Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Miti o legendarnem stripu generacije, ki ni nikoli odrasla
Zelo majhna je verjetnost, da v minulem mesecu niste naleteli na vsaj kakšno novico o stripovskem junaku Alanu Fordu. Slednji je vsekakor del kolektivne zavesti srednje in starejše generacije, ki je pred 50 leti, ko je strip začel izhajati, življenje Alana Forda v resnici živela. Krilatice, ki jih je strip poln, se pojavljajo povsod – v vsakdanjem pogovoru, v medijih, celo literaturi. V oddaji sledi časa se tokrat ne bomo posvečali dejstvom o stripu, ki jih lahko najdete povsod, ampak vprašanjem, ki že vse od leta 1969, ko je strip izšel, delijo ljubitelje tega žanra. Avtor oddaje Jure K. Čokl se je podal v cvetličarno, ki ni cvetličarna, ampak trgovinica s stripi in ne stoji na peti aveniji v New Yorku, pač pa v Murglah v Ljubljani.
Alan Ford je za generacije, rojene pred letom 1985, več kot samo strip. Je filozofija, orakelj življenjskih modrosti, zapisanih s cinizmom in s toliko črnega humorja, da ga je težko pozabiti. Kaj šele prezreti. O Alanu Fordu se lahko z ljubitelji pogovarjaš ure in ure, pa tem enostavno ne zmanjka. In deljenih mnenj tudi ne. Pri zadnjih vratih nekoč cvetočega trgovskega centra v Murglah sem takoj našel trgovinico, ki že od daleč daje slutiti, da v njej prebivajo duhovi tisočih porisanih strani. In v njej štiri stripovske like.
Da so poznavalci legendarnega stripa, ki sta ga ustvarila Roberto Raviola oziroma Magnus in Luchiano Secchi oziroma Bunker, verjetno ni treba posebej poudarjati. Kot tudi ne, da bodo govorili tistim, ki strip poznajo. Samo nekaj trenutkov so rabili, da so lahko ocenili, ali vem dovolj, da se lahko začnemo resno pogovarjati. In so začeli s tistim, kar zanje temu stripu daje tisto ‘več’. Malenkosti, zaradi katerih je zvežček papirja postal legenda.
Kako in kdaj so prvič srečali Alana Forda? Čeprav gre za klišejsko vprašanje, so mi ga dovolili. Verjetno zaradi nostalgije, ki je tudi eden izmed dejavnikov, zaradi katerih so sami še danes, v zrelih letih, najstniško razigrani ob pogovoru o tem stripu.
50 let je približno toliko kot pol stoletja, bi zapisal legendarni Nenad Brixy, ki je Alanu Fordu vdihnil tisto nezmotljivo jugoslovansko dušo, zaradi katere je ta strip na tleh naše nekdanje države hipoma postal uspešnica. Tako velika, da so več zvezkov tega antijunaka prodali edino v Italiji. Pa je bil Nenad Brixy, hrvaški novinar, pisec, kritik in prevajalec zares tako zelo dober, da so bili njegovi prevodi celo boljši od originala? Je to mit ali resnica?
In vendar junakov iz cvetličarne na peti aveniji v najbolj revnem predelu New Yorka preboj na našem trgu po mnenju večine ni uspel. Krivci za to naj bi bili predvsem značaj slovenskega jezika, publika, ki ni razumela te vrste humorja in prevod Branka Gradišnika. Sogovorniki menijo, da to ni res.
Zakaj številka 75, o kateri govori Samo Pureber? Ker se je leta 1975 kreativni tandem Magnus in Bunker razšel in nastala je vrzel – risba ni več dohajala besedila. Kaj je torej Alanu Fordu dajalo dušo – besedilo ali risba? Pravi ljubitelji Alana Forda, kar Samo Pureber, soavtor razstave ob 50 letnici Alana Forda, Aleksander Đorđevski, avtor besedila v katalogu razstave, legendarni ilustrator in avtor številnih slovenskih stripov Zoran Smiljanić ter lastnik Strip.art.nice, Aleksander Buh zagotovo so, sploh ne dvomijo, da bi se junaki legendarnega stripa dobro znašli tudi v sedanjosti. Ker je tisto, čemur se je strip najbolj posmehoval, sumljivo podobno tistemu, kar živimo danes.
900 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Miti o legendarnem stripu generacije, ki ni nikoli odrasla
Zelo majhna je verjetnost, da v minulem mesecu niste naleteli na vsaj kakšno novico o stripovskem junaku Alanu Fordu. Slednji je vsekakor del kolektivne zavesti srednje in starejše generacije, ki je pred 50 leti, ko je strip začel izhajati, življenje Alana Forda v resnici živela. Krilatice, ki jih je strip poln, se pojavljajo povsod – v vsakdanjem pogovoru, v medijih, celo literaturi. V oddaji sledi časa se tokrat ne bomo posvečali dejstvom o stripu, ki jih lahko najdete povsod, ampak vprašanjem, ki že vse od leta 1969, ko je strip izšel, delijo ljubitelje tega žanra. Avtor oddaje Jure K. Čokl se je podal v cvetličarno, ki ni cvetličarna, ampak trgovinica s stripi in ne stoji na peti aveniji v New Yorku, pač pa v Murglah v Ljubljani.
Alan Ford je za generacije, rojene pred letom 1985, več kot samo strip. Je filozofija, orakelj življenjskih modrosti, zapisanih s cinizmom in s toliko črnega humorja, da ga je težko pozabiti. Kaj šele prezreti. O Alanu Fordu se lahko z ljubitelji pogovarjaš ure in ure, pa tem enostavno ne zmanjka. In deljenih mnenj tudi ne. Pri zadnjih vratih nekoč cvetočega trgovskega centra v Murglah sem takoj našel trgovinico, ki že od daleč daje slutiti, da v njej prebivajo duhovi tisočih porisanih strani. In v njej štiri stripovske like.
Da so poznavalci legendarnega stripa, ki sta ga ustvarila Roberto Raviola oziroma Magnus in Luchiano Secchi oziroma Bunker, verjetno ni treba posebej poudarjati. Kot tudi ne, da bodo govorili tistim, ki strip poznajo. Samo nekaj trenutkov so rabili, da so lahko ocenili, ali vem dovolj, da se lahko začnemo resno pogovarjati. In so začeli s tistim, kar zanje temu stripu daje tisto ‘več’. Malenkosti, zaradi katerih je zvežček papirja postal legenda.
Kako in kdaj so prvič srečali Alana Forda? Čeprav gre za klišejsko vprašanje, so mi ga dovolili. Verjetno zaradi nostalgije, ki je tudi eden izmed dejavnikov, zaradi katerih so sami še danes, v zrelih letih, najstniško razigrani ob pogovoru o tem stripu.
50 let je približno toliko kot pol stoletja, bi zapisal legendarni Nenad Brixy, ki je Alanu Fordu vdihnil tisto nezmotljivo jugoslovansko dušo, zaradi katere je ta strip na tleh naše nekdanje države hipoma postal uspešnica. Tako velika, da so več zvezkov tega antijunaka prodali edino v Italiji. Pa je bil Nenad Brixy, hrvaški novinar, pisec, kritik in prevajalec zares tako zelo dober, da so bili njegovi prevodi celo boljši od originala? Je to mit ali resnica?
In vendar junakov iz cvetličarne na peti aveniji v najbolj revnem predelu New Yorka preboj na našem trgu po mnenju večine ni uspel. Krivci za to naj bi bili predvsem značaj slovenskega jezika, publika, ki ni razumela te vrste humorja in prevod Branka Gradišnika. Sogovorniki menijo, da to ni res.
Zakaj številka 75, o kateri govori Samo Pureber? Ker se je leta 1975 kreativni tandem Magnus in Bunker razšel in nastala je vrzel – risba ni več dohajala besedila. Kaj je torej Alanu Fordu dajalo dušo – besedilo ali risba? Pravi ljubitelji Alana Forda, kar Samo Pureber, soavtor razstave ob 50 letnici Alana Forda, Aleksander Đorđevski, avtor besedila v katalogu razstave, legendarni ilustrator in avtor številnih slovenskih stripov Zoran Smiljanić ter lastnik Strip.art.nice, Aleksander Buh zagotovo so, sploh ne dvomijo, da bi se junaki legendarnega stripa dobro znašli tudi v sedanjosti. Ker je tisto, čemur se je strip najbolj posmehoval, sumljivo podobno tistemu, kar živimo danes.
Posebna obletnica mature Gimnazije so temelj našega srednješolskega sistema, čeprav nikoli ne potihnejo niti natolcevanja, da jih je preveč, maturanti pa nebodigatreba storilnostno naravnane družbe. Takšne obtožbe pa niso nove in v oddaji Sledi časa se bomo posvetili odločitvi o ukinitvi ene izmed slovenskih gimnazij, ki se je zgodila v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Čeprav so od takrat pretekla desetletja, pa nekdanji dijaki Klasične gimnazije Maribor niso pozabili. Ravno nasprotno. Poklonili so se ji z obsežno monografijo, ki so jo izdali pod pokroviteljstvom nekdaj konkurenčne šole, danes pa duhovne naslednice, Prve gimnazije Maribor.
Včasih o kom rečemo, da ima v življenju – krompir. Za agronoma Viktorja Repanška iz Kamnika je to veljalo vsaj dvopomensko. Veljal je namreč za vodilnega slovenskega in tedaj tudi jugoslovanskega strokovnjaka za vzgojo novih sort krompirja. Podrobnosti o njem in o njegovem delu pa prinašajo tokratne Sledi časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar.
Mučenje, okrutne javne usmrtitve, zažig obsojenk in obsojencev na grmadi, razčetverjenje, sekanje udov, javno sramotenje, vse to in še veliko podobnih dejanj je v imenu višjih ciljev, vere, zakona in reda, države in vladarja, opravljal rabelj ali krvnik. Mogoče se nam včasih zazdi, da je njegova vloga neki ostanek temačne preteklosti, vendar pa žal ni tako. Dokazov za to je veliko. In kdo je bil v tem nenehnem teatru groze rabelj ali krvnik? Poklic rablja je bil vezan na družinsko tradicijo in se je dedoval iz roda v rod. Tako lahko zasledimo, da so za svojo obrt imeli tudi svoje pečate. Vendar pa so jih skupaj z njihovimi sorodniki in nasledniki vse do 19. stoletja obravnavali kot nepoštene ljudi in so jim odrekali cehovske in meščanske pravice. Zato so morali bivati na obrobju mesta. Poleg tega, da so se jih ljudje bali, pa so se k njim zatekali po pomoč, saj so rabljem pripisoval magične moči. Rabljevo senco bomo odkrivali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Letos se s številnimi dogodki poklanjamo delu in liku izjemnega moža – Ivana Tavčarja. V slovensko zavest se je najbolj zasidral kot pisatelj povesti, romanov, črtic in novel, kot eden najpomembnejših literarnih ustvarjalcev realizma. Le kdo ne pozna Cvetja v jeseni, zgodovinskega romana Visoška kronika, romana Izza kongresa in drugih. Bil je tudi politik, z Ivanom Hribarjem sta bila glavna protagonista liberalnega tabora in s tem napredka slovenskega prostora, pa poslanec in deset let tudi ljubljanski župan. Bil je član, podpornik in ustanovitelj številnih društev, med drugim je bil predsednik prve slovenske kolesarske organizacije. V letošnjem Tavčarjevem letu obujamo spomin nanj in na njegov pečat slovenskemu prostoru. Ob izjemnem možu pa je stala izjemna ženska, njegova žena Franja.
V odjekih ukrajinske vojne pozabljamo, da so bile ravnice evropskega vzhoda prizorišče mnogih bitk, v katerih so izginjale cele generacije. Danes se še najdejo posamezniki, ki so se udeležili velike vojne, ki se je v Ukrajini in pozneje tudi v Rusiji razplamtela poleti 1942. Mnogi trdijo, da so prav ostaline tistih časov tudi vzrok za sedanji vojaški konflikt. Borci iz štiridesetih let prejšnjega stoletja pa niso svoje vojaške zgodbe končali na vzhodu, ampak jih je po vrnitvi čakala vojna tudi doma. Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa posluša zgodbo sto eno leto starega Leopolda Tavčarja.
Življenja ni mogoče vedno krmariti, kot bi si želeli. Lahko se z nami igra skrivalnice in nas zapelje v neznano. Zakonca Foit, za povojni čas morda malo neobičajna češkoslovaška pustolovca, sta na svoji misiji, ki sta jo morala izpeljati v daljni Afriki po 2. svetovni vojni, doživela veliko vznemirljivih presenečenj, napeto dramaturgijo komedije, groteske in srhljivke obenem, predvsem pa veliko domotožja in neskončnega čakanja. Njuno potovanje, s katerega se nista vrnila na Češkoslovaško, ampak sta skupaj z izjemno afriško zbirko zatočišče našla v Sloveniji, se je podaljšalo za kar 23 let. Prvotni načrt, ki je vključeval enoletno bivanje med različnimi potomci prvotnih ljudstev, že kmalu ni bil več v njuni domeni. V takratnem belgijskem predelu Konga sta doživela incident, prišlo je do velikega nesporazuma in ostala sta brez osebnih dokumentov. Po dolgem času so ju gostoljubno sprejeli v Velenju, kjer še danes, po njuni smrti, ostaja njuna umetniška in antropološka afriška zbirka
Ob 390. obletnici turističnega obiska jame Vilenica in 60. obletnici delovanja Jamarskega društva Sežana, ki skrbi za to najstarejšo turistično jamo v Sloveniji, se je letos zvrstilo kar nekaj zanimivih in odmevnih prireditev ter akcij pri omenjeni jami in v njej. Vilenica je jama na Krasu. Njen razmeroma strmi vhod se odpira ob vznožju Starega Tabora, na robu zakraselega, uravnanega, tipičnega kraškega sveta na krednih apnencih med Lokvijo in Lipico. Domačini jamo poznajo že od nekdaj; vanjo so se zatekali pred turškimi roparskimi pohodi. Leta 1622 je lastnica zemljišča in jame postala plemenita rodbina Petač. Po navedbah v literaturi je začel nekaj let pozneje grof Petač dohodke od vstopnine v jamo deliti z lokavsko cerkvijo, leta 1660 pa je jamo obiskal avstrijski cesar Leopold I. Število obiskovalcev jame se je nato povečevalo in od leta 1821 do leta 1889 je bilo v vpisni knjigi že več kot 2000 obiskovalcev. To je za tiste čase presenetljivo veliko. Vilenica je bila odprta vse do leta 1920, ko je italijanska oblast jamo zaprla, prepovedali so tudi vsakršno zbiranje domačinov in plese v njej. Tu se zgodba o Vilenici nikakor ne konča; odkrivali jo bomo v oddaji Sledi čas, njen avtor je Milan Trobič.
Leta 2021 so člani kulturnega društva Blaž Potočnikova čitalnica iz Šentvida nad Ljubljano v Guncljah odprli Spominsko mizarnico, muzejsko sobo predstavitvijo predmetov, dokumentov in fotografij, posvečeno številnim generacijam mizarjev iz Šentvida in okoliških naselij.
Ko Slovenci ali iščemo ali poskušamo promovirati svojo identiteto, pogosto stavimo na napačne konje. Oziroma vse premalo izkoriščamo studence naše samobitnosti, ki so ostali pozabljeni v preteklosti. Ker davnina pripoveduje zgodbe veliko bolj skopo od bleščave sedanjosti, se namesto k tradiciji prepogosto oziramo h plehkosti vsakdana. A prav preteklost nam lahko pomaga najti v nas tisto samozavest, ki nas bo končno popeljala na pot razvoja in prosperitete. Tako za Janeza Žigo Valentina Popoviča na Slovenskem ni slišala živa duša. Razen nekaj posvečenih raziskovalcev in nekaj navdušenih prebivalcev Arclina pri Vojniku. V Sledeh časa, ki jih je že oktobra lani pripravil Marko Radmilovič, bo o tem nenavadnem znanstveniku prve polovice 18. st. slišalo še poslušalstvo Prvega programa Radia Slovenija.
El Capitan je ime največjega granitnega monolita na svetu, ki stoji nad vhodom v ameriški nacionalni park Yosemite. Da so prvič preplezali njegovo najslavnejšo smer, imenovano Nos, so prvi plezalci leta 1958 potrebovali kar 47 dni, pomagali pa so si z različnimi tehničnimi pripomočki. V njegovi steni je do danes izgubilo življenje 25 plezalk in plezalcev. Leta 1973 se je tja odpravila šestčlanska slovenska odprava, ki ni še nikoli prej plezala tako in še nikoli v tako veliki granitni steni. Vodja odprave Janez Gradišar ter člani Janez Dovžan, Miha Smolej, Janez Lončar - Šodr, Dušan Srečnik - Zobač in Nejc Zaplotnik so bili prvi, ki so plezali v tej legendarni steni. Z vodjo odprave Janezom Gradišarjem in članom odprave ter članom legendarnih Mojstranskih veveric Janezom Dovžanom se je o teh dogodkih pogovarjal Jure K. Čokl.
Na začetku letošnjega poletja je minilo 80 let od prihoda prvih zavezniških vojaških misij k enotam narodnoosvobodilne vojske. Kaj so zahodni zaveznik o razmerah v tedaj razkosani Jugoslaviji že vedeli in zakaj so se odločili za pomoč v orožju in opremi, ne pa tudi za izkrcanje na Jadranski obali ? Odgovor na to in več drugih vprašanj osem desetletij pozneje prinaša oddaja Sledi časa. Pripravil jo je Stane Kocutar.
V Parku vojaške zgodovine v Pivki se ponašajo z zelo zanimivim zgodovinskim predmetom, ki je odločilno vplival na potek in konec druge svetovne vojne. Gre za nemško šifrirno napravo, imenovano Enigma. Pivški muzej je tako postal eden redkih na svetu, ki javnosti predstavlja to skrivnostno napravo, ki so jo potapljači našli v razbitinah potopljene vojne ladje, nemškega minolovca, ob istrski obali. Skupaj z nekaj drugimi predmeti je Enigmo v 80. letih prejšnjega stoletja na površje prinesel potapljač Zvone Kralj. Leta 2020 jo je izročil kolegu Danijelu Germeku, ta pa jo je potem prinesel v Park vojaške zgodovine. Sledil je zelo zahteven konservatorski postopek, ki ga je opravil konservator Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije Aleš Jelinčič s pomočjo drugih strokovnjakov Mednarodnega centra za podvodno arheologijo v Zadru in Narodnega muzeja Slovenije. Po posegu so stroj razstavili in bo na ogled vsaj leto dni. Več o Enigmi pa v oddaji Sledi časa.
V oddaji Sledi časa se bomo vrnili k izdelku, ki je bil nekoč nujen in nepogrešljiv v vsakem gospodinjstvu, danes pa je skoraj pozabljen. Govorili bomo o apnu. Pridobivanje, gašenje, hramba in uporaba apna so bili pojmi, ki so bili našim prednikom domači in nujni za življenje. Čeprav je vsaka domačija imela svojo apneno jamo, kjer so hranili gašeno apno, pa je bilo žganje apna umetnost, ki je bila mogoča le na območjih z veliko čim kakovostnejšega apnenca. In eno takih je v Sloveniji gorski hrbet Paškega Kozjaka. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Ob Cesti 27. aprila v Ljubljani, predelu, ki ga imenujemo Rožna dolina, stoji kar nekaj mogočnih hiš, lahko jim rečemo zgodovinske vile, ki že po ohranjeni arhitekturi pričajo o nekdanjem meščanskem življenju v Ljubljani. Maja leta 2021 je svoja vrata odprla prenovljena Vila Zlatica, družinsko domovanje Ivana Hribarja, enega najbolj pomembnih županov naše prestolnice. Hribar – svobodomiselni liberalec, bančnik, politik, diplomat in publicist, zagovornik Zedinjene Slovenije in slovanstva nasploh, je zaslužen za marsikatero mestno pridobitev – pravzaprav je Ljubljano po potresu leta 1895 iz dolge vasi povzdignil v sodobno mesto. Vila nosi ime njegove hčerke Zlatice, ki je v njej živela do smrti leta 2000. Hišo z ostalim imetjem je zapustila Mestnemu muzeju Ljubljana z željo, da se ohrani spomin na njenega očeta. Po obsežni in skrbni prenovi je njena želja izpolnjena. Vila Zlatica je danes muzej in tudi sedež Foruma slovanskih kultur. Vilo spoznavamo prek vodenja Leona Božiča.
