Univerza je nastala zaradi političnega kupčkanja v Beogradu, še danes pa se ukvarja s podobnimi vprašanji kot na začetku: o avtonomiji, jeziku in smotru

Univerza v Ljubljani ima danes 26 članic, več kot 600 študijskih programov na treh stopnjah, 40 tisoč študentov, zaposluje skoraj 6 tisoč visokošolskih učiteljev, raziskovalcev in administrativnih delavcev. Na lestvici Academic Ranking of World University je uvščena med 500 najboljših univerz na svetu, na nekaterih drugih je nekoliko nižje. Je prva in največja univerza v Sloveniji, letos praznuje 100 let. A če sta danes slovenski akademski prostor in pestro študentsko življenje nekaj samoumevnega, je bilo leta 1919 seveda popolnoma drugače. Da bi razumeli pomen Univerze v Ljubljani in njeno potovanje skozi različne državne in politične ureditve, se je treba vrniti na začetek – torej v čas konca prve svetovne vojne, razpada stare in nastanka nove države. In od tam naprej, vse do današnjih dni, saj je bila največja slovenska univerza vedno vpeta v širše slovenske družbene in politične procese.

“Če ne bi nastala takrat, bi nastala šele po 2. svetovni vojni, ko je Slovenija dobila svojo republiško državnost,” je prepičan dr. Božo Repe s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, sicer tudi avtor prihajajoče monografije o najstarejši akademski ustanovi pri nas.

Evropa in naš prostor sta se po koncu 1. svetovne vojne ukvarjala z drugimi, bolj pomembnimi stvarmi, pojasni dr. Repe: z vprašanjem meja, vračanjem vojakov, ki so se borili na Soški fronti, revolucionarnim stanjem na vzhodu Evrope, predvsem pa z ureditvijo nove, sicer centralistične države … Splošno vzdušje v novi skupni državi ni bilo naklonjeno ustanavljanju univerze, prav tako so bili glede sedeža, avtonomije in jezika univerze razdvojeni tudi slovenski politiki in intelektualci. A želja je bila kljub vsemu velika, politično kupčkanje v Beogradu pa tisto, ki jo je pomagalo uresničiti. Kljub temu gre za velik dosežek, pravi dr. Tone Smolej s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani:

“V enem letu so snovalci univerze ustvarili univerzo. Prvi sestanek je bil decembra 1918, prvo predavanje pa že decembra 1919. Jaz mislim, da je to eden največjih in najpomembnejših dogodkov sploh v naši zgodovini.”

Po besedah Tatjane Dekleva, vodje arhivsko muzejske službe Univerze v Ljubljani, se je v prvi semester v študijskem letu 1919/1920 na univerzo vpisalo 694 študentov, tem so se v drugem semestru pridružili še študenti prava (predavatelji so bili zadržani na pariški mirovni konferenci, zato je Pravna fakulteta začela res delovati šele v drugem semestru). Število študentov se je povzpelo na 914, od tega je bilo 28 žensk. Glede predavateljev pa smo od sogovornice izvedeli še eno zanimivost. Od prvih 18 “matičarjev”, prvih 18 predavateljev, jih je z delom začelo 16 …

“Prvi profesorji, ki so bili že uveljavljeni v večjih univerzitetnih središčih, kot sta Praga, Dunaj, so se s prihodom v Ljubljano velikokrat znašli v težkih življenjskih situacijah. Tam so imeli dohodke, primerne njihovih položajem in temu primeren življenjski standard. V Ljubljani so bile plače slabe, zelo težko so prišli do stanovanj. Osebno so se morali zavzemati za nujno potrebne učne pripomočke, celo za gradnjo univerzitetnih objektov, pa vednar so večinoma z navdušenjem sprejeli klic domovine in se lotili izgradnje slovenske univerze.”

O preimenovanjih univerze, dogajanju v času 2. svetovne vojne in po njej, o zasedbi Filozofske fakultete in izzivih Univerze v Ljubljani pa več v oddaji, ki so jo pomagali oblikovati naši sogovorniki.