Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Štirinajst in ena različica
Zadnje desetletje vse več zgodovinarjev meni, da se prva svetovna vojna ni končala 11. 11. 1918, ko je bilo podpisano premirje, ampak šele takrat, ko so bile določene meje med državami v Evropi. To velja tudi za državo SHS, ki se je 1. decembra leta 1918 združila v Kraljevino SHS. Meja nove države z Italijo je bila določena brez njenega soglasja, s tajnim londonskim sporazumom med silami antante in Italijo že leta 1915, vendar še ne uveljavljena.
Ta izrazito krivična meja je bila uveljavljena leta 1920 z rapalskim sporazumom in se po njem tudi imenuje rapalska meja. Meja z na novo nastajajočo državo Avstrijo, ki se je dvigala iz pepela avstro-ogrske monarhije, pa ni bila določena. Obstajalo je sicer 14 različic te meje, ki so začele nastajati leta 1840, zadnja znana različica pa je iz leta 1945. Toda to je bilo že davno po letu 1920, ko je bila ta meja določena s plebiscitom. Leto 1919 je bilo za oblikovanje naše severne meje odločilno.
V tistem letu je general Maister zavzel Maribor in mu ga je uspelo obdržati, s svojo vojsko pa je napredoval celo do Celovca in še dlje, a se je moral umakniti. Umik so zahtevali pogajalci na mirovni konferenci v Parizu. Maja je bilo zelo napeto tudi v Slovenj Gradcu, ki je osmič padel v roke Avstrijcev, že naslednji dan pa ga je osvobodila slovenska vojska prostovoljcev pod vodstvom nadporočnika Franja Magajne. Kar je bil za Mariborčane general Maister, je bil za Slovenjgradčane nadporočnik Magajna.
Leto 1919 je bilo leto urejenega kaosa. Poleg tega, da se je oblikovala nova država, se je prek slovenskega ozemlja iz Italije vračalo približno četrt milijona vojakov poražene države, ki je razpadla in so na njenem pogorišču začele rasti nove države – Madžarska, Češkoslovaška, Poljska, Romunija, Kraljevina SHS, baltske države in tako naprej. Stare in nove oblasti so se borile z lakoto prebivalstva.
Avstrijci, ki so se zavedali, da je velike 25-milijonske države konec, so se borili za vsako ped zemlje in se niso bili pripravljeni odreči Koroški, tudi Mariboru ne, saj je bilo večinsko prebivalstvo tega mesta in okolice nemško. Prekmurje je dokaj nepričakovano pripadlo novi slovanski državi, predvsem kot posledica komunistične revolucije Bela Kune in razglasitve Madžarske sovjetske republike. Na mirovni konferenci v Parizu pa so sklenili, da bodo mejna vprašanja na novo nastajajočem zemljevidu Evrope urejali tudi s plebisciti.
911 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Štirinajst in ena različica
Zadnje desetletje vse več zgodovinarjev meni, da se prva svetovna vojna ni končala 11. 11. 1918, ko je bilo podpisano premirje, ampak šele takrat, ko so bile določene meje med državami v Evropi. To velja tudi za državo SHS, ki se je 1. decembra leta 1918 združila v Kraljevino SHS. Meja nove države z Italijo je bila določena brez njenega soglasja, s tajnim londonskim sporazumom med silami antante in Italijo že leta 1915, vendar še ne uveljavljena.
Ta izrazito krivična meja je bila uveljavljena leta 1920 z rapalskim sporazumom in se po njem tudi imenuje rapalska meja. Meja z na novo nastajajočo državo Avstrijo, ki se je dvigala iz pepela avstro-ogrske monarhije, pa ni bila določena. Obstajalo je sicer 14 različic te meje, ki so začele nastajati leta 1840, zadnja znana različica pa je iz leta 1945. Toda to je bilo že davno po letu 1920, ko je bila ta meja določena s plebiscitom. Leto 1919 je bilo za oblikovanje naše severne meje odločilno.
V tistem letu je general Maister zavzel Maribor in mu ga je uspelo obdržati, s svojo vojsko pa je napredoval celo do Celovca in še dlje, a se je moral umakniti. Umik so zahtevali pogajalci na mirovni konferenci v Parizu. Maja je bilo zelo napeto tudi v Slovenj Gradcu, ki je osmič padel v roke Avstrijcev, že naslednji dan pa ga je osvobodila slovenska vojska prostovoljcev pod vodstvom nadporočnika Franja Magajne. Kar je bil za Mariborčane general Maister, je bil za Slovenjgradčane nadporočnik Magajna.
Leto 1919 je bilo leto urejenega kaosa. Poleg tega, da se je oblikovala nova država, se je prek slovenskega ozemlja iz Italije vračalo približno četrt milijona vojakov poražene države, ki je razpadla in so na njenem pogorišču začele rasti nove države – Madžarska, Češkoslovaška, Poljska, Romunija, Kraljevina SHS, baltske države in tako naprej. Stare in nove oblasti so se borile z lakoto prebivalstva.
Avstrijci, ki so se zavedali, da je velike 25-milijonske države konec, so se borili za vsako ped zemlje in se niso bili pripravljeni odreči Koroški, tudi Mariboru ne, saj je bilo večinsko prebivalstvo tega mesta in okolice nemško. Prekmurje je dokaj nepričakovano pripadlo novi slovanski državi, predvsem kot posledica komunistične revolucije Bela Kune in razglasitve Madžarske sovjetske republike. Na mirovni konferenci v Parizu pa so sklenili, da bodo mejna vprašanja na novo nastajajočem zemljevidu Evrope urejali tudi s plebisciti.
Bloke že od nekdaj slovijo kot zibelka slovenskega smučanja, malo manj pa je znano, da bi jih lahko poznali tudi kot zibelko slovenskega jadralnega letalstva.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ob koncu minulega leta so v Zavrhu pri Lenartu v Slovenskih goricah predstavili pomembno pridobitev. V kraju kjer Turistično društvo Rudolf Maister – Vojanov že desetletja skrbi za ohranjanje spomina na tega pomembnega rojaka, ki je tja prihajal na počitnice so odkupili in s pomočjo evropskega projekta dokončno obnovili nekdanjo Štupičevo vilo. Gre za enega najuspešnejših občinskih projektov, v katerega so vložili več kot pol milijona evrov. V manj kot treh mesecih po otvoritvi, se je tam zvrstili veliko obiskovalcev, v toplem delu leta pa jih pričakujejo še več.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Med današnjim sprehodom v preteklost, ki ga ob nedeljah ponuja oddaja Sledi časa, se vračamo v sedemnajsto stoletje. Obdobje, ki je za našo civilizacijo prelomno, iz pozabe obujamo z zgodbo o nenavadni ženski, katere del življenja se je odvijal tudi v naših krajih. Marko Radmilovič nas seznanja z aristokratinjo Elizabeto Katarino von Galler, ki jo še danes jo pomnimo kot »vražjo Lizo«!
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Kdaj praznik umre? Splošno mnenje med praznovalci je, da takrat, ko je konec praznovanja. A če na smrt praznikov pogledamo širše, denimo bolj človeško, ugotovimo, da imamo kup mrtvih praznikov. Se pravi praznikov, ki se ne pojavijo vsako leto, vsako leto zaživijo in vsako leto umrejo. Praznikov, ki so mrtvi ves čas. Ki bi se jim morali spominjati na praznik prvega novembra. Praznikov, mrtvih in hladnih, kot je človeška pozaba. Nekaj teh preminulih praznikov se bomo spomnili v tokratni oddaji.
Kje so med 2. svetovno vojno potekale meje med okupiranimi območji in kako so vplivale na ljudi
Nizu dokumentarnih oddaj od 90-letnici Radia in 60-letnici Televizije Slovenija bomo tokrat dodali še eno. Osvetlili bomo namreč zelo zanimivo zgodovino Oddajnega centra Krvavec, ki se je na 1740-ih metrih nadmorske višine začela pisati že pred več kot šestimi desetletji. Toda prvo oddajanje televizijskega signala z najviše ležečega oddajnega centra v Sloveniji ni potekalo s sedanje lokacije, ampak iz starega planinskega doma na Krvavcu, kamor so Siemensov oddajnik prepeljali z Ljubljanskega gradu. »In ker leta 1957 na Krvavec še ni bila speljana cesta, smo oddajnik najprej z volovsko vprego prepeljali do Kriške planine, ga tam razstavili, potem pa kar v nahrbtnikih in koših znosili do planinskega doma,« lahko med drugim preberemo v spominih enega izmed pionirjev Oddajnega centra Krvavec…
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Usoda bi se le težko bolj kruto poigrala z bratoma, ki sta močno zaznamovala svet Kamniško-Savinjskih Alp, pisateljstva in petja pred drugo svetovno vojno. Janez in Miro Gregorin sta bila vsak na svojem področju izjemno talentirana in kdo ve kaj vse bi lahko še skupaj dosegla, če ju ne bi leta 1942 ločila usoda, ki je zaznamovala že njuno otroštvo. Po njunih sledeh vseh vrst se je v oddaji Sledi časa podal Jure K. Čokl. Matiji Gregorinu in njegovi ženi Poloni se je prvorojenec Janez rodil 22. junija 1911, 2 dve leti za njim, 29. decembra, se jima je rodil še drugi otrok, Miro. Domače ime, ki so ga pri njihovi hiši uporabljali, je bilo Šteblaj, kasneje so namreč Janeza Gregorina klicali tudi Šteblajev Johan. Zelo zgodaj sta brata občutila, kako kruta je lahko usoda, pripoveduje upokojeni zdravnik dr. France Malešič, gorski reševalec in alpinist ter poznavalec zgodovine slovenskega alpinizma.
Uradno in slovesno odprtje Radia Ljubljana se je zgodilo 28. oktobra pred devetdesetimi leti. Radio je začel redno poskusno oddajati 1. septembra s prenosom odprtja ljubljanskega jesenskega velesejma. Popoldne istega dne sta književnika Fran Saleški Finžgar in Oton Župančič prvič poslala v eter slovensko besedo. Že od začetka je naš Radio oddajal več, kot je bilo dogovorjeno, saj se je program začel že opoldne in je trajal do polnoči. Devetdeset let pozneje smo z vami 24 ur na dan in v današnji oddaji Sledi časa je večina redakcij, ki sestavljajo živ organizem Radia, k današnjemu jubileju dodala svoj košček mozaika. Tokratne Sledi časa na svojevrsten način povzemajo 90 let Radia Slovenija.
Pisalo se je leto 1331, bil je avgust, pozno poletje torej, ko je prihrumelo neznano število »križarjev« iz Čedada na Kobariško in tam posekalo sveto drevo in s kamni zasulo sveti vodnjak, dve naravoverski znamenji, ki so jih domačini častili po božje, pa ju ne bi smeli. Kraji so bili že pol stoletja pokristjanjeni, ta tako imenovani križarski pohod pa je bil zadnji v zgodovini našega današnjega ozemlja.
Neveljaven email naslov