od leta 1900 do leta 1939, celih štirideset let, je v Ljubljani izhajala mladinska revija Zvonček, ki jo je ustanovil pesnik, pisatelj, esejist, dramatik, kritik, med drugim tudi mladinski pisatelj, sicer pa prosvetni delavec Engelbert Gangl. Sam jo je urejal do leta 1929. V devetnajsti številki, izdani januarja leta 1918, je izšel prvi del Vandotove mladinske povesti Kekec na hudi poti. To je prva izmed treh pripovedi o Kekcu, ki jih je napisal Kranjskogorčan Josip Vandot. Drugi dve sta Kekec na volčji sledi, izšla je leta 1922, in Kekec nad samotnim breznom iz leta 1924. Vse tri so bile objavljene v reviji Zvonček, in sicer vsaka v dvanajstih nadaljevanjih. V Mariboru, kjer je živel, preden so ga Nemci z družino vred izgnali v bližino Slavonskega Broda, je imel v rokopisni obliki pripravljeno že četrto pripoved o tem pogumnem pastirčku, vendar so ga zažgali skupaj s številnimi drugimi literarnimi osnutki in približno tri tisoč knjigami iz Vandotove osebne knjižnice. Pripovedke o pastirčku Kekcu so bile in ostale tako priljubljene, da so celo potisnile v ozadje zanimanje za drugo delo njihovega avtorja. Tako se zdi, da je Josip Vandot napisal le te tri mladinske pripovedi in z njim dosegel skoraj pravljični uspeh, kar pa ne drži. Manj znano je, da je bil najprej pesnik. Napisal je več kot dvesto pesmi, vse niso bile objavljene, veliko pesmi in črtic pa je že kot gimnazijec objavil v Domu in svetu. Njegov opus zajema tudi približno dvesto petdeset črtic in povesti. Pisal je tudi kritike, ocene in študije o mladinski literaturi. Med drugim je napisal tudi daljšo pripoved Begunci o primorskih rojakih, ki so morali zaradi bojev na soški fronti zapustiti svoje domove. Pred leti je bil objavljen tudi njegov dnevnik, ki ga je pisal do svoje tragične smrti v Trnjavski Kuti na Hrvaškem leta 1944. Umrl je kot žrtev bombardiranja, njegova žena, hči in vnukinja pa so bile ranjene, a so preživele. Kakšna je bila življenjska pot Josipa Vandota, desetega od dvanajstih otrok družine Vandot, in o tem, koliko je cenjen v slovenski literaturi in svojem rojstnem kraju, govori oddaja Jurija Popova Sledi časa, ki je bila deloma posneta tudi v Kekčevi deželi v Kranjski Gori.
V časih, ko se počasi sesuva javno zdravstvo, se zdi smiselno ozreti v čase, ko zdravstva še ni bilo. Sploh pa ne javnega. Etnologi imajo z zdravstvom podobno veselje kot z vsemi vidiki človekovega življenja v preteklosti. Le da so razprave in dela na to temo zaradi težko dostopnih virov sorazmerno redki. Zato veseli pred kratkim obelodanjeno delo etnologinje dr.Mojce Ramšak, ki govori o zdravju in boleznih na Pohorju v predindustrijskem času. O tegobah minulih stoletij se ob premisleku k današnjim zdravstvenim stranpotem posvečamo v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Med imeni, ki so zaznamovala naše glavno mesto Ljubljano, je prav gotovo kipar Francesco Robba, ki ga večina pozna prav zaradi istoimenskega vodnjaka, ki stoji pred mestno hišo. Malo manj znano pa je, da najdemo njegova kiparska dela tudi v drugih krajih od Zagreba, Karlovca do Reke in v vasi na Pivškem, v Slavini. To je zelo zanimivo in presenetljivo, saj gre za vas, ki je, lahko bi rekli, v senci večjih središč, kot sta Pivka in Postojna. Toda Slavina je bila očitno nekoč zelo pomemba, da so lahko naročali take kiparske mojstrovine, kot so jih izdelovali v tedaj izjemno priznani delavnici Francesca Robbe. Ta baročni kipar se je rodil v Benetkah 1. maja 1689 v družini, v kateri so se, to pa še ni dokazano, nekateri predniki ukvarjali tudi s kamnoseštvom in kiparstvom. Robba se je skupaj s kiparjem iz Padove Jacobom Contierijem okrog leta 1720 pojavil v Ljubljani in tu tudi ostal. Poročil se je s Terezijo, hčerko kamnoseka Luke Misleja. Po njegovi smrti pa je Robba leta 1727 prevzel kamnoseško delavnico, v kateri je lahko sprejemal velika kamnoseška in kiparska naročila. Njegova dela nato najdemo v različnih krajih, med njimi tudi v vasi Slavina. Povezavo Robbe in omenjene pivške vasi bomo odkrivali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Kakšna so bila geopolitična razmerja moči v obdobju pred 1. septembrom leta 1939, ko se je začela Hitlerjeva invazija na Poljsko, in kakšen je bil razvoj dogodkov na stari celini v prvih dneh in tednih po okupaciji Poljske? Vse to in še več ob 80. obletnici začetka druge svetovne vojne analitično osvetljujemo v pogovoru z zgodovinarji z ljubljanske Filozofske fakultete in z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani.
O oglarstvu lahko govorimo že v času tako imenovane prazgodovine, saj je imelo osnovno vlogo pri pridobivanju in taljenju kovin, kot so baker, bron in železo. Svojo vlogo pa je imelo oglje tudi v postopkih balzamiranja v egipčanski kulturi. Največji razcvet je v naših krajih doživelo oglarstvo v 19. stoletju, ko so se razvile fužine. Tako naj bi bilo leta 1826 na Jelovici kar 838 oglarskih kop ali kopišč. Oglje so kuhali na številnih območjihod Gorenjske, Kočevske do Dolenjske in Notranjske ter v Trnovskem gozdu, kjer so z ogljem oskrbovali zlasti rudnik živega srebra v Idriji. Z ogljem so trgovali v Trstu, Ljubljani in na Reki, odkupovali so ga različni trgovci in ga prodajali tudi v Furlaniji. Oglarstvo je kulturni pojav in je bilo nekoč pomemba dopolnilna gospodarska dejavnost, danes pa seveda nima več takega obsega kot nekoč. Je pa zanimiva popestritev turistične ponudbe, ko obiskovalci lahko spremljajo celoten postopek – od priprave lesa, kope do kuhanja oglja. O oglarstvu bomo govorili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Viri pričajo, da se je leta 1919 v Beltincih zbralo dvajset tisoč ljudi v podporo združitvi Prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. In se je slednje tudi zgodilo. Kaj se šele zgodi, če se v Prekmurju zbere štirideset tisoč ljudi. Marko Radmilovič v oddaji "Sledi časa," prinaša zgodbo o tej veliki manifestaciji, ki jo je raziskoval ravno na dan, ko se je v Beltincih mudil cvet slovenske politike.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Na pred kakšnim mesecem odkriti pološči Stanku Pirnatu v Mokronogu piše, da je bil notar in skladatelj, poglabljanje v njegovo kratko življenjsko pot, živel je le 40 let, pa kaže, da bi lahko vso njegovo življenjsko filozofijo in delovanje objeli v eni sami besedi rodoljub. Vse, kar je bil in počel, je namreč služilo predvsem rodoljubju. V obdobju, v katerem je živel in deloval, je ta beseda pomenila veliko več kot danes. Stanko Pirnat je študiral pravo na Dunaju in tam med drugim vodil tudi študentski pevski zbor, ki je prepeval le slovenske pesmi. Kot notarski pripravnik je delal v Ormožu, na Ptuju, v Ljubljani, Kranju in Brežicah, kot notar pa v Stični in Mokronogu. Kot državni uradnik se je zavzemal za aktivno uporabo slovenskega jezika. V vseh teh krajih pa je deloval v ali ustanavljal slovenska društva, ki jih je tudi finančno podpiral. Glasbeno se je udejstvoval že kot gimnazijec, pel je namreč na koru ljubljanske stolnice, saj je imel čudovit bariton. Tam ga je opazil in poučeval komponist Anton Foerster, pozneje tudi Matej Hubad, ki ga je navdušil za skladanje. Njegov glasbeni opus ni velik, na kar je vplivala bolezen, po vsej verjetnosti je imel trebušnega raka, res pa je, da so glasbeni strokovnjaki, na primer iz ljubljanske Glasben matice, od njega pričakovali pomemben prispevek. Res je tudi, da njegovo glasbeno delo še ni v celoti raziskano. Stanka Pirnata v pozabo ni pahnilo ideološko ali kakšno drugačno zanikanje ali mogoče le oporekanje vrednosti njegovega dela. Krivo je naključje, ki je iz povsem nepolitičnih razlogov vplivalo na odstranitev groba, v katerem je bil pokopan.
Nad Čopovo ulico v Ljubljani se dviguje mogočna bela zgradba Mestne hranilnice ljubljanske – prve slovenske bančne ustanove. Nastala je na višku slovenskega narodnega prebujanja in je na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje odigrala ključno vlogo pri poslovnem osamosvajanju in finančnem opismenjevanju Slovencev.
Vsaj na našem programu bomo spomin na vznemirjanje izpred petdesetih let, ko je posadka Apolla 11 poletela proti Luni, podaljšali še za teden. V oddaji Sledi časa nam Marko Radmilovič prinaša malo znano, ali vsaj že skoraj pozabljeno zgodbo o vlogi tedanje Jugoslavije pri tem veličastnem uspehu. Če izdamo – niti ni bila tako neznatna, kot bi dandanašnji pričakovali.
V množici zgodb, ki si jih pripovedujemo vsak dan, se najdejo tudi takšne, v katerih nekomu s premetenostjo uspe prelisičiti sistem in se ob tem še okoristiti. Če jih poslušamo pozorneje, nam veliko povedo tudi o nas samih in o naših skritih fantazijah, da bi podrli ustaljeni družbeni red inse uprli korporacijam, oblastem in drugim družbenim avtoritetam. Te zgodbe, ki spremljajo človeštvo že od pradavnine, pripoveduje oddaja Sledi časa.
Neveljaven email naslov