O tem, kdaj in kako se je oblikovala slovenska nacionalna zavest ter zakaj je bil ta proces vse prej kot samoumeven, so ob dnevu državnosti razmišljali antropolog dr. Božidar Jezernik ter zgodovinarja dr. Jernej Kosi in dr. Rok Stergar
Kaj pomeni občansko raziskovanje? Odgovor na to vprašanje prinaša obsežen zbornik v dveh knjigah, ki je nastal v Žireh in ga je uredil tamkajšnji domačin, akademik dr. Zdravko Mlinar. Ta je na letnem sociološkem srečanju leta 2019 dal pobudo, da bi tudi pri nas prevzeli koncept in se pridružili gibanju z imenom citizen science, ki se hitro širi v Evropski uniji in drugod. To angleško besedno zvezo najustrezneje prevedemo "občansko raziskovanje" oziroma "občanska znanost". In v Žireh je nato nastalo eno največjih književnih del o tem kraju, občini in ljudeh. Pri tem je sodeloval velik krog ljudi, ki so opisali svoje poklicno in nepoklicno raziskovanje, svoje znanje, dejavnosti, spomine in še marsikaj. V zborniku tako s svojimi avtorskimi članki sodeluje skupaj 150 avtorjev in soavtorjev različnih starosti, od osnovnošolcev in srednješolcev, študentov ter aktivnega prebivalstva do upokojencev različnih stopenj izobrazbe, tudi vrhunskih strokovnjakov različnih profilov in interesov. Več o tem izjemnem književnem podvigu in projektu občanskega raziskovanja pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Pregled starih obredov, šeg in navad ob rojstvu, s katerimi so še pred stoletjem na slovenskem podeželju nad otroka in mater klicali zdravje, srečo in blagostanje ter ju varovali pred zlimi silami, ki so nanju prežale od vsepovsod.
O rojstvu, razgibanem življenju in smrti prve ljubljanske »nesramne« hiše, ki je vse od svojega nastanka ob koncu 19. stoletja burila duhove Ljubljančanov - tako njenih rednih obiskovalcev, kot tistih, ki so tovrstno legalizacijo "nečiste" dejavnosti strogo obsojali
V Sledeh časa se podajamo v drugo polovico devetnajstega stoletja, ko si je porajajoče slovenstvo iskalo prostor pod soncem opotekajoče se monarhije. V Radgonskem kotu, danes pozabljenem delu nekoč celovitega etničnega prostora, je živel posestnik po imenu Mihael Hois. Sledili bomo njegovemu življenju skozi drobne zapise o položaju posestva, tako prihodkih in odhodkih, kot tudi delovni sili, ki jih je desetletja vztrajno pisal v knjigo ali, bolje rečeno, zvezek. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Studenice so kraj v občini Poljčane, v dolini reke Dravinje in ob vznožju kraškega pogorja Boč. Trg Studenice se je razvil v srednjem veku, potem ko je tu v 13. stoletju nastal samostanski kompleks. Najprej je bil ustanovljen špital s cerkvijo, namenjen duhovne in telesne pomoči potrebnim, pozneje pa je bila ustanova spremenjena v ženski samostan dominikank. Ta je nato skozi stoletja doživljal vzpone in padce, dokler ga niso v okviru tako imenovanih jožefinskih reform leta 1782 ukinili. Kompleks je po tem zamenjal več lastnikov, leta 1885 pa so ga kupile članice ženskega nunskega reda magdalenk, ki so začele z obnovo poslopij, poškodovanih v velikem požaru, ki je v Studenicah izbruhnil leta 1788. Samostan in posest so nato leta 1941 zasegli Nemci, med vojno pa je bil del kompleksa požgan. Po drugi svetovni vojni je bil samostan nacionaliziran in je kljub temu, da je bil poseljen, počasi propadal, nato so ga po izpeljani denacionalizaciji vrnili redu magdalenk, ki so ga dale v upravljanje mariborski škofiji, od leta 2001 tudi lastnici. Vendar se tu zgodba ne konča. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič
Neveljaven email naslov